glede na vso situacijo, ki se dogaja z njim je bil po eni strani vesel, da je končno tukaj konec leta in da bo odšel nazaj v rodni kraj, v rusijo katero sicer niti ni pogrešal tako kot so mnogi drugi svoje domove in družino toda tukaj ga ni več nič zadrževalo. niti astrid ne, niti gabriella ne. na koncu se mu je zgodila edina prava pravica in bilo je prav da je izgubil vse. vedel je da bo tudi to preživel in nadaljeval svoje življenje in se ob vrnitvi domov ponovno zaprl vase in pozabil na ljubezen, glede na to da mu očitno ni bila usojena niti malo. očitno je še tako dobro stvar sam znal uničiti in ni mogel ponovno zaupati samemu sebi. astrid je pustil samo in gabriello je prizadel. zdaj mu je preostalo le, da naredi korak naprej, se vrne nazaj v svoj vsak dan in vidi kaj bo z njim. izpite je že skoraj vse opravil in kdo ve mogoče se bo še pred časom odpravil domov kajti ni imel razloga da bi podaljševal vse skupaj. amsterdam je bil le lepa in grenka izkušnja hkrati in vedel je da bo astrid nekeje globoko v njegovem srcu prav tako pa gabriella toda žal je ni mogel ljubiti tako močno kot je ona njega in ni ji mogel še naprej ustvarjati utvare v njeni glave. zaslužila si je boljše od njega in to je sam dobro vedel pa tudi ona bo to slej kot prej ugotovila. drugega ji ni preostalo kot pa da se vrne domov in si poišče nekoga, ki ji bo znal čustva vračati. ni dvomil da ga bo našla kajti bila je čudovita in tisti meseci z njo so bili eni izmed boljših mesecev v življenju. rahlo je zavzdihnil in gledal na ulico katera se je nahajala pod njegovim balkonom in se nato obrnil na petah ter se preoblekel iz svoje pižame v nekaj bolj primernega za popoldansko potepanje. ni imel namena biti doma kajti nekako je imel občutek kot da je tam samo še bolj ujet in moral je zbistriti svoje misli in preživeti teh nekaj dni, tednov do konca.
niti ni vedel kaj ga je pripeljalo do tega, da se je znašel na plaži, ki je v teh poletnih mesecih bila bolj polna kot poprej. seveda je to bilo precej logično kajti kaj bi ljudje počeli tukaj ob hladnih zimskih mesecih medtem, ko pa so ob poletju tu aktivnosti imele več možnosti pa tudi bolj prijetno je bilo za posedati naokoli kot takrat. zato je mogoče tudi sam bil tukaj, da bi se stopil med množico mogoče srečal znan obraz ter pozabil na to kakšen kreten v resnici je. ampak ni bil niti prvi niti zadnji in mnogi pred njim so že preživeli, prvi na seznamu je celo bil njegov brat ki je vsak dan se srečeval s takimi situacijami in je bil še živ in zdrav, torej tudi njemu ne bi smelo biti hudo. za razliko od njega pa sam ni bil egoističen prasec in mu je bilo mar za dekleti, za obe kajti obe je imel rad na svoj način in obe je prizadel pa čeprav je njegova zgodba že od začetka bila pogubna in nikoli ni imela srečnega konca. mogoče če se ne bi obnašala tako kot sta se bi še bilo kaj upanja za njiju toda sedaj je bilo že vse izgubljeno in je kakršno koli kasnejše poskušanje čisto brez uspeha. ali pa on ni vedel kako naj sploh reagira nad njo in nad vso to ljubeznijo katero je imel v sebi do temnolaske. roke je vtaknil v žepe svojih hlač ter se sprehodil med množico dokler ni prišel do bolj osamljenega dela, kjer ni bilo skoraj da nobenega le nekaj podob katerih pa sam sprva sicer ni prepoznal in se niti ni zavedal, da je ena izmed njih prav astrid katera se je še malo prej podila po njegovih mislih in se bo zagotovo še kar nekaj časa dokler je ne bo nekega dne mogoče celo pozabil. ljudje so prihajali in odhajali in tudi pozabljalo se je pa čeprav so bili vedno del tebe in lahko je pričakoval, da se bo tudi tako godilo tudi njemu. vsaj tako naj bi se mu. nekega dne bo vsa ta izmenjava le še bled spomin. zakoni narave pač in zakoni starosti prav tako vsaj v to se je spoznal.
naredil je še nekaj korakov naprej, ko je nekje sredi plaže prepoznal njemu znano podobo in lahko bi se obrnil toda le stal je tam in gledal kako ji veter mrši lase ter na koncu je bilo že prepozno kajti ona je opazila tudi njega, ko se je nehote obrnila v njegovo smer in ni je mogel kar ignorirati. koraki so odšli kar samo od sebe do nje in kmalu je že sedel poleg nje z neko distanco še preden bi lahko dvignila vik in krik. » mi boš kdaj lahko odpustila? za vse ? « je spregovoril in glavo obrnil proti njej in z očmi poiskal njene ter se ji vprašljivo nasmehnil. mogoče je še vedno upal, mogoče bo dokler ne bo sedel na letalu in potoval proti rusiji in se bo nekje na pol poti zavedel da je vse skupaj brezupno. » moral bi biti takrat ob tebi ampak sem le stisnil rep med noge in si rekel, da bo lažje če se ne bom ukvarjal s tem niti z čustvi, ki so mi novi ter bom ob tvoji smrti mogoče spoznal da je bila vse le muha enodnevnica. « je še dodal in pogled zdaj obrnil proti obali pred njima in zavzdihnil. » toda ni bilo tako in žal mi je, res. « ter zaključil svoje besede. tako ali tako ji niso pomenile nič.

dejansko jo je že sam njen glas pomirjal in sedaj, ko je bila tako prekleto blizu njega je vedel kaj izgublja in kako zelo prekleto bo težko vzeti kovček izpod postelje in oditi iz mesta katerega ni hotela. ne domov kjer niti zaželen ni bil s strani domačih. veliko raje bi ostal tu in užival naprej v tistem kar je imel toda to kar je imel je zakockal in izgubil ter sedaj je ponovno ostal sam s svojimi trapastimi knjigami za katerimi je sedel celotno svoje bedno življenje, a nikoli dejansko ga niso od vseh teh stvari naučile kako naj rokuje z ljudmi sploh pa ne z ljubeznijo katero je čutil do tega čudovitega nizozemskega dekleta niti s tem kako naj ravna ob smrti le- nje. zakoni fizike in prebiranje vojne in matematične naloge ga žal niso pripeljale do pravega odgovora in je tako ostal kot izgubljen psiček sredi začaranega kroga in poskušal rešiti vse tako kot je najbolje za vse na koncu pa je naredil tako da je bil najhuje- za enega bolj kot za drugega. tukaj si je lahko kar lepo čestital za lepo opravljeno delo in si podelil nalogo za glavnega kretena v amsterdamu. dvignil je pogled proti njej in vsaka njena solza ga je zarezala naravnost v srce in misel, da nekje enako počne gabriela ga je dejansko ubijala. niti ena si tega ni zaslužila sploh ne gabriela, ki nikoli ni imela težav z njim in ga nikoli niti ni spravila ob živce kot ga je mogoče od časa do časa astrid. tu je bila zanj od prvega dneva, odprla mu je vrata v nov svet in v svoje srce toda žal ga je on imel odprtega za njo kot le za prijateljico kajti druga vrata ljubezni so bila očitno zaprta. in ko je njegova edina ljubezen umirala je ona bil tam in ves ta čas ko se je trudil osrečiti njo ni osrečeval sebe še bolj pa je uničeval dodatno še astrid in vsi ti trikotniki so se med seboj veliko preveč pomešali. » ampak bi moral biti ob tebi. moral bi biti pa nisem bil. « je rekel in si z rokami podprl glavo ter jo skril nekam med noge medtem, ko se je počasi sklonil. če bi le bil pripravljen biti z nekom pa čeprav za malo časa bi prihranil toliko bolečine. mogoče bi astrid umrla to je res toda če je preživela bi tudi v tistem primeru in ona dva bi bila sedaj srečna ne pa da bi sedela skupaj ter dobesedno bi prepad med njima bil prevelik, kajti ljubezen ni bila dovolj in zagotovo ni imela zaupanja vanj ko ga še sam ni imel. ne ob vsem tem kar je storil vsem, ki so imeli karkoli v povezavi z njim.
» še kako zelo je važno astrid. uničil sem toliko vsega. edino iskreno prijateljstvo katerega sem imel sem zavozil s tem da sem se zapletel z gabrielo in jo potem prevaral z edinim dekletom katerega bom kadarkoli ljubil pa čeprav sem ves ta čas bil navaden kreten z njo in se prepričeval da je bila samo avantura za dve noči- nepomembno dekle iz nizozemske. « je obupano povzdignil glas ter stresel z glavo. če je bilo za njo je bil srečen toda ni bilo pa za njim. sam je prvič v življenju bil ujet v preteklosti katera mu ni dala miru. ni mu dalo miru da je izgubil toliko vsega zaradi česa ? navadne neumnosti katera ni imela niti najmanjšega smisla in vloge v vsem tem skupaj. zaradi tega ker ni znal misliti s čustvi ampak je mislil z ničemer kajti še glava bi kaj pametnega spravila skupaj v tem primeru pa ni. stisnil je njeno roko in se poskušal še sam nasmehniti in je po kratkem času dvignil pogled proti njej in se zazrl v njene oči z drugo roko, ki je bila prosta pa obrisal njene solze na obrazu. » nimam ti za kaj odpustiti astrid. « je milo rekel in obdržal pogled na njej medtem, ko je roka zdaj med prste ujela njene temne pramene in se je ob tem njegov nasmešek še bolj razlezel pa čeprav bolj zaradi njenih besed kot zaradi las. » dom me kliče čeprav me ne privablja. raje bi ostal tukaj toda mislim, da je moja zgodba tu nima pomena če ni tebe v njej. « in skomignil z rameni predno je nadaljeval. » nizozemska mi je pač nepomembna, če je ne morem deliti s teboj in zaradi tebe bi pustil rusijo daleč za sabo toda…« in njegov glas je utihnil. saj je preveč upal s tem da bi ga po vsem kar je naredil sprejela z odprtimi rokami. to je bilo zadnje kar je pričakoval od nje in razumel je da bo pač moral oditi domov in nadaljevati svoje življenje tam tega tukaj pa preprosto pozabiti in se s to bolečino naučiti živeti. » predno odidem bi ti rad samo dal vedeti da te ljubim iz dna srca in da boš vedno v mojem srcu. in da je še vedno v njemu prostor zate čeprav dvomim da je v tvojem zame. mogoče bo bolje tako mogoče ne toda vedno bo…« drugega ni imel več za povedati. vse ostalo je brez veze bilo za govoriti in dopovedovati kajti dovolj sta si že izrekla in je sedaj bil le čas da si preprosto obrneta hrbte in se ponovno poslovita to sta žal še najbolje znala. približal je njen obraz svojemu in ji pritisnil poljub na čelo ter jo stisnil v svojem objem ter jo zdaj poljubil na lase. » si ena izmed boljših stvari katere so se mi zgodile v življenju. « ji je še zamrmral na uho nato pa se ponovno rahlo odmaknil od nje. njen vonj in njena bližina ga je žal preveč ubijala kajti vedel je da tega več ne bo tam ob njemu.

vedel je, da ima prav- da časa nista mogla zavrteti nazaj in je bilo kar je bilo. preteklost je vedno zanj bila prav to kar je bila in se je vedno oziral proti sedanjosti in še prihodnost ga ni zanimala. a vseeno si je težko odpustil da je kogarkoli prizadel, prav zaradi tega je bilo njegova zaprtost in pripadnost le knjigam in knjižnicam najboljša. nikomur razen sebi ni škodil še manj pa ni varal in legal ter se delal kakor da mu edina oseba do katere mu je mar ne pomeni ničesar. metal si je pesek v oči, da astrid ni prava da je res samo dekle s katero je nekajkrat spal medtem, ko je bila gabriela tista s katero bi imel svetlo prihodnost. toda to je govoril njegov razum, ki je imel dovolj možganskih celic le za matematiko in fiziko ne pa za ljubezen in življenje katerega ni znal živeti ko pa je večino časa le sedel za knjigami in se počutil kot največjega odpadnika namesto da bi pač sprejel usodo, družino in življenje ter bil veliko bolj odprt in veliko bolj talentiran za ukvarjanje z težavami in čustvi. » vseeno si ne morem odpustiti, da sem ti to storil. « je trmasto vztrajal pri svojem medtem, ko je ona vse sprejela tako mirno. očitno,ko enkrat zreš smrti v oči res spremeniš pogled na življenje, a žal tega sam ni mogel vedeti. vedel je le da njegovo življenje ne bo imelo več kakšnega posebnega učinka, ko se bo vrnil v vsakodnevno življenje v rusiji nazaj v tisti mraz in med vse tiste dvolične ljudi nad katerimi je vedno imel slabšalni odnos, tukaj pa je spoznal da niso vsi tako in da je sam le rojen v napačni državi in v napačno družino.
» samo, da sem moral toliko vsega storiti da sem to spoznal. prvo te odsloviti iz svojega življenja in se zaplesti z gabrielo katera si ni zaslužila vsega potem pa še igrati žrtev, ko si ti imela vso pravico da urediš svoje življenje le da je tudi mene dajala ljubosumnost, ko si se zapletla s tistim…karkoli je že no. « njegovo ime žal ni bilo pomembno in nikoli si ga tudi ni zapomnil kajti se z njim ni ukvarjal. vedel je le, da je imela vso pravico da je postala njegovo dekle- on je bil zaseden in več kot očitno za njo srečen z gabrielo pa čeprav je imel lepe mesece z njo ni bil srečen kajti ljubil je le njo- njegovo astrid. počasi je dvignil pogled proti njej in se ponovno srečal z njenimi očmi in se ji nasmehnil. mogoče pa je bilo vseeno še kaj najmanjšega upanja za njiju in tak občutek je dobil sedaj ob njenih besedah. » res to hočeš astrid ? ker me lahko po vsem tem z vso pravico brcneš iz svojega življenja in pošlješ v rusijo. « in zdaj pogledal proti njunim rokam, ki so bile prepletene skupaj. dolgo je bilo tega, ko sta se v miru pogovarjala brez posebnega kričanja in prerekanja kot da sta dva stara zakonca in ne dejansko dva človeka, ki se ljubita bolj kot karkoli ali pa kdorkoli. s tem pa se je njegovo upanje samo še večalo in večalo ter že sama sanjaška misel, da bo mogoče res ostal tukaj in pustil rusijo za sabo je bila skoraj da ne resnična in ne realna, kakor da bi sanjal. a če je sanjal je sanjal najlepše sanje.
» prekleto res da se te ne zaslužim astrid. « je samo rekel na njene besede in se nasmehnil pa čeprav ga je njena bližina skoraj da bolela kajti ni hotel da tega preprosto ni več. ni hotel da je nikoli več ne vidi in se vrne v bedno življenje pa čeprav bi to moral storiti, če bi to hotela kajti sedaj je bilo skoraj tako da je bila njena želja njegov ukaz in je naredil vse kar je sama hotela. » hej, hej samo zaradi tebe sem pripravljen ostati tukaj. « je zamrmral in jo ovil v svoj trden objem ter se nasmehnil nato pa pogledal navzdol proti njej in poiskal njen pogled. » ampak pod enim majhnim pogojem…« in ji umaknil pramen las z obraza in se ji ponovno nasmehnil. » zaljubil sem se v svetlolasko in hočem jo nazaj. « očitno je nekdo zgoraj imel nekaj usmiljenja do kretenov kot je bil on sam in po dolgem času je svoje ustnice združil z njenimi tako zelo prekleto znanimi in sladkimi. » kdo bi si mislil da lahko tudi midva prideva kam dlje kot pa od prepirov in ljubosumnih izpadov, kaj ? « je rekel medtem, ko se je rahlo odmaknil od nje in zajel svež zrak potem pa jo je samo dvignil in jo zavrtel nekje vmes pa ponovno poiskal njene ustnice.