Naslov sporočila: kadinsky Sre Avg 03, 2011 7:57 am
Gost Gost
Naslov sporočila: Re: kadinsky Ned Avg 28, 2011 6:10 pm
Kdorkoli je že bil kdaj v Braziliji, še posebej v Riu De Janeiru, se zagotovo spominja soparne vročine, neprestanega sonca, predvsem pa vrveža na ozkih tlakovanih mestnih ulicah, ki nikoli ne spijo, še posebej na območju številnih favel. Tu otroci igrajo nogomet, tam nek moški igra na trobento in zabava turiste, spet drugje je nekdo postavil stojnico s svežimi mangi, od katerih se kar cedi, sliši se glasba in petje iz ene izmed hiš, kjer gospodinja ravno kuha kosilo, medtem ko njeni otroci pred hišo plešejo. Širi se prijeten vonj po poletju, pralnem prašku in fižolu, ki se ponekod meša z ogabnim smradom kanalizacij in teh predelov se večina ljudi na široko ogne, čeprav to pomeni dodatnih nekaj minut hoje med visokimi hišicami, da pridejo do doma, kjer se zavlečejo v temo in senco, da si spočijejo od vročega sonca. V času karnevala je vse skupaj še stokrat bolj natlačeno in na dan pridejo tudi tisti, ki se drugače ne ganejo od doma, da bi si ogledali nastope plesnih šol. Nastopajoči vadijo že tedne ali celo mesece prej in samba je praktično vse o čemer se prebivalci pogovarjajo poleg nogometa. Na ulici pobirajo stave, kdo bo letos prejel prestižen naslov najboljše plesne šole, kdo bo imel najlepšo okrasitev.. To je čas, ko lahko prebivalci vsaj malo pozabijo na bedo svojega življenja in za nekaj dni živijo s tistimi, ki oblikujejo ta veličasten spektakel. Po koncu karnevala se spet vrnejo k svojim službam in vsakdanjiku, ki je vse manj kot pester, v srcih pa so še vedno nosijo pisane podobe in morda jim je zato vsaj nekaj dni lažje prenašati trpljenje, ki jim ga vsak dan znova nalaga življenje. Isabela se je med hojo po Amsterdamu nostalgično spominjala časov, ko je bila majhna deklica in je z brati tekala po ulicah Ria, počela neumnosti in že mesece pred karnevalom navdušeno čebljala o tekmovanju. Kako zelo drugače je bilo tukaj na sivih ulicah, po katerih niso tekali otroci, tu in tam jo je prehitel kdo s kolesom, drugače pa je bolj kot ne samevala celo pot do dam squara, kjer se je nahajala kavarna, v katero je bila namenjena. Sprva je bila zmenjena s prijateljico, a so njuni plani padli v vodo, zato se je odločila, da si bo kavo pač privoščila sama s seboj. Bila je nekoliko čudne volje, morda zaradi vremena, ki je bilo prav depresivno, ali pa zaradi tega, ker je preveč pogrešala dom in predvsem morje, tiste ogromne modre valove na plaži Ipanema, kjer je preživljala skoraj cele dneve na svoji deski v družbi svojih bratov in prijateljev, ki so bili sedaj pol sveta stran.. Ko je tako gledala predse in se spominjala toplih dni, oblečena v plašč in debele nogavice, je nekoga zagledala hoditi pred seboj Sam način hoje in postava sta ji bila tako znana, da je v hipu pomislila na neko osebo iz svoje preteklosti, za katero je bilo popolnoma nemogoče sklepati, da je sploh v Evropi, kaj šele tukaj, v Amsterdamu. Vseeno mu je sledila na primerni razdalji še nekaj ulic, dokler ni vstopil ravno v to kavarno, v katero je imela namen sama. Ustavila se je in nekajkrat presenečeno zamežikala prepričana, da se moti, kljub temu, da je za trenutek ujela neznančev obraz in bila še bolj prepričana kot prej. Toda ne, zagotovo se moti, samo zato, ker je ravno premišljevala o tem si je pač predstavljala.. Ali pač? Razburjeno je skoraj stekla do črnih vrat in pokukala skozi steklo. Ni ga bilo videti od nikogar in sama pri sebi se je zasmejala svoji neumnosti. Kaj bi Julian počel v Amsterdamu? Bedarija. Nasmehnila se je in odrinila vrata ter se prerinila v toplo notranjost kavarnice ter se za vsak slučaj še enkrat ozrla naokrog in s pogledom zaobjela celoten prostor. Streslo jo je od glave do pet. Tam je bil, meni nič, tebi nič je sedel za mizo in strmel skozi okno, kot, da je že od nekdaj tukaj in kot da spada sem, popoln kot včasih. Ne da bi se zares zavedala svojega početja, je počasi stopila do njega in se poizkusila nasmehniti. »Julian?« je nerodno vprašala in na široko odprla svoje modre oči, ki so se srečale z njegovimi rjavimi. Ja, trapa, Julian, saj nisi slepa. In reci že kaj drugega, za vraga, ne pa da stojiš tukaj in strmiš vanj, saj nisi ena tistih zatreskanih kokoši, kaj si bo pa mislil o tebi? No, saj ne, da si zdaj misli kaj dobrega.. »Se me spomniš? Mislim, hm, ja. Vem, da se me spomniš.. Pozabi. Kako si? Lahko prisedem?« Končno je lahko spet spregovorila v rodni portugalščini, kar je bilo nekoliko nenavadno, glede na to, da nikakor ni pričakovala, da bo tukaj uporabljala ta jezik. Ne da bi počakala na odgovor, se je počasi spustila na prost stol poleg njega, še vedno nekoliko šokirana nad odkritjem, ki jo je udarilo kot strela z jasnega. Premerila ga je od glave do pet in se znova zavedla, da je tukaj njen včasih najboljši prijatelj in najbrž edina oseba, v katero je bila kdaj zaljubljena, pa čeprav je šlo samo za najstniško zatrapanost. Če ne bi bil on, se zagotovo ne bi niti malo obremenjevala, a vedela je, da imata še neke neporavnane račune in da bo ta tema zagotovo prišla na plan, zato ni imela pojma, kaj naj sploh reče. »Kaj počneš tukaj? Kako to, da nisi v Braziliji?« je šokirano vprašala in popolnoma zignorirala natakarico, ki jo je že tretjič vprašala za naročilo in je sedaj jezno tapkala z nogo ob tla. Isabele ni niti malo brigala prej tako želena kava, želela je samo, da bi ji Julian končno odgovoril in ji pojasnil vse skupaj, če bo seveda sploh pri volji za pogovor z njo, glede na vse, kar se je zgodilo.
tagged: the amazing Julian; words: 960 ; wearing this; comment: sorry for the lame start and take your time : )
oliver mclaughlin
število prispevkov : 985 cash : 1888 street reputation : 496 tvoja starost : 30 starost lika : 32 years old group : ons kraj rojstva : los angeles, usa
Naslov sporočila: Re: kadinsky Sob Sep 03, 2011 10:16 am
@ISABELA ! comment: lame? oh, please! it's perfect. i even laughed at some parts. XDD oh and i'm so sorry for being so late. >< and this is start, so it could be lame. sorry for that too.
V teh nekaj mesecih, ki jih je preživel v Amsterdamu, se je že popolnoma navadil na tukajšnji življenjski ritem in pravzaprav je vse tako minevalo s takšno naglico, da ga je dejstvo, da je skupaj z vsemi erasmus študenti vstopil v mesec november, ob nedavnem odkritju kar nekoliko presenetilo. Pravzaprav se je v temle mestu počutil kar že udomačenega in kot ponavadi je s pričakovanjem čakal, kaj se mu bo utegnilo zgoditi naslednji dan, čeprav se mu je zadnje čase zdelo, da vse skupaj postaja že preveč monotono, kot bi hotel, da bi bilo. Morda pa se mu je samo tako zdelo, ker je pač bil navajen še tistega brazilskega načina življenja, ko je dobesedno po cele dneve preživel na plaži, se ukvarjal z raznimi športi in se družil s prijatelji, zdaj pa je bilo tisto brezskrbno poletje že daleč za njim, prav tako tudi prijetni in vroči zrak, ki mu je nekako dovolil, da se je naokoli sprehajal napol gol, glede na to, da je bilo vse kar je imel v času poletja oblečeno samo kopalne ali kakšne druge kratke hlače. Vzdihnil je, ko je zdaj mimogrede ošinil svoja oblačila, ki so ga nehote opominjala na to, da se počasi bliža zima in mraz, ki je prihajal s tem, a to je bilo popolnoma neizogibno. Pogled je zdaj zamišljeno usmeril proti tlom, ko se je s tisto ležerno hojo premikal po neki prazni ulici, namenjen da se nekje ustavi na kavi. Čeprav ni bil ravno oboževalec te vroče pijače, ki je že tako ali tako marsikaterim predstavljala odvisnost, a zadnje čase se mu je zdelo, da se je veliko bolj pogosteje zatekel k njej, morda zaradi tega, ker brez nje ne bi niti mogel normalno preživeti dneva. Pa saj, za nastalo situacijo si je bil popolnoma sam kriv, navsezadnje je bil on tisti, ki se je kar nekoliko že preveč navadil na to, da je v raznih klubih žural do poznih jutranjih ur, se nato zvalil v posteljo in prespal celotno dopoldne, s tem da je pač preprosto izpustil nekaj predavanj, ki pa tako ali tako niso bili nič pomembnega, da bi bili potrebni njegovega časa. Bolj ko ne je bil pomemben tisti popoldanski del, ko je imel na sporedu večurne gledališčne priprave, kajti tisto je bilo skoraj obvezno, da se je prikazal tam, že zaradi tega, ker je nosil eno izmed glavnih vlog in zato si nikakor ni mogel privoščiti, da bi kdaj zmanjkal. Pa saj v bistvu je užival v tem, kar je počel, v tem ko je preprosto stal na odru in se za nekaj ur prelevil v popolnoma drugo osebo, a znalo je biti tudi precej naporno, sploh že zaradi tega, ker je imel za seboj toliko neprespanih ur. Zadnje čase je bil zato po koncu vaj popolnoma izmučen, da bi se z veseljem kar vrgel v posteljo in zaspal kot ubit, a vse to je ponavadi poskušal rešiti kar s precejšno dozo kave ali kakšnih drugih poživil, da bi ja zdržal po konci še tisto polovico dneva, kolikor mu ga je sploh še preostalo. In v tistem trenutku se mu je zdela kavarna najboljša rešitev za vse, navsezadnje je bil res potreben kofeina, sploh pa je bilo vreme zunaj nekoliko turobno in tako ali tako ne bi imel zunaj kaj početi v takem. V upanju, da bo skodelica tople kave vsaj za hip odgnala njegovo utrujenost in posledično tudi slabo voljo, je v tistem odrinil težka vrata kavarne, ki na srečo ni bila tako nabito polna, zato si je tudi z lahkoto lahko našel prazen prostor tamle ob oknu. Slekel si je topli plašč in treščil na prazen stol njegove mize, ki je bila v resnici za dve osebi, a to je kot vsakič kar mirno ignoriral, čeprav bi raje videl, da bi imel kakršnokoli družbo, ki bi ga utegnila vsaj malce razveseliti, a v tem trenutku se mu ni zdelo smiselno, da bi koga poklical sem, navsezadnje je prišel samo na kavo. Samo na tisto kavo, ki mu bo povrnila vsaj nekaj energije, potem pa se bo tako ali tako odpravil domov, konec koncev res ni bil nekdo, ki bi v kavarni obsedel še nekaj ur, da bi čvekal ali pa se predajal popolnemu brezdelju. Zavzdihnil je in medtem ko je čakal, da ga natakarica označi za novega gosta in pride k njemu po naročilo, je svoj pogled uprl skozi okno ter se za trenutek popolnoma predal svojim mislim, ki so mu rojile po glavi, dokler se ni vanje naselil nek dekliški glas, nenavadno znan dekliški glas. V trenutku je bil z mislimi popolnoma na tleh in ozrl se je prek ramena, da bi preveril, če morda le ni imel prisluhov, a nazadnje je spoznal, da se vendarle ni zmotil. »Isabela?« je izdavil, ko se je po tistem začetnem šoku le uspel dokopati do svojega glasu, medtem ko je zdaj nekoliko presenečeno zamežikal vanjo. Ravno je že znova odprl usta, da bi ji še nekaj rekel, a potem ga je temnolaska prehitela s svojim vprašanjem in ob tem so se mu po dolgem času ustnice znova uvihale v nekoliko zabavljoč nasmešek, navsezadnje je bila res prav ljubka, ko je bila tako zmedena. »Že pozabljam,« se je namuznil, pri tem pa občutil nenavadno veselje, ko je znova govoril v svojem materinskem jeziku - bilo je tako domače, tako sproščujoče. »Kaj? Ja.. ja, jasno. Izvoli, kar prisedi.« Z glavo je pomignil na edini prazni stol, ki je še bil zraven njegove mize in ob tem si ni mogel kaj, da se ne bi na široko nasmehnil, navsezadnje je bilo videti, da se mu je tista kratka želja, da bi imel družbo, vendarle izpolnila. In ga pravzaprav na nek način pozitivno presenetila, navsezadnje je bila temnolaska res zadnja oseba, ki bi jo pričakoval tukaj in na sploh v Amsterdamu. Še vedno blazno zadovoljen z dejstvom, da je po dolgem času ponovno uzrl obraz dolgoletne prijateljice iz otroštva in obenem najstniške simpatije, se je zdaj sproščeno naslonil na stol, medtem ko so se zdaj njegove tople, rjave oči radovedno znašle na temnolaski, ki je ravnokar prisedla zraven. Že je odprl usta, da bi ji odgovoril na njeno slednje vprašanje, a njegovo namero je potem prekinila natakarica, katero je v bistvu šele sedaj zares opazil in sodeč po njeni nepotrpežljivosti je bila pri njiju že kar nekaj dolgih minut. Za trenutek je odmaknil pogled od temnolaske in ošinil natakarico, pri tem pa se nekoliko opravičujoče nasmehnil, zaradi tega, ker sta jo oba kar nekoliko spregledala. »Frappuccino,« je naročil, to pa pospremil s svojim šarmantnim nasmehom, potem pa počakal, da je naročila še temnolaska. Ko sta se nazadnje vendarle znebila natakarice so se njegove oči zdaj znova znašle na dekletu nasproti nje, kateri je zdaj znova namenil vso svojo pozornost. »Vem, dejansko se to sliši noro, ampak - na izmenjavi sem,« ji je nazadnje vendarle pojasnil, potem pa čisto kratko zmajal z glavo, kot da še sam ne bi mogel točno verjeti, da se je kaj takega sploh udeležil, navsezadnje definitivno ni spadal med tiste zagrizene študente, ki so tako oboževali kakršnokoli učenje. In temnolaska je seveda vedela to, navsezadnje ga je zelo dobro poznala in posledično poznala tudi njegove študijske navade, h katerim se je vključevalo tudi učenje zadnji dan pred izpitom, nič prej. »Ti si tudi?« je ugibal, potem ko se je zdaj nekoliko radovedno nagnil naprej, da so se zdaj njegovi komolci dotikali njune mize, pri tem pa so se mu obrvi čisto narahlo privzdignile, ko se je zdaj z zanimanjem zazrl naravnost v njene čudovite oči.
