words: 827
comment: awh, me too

»Zakaj se mi zdi, da sem nekje tukaj videla tiste bele hlače?« je sama pri sebi dejala, ko je stala pred ogromno omaro polno oblek. Še ko je pakirala se ji je zdelo, da bo nekaj pozabila in kot je vse kazalo so bile to ravno njene najljubše dolge bele hlače. Ni kaj, preprosto je imela preveč oblek, da bi lahko mislila na vse in tako se ji je vedno zgodilo, da je vsaj eno stvar nekje pozabila. Še sreča, da je center Amsterdama ter posledično njena družina tako blizu, da jih gre lahko iskat, saj brez njih zagotovo ne bo zdržala do naslednjih počitnic. In še najbolj čudno je to, da je ves čas mislila, da jih je že takoj na začetku spravila v kovček in tako brezskrbno pakirala ostale stvari. Verjetno je bila res kriva njena pretirana količina oblek in držanje mota bolje preveč, kot premalo. Nikoli se ji še ni zgodilo, da bi v nekem čudnem slučaju na splošno imela premalo stvari, vedno preveč. Tudi z 'ravno prav' ni bila zadovoljna. Astrid zagotovo ni trpela, da ji je kaj manjkalo, pa naj bodo to hlače ali kaj drugega. Minuto kasneje, ko je klicala mačeho, naj preveri, če so njene hlače res v omari, je le ta točno vedela zakaj kliče, še preden je sploh spregovorila. Očitno jo je preveč dobro poznala. »Oh, še sreča, prihajam po njih« je dejala v slušalko, se na hitro poslovila nato pa prekinila. Proti vratom stanovanja je odšla v svetlih kavbojkah in bež kratko majico brez rokavov, čeznjo pa je oblekla rjavo jopico. Preden je zares zapustila stanovanje je na noge nataknila rjave usnjene sandale, pograbila torbico nato pa zdrvela skozi vrata. Ko je po dobri uri in pol vožnje z srebrnim avtomobilom, ki ji ga je kupil dedek za devetnajsti rojstni dan, prispela v center mesta, se je takoj napotila domov, zatem pa se ji nikakor ni ljubilo iti nazaj v stanovanje, zato je opravila manjše nakupovanje v mestu in tako 'obogatela' za nekaj majčk in dvoje hlače. Ker je bila rojena v izredno premožni družini si je to preprosto lahko privoščila, pa še mačeha jo je v njenem nakupovanju stoodstotno podpirala, saj je bila ona enaka. Družina, ne samo mačeha v bistvu, ampak tudi stari starši, je Astrid vedno nudila vse kar je želela, a so hkrati kljub vsemu ohranjali tisto mejo med normalnim bogatim otrokom in razvajencem, kar ona nikoli ni bila. No, resda je izpolnjevala kar nekaj stereotipov, a jo je ogromno ločevalo od tega, čeprav se je zadnje čase ves čas vedla tako, če ne zaradi drugega, da je ljudi odbijala od sebe, saj še vedno ni hotela, da kdo v bistvu joka zanjo. Ob misli na to se je namuznila. Zakaj prekleto je imela občutek, da ji vsi v družini popuščajo zadnje čase zaradi bolezni? Ker so ji prekleto najbrž res in Astrid je le čakala tisti dan, ko bo preprosto eksplodirala ter jim vse očitke, vse kar ji je ležalo na srcu, vrgla v obraz. Ves čas je dajala občutek, da ji ni več mar, da je zbolela, vendar nekje na dnu srca, se je zavedala, da umira ob misli, da bo umrla. Kakorkoli je bilo, ni želela priznati, da jo je strah, da umira, vsaj ne vsakem. V bistvu je to lahko zaupala le eni osebi- Gabrielu. Ko se je zavedala, da skoraj že zamuja na srečanje z njim, se je prekleto hitro odpravila v Dam Square predel Amsterdama. Ni potrebovala veliko, da je parkirala pred Ben & Jerry's slaščičarno ter stopila ven na svež zrak in za hip ji je roko poneslo h glavi, kjer je začutila manjšo bolečino, vendar je bilo v naslednjem trenutku že v redu. Če je kaj sovražila, je sovražila to- glavobole vsak dan, vendar ji bo očitno tale zdaj prizanesel. Stopila je pred slaščičarno ter pogled ji je potoval vsepovsod okoli, da se niti ni zavedala, kdaj je svetlolasec stopil zanjo ter skoraj umrla od strahu, ko se jo je iz ničle dotaknil, vendar se je le potrudila, da ni skočila ali pa zakričala. »Prekleto, kako si me ustrašil« je dejala na njegov pozdrav ter skušala bitje srca spraviti v normalne tire, nato se pa z nasmeškom obrnila k njemu. »Tebe tudi« je dejala z njenim tipičnim nasmeškom na obrazu ter ob njegovih naslednjih besedah pokimala. Ko sta pristala v slaščičarni, je na hitro sebi naročila jagodni sladoled, nato pa počala nanj ter se usedla za mizo v kotu in počakala, da se ji je pridružil. »Torej, kaj bo novega?« je nato dejala z nasmeškom na obrazu ter se naslonila na mizo. Smešno, bil je edini človek, ki mu je lahko popolnoma zaupala, zgolj iz razloga, ker je vedela, da se tudi njemu čas izteka- da ne bo pomote, tega mu nikakor ni privoščila, glede na to, da je imel levkemijo, je imel celo možnost, da se pozdravi prekleto večjo kot ona s svojimi petimi odstotki ter to si je želela v bistvu prekleto želela.

Zasmejala se je njegovim besedam. Nikoli ni bila tip človeka, ki bi se bilo česar ustrašila, vendar nekaterim je to preprosto uspelo, kot na primer Gabrielu, čeprav je vedela, da to sploh ni imel v namenu, vendar kakorkoli. V bistvu je bil fant pred njo eden izmed tistih, ki njim je lahko preprosto zaupala z odprtim srcem, ne da bi se bala, da ga bo njena smrt prizadela. Ne, tudi njemu se je iztekal čas in tako je preprosto vedela, da bosta oba skrivnosti odnesla v grob. Preprosto je v njem videla nekaj drugega kot pri ostalih, pri njem ni imela občutka, da je sebična ker govori o svoji bolezni, saj nenazadnje, vedela je, da mu s tem ne bo zadala nobene bolečine, kakor bi lahko vsem ostalim, prav tako je vedela, da se mu ne smisli, ker se ji izteka čas. Ob njem je bila lahko preprosto takšna kot nekoč, brez bilo kakšnega pretvarjanja, ne da bi se bala, da bi ugotovil kaj preveč. Tako ali tako je že vedel vse, sploh o njenem raku, o zadevah, ki jih ni govorila nobenem ter je za njih vedel le on poleg nekaterih izjem, ki so tako ali drugače prišli do tega, da so izvedeli vse skupaj ter seveda družine, ki pa ji zadnje čase res ni bila v veliko uporo, vsaj po njeni strani ne, saj so vsi delali z njo v rokavicah ter če jo je kaj ob tem živciralo jo je definitivno to. Vendar kakorkoli je bilo, ob njem se je preprosto počutila kakor človek, ne pa kot nekdo, ki skriva nekaj najpomembnejšega ali kot nekdo, ki zares umira. Preprosto je bil njen prijatelj in to je bilo edino, kar je v teh trenutkih potrebovala, nekoga, ki z njo govori o teh zadevah, ne da bi jo zraven bolelo pri srcu, da ga bo zapustila. Ko je sedela v kotu za mizo je eno roko položila na mizo z drugo pa je najprej bolj kot ne le brskala po sladoledu s tisto plastično žličko, za katero je vedno imela občutek, da se bo zlomila, čim jo bo zapičila v sladoled. Vendar pa, je naslednji trenutek le tvegala ter na njenem obrazu se je zarisal droben nasmešek, ko je sladoled končno ponesla v usta, nato se pa z zanimanjem zazrla v Gabriela. »Ti vsaj naloge pišeš, jaz sem nad njimi že popolnoma obupala« je rekla z nasmeškom na obrazu ter ob tem zmajala z glavo. Res se ji je zdelo popolnoma brez pomena, če je pisala domače naloge, ko pa je vedela, da tega letnika ne bo nikoli naredila, prav tako so šle vse ostale šolske dejavnosti v ničlo, edino kar je še počela v zvezi z njo, je bilo to, da je poslušala pri predavanju ter v bistvu zvozila izpit, da je ne bi vrgli iz faksa. Nič kolikokrat so klicali njene starše domov, češ da je iz odlike padla na dober ali celo zadosten, vendar ko sta slednja povedala, kaj se zares dogaja, je še univerza postala prav ubijajoča, saj so ji preprosto začeli gledati skozi prste, vendar ko ni pokazala nobenega zanimanja, so zopet sledili klici domov. Kakorkoli je bilo, sovražila je celotno zadevo ter popolnoma izgubila voljo za vse. »Jaz pa v bistvu zadnje čase preprosto vsak večer preživim zunaj ter me zjutraj prav vse boli, vendar preprosto,... Kot si prej rekel, živim življenje. In tudi ti bi ga moral, ne pa da pišeš naloge« je rekla ter pogled odmaknila od sladoleda k njemu, češ naj se je pazi, če ne bo upošteval njenega nasveta. »In ja, tekmujem, kdo bo prej odnehal- jetra ali možgani« je rekla v šali ter ob tem odkimala z glavo. Že res, da si je z alkoholom zadnje čase vztrajno uničevala jetra, vendar zadeva definitivno tumorju ni mogla priti niti do kolen. Ob njegovih naslednjih besedah se je s sladoledom skoraj dotaknila zob ter za trenutek je čisto okamenela, v mislih, da jo bo zopet preplavil tisti nadležni občutek, ko je hlad prišel v stik z zobmi. »Še vedno ne razumem, kako lahko nekateri sladoled jedo z zobmi« je za trenutek spremenila temo, ko je žličko zapičila v kup jagodnega sladoleda, nato se pa zopet posvetila njegovemu prejšnemu vprašanju. »Glede zdravstva- razen tega, da zaradi inekcij izgledam kakor narkomanka,« je rekla ter ob tem zavihala rokave ter pokazala na sledi igel na pregibu rok, »nič posebnega. Uradno imam še slabega pol leta« je rekla ter ob tem skomignila, čes, pa naj bo kar bo, čeprav je, tako ona kot Gabriel vedela, da jo je prekleto strah bolečine, ki bo sledila pred smrtjo ter se je nevarno bližala. »Glede življenskih novic pa,... Vse bolj kot ne po starem, če odštejem to, da se je, sedaj pol leta pred smrtjo našel nekdo, ki mi je zares všeč, vendar...« je začela ter zavzdihnila. Vsa ta stvar glede Valentina jo je lahko pahnila na rob obupa, samo če je hotela. »...čas se mi izteka, brez pomena, da se to kaj nadaljuje, saj na koncu bova preprosto oba trpela« je rekla ter odkimala z glavo. Ja, želela si je, da bi bil svetlolasec ob njeni smrtni postelji ter ob njej zadnje trenutke, vendar ni smela biti sebična ter mu s tem uničiti življenje. Nikakor. Odmislila je vse skupaj ter se zopet posvetila Gabrielu. »In ti? Se je zgodilo kaj takšnega, kar še ne vem?« se je raovedno zazrla vanj, medtem ko je zopet segla po sladoledu.

words: 1098
comment: čist amazing je, btw. tole je sicr napisano z pomankanjem inspiracije, ampak upam i hope it's ok (:

Namenila mu je vprašljiv pogled, češ, če je levkemija slučajno udarila na možgane, da je videl smisel v pisanju nalog. No, v bistvu ga je celo ona na začetku, ko je celo imela upanje, da bo preživela ter nekoč bila zdravnica, vendar njene sanje so hitro splavale po vodi in sedaj je bilo zanje, na kar je mislila, šolske obveznosti. Že res, da je poslušala v šoli ter ostalo, da ni padla na izpitih ter je preprosto niso vrgli iz faksa, vendar kakorkoli je bilo, voljo za vse skupaj definitivno ni imela. Ob njegovih besedah je odmaknila pogled. Niti ona sama ni hotela oditi od tu, preprosto ni hotela zapustiti obličja zemlje. Vendar s tem se je počasi morala sprijazniti, v bistvu se je že, le tu in tam so prišli tisti trenutki, ko so se ji preprosto usule solze ter bi vse dala za to, da bi v bistvu preživela, vendar ko je sošli tisti trenutki mimo, se je preprosto sprijaznila, na nek njen način, čeprav je vedela, da čim bolj bo šlo proti koncu, huje bo, po eni strani preprosto zato. ker bo umrla, po drugi strani, se je pa bala tiste preklete bolečine, zaradi katere je nič kolikokrat imela prebliske, da bi svoje življenje končala tu in zdaj, vendar vedno se je našlo kaj, da se to preprosto ni zgodilo- na srečo ali pa nesrečo. »No, sva že dva, ki se nista popolnoma sprijaznila, vendar jaz že vedno ne bi mogla realnosti držati med knjigami in zvezki« je dejala z nasmeškom na obrazu ter odkimala z glavo. Sama preprosto ni imela občutek, da zgublja stik z realnostjo, bolezen je preprosto bila njen vsakdan, postala je del nje in njenega novega življenja, nekako je bila vedno v ozadju njenih misli, vendar se je le trudila, da ni prišla v ospredje, ampak tudi če je, ni imela občutek, da bi zaradi nje preprosto izgubila stik s tem, kar se je dogajalo okoli nje. Preprosto je bila tu in s tem se je nekako sprijaznila, ni pa niti približno dovolila, da bi jo prevladala. Odrinila je misli na vse skupaj ob njegovih naslednjih besedah ter mu z nasmeškom na obrazu požugala s prstom. »Pazi se mene, če ne boš res« je dejala z nasmeškom na obrazu. Saj ne, da bi ga hotela spraviti v ves ta pokvarjen svet s pijačo in drogami, vendar hej, nič od tega, ga ni moglo ubiti v tem času, ki mu je še ostal. Tako da je bila preprosto prepričana, da je najbolje, da oba zaživita tole kar njima je ostalo ter umreta s tem, da sta vedela, da je bilo njuno življenje polno vsega, predvsem dobrih zabav ter podobnih zadev, ne pa da na koncu ugotovita, da je šlo vse skupaj v nič. Ko se je začela debata o sladoledu je takoj zavzeto prikimala, saj se je popolnoma strinjala z njim. Še vedno se je spominjala poletij, ko je njen brat v trenutku, ko so prišli od obale do hišice pojedel cel sladoled, ona pa je bila komaj na dobrem začetku ter ji namenil kup začudenih pogledov, kako ona ne mora gristi sladoled. Preprosto ni mogla ter v bistvu je imela za čudaka vsakega, ki je lahko- s tem si že ni nameravala uničevati zob. »Saj pravim, čisto brez pomena« se je strinjala z njim. Ko je prišla na vrsto tema o njenem zdravstvenem stanju je skomignila z rameni. O tem ni več razmišljala ter dejstvo, da ima pred sabo samo pol leta je umaknila na stran. Kakorkoli bo bilo, bo bilo, usode preprosto ni mogla spreminjati, prav tako pa ni imela nekih blaznih upov kar se tiče operacije. Dvomila je, da bo pri njej ravno uspelo vse skupaj ter ne bo pogrnila v tistih petindevetdesetih procentih neuspešnosti. Bilo je skoraj nemogoče, da bi preživela, vsaj kolikor si je to predstavljala ona, tako da je preprosto morala popolno preživeti nadaljnjih šest mesecev- to je bil njen zadnji cilj in njena zadnja naloga. Ob njegovih besedah je sklonila pogled. To je bilo to, tega se je bala. Da bo nekdo umrl prej ter bo drug ostal sam ter mu bo v bistvu žal za njo, kot bo vsem ostalim, katere še ni spravila od sebe. Vendar tako je pač bilo in ni dvomila, da bo na žalost prišel tudi on prekleto kmalu zanjo. »Tako je in tam nama definitivno ne bo potrebno več odštevati časa ter se bati smrti... To bo v bistvu za nama« je rekla ter se ob tem nekako poskusno nasmehnila, čeprav ji ni uspelo ravno najbolje. Vedela je, da s tem besedam tolaži bolj sebe kot njega, saj ni hotela, da bi nekoč zares izginila iz obličja zemlje, da v bistvu ne bo več obstajala, vendar počasi se bo preprosto morala sprijazniti, da bo kar bo. Opazila je, da se je njegov izraz spremenil, ko sta začela govoriti o njunem sedanjem življenju ter z zanimanjem se je zazrla v svetlolasca na nasprotni strani mize. Namenila mu je spodbuden pogled, češ naj pove že, saj tistem ne vem ni ravno nasedla ter se je zavedala, da se za tem skriva tudi še kaj drugega, kar je potrdil z naslednjim stavkom. Ni mogla skriti presenečenja ob njegovih besedah. No, že res, da je bila tudi sama na smrt zaljubljena v nekega rusa, vendar za Gabriela je bila to zadnja stvar, ki jo je pričakovala. »Čakaj, a ti to resno? Čisto zares?« je rekla še vedno popolnoma presenečena ter odkimala z glavo, vendar na njenem, obrazu se je kljub temu zarisal nasmešek. Nekako ji je bilo le všeč, da se je njen prijatelj zaljubil, vendar po naslednjih besedah sodeč, vse ni bilo tako rožnato kot je sprva izgledalo. »Hja no, v tem primeru se bova pa drugače pogovarjala« je dejala ter se presedla, na njenem obrazu pa se je zarisal nasmeh, ko se je zavedala, da so njene besede zvenele kakor grožnja dekletu, ki bi utegnila oziroma očitno je že strla njegovo srce. »Kot so mi tisočkrat že rekli- za dekletom in avtobusom ne teci, ker vedno pride nov. Tako, da če se je gospodična odločila, da iz neznanega razloga ne bo sprejela nekoga kot si ti, jo lahko preprosto pošljeva nekam- brez zamere, ampak nekatere preprosto tega očitno ne znajo ceniti. Midva pa, kot sem ti že prej obljubila- se bova nadaljnjega pol leta zabavala in ne jokala za tistimi, ki naju niso vredni. Jasno?« je končala ter se zazrla vanj. Res ni imela mu namena dovoliti, da bo v tem času, ki mu je ostal žaloval za dekletom, ki ga je odbila. Definitivno ne, tega mu ni imela namen dovoliti.