Nebo bi bilo odeto v popolno črnino, če na drugi strani jezera ne bi sevale luči, ki so osvetljevale malo vasico ob njem. Zrak je bil naelektren s hladom, ki je zvitorepkasto lezel pod še tako debela oblačila in ježil dlake na rdečelaskini polti, medtem ko se je sprehajala po kakor vata mehkemu snegu pod seboj. Zavita v debel plašč, odeta v tono barvitih volnenih odeval, se je od mraza zgrbljena v skorajda dve gubi približevala leseni klopci, ki je samevala pod velikim macesnom ob jezeru. Snežinke so se ji neumorno zaletavale v pordela lica in se ji lepile na trepalnice, ter s tem pred njenimi očmi čarale kalejdoskopske podobe. Celotna pokrajina, tako idilična da je bila skoraj kot narisana, jo je navdala z neke vrste nostalgijo nad stvarmi, ki jih pravzaprav nikoli ni imela. Hrepenenje po nečem drugačnem, nečem kar jo bo izpopolnilo, morda celo na novo oblikovalo. Dovolj je imela vsega kar je za seboj pustila v Amsterdamu. Že dolgo ni bila srečna, zadovoljna in predvsem samozavestna. Cilji, ki se jim je s tako vnemo hotela približati so se zdeli neverjetno odmaknjeni, kot bi se realnost premaknila za neskončnost naprej, kot bi ji nekdo spodkopal tla pod nogami. Ni več vedela ali je tako otopela zaradi odmaknjenosti od svojega starega jaza, zaradi želje po spremembah ali pa si je zimski čas preprosto dovolil tako močno vplivati na njeno razpoloženje. Kakorkoli že, nemir v njej je postajal vedno bolj podoben snežnemu metežu, ki se je trenutno vršil okoli nje. Vrtiljak snežink, drobcev njenih prej urejenih misli, ki se topijo, sprijemajo med seboj in se obenem spuščajo na trda, zmrznjena tla pod seboj. Chloe je zavzdihnila, ob tem pa je njena topla sapa, ki se je zapletla v njen debel volnen šal, ogrela njena mehka a premražena lica. Z od hoje in snega, ki se je prijel na njene čevlje, težkimi nogami se je kot kupček nesreče sesedla na dokaj suho klop, za nekaj sekund zaprla oči, preostali del obraza skrila za volnen trak okoli svojega vratu, orokavičene roke pa stegnila pred seboj in jih zakopala med nogi, da bi se nekoliko ogrele.
Verjetno bi še dlje ostala tako zgrbljena kakor želvica v svojem oklepu, če njene mini hibernacije ne bi premotil zvok stopinj v škripajočem snegu nedaleč stran. S polžje hitrim reaktivnim časom se je ozrla prek rame, da bi preverila celotno situacijo. Sprva spričo temačnosti, ki je kraljevala v smeri od koder so odmevali koraki, ni razločila kaj drugega kot silhueto, toda ko se je le ta dovolj približala Chloeini trenutni lokaciji, ter jo je vendarle osvetlil snop žarkov ki so osvetljevali pešpot, jo je rdečelaska v hipu prepoznala. Kako je le ne bi, če pa je njeno sicer neumorno samotarsko srce grela njena podoba pa čeprav si tega na noben način ni hotela dopustiti? Temni prameni, ki so objemali kot iz marmorja izklesan obraz, na katerem pa je kraljeval par nepopisno modrih oči, ki so s svojo modrino vabile vase kot kak začaran tolmunček. Ni si mogla pomagati, za kratko stotinko sekunde je vendarle pozabila, da sploh potrebuje kisik in ni šlo drugače kot da ji zastane dih. Ko se je vendarle zbrala se je toliko izmotala iz svoje volnene oprave, da je temnolascu namenila iskren nasmešek. »Oh, hello stranger.« Se je namuznila, ter se obenem trudila da ne bi preveč šklepetala z zobmi, ter izpadla kot tisti Hrestač iz risanke, ki je s čeljustmi trl orehe. »Pobegnil od zimskih norčavosti na mirno, ali?« Se je radovedno zazrla v Bastiana, nato pa se zadrsala na skrajni del klopi, da bi poleg sebe naredila še nekaj prostora, glede na to da je bila le polovica lesenega sedeža nedotaknjena od snega. »Sicer ne vem če bom še prav dolgo ostala nezmrznjena tukaj, ampak izvoli, prisedi.« Je naredila slavnostno gesto z roko kakor bi oglaševala kakšen poceni izdelek v eni izmed tistih nadležnih polurnih televizijskih reklamnih izsekov, v katerih so deset tisočkrat pokazali en in isti kader. »Razen če imaš kakšne druge načrte?« Se je še pozanimala z nasmeškom na zadnje čase sicer tako redko od veselja razsvetljenem obrazu.