bench

Gost

bil je že v fazi, ko so mu na dan kar naenkrat stopali vsi tisti spomini, ki jih je drugače tako uspešno preganjal. prekleto, na klopci sta poleg njega stali dve izpraznjeni steklenici vodke, katere v realnosti nihče ne bi tako zlahka prenesel, a sam se je zdaj sprehajal naokoli po osameli potki, ter se počutil – samo. videl je obraze katherine, in prisegel je lahko da tablete katere je malo prej splaknil čez vodko, so delale da je zdaj že haluciniral o njej, kakor da znova njega stopa in kako zelo si je želi zdaj imeti poleg nje. stresel je z glavo, navsezadnje ni hotel da bi znova obležal nekje, ter zaspal v tistih krikih muke, v katerih je običajno ko je bil pijan, zadet in ko je pogrešal njegovo izgubljeno ljubezen. iz žepa je potegnil telefon, namreč potreboval je nekoga, kogarkoli. prvi osebi ki se je pojavila na njegovem malem ekranu, je napisal naj pride do osvetljene klopi sredi parka na kampusu, čim prej, ne da bi se prav zavedal komu je vse poslal. a vedel je da najbrž se bo lahko zanesel vsaj na eno osebo, in če bo že ta prišla bo se pač mogel soočiti s tem da bo vzdrževal nek pogovor ali vsaj nekaj – precej neobičajno zanj, a navsezadnje je samo tako lahko pregnal tiste grenko sladke misli na rjavolasko, katera ga je po dveh letih še vedno zasledovala, za vsakim korakom, za vsem kar je delal. kakor da mu enostavno ni pustila da bi lahko živel popolnoma normalno življenje in da bo preklet na njen obraz ki bo zavedno počival v njegovi glavi in srcu. znova je skomigal z glavo, ter segel z roko po tretji steklenici vodke, katero je sicer precej stežka odprl a nekako je dobil dovolj spretne prste da je navsezadnje le vrgel tisti zamašek nekam na stran in si znova zlil nekaj tekočine dol po grlu dokler ni imel vsega skupaj že precej dovolj. vodko je odložil zraven tistih dveh praznih steklenic ter pogledal naokoli. neznana oseba, kateri je napisal sporočilo, še vedno očitno ni prišla. mar ni bilo dovolj nazorno ali pa je bilo za to krivo samo dejstvo da se je najbrž precej zmotil glede ljudi za katere bi si mislil da se lahko zanese. ah, kaj sploh jebe, tako ali tako se v življenju na nikogar ne smeš zanesti, glede na to da na koncu dneva vedno ostaneš sam na tem širnem jebenem svetu. pogledal je naokoli, ter se zdrznil ob korakih ki so očitno hodili sem. mar se je vse skupaj prekleto zmotil, da je bila vse to plod njegove domišljije, ali je dejansko tista oseba prišla k njemu? popolnemu izmečku, če bi lahko še dodal v mislih in ko so koraki postajali vedno bolj slišni, je videl iz teme tiste znane svetle lase ter obraz. bila je astrid, očitno. niti je ni tako dobro poznal, a lahko je samo uganil da jo je imel prvo pod imenikom in je bila tista nesrečnica katera ga bo mogla prenašati. »živijo očarljiva svetlolaska,« je rekel ter se skoraj spotaknil ob lastnih nogah, ko je skušal priti do nje. »vidim da si prejela moje sporočilo, mar je bilo dovolj razločno zate?« jo je vprašal kot popolni idiot in vzel v roke novo steklenico vodke, ter jo podal v njene roke češ naj pije. »dve imam za sabo in enostavno vem kako zelo obožuješ to kurčevo zahrbtno pijačo. dobro, saj jo sam tudi, ampak je zahrbtna,« je rekel v temnem glasu, kakor da bi bila steklenica in količina v njej kriva za njegovo precej neumno obnašanje ter prekomerno pitje. segel je po njeni roki, ter jo zavrtel okoli njene osi, kakor da bi se v njegovi glasbi začela predvajati neka neznana glasba, a vse skupaj je bil načrt da se čim prej znebi misli o njegovi izgubljeni punci. še enkrat jo je zavrtel, spustil njegovo roko ter se ji na veliko zarežal. »kako sem enostavno vedel da boš za isto pizdarijo,« je rekel ter se ji še enkrat zarežal. če bi priznal po resnici bi seveda mogel reči kako dejansko je bila kar tako nekdo ki se je pač pojavil na njegovem ekranu ob pravem času, pa vendar je bil srečen da je bila ona, kot pa kar tako ena. ni bila tista navadna prijateljica ki je vedno zahtevala naj preneha pit, naj preneha kadit in delati vse te pizdarije katere je pač delal, ampak je bila tisti človek katera se je recimo kakor danes usedla poleg njega in začela prazniti steklenico vodke. »saj te nisem zmotil pri čem?« jo je še vprašal med tem ko je stopal po potki navzdol in navzgor, ter opazoval tla kako so se vedno spreminjala ko je naredil novo stopinjo. bila je pač še ena noč za katero se je pretvarjal da je dobro, pa tudi če je globoko v sebi vedel da vse v njemu kar kriči od tiste bolečine ki ga še ni zapustila za dve leti.

tagged is the lovely astrid. there are 825 in this post and this is soooo lame, I am so so so sorry >< oh, and I'm listening to the doors for inspiration.

Naslov sporočila: Re: bench Sre Avg 31, 2011 12:08 am

tagged is amazing syd and here is 1105 words and no way, your is amazing, za tegale se pa pozna, da je bolj kot ne pozna ura, but yes, hope it's ok. and yes, astrid is wearing this.

Končno je spravila še drug uhan v luknjo v ušesu ter se za trenutek namrdnila, ko jo je zapeklo, saj nazadnje, ko je nosila uhane, ni imela nekih lepih posledic ter še za danes ni bila povsem prepričana, zakaj jih je vzela. Vendar imela je preprosto v mislih tisti sproščeni večer, ko bo odšla ven ter se kot ponavadi, zapila do mrtvega, če je bilo treba tudi v kakšni stranski ulici v Amsterdamu, saj v tej opravi definitivno ni nameravala zaviti v kakšen klub, v bar že mogoče, vendar kam drugam definitivno ne. Dvignila je pogled k svoji podobi v ogledalu. Iz dneva v dan je bila vidno bolj uničena, njeni lasje so izgubljali vsak lesk ter stvar, ki se jo je bala, je bila ta, da ji bi v bistvu izpadli, njena koža je postala prekleto bleda in imela je občutek, da se bo zdaj, zdaj lahko začela kosati s kakšnim vamiprjem iz Drakule, vidno bolj je bila utrujena, kakor da bi življenje dobesedno in vidno izteklo iz nje. No, najbrž tudi je, le da se ona s tem ni mogla sprijazniti ter je vsak dan izčrpala svoje telo do konca, čeprav je kričalo po pomoči, seveda ona tega ni uslišala. V vsakem primeru bo bila na koncu zadeta z morfijem preden bo umrla ter bo bila preprosto sama in s tem se je že tako ali tako sprijaznila. Vsaj trdila je tako, samo sebe je prepričevala v to, čeprav je vedela, da se smrti boji bolj kot bilo katere stvari na tem svetu. Lase si je spela v neko že na začetku razpadajočo figo, blizu vratu, saj se ji res ni dalo ukvarjati s frizuro, tako ali tako ne na kakšen pomemben upravek, le dobila se bo preprosto z tistimi prijatelji, če je lahko rekla, tistimi, ki so pač še ostali ter jih ni imela srca poslati stran ter ob koncu bo bila vsa zadeta in pijana, da po možnosti še ne bo do doma prišla. Nič novega. Že se je hotela odpraviti, ko je v žepu kavbojk začutila vibriranje njenega telefona ter presenečeno ga je privlekla na plano. Namrdnila se je, ko je prebrala sporočilo ter preprosto obstala na mestu. Kakor ponavadi, znašla se je na popolnem razcepu- naj odide na ulico ter uničuje vse, kar je še ostalo od nje z alkoholom in drogo ali pa v bistvu za spremembo naredi dobro delo ter gre do temnolasca v kampus univerze, čeprav je tudi tam verjela, da ne b1o ravno trezna prišla domov. Tu je bil zopet tudi njen tipični dvom- kaj če se bo zgodila zadeva, ki bi jo obžalovala, kaj če se bo na nekoga navezala. Za trenutek je zaprla oči, ko ji je čez misli prišla podoba svetlolasca. Valentin. Prekleto, zopet eden na spisku, katerega je preprosto morala pozabiti, ni ga smela imeti rada, vendar zavedala se je, da ga bo preprosto ljubila do samega konca, čeprav tega ni bila pripravljena priznati, ne zares, to je bila stvar, za katero je bila trdno odločena, da jo bo pozabila, čeprav je bilo bolj kot ne jasno, da je ne bo nikoli. Po minutnem razmišljanju je odšla skozi vrata ter sedla v taksi, katerega je malo prej naročila ter ga napotila v kampus. Ja, kljub vsemu je bila ta zadeva na prvem mestu kot to, da bo bila preprosto zadovoljna v družbi večih ljudi- tokrat pa bo preprosto v družbi nekoga, ki očitno le potrebuje, da je nekdo ob njem. Zavedala se je, kakšno pocukrano razmišljanje je v bistvu imela v tem trenutku, očitno ji je tumor res opral možgane. Ko je končno prišla do kampusa, je po hitrem postopku plačala taksistu ter ni potrebovala dolgo, le nekaj korakov hitre hoje, ko je prišla do ciljne destilacije ter nekje v sloju loči zagledala temnolasca, s katerim je bila nič kolikokrat skupaj v kakšnem baru ali nočnem klubu ter družbo njim je kot ponavadi delal alkohol. Čisto preprost odnos, brez kakršnega koli drugega stika in ravno to ji je bilo všeč. Ni trajalo dolgo, ko je v bistvu stala pred njim ter se zavedala, kakšna je situacija. Čeprav ji je čez misli ušla zamisel, da bi bilo bolje, da ga spravi nekam na varno, je to takoj odmislila ob pogledu na vodko. Očitno bo imela alkohol v krvi v vsakem primeru ter ravno to ji je bilo všeč. Ob njegovem pozdravu mu je namenila vprašljiv pogled, sploh ko se je skoraj spotaknil, ko je hotel priti do nje. Saj bi ga odzdravila, vendar v tem trenutku ni bila prepričana, ali je bilo sploh vredno, tako da je preprosto ostala tiho, kar je bilo v zadnjih primerih kar tipično zanjo. »Vsakdo bi znal priti v kampus do, očitno edine osvetljene klopi v parku« je ponovila besede, ki jih je napisal malce v svoji priredbi ter ko ji je v naročje potisnil steklenico vodke, mu je za trenutek namenila malce začuden pogled, nato pa so se ji kotički ustnic le raztegnili v nasmešek v zahvalo. »Nocoj mi v bistvu ni važno kakšna je, samo da je« je rekla ter se za hip zazrla v prozorno tekočino, nato pa naredila kakšna dva požirka ter zaprla oči, ko ji je močna pijača splahnila grlo. »Mimogrede, sem rekla, da te obožujem? Tale vodka je vse, kar potrebujem nocoj« je rekla z nasmeškom na obrazu ter preprosto v hipu postala boljše volje in stvari o katerih je razmišljala prej, preprosto pustila nekje globoko za sabo. Saj tako ali tako niso bile pomembne, vsaj ne zdaj. Ko jo je zavrtel, se je preprosto prepustila in se zares zavrtela okoli svoje osi ter nato še enkrat. V kakšnem drugem stanju to definitivno ne bi počela, vendar sedaj ji je bilo preprosto vseeno, vseeno za cel svet. Ni mogla kaj, da nato končno ne bi padla v smeh, ko se je zavedala, kako neumna je videti celotna situacija, vendar bilo ji je popolnoma vseeno, prišla je iskati zabavo. »Ah, vedno sem za te reči, kaj ni že tipično?« se je zarežala, medtem ko je spila še nekaj požirkov vodke in njena slaba volja, ki je bila tu malo prej, je preprosto izginila ter začela se je pomikati po potki vodoravno v ritmu navidezne glasbe. Očitno je počasi že mala mera vodke začela vplivati nanjo. Ob njegovem vprašanju je zamahnila z roko, češ, da res ni bilo nič. No ja, nenazadnje je le imela občutek, da se bo ta večer boljše končal, kot bi se tisti drug. »In mimogrede Syd, kaj bo dobrega?« je dodala, ko je naredila še nekaj požirkov vodke ter počila na klop ter se zazrla navzgor vanj, ki je očitno še vedno vztrajal pri tem, da bo stal.

Gost

točno je vedel da mu bosta ti dve vodki tako prekleto škodili, in dejstvo da je še zraven vzel neke tablete situaciji ni kaj dosti pripomoglo. navsezadnje je tako samo znal se napit, se zbuditi z mačkom in le tega ustaviti s tem da se ga drugič napije. če mu že zmanjka za alkohol se bodo vedno našle zelene in bele substance v raznih malih plastičnih vrečkah, katerih je bilo v tem trenutku tako skoraj da preveč. znal se je izogibat realnemu svetu in bolečini ki pride z njim, to je bilo splošno znano dejstvo. zakaj pa bi moral trpeti muke, ko pa je lahko vedno bil v tistem stanju nerealnosti, katera večinoma ni imela bolečine, katera je bila blagodejna in mu je pustila vse kar je imel. sicer ne tiste bistvene stvari, kot recimo ljubezen, a običajno je bila to popolnoma obstranska stvar zato mu je bilo toliko bolj čudno da je danes dobival tiste spomine o katherine, kateri se mu niso pojavljali ko je živel njegove nerealne sanje. kakor da bi bila pred njim, v obliki duha in ga spominjala na tiste stvari katere mu niso pustile da bi jo končno prebolel, ter začeti ljubiti nekoga drugega, navsezadnje ni mogel biti sam celo življenje, če ga ne bo seveda prej pobrala celotna situacija prej v grob, kar pa ni bilo tako zelo neverjetno. tisti čas je že tako razmišljal o samomoru, a pomislil je na starše, katerim je bilo res mar do njega, in kako je bil njun edini otrok. pomislil je na sploh na njegovo ljubezen, kako bi bila razočarana nad njim če bi si sam odvzel življenje, ter ne cenil tistega kar je ona na sploh izgubila, tiste trenutne prijatelje kateri so mu skušali pomagati a v tistem trenutku je pred sabo zgradil obrambni zid, katerega je bilo resnično prekleto težko prebiti, a nekaterim je to uspevalo.
tok njegovih misli pa je odtaval popolnoma stran ko je pred sabo videl svetlolasko. točno je vedel, da je prekleto podobna njemu, čeprav si nista več delila kot pa tisto klasično pijančevanje in kajenje trave. a ravno to je bila tista racionalnost njunega odnosa, da nič ni šlo bolj globoko kot pa to, pa tudi če je vedel da bi svetlolaski zaupal njegovo življenje in je vedel da ga ne bo izkoristila. enostavno, vedel je. pogledal je proti njej ko se mu je približala, ter se ji na široko zarežal. bilo je tako dobro imeti družbo ob sebi v tem trenutku. »ah no, še sreča da si potem prišla, navsezadnje bi te lahko zmedel če bi napisal da sem na neosvetljeni klopci, tudi če to ne bi bilo res in potem bi ti obupala in ne bi prišla. čeprav sam tudi najbrž ne bi prišel če bi videl da mi moj sogovorec laže, in me nateguje za neko interno finto. saj veš da nisem tak,« je začel na glasno govoriti ter se sprehajal okoli njene postave, ki pa se je zdaj usedla na klop. lahko bi naredil seveda isto potezo, a dobro se je počutil ob tem ko je hodil, še na sploh ko se je vse zdelo tako lahko v točno tem trenutku. hoja je bila v bistvu bolj podobna lebdenju, kot pa čemu drugemu. »samo rečem ti da je zahrbtna in nič kaj drugega, veš. vidiš kaj mi je naredila, skoraj hoditi ne moram več,« je še rekel in obstal na obeh nogah, a sunkovito začel znova hoditi malce sem, malce tja, samo da bi lahko še za tistih nekaj minut lebdel daleč visoko nad oblaki. »no dobro, sicer imam še nekaj jebenih tablet in prisežem da imajo to funkcijo da lahko letiš. mogoče ti ne vidiš, a prisežem da sem zdajle sigurno tako en meter nad tlemi in vse je tako preprosto. rad bi letel,« je medlo rekel in se ji nasmehnil. »in seveda me lahko obožuješ, navsezadnje ti bom zdaj dal enkratno izkušnjo. razen če si jo že kdaj imela. jaz je nisem,« je še dodal in znova stopal počasi v njegovih bulerjih, pri katerih pa tudi ni čutil teže železne kapice ki se je nahajala v ospredju. res je bilo prijetno imeti družbo, še na sploh svetlolasko pred katero se očitno ni rabil skrivati. smejal se je ob tem, ko je sodelovala v njegovem sukanju okoli njegove osi, ter ko jo je položil ji je še pritisnil na lice poljub, pri tem pa še vedno zelo počasi hodil. običajno sta tako to delala z njegovo izgubljeno rjavolasko, in vse skupaj ga je zadelo kot strela ko se je spomnil skoraj identičnega trenutka. takrat ji je rekel da jo prvič ljubi, zato ga je njeno nenadno vprašanje malce vrglo s tira. »dobrega? kaj pa vem,« je zamomljal in skomignil z rameni, pri tem pa kar se da hitro nadaljeval »si bila že kdaj zaljubljena, astrid? tako zaljubljena, da bi dala življenje za tisto osebo, da bi dejansko naredila vse za tisto osebo in da bi si predstavljala življenje samo s tisto osebo?« je hitro začel govoriti in počepnil pod njo. »ker če si, nikoli in zares nikoli tega ne spusti,« bil je takšen zasuk njegovega nočnega pijančevanja. še en trenutek je v bistvu hotel samo eno lahko družbo, zdaj ji je pa dajal nasvete kako naj obdrži to kar zares ljubi? a navsezadnje, moral je to vsaj nekomu povedati – namreč, tako ni precej privoščil nikomur tega kar se mu je zgodilo in je samo hotel da ljudje izgubijo tisti strah nad izpovedovanju kakršnih koli čustev. nikoli ne veš kdaj bo prepozno.

tagged is the lovely astrid. there are 916 in this post and he's telling her the beginning of the story, oh my :3 haha, lahko bi imela še en funny thing da bi astrid mela občutek najprej da njej govori, if you're up for it xd. oh, and I'm listening to black flag for inspiration.