abandoned meadow

Gost

bližal se je somrak, ko je z lahkimi stopinjami hodil naokoli po kampusu ter se oziral nad praznino celote pravzaprav. seveda, bil je petek večer in ni bil vsak tak idiot da bi kar tako hodil proti gozdu, skušal najti nek zaseben kraj ker je imel v torbi skriti dve steklenici vodke, nekaj gramov trave ter isto nekaj gramov kokaina, ter še zraven podlago in vse te reči da bi enostavno vse dal v svoj organizem v nekaj urah ter se ulegel na travo, z možnostjo da bo na njen zaspal ter znova imel popolnoma neboleč večer, kjer se enostavno ne bo več spominjal vseh teh stvari ki so se mu zgodile. kajpa, seveda je bil patetičen da bo dveh letih še vedno ni prebolel katherine, a kaj ko pač ni znal drugače? bila je edina oseba, katera ga je razumela, katero je ljubil in katero bo najbrž ljubil tudi če si bo našel koga drugega. po dveh mesecih je na sploh potreboval da je prvič obiskal njen grob in najbrž je šele takrat realiziral da to kar je imel, je bilo minljivo in tega kar je čutil nikoli ne bo več. da je človek kateri je bil izginil in da so bili samo tisti trenutki ko ni bil trezen, da je enostavno bil samo tista senca tistega kar je bil. mogoče je zdaj znal že živeti, a vseeno je vedel da ga bo enkrat vse skupaj uničilo in bo enostavno zapustil ta svet, kot nova izgubljena duša. hitro je stresel glavo, ko je videl da se je ob teh mislih ustavil, in enostavno začel hoditi naprej proti gozdu, kjer je že zadnjič videl neko jaso katera bi bila primerna za čist večer. zunaj je bilo sicer hladno, a ni ga motilo to – vsaj nekaj je čutil ob tem, namesto tiste praznine, katera se je vedno pojavila ko je bil sam. res, da bi bilo bolje da bi se zdaj takoj odmaknil in odšel stran, navsezadnje res ni pričakoval da se bi mu kdo pridružil oziroma sploh ni vedel ali hoče da se mu kdo pridruži. potreboval je nekaj časa zase, in tudi če ga bo to uničilo znova za nekaj tednov, ga pač bo. poti nazaj več ni bilo – ne dobesedno, ampak vsaj tako si je mislil. ko se je približal tisti jasi, ki v bistvu ni bila tako zelo daleč od začrtane poti, si je hitro prižgal cigaret ter takoj ko je prestopil, se je usedel nekam na nizko travo, ter si iz torbe kar vzel prvo vodko, ko pa je kar naenkrat slišal kako so se mu približevali koraki. mar mu je kdo sledil? to je dvomil, glede na to da je res redko koga dejansko poznal tukaj, prav tako pa se mu nihče ni zdel neke zasledovalne narave. pogledal je nazaj, a ni videl nikogar, zato se je raje spet skoncentriral na njegovo steklenico vodke, ko pa je spet slišal korake ki so zdaj bili že veliko bolj razločni. kaj za vraga? znova je pogledal nazaj, pri tem pa videl medlo postavo, ki se mu je zdela prekleto znana, ko je videl z očmi svetlolasko, ki jo je že nekajkrat opazil na kampusu in ki je definitivno bila en večer poleg addison, ene izmed rjavolask katera je bila samo občasna igračka. »nisem si mislil da bo kdorkoli prišel sem ob tem času. še na sploh ne na petek večer. sam vem da dejansko ne bi, če pač bi imel nek začrtan načrt in dejansko koga da bi lahko kar tako poklical,« je rekel ko je videl da se mu postava bliža. »ampak dobro, saj se niti ne bi pogovarjal zdaj trenutno s tabo, ampak se mi zdiš znana. anathea, ali nekaj podobnega, predvidevam?« jo je vprašal ter se medlo nasmejal. saj res, da je hotel biti sam a nek del mu je pravil da najbrž ne bi bilo tako slabo da bi imel vsaj nekaj družbe in vedel je da je za tistim čudovitim obrazom še nekaj, kar je bilo skritega pred celim svetom. »why don't you sit with me, beautiful?« jo je vprašal ko je videl da je bila zdaj malo manj kot meter stran od njega, ter naredil prostor da se je lahko usedla. vedno ko je tako ogovoril ženske, z zaznamki 'lepa' in 'čudovita' je imel tisti pekoč občutek, kakor da bi varal katherine, ampak nekako se je mogel sprijazniti da bo ga ta občutek mogel enkrat miniti, in da enostavno bo mogel narediti en korak naprej ter začeti živeti, pa tudi če je bil ta korak dlje kot pa si bi marsikdo predstavljal. »smešno, da dejansko vidim tu nekoga. noro naključje bi temu rekli, še na sploh pa nekoga ko ga vsaj poznam na videz. in oprosti, ampak nisem zdaj ravno največji kavalir ali karkoli, tako da če hočeš si sama postrezi,« je rekel ter dokončno odprl tisto prekleto vodko, ter z enim sunkom začel zlivati tekočino vase, kakor da bi v bistvu pil sok. končno pa je le čutil tisti pekoč občutek po grlu, da je odstranil steklenico s svojih ust, ter jo položil med svoje noge, med tem ko si je prižgal nov cigaret. bo pač še ena noč, kjer bo pozabil – saj navsezadnje, samo to je znal naredit.

tagged is the lovely anthea. there are 868 in this post and yay yay for them! oh, and I'm listening to manchester orchestra for inspiration.

Naslov sporočila: Re: abandoned meadow Čet Sep 08, 2011 1:52 pm

še sama ni bila povsem prepričana, kaj jo je tistega večera prijelo, da se je nekoliko čez sedmo uro zvečer začela preoblačiti iz svoje dnevne garderobe, ki jo je načeloma nosila samo za valjanje po kavču in stanovanju, v kavbojke in majico za sprehod zunaj. daleč od tega, da bi jo tja vleklo vreme ali kaj podobenga, vse kar je bilo je bil trenutek razmišljanja. čez majico je navlekla še star in razvlečen pulover, ki je bil verjetno nekoč last nekoga drugega, po možnosti lona, ali katerega od njegovih ali njenih prijateljev, kajti pod nobenim pogojem to ni bil dekliški pulover. toda konec koncev ga za sprehajanje niti ni potrebovala nič dekliškega, po amstedamu so namreč že gorele luči, sama pa n imela nobenega namena zaviti proti mestu. danes je imela v mislih bolj umirjen sprehod okoli kampusa, z slušalkami ipoda v ušesih, telefonom v roki in po možnosti kavo v drugi. tisto domačo kavo, ki jo je addison malo prej privlekla v spalnico. in potem se je, glede na to, da je bil petek zvečer, z segeiem verjetno pobrala v kakšnega od tistih norih amsterdamskih klubov. toda glede na to, da je slišala, da gre poleg tudi bastian, se je sama današnjemu obisku odpovedala. ni bila še pripravljena na to, da se sooči z njim, ne na tak način. najprej je želela z njim razčistiti stvari, potem pa gredo lahko kdaj tudi kam skupaj ven, četudi onadva ne bosta spregovorila niti besedice. konec koncev je bil sergei tudi njen dober prijatelj, pa verjetno sta se tudi addison in bastian dobro razumela. ampak ne, ne danes. zaželela je torej prijateljici lep večer, ko je ta za seboj zapirala vrata njune spalnice. sedaj pa je že po nekaj minutah nemega sedenja pred televizijo, tudi sama ostala in se začela oblačiti za večerni izhod. nič kaj podobnemu tistim njenim običajnih petkovim, toda vseeno, vsaka sprememba kdaj pride prav. konec koncev niti ni imela nobene volje hoditi v kakšne klube in to. vedela je, da bo slej ko prej prišel mimo kakšen moški, iskajoč zabave, kakor vsi. ampak ona še ni bila pripravljena na novega, ne po vsem tem kar je dala skozi z bastianom, potem pa se je vse skupaj tako klavrno končalo. mogoče je res potrebovala kakšen večer samo zase, za tiho razmišljanje, ob katerem je nebo nihče motil. ko je v veliko torbo položila termosko z domačo kavo, je mimogrede notri položila še nenačeto steklenico vodke, katere zalogo, sta za kakšne privatne zabave, z addison hranili v majhnem hladilniku v kopalnici. konec koncev nikoli ne veš, koga boš srečal kje, kdaj se ti bo zahotelo samo sesti na tla, odpreti steklenico in uživati v zveznatem nebu, ki je viselo nad teboj. sama sebi se je nasmehnila, obula teniske in na glavo potegnila pleteno kapo, bolj zaradi izgleda kakor zaradi uporabnosti, ter se odpravila proti kampusu. veter ji je počasi mršil lase, ko je korakala po poti, ki je vodila proti tistim travnikom, tako odljudenim, da bolj priročni že nebi mogli biti. nekaj časa je sama hodila po visokorasli travi, katera se je zibala v sunkih vetra, ki je pihal v ozadju, dokler v daljavi ni opazila postave. nič poznanega, kakor je lahko videla, ko je prišla bližje. rjavolasec, ki je sam sedel v travi, kot bi se smilil samemu sebi, sprva res ni zbudil njenega zanimanja. konec koncev bi lahko šlo za kogarkoli, domačina, ki je obupoval nad življenje, zadetega študenta ali kakšnega norega psihota, ki samo čaka, da kdo pride mimo in mu svoje dolge prste ovije okoli vratu. toda njen zle slutnje, da to ni družba, prava zanjo, so se razblinile v trenutku, ko so iz neznančevih ust prišle prve besede. topel nasmeh, ki se je počasi zarisal na njegovih ustnicah, je bilo vsekakor zadosten razlog, da je ovrgla vse svoje obtožbe o razjarjenih morilcih in depresivnih domačinih. no, mogoče je bil vseeno nekoliko depresiven ali kaj takšnega, glede na to, da je sam sedel sredi ničesar ob takšni uri, toda domačin vsekakor ni bil, naglas je govoril proti temu. »nja, očitno nisi edini, ki nima pametnejšega dela, kakor sprehajati se nekje bogu za hrbtom,« mu je odgovorila, čeprav njegov stavek niti ni bil zastavljen kot vprašanje. za trenutek je samo debelo pobuljila, ko je skoraj zadel njeno ime in podvomila v svojo presojo. toda očitno je bil samo eden tistih, ki so jo kdaj videli v družbi koga, ki jim je bil skupni prijatelj ali kaj takšnega, »anthea, ja,« ga je popravila. ni bil ne prvi ne zadnji, ki je iznašel novo verzijo njenega imena, toda sčasoma so se vsi navadili na tisti an, ne ana, na začetku. »in ker priznam, da te vidim prvič v življenju, no glede na to, da ti poznaš moje ime, bi bilo lepo, če bi mi zaupal tudi svojega, kaj praviš na to?« mu je sama zastavila vprašanje, ko je za nekaj trenutkov med njima nastala tišina. njegovemu povabilu se je, kljub temu, da ni imela takšnih načrtov za nocoj, precej z veseljem odzvala. ji saj nebo treba sami gledati v nebo, bosta že dva. boljšega dela kakor zabijanja časa na tej razpostrti planjavi, tako ali tako nisi imel. toda, ko je potegnil stelenico na plano se je lahko samo zasmejala, »eh ni potrebe po kavalirstvu, konec koncev imam svojo,« se je nasmehnila in tudi sama iz torbe potegnial steklenico, podobno njegovi, »toda, ko je tvoja že ravno odprta, lahko pustiva mojo za kasneje.« večer za katerega je mislila, da bo totalno obupen, se je zdel vedno bolj svetel. če ne drugega, ji vsaj nebo potrebno misliti na neljube stvari zaradi prevelike količine alkohola v krvi. odprla je torbo in iz nje potegnila majhen zvitek, »kadiš?« je vprašala in rjavolascu pred nos potisnila zvitek, ki ga je nekaj dni nazaj lonu splela iz žepa suknjiča. konec koncev je bil ravno on tisti, ki je antheo prvič premamil z stvarjo, kakršna je bila trava, zakaj je torej še nebi zalagal z njo, kadar ji je zadišala? sicer pa bratska ljubezen – tako ali tako ji ne bo zameril.

tag is gorgeous syd and here is 1005 words. indeed, darling :3 that's gonna be fun! and sorry for long waiting (: and anthea is looking like this and at the moment the killers are on my playlist.

Gost

kljub temu da je sprva nameraval biti sam ves večer, si je nekako olajšal da je dobil družbo. saj teoretično mu je bilo že zdaj vseeno kdo je in kaj je, samo da se je še vedno delal precej brezbrižnega v bližini in da ni padel v neko depresijo ker če bi bil realen – bi padel, vsaj za nekaj tistih trenutkov ko bi alkohol in omamne substance prevzele njegovo telo. vedel bi, da se bi mu po glavi samo prikazali spomini njegove umrle ljubezni, ter bi znova zaspal v krikih agonije. tako pa je zdaj prišla vse prej kot žalostna svetlolaska, katere se je spomnil nekega večera ko je prispela v nek klub z addison, čeprav nikoli ni zares naredil kontakta z njo. zapomnil si jo je samo po tem, da je imela iste oči kot pa katherine, in da je na daleč bila skoraj identična po karakterju kakor pa ona – sicer ni mogel biti popolnoma prepričan o tem drugem faktorju, lahko je samo sklepal po tistih nekaj utrinkih ko jo je videl takrat v klubu, čeprav je večino zanimanja zanj predstavljala addison. nasmehnil se ji je, ko je s koraki stopila bližje k njemu, ter se skušal delati popolnoma normalnega kakor vedno, pred nekim občinstvom, oziroma pred posameznikom ki ni imel pojma o njemu in vsemu temu kaj se mu je že dogodilo. »no ja, saj niti ni tako zelo oddaljeno od kampusa če gledaš teoretično, ampak se strinjam s tabo, da,« je rekel ter ji dal prostor da se usede poleg njega na travo. bilo je pač eno tistih naključij, katerega ne bi ravno sklepal da se zares dogajajo v življenju, čeprav zanj je bila meja med naključjem in popolnoma običajno stvar že prekleto tanka – kateremu pa umre punca, s katero si je predstavljal življenje za neko bolezen in je noseča z njegovim otrokom? ni bil ravno vsakdanji primer, prav tako pa ne bi kar tako vsak trpel še dve leti za tem. »anthea, točno,« je skomignil, ko je ustavil tok njegovih misli, namreč se je tako že približal tistemu nevarnemu območju, za katerega se danes ni želel preveč obremenjevati. »syd, in v bistvu me ne vidiš ravno prvič v življenju – ali pa tudi. kakorkoli, videl sem te enkrat zraven addison, katera predvidevam da je tvoja prijateljica. no kakorkoli, pač bila si zraven nje v enem klubu in sem te videl, ker si me spomnila na eno osebo – drugače se te tako ne bi zapomnil, če sem odkrit,« medlo se je nasmehnil, pri tem pa končno spil požirek čiste vodke, katera je pekoče tekla po njegovem želodcu, ter počasi začela puščati tiste učinke. ni še bil pijan, zdaleč ne, lahko je samo čutil neko prijetno medlico, katera je bila posledica tega da je vso tekočino kar vnašal v njegov sistem in namesto da bi kar tako naredil premor je še naredil nekaj velikih požirkov, ter steklenico položil med njega in svetlolasko. »očitno sta se pravilna človeka našla ob pravilnem času,« se je nasmejal, ter pogledal proti nebu. mar ga je zdaj katherine gledala? pa tudi če ga je, kaj bi si mislila o njem? točno je vedel njen odgovor, da zapravlja svoj čas s pijančevanjem in naj ko končno preboli. lahko jo je slišal, in prijetno je bilo slišati tisti žameten glas za nekaj sekund, čeprav se je mogel kar hitro spraviti ven iz tistega transa, navsezadnje ni hotel končati s tem da bi ubogi svetlolaski govoril zgodbo njegovega življenja, takrat ko bi bil pijan seveda. pa vseeno, lahko jo je videl da je bila precej razočarana nad njim – a navsezadnje, ona je bila tista ki je njega zapustila, ne on njo. ona, katera je nosila njunega otroka, ona katero je ljubil in s katero je krojil skupno prihodnost. a vse skupaj je padlo v vodo, tisto noč ko kar naenkrat njenega utripa ni bilo več, ko je utonila v večen spanec. stresel je glavo, v smislu da pozabi na to kar se je dogajalo, ter se skušal skoncentrirati na svetlolasko, ki pa na srečo ni opazila njegovega nenadnega transa. »raje bi me mogla vprašati s katerim sranjem se ne ubadam, tako da ja, seveda kadim,« ji je hitro odvrnil ko je videla da je ven poprijela zvitek trave. s vžigalnikom je hitro prižgal konec zvitka, ki se je nahajal med njenimi ljubkimi ustnicami, ter jo opazoval kako je naredila prvi dim precej opojne in dišeče substance. »veš, odkrit bom s tabo. nikoli v življenju si nisem mislil da bo za takšnim ljubkim obrazom kadilka trave in ljubiteljica vodke na petke večer sredi nekakšne trate,« je rekel po nekaj sekundah, ko je v roke dobil zvitek. počasi je vase vdihnil en dim, ter pihnil proti svetlolaski. »ti je že kdo kadarkoli dal tisto pravo šotko?« jo je vprašal, ter jo navihano pogledal. v takšnim malenkostih, kot je recimo kajenje trave, sta si bile s katherine kot noč in dan, a če si pogledal tako izven tiste škatle sta si bili skoraj da identični. »no daj pridi sem,« je še dodal, ter tik pred tem da bi se njune ustnice srečale svoja pljuča napolnil z globokim dimom, nato pa prislonil svoje ustnice na njene ter počasi vso količino vdihanega dima pihnil vanjo. nasmehnil se ji je, ter svoja usta poplaknil z vodko, pri tem pa podal zvitek znova k njej. točno je vedel da ob njem ni bila katherine, čeprav je svetlolaska bila precej dobro nadomestilo in točno je vedel da bo noč še obetala vsaj nekaj zabavnega – če bosta nadaljevala po isti poti seveda.

tagged is the lovely anthea. there are 916 and sorry for the ending, I kind of had to do that chuckle

pač, na tvojem je kaj boš naredila, sej ga lahko tud odvrneš XD oh, and I'm listening to manchester orchestra for inspiration.

Naslov sporočila: Re: abandoned meadow Sre Sep 14, 2011 3:11 pm

oh gee, i already love these two :3

sprva jo je preplavljal slab občutek, tako nekje sredi ničesar, toda čim je uvidela, da je temnolasec pravzaprav kar prijetna oseba, vsaj kar se prvega vtisa tiče, so vsi slabi dvomi odplavali stran. konec koncev je bila po eni strani resnično navdušena nad dejstvom, da je naletela nanj, namreč, kaj bi počela sama cel večer, sredi ničesar, če nebi naletela nanj. smilila bi se sama sebi zaradi vse bedarije, ki se ji je dogajala v življenju zadnje čase, zaradi vseh napačnih odločitev, ki jih je sprejela, zaradi vseh dejanj, ki so povzročila toliko bolečine in gorja. vsekakor ni bilo težko opaziti, da potrebuje neko sprostitev, vsaj za nekaj uric, da pozabi na vse ostalo, da se odklopi od vsega in zaživi nekako tako, kakor je živela prej. saj si je sprva mislila, da se je stvar nebo pretirano dotaknila, toda čim je dala skozi tisti večer še enkrat v mislih, toliko prej je videla, da bo bolj boleče, kot si je lahko predstavljala. torej je bilo to, da je naletela na človeka kakršen je bil syd, nekaj spodbudnega, pozitivnega, »no saj imaš prav, toda podnevi še vedno izgleda veliko bližje vsemu skupaj, kakor pa sedaj, ko imam občutek, kakor da je civilizacija nekaj kilometrov stran,« je zamrmrala in se vsedla poleg njega med prijetno dišečo, jesensko travo, »saj ne, da to ni nekaj dobrega, mir pravzaprav pride kdaj pa kdaj prav.« in danes je bil eden tistih dni. sploh pa je glede na njun začetek z temnolascem, lahko predvidevala, da se bo dalo iz tega večera iztisniti še dosti dobrega, zabavnega in predvsem nepozabljivega. vsaj tako ji je deloval syd na prvi pogled. poseben, toda zanimiv in brez večjega ovinkarjenja bi lahko priznala, da ga bo z veseljem bolje spoznala. konec koncev je lahko našla podobnosti med njim in svojimi boljšimi prijatelji, kakršen je bil seamus in podobni. prikimala je in se obrnila proti njemu, da mu je v znak novega poznanstva, ponudila roko v pozdrav. nekaj kar sicer ponavadi ni počela, toda hej, vse je bilo enkrat prvič, »no me veseli syd in moram priznati, da bi te lahko v takšnem primeru brez težav označila za kakšnega čudaka, ki opreza za mojimi prijateljicami, toda glede na to, da poznaš addison in posledično sedaj tudi mene, no recimo, da zaupam addini presoji kar se tiče takšnih kot si ti,« se je zasmejala in počasi omahnila z glavo nazaj, da so ji lasje, ki so ji segali že nekaj čez sredino hrbta, obležali na tleh. »ampak hej, edina oseba na katero bi te lahko spominjala je moj dvojček, kar pa je teoretično nemogoče, glede na to, da je veliko bolj zaraščen kakor jaz,« je protestirala, ko jo je povezal z nekim, očitno samo njemu zanem, osebkom. saj ne, da bi bilo to nemogoče, toda občutek nje imela, da syd ni ravno želel preostanek večera razpredati o tem, komu je podobna in zakaj ga spominja na tistega nekoga. ni bilo težko zaznati grenkobe v njegov glasu, ko je omeni podobnost med njo in še nekom in glede na to, da sta se poznala borih nekaj minut, ni mislila vrtati dalje. mogoče enkat, če se bosta poznala že dlje. toda ne danes, resnično ni imela dovolj čistega srca za poslušanje kakšne žalostne zgodbe še nekoga, ko pa je imela dandanes bolj malo srca, glede na to, da je bilo bolj ko ne razbito in še ne pokrpano. zasmejala se je in prikimala, »hej, temu intelektualci pravimo usoda,« ga je podučila, »no ne intelektualci, bolj sanjači, kakršna sem sama.« saj ne, da bi bila zasanjana in v svojem svetu vsak dan, toda bili so dnevi, ko jo je bilo bolje pustiti pri miru. sploh, če ta ni potekal tako kot bi moral, pa se je potem raje samo prepričevala, da je tak kakršen mora biti. »no torej ni treba, da me skrbi, da bi že prvi dan, ko te poznam naredila slab vtis nate in te silila v kaj pokvarjenega,« namuznjeno je potegnila prvi dim, ko ji je syd prijazno prižgal zvitek. »in mimogrede, upam, da ne poznaš mojega brata, no pa tudi, če ga. samo ne omenjaj mu tegale, kajti sam verjetno ne bo sploh pogruntal, da mu manjka,« se je zahihitala in zmajala z glavo. vse skupaj je bila zanjo bolj ko ne samo igra. njeno samo življenje se ji je zdelo kakor igra. drama. tragedija. tragokomedija. kakor je kdaj pogledala na stvar. glasno se je zasmejala in zmajala z glavo, »me veseli, da si spoznal tudi nekoga takega, sicer pa nisem še slišala, da bi se pritožil nad dodatno steklenico vodke in tole stvarco,« je pripomnila in pomignila z zvitkom trave, katerega je syd v naslednjem trenutku že preprijel v svoje roke in tudi sam naredil vdih. z nasmeškom na ustnicah je opazovala njegovo početje in sama sebi ni mogla verjeti, da se je resnično njen drugače totalno zabediran večer, prevesil v nekaj takšnega. torej je bilo vse kar je lahko storila, da se mu je zahvalila, da je bil tega večera, nekje sredi ničesar, sam in 'čakal nanjo'. počasi je odkimala in se z zanimanjem zazrla v temnolasca. konec koncev ni bila ravno redna kadilka trave. bolj ko ne jo je poskusila, petkrat, mogoče kakšnikrat več, to pa je bilo to. toda v trenutku, ko so bile njegove ustnice le še nekaj centimetrov oddaljene od njenih in je počasi vdihnil, je vedela za kaj se gre. in ko so se njune ustnice srečale je lahko še občutila tisto, kar je imel syd v mislih. občutek pa tak, da ga sploh ni mogla opisati. tako trava, s katero je napolnil njena pljuča, kakor dotik njegovih ustnic. mehke in tople, predvsem pa s stilom in občutkom kako so se počasi naslonile na njene. vsekakor je sedaj naredil le še dodaten vtis nanjo, ne samo, da je znal uživati življenje, kar je lahko sodila po travi in alkoholu, poleg vsega je imel tudi dober okus, če je temu lahko rekla tako. »lep začetek neznanec,« se je nasemehnila in mu potegnila steklenico iz rok, da je še sama naredila nekaj požirkov iz nje.