Naslov sporočila: lake in the forest Sre Avg 03, 2011 12:39 pm
oscar navarro
število prispevkov : 293 cash : 315 street reputation : 202 tvoja starost : 30 starost lika : 34 years old group : brazilian cartel kraj rojstva : palermo, sicily
Naslov sporočila: Re: lake in the forest Ned Nov 27, 2011 11:15 pm
tagged: juliet words: 703
Odkar so se začeli ti čudoviti pomladanski dnevi je Neal vsak prosti trenutek prebil na zraku. Zima je bila dovolj dolga in sit je bil nenehnega tičanja za štirimi zadovi. Pogrešal je poletje in klimo Phoenixa, Amsterdam se mu je v nasprotju z domačim mestom zdel kot Sibirija. Tako je pograbil svoj fotoaparat, katerega zadnje čase skorajda ni spustil z rok in se odpravil ven. Nekaj trenutkov je postal pred vhodom v posestvo Sigme in se ozrl najprej na levo in potem na desno. Trenutno ga je že čakala prvo odločitev in sicer, ali naj zavije na levo, v mesto ali na desno, na šolsko posestvo. Po krajšem premisleku se je odločil, da mu je dovolj mestnega vrveža in potrebuje nekaj narave. Pustil je fotoaparat, da mu je obvisel okoli vratu ter z rokami potisnjenimi globoko v žepe njegove usnjene jakne zavil na pot desno. Ta ga je sprva vodila mimo študentskega doma, a tega je kmalu pustil za sabo ter se znašel v manjšem gozdu, ki se je kmalu razredčil in tako je pristal na veliki jasi. Gozdna pot se je tu končala, tako da je stopil po posušeni travi, ki je ravnokar začela spet zeleneti. Prvi zvončki so počasi silili iz mrzle zemlje in race so že zasedle široko jezero, ki se je razprostiralo po posestvu univerze. Sicer ni bil romantična duša a pogled na šolski park je bil vsekakor prekrasen. Fotoaparat si je snel z vratu in poskusno naredil nekaj posnetkov, vmes popravil objektiv in izostril sliko, dokler ni dobil želenega učinka. Vdihnil je svež zrak in se za trenutek zazrl v nebo, posejano z nekaj oblaki, nato pa je pogled spet spustil ter se radovedno zazrl v dekle, ki je s knjigo pod roko stopala čez park. Nekaj trenutkov si je vzel, da je rdečelasko premeril in na koncu je ogled zaključil z oceno, da si dekle vsekakor zasluži vsaj minuto njegovega časa. Medtem, ko je počasi stopal proti njej je v mislih že preletel nekaj scenarijev, po katerih bi se mu nasmehnila sreča in ga dekle ne bi že po prvih nekaj stavkih odslovilo. Bila je privlačna in glede na njeno držo in kretnje je bilo že na daleč videti, da se tega tudi zaveda. In v trenutku je vedel, na kaj padajo rahlo ošabna in preveč samozavestna dekleta. Že nekajkrat je pri takih lepoticah uporabil pretvezo, da je modni fotograf – le nekaj pohvalnih besed je bilo treba in opazka, da lahko z njih naredi zvezdo je bilo potrebnih, pa so mu dobesedno jedla z rok. Seveda se je zavedal, da izkorišča naivna dekleta, ki mislijo da jih bo prav on naredil znane manekenke in modele, a to je vse prerad izkoriščal. Prav neverjetno je bilo namreč, kaj bi nekatere ženske naredile za slavo. Prav nobena od teh recimo ni imela težav z golim poziranjem in če je slučajno zaigrano omahoval, da slike niso dovolj dobre, da bi jih poslal v kakšno od modnih revij, je ob tem dobil kar nekaj zanimivih ponudb, ki naj bi mu pomagale pri tem, da se premisli. In bil je prepričan, da se mu tudi danes obeta eden od takih zanimivih dnevov. Tako se je napotil proti dekletu, ki se je usedla za mizo in pred sabo razprostrla knjigo. Neal je poskrbel, da je bil njegov fotoaparat na vidnem mestu ter se z rahlim nasmehom na obrazu ustavil pred njo in jo prvič ogovoril. In preostanek pogovora se je zvrstil kot je pričakoval – ob njegovih besedah, da dela za eno od modnih revij in vprašanju, če je mogoče že kdaj pozirala, saj je s svojo postavo in obrazom prav tisto, kar njegova revija išče, je dekle v trenutku zaprla knjigo ter ga s široko razprtimi očmi radovednosti povabila, naj sede. To je bilo pa še lažje, kot je mislil, da bo šlo. Komajda je prikril svoj nasmešek zadovoljstva, ko se je usedel poleg nje in naredil nekaj njenih poskusnih posnetkov ter ji jih pokazal. Ob takih primerih je bil hvaležen tistemu, ki mu je dal dar za fotografiranje – na vseh njegovih posnetkih je še najgrši človek zgledal dokaj spodoben. Že nekaj minut kasneje, sta sedela drug poleg drugega, globoko zatopljena v debato in Neal ni slišal korakov, ki so se jima približevali…
Gost Gost
Naslov sporočila: Re: lake in the forest Pon Dec 12, 2011 5:36 pm
To da je bila Juliet vedno tako vitka nažalost ni bilo zaradi takšne narave ali dobrih genov. Bilo je precem zaradi truda in dela vloženega v šport in zdravo prehrano. Tega se je začela zavedati, ko je prišla v puberteto in so ji hormoni divjali kot nori, njena tolažba pa je seveda bila čokolada. V tem času je napisala v svoj dnevnik, da so hormoni divjali, kakor neubolgljive ovce na pašniku. Zato se je vzela v roke in začela skrbeti zase in čeprav je bilo včasih težko vstati in si urtgati čas ali se prepričevati in odmakniti iz tople postelje v naravo. In po pravici rečeno, se ji je splačalo. S tem, ko je imela greha vredno postavo je privabljala veliko pogledov, najpomembnejše pa se je tudi počutila lepo in udobno v svojem telesu. In tako je bil trud poplačan in lahko je jasno in glasno rekla, da nebi na sebi ničesar spremenila. Kaj ni to super?! Ta občutek in zadovoljstvo s samo sabo? Še nikoli se prijela za glavo in se grajala. Vedno je bila mnenja, da je bila to stvar, kjer ni odnehala. Čeprav ni bila najboljša prijateljica z rutino in tem sranjem, je bila nekako za to hvaležna in vesela. Tako se je tudi tisto jutro odpravila v svoji modni športni opremi, ki je bila seveda polna dobrih in priznanih znamk odpravila proti jezeru, kamor si je vedno vzela petminutni počitek in uživala v njegovem siju. Ker je bil to šport, ki jo je spremljal že leta je tekla, kakor da bi jo kakšen manijak lovil, vsaj to je bilo mnenje ene izmed njenih prijateljic. A kondicijo je imela v nuli in noge niso potrebovale posebnega vzpodbujanja za delo. Najhujši del poti do jezera je bil gozd, ki se ji je zdel nadvse skrhljiv in polni mrčes, ki so bile ene izmed edinih stvari, ki so jo prestrašile do kosti. Celo veter, ki ji je skoraj pokvaril čop se je zdel neprijazen in strašen. A glasba, ki ji je v ušesih nabijala do konca, ji je pregnala slabe misli in jo opogumila. Še posebno njeni verzi so naredili nek tiktak v njej, ki ji spremenil celoten cikel in je preprosto pustila da jo pot vodi, do željene poti.
Skozi pot čez gozd so ji poleg glasbe in vetra delali družbo tudi veliko drugih študentov, ki so dali nekaj na sebe. Mimo nje je tekel tudi profesor sociologije, ki je bil še hitrejši od nje. A vseeno je bila vesela, da si je vzel malo časa in jo pozdravil in se ji nasmehnil. Če bi bil nekaj let mlajši bi takoj vrgla oko za njem, a tako ji ni preostalo drugega, kakor samo fantazija. Njen pogled je imel še nekaj časa po pozdravu, a je bliskavica, ki je prihajala iz druge smeri pritegnila njeno pozornost in ni si mogla pomagat, kakor, da se je ozrla in ''pošpejala'' kaj se dogaja. In bila je ogorčena ko je videla, kako nek tip fotografira lepo dekle. Slišala je že veliko tračev na to temo, da veliko študentov fotografije izkorišča svoj študij, da lahko kataro dobi, brez posebne težave. A to je Juliet najbolj sovražila. Izkoriščanje. Z jezo in ihto je iz ušes izvlekla slušalke in se napotila proti tipu, ki ga je kmalu prepoznala in njena jeza je narasla za eno postajo višje. Vedela je, da mu je ime Neal, saj je podobno naredil njeni zelo dobri prijateljici in ker je imela priložnost zakaj pa ne?. Mogel je bil čas, da se začne zavedati, da je tukaj preveč različnih karakterjev in ene bi to zmotilo 100% in njo tudi je. In mogoče je bil čas, da izve kdo je Juliet Coraux in da se z njenimi prijatelji ne šali. Besede so preprosto sledile, same od sebe, brez posebnega truda in naprezanja. ''Zdravo, jaz sem Juliet. V opomin za naslednjič ne zaupaj vsaki budali, ki pride z fotoaparatom v rokah in pravi da si čudovita, saj edino kar želi, da mu ga kasneje potegneš. In en tak primer sedi poleg tebe.'' se je obrnila in odkorala stran. Res je, da ni bila svetnica, daleč od tega, a prav morda je pravkar prikrajšala svet za eno žrtev izkoriščanja.
tagged: Neal comment: sory za latee :/
oscar navarro
število prispevkov : 293 cash : 315 street reputation : 202 tvoja starost : 30 starost lika : 34 years old group : brazilian cartel kraj rojstva : palermo, sicily
Naslov sporočila: Re: lake in the forest Ned Dec 25, 2011 10:23 pm
words: 646
Vse skupaj je bila za Neala seveda le zabava – pravzaprav res ni mogel pomagati proti neumnosti nekaterih žensk in če ne drugega, bodo po izkušnji z njim vsaj ugotovile, da sreče in slave res ne moreš dobiti za vsakim vogalom. Pravzaprav je bilo to res presneto prelahko zanj in verjetno se bo kmalu začel dolgočasiti nad vsem tem. Toda vsake toliko je vseeno naletel na dekle, za katero se je moral pošteno potruditi in prav to je bilo tisto, kar je bilo pri tem najbolj zanimivo. Vsako dekle je bilo namreč različno in nikoli nisi točno vedel kako hitro bo prišel do želenega. Cilj je bil isti a tekma je bila vedno različno dolga in z zanimivimi ovirami.
A tokrat je vedel, da se mu res ne bo treba dolgo truditi, da dekle pridobiti na svojo stran. A očitno sreča tistega dne ni bila na njegovi strani. Še preden se je zavedal, je do njega in rdečelaska pristopilo dekle in še preden bi jo vprašal, kaj želi, ju je besedno napadla. Oziroma, kakor je kaj kmalu ugotovil, je besedno napadla njega. Neal je bil sprva tako presenečen nad razvojem dogodkov, da je za trenutek le obsedel. A z vsako njegovo besedo je njegov pogled vedno bolj temnel in če bi pogledi lahko ubijali, bi bila neznana svetlolaska verjetno že v nekaj sekundah mrtva. »Kakšne neumnosti pa kvasiš?« se je Neal že začel braniti, a je napadalka že korakala stran, tako da je pogled hitro spet usmeril k svoji zadnji tarči, ki tudi ni bila videti najboljše volje. Rdečelaska je namreč že vstala ter začela knjigo besno pospravljati v torbo, z njenih oči pa so švigale strele. »Hej, saj ne boš rekla da verjameš tej zmešani kuri?« je Neal poskušal nekoliko omiliti škodo a se preden se je zavedal, je ostal sam. Z jeznim pogledom je ošinil park ter poiskal svetlolasko, ki mu je pravkar uničila večerne načrte, nato pa besno vstal ter se ji s hitrimi koraki začel približevati.
»Hej. Hej!« je ponovno zaklical za njo ter skorajda stekel za njo. Ko je bil od nje oddaljen še nekaj korakov je nekoliko umiril svoj hiter tempo ter se ji rahlo zadihano približal. »Kaj pa si misliš da si?« je jezno zaklical za njo, da so se bližnji ljudje obrnili v njuno smer, on pa je dosegel to, kar je želel – da se je dekle ustavilo. A tudi njemu ni bila najbolj po godu vsa pozornost, zato je nekoliko znižal njegov ton glasu, ki je bil sicer še vedno jezen, a dovolj tih, da ga je lahko slišala le ona. »Nimam pojma kdo si in me niti ne zanima, a vsekakor bi rad vedel, kaj za vraga se greš. Kaj je bilo to?« je še vedno jezno zahteval pojasnilo ter ob tem zamahnil v smeri proti klopi, kjer mu je prekrižala vse načrte. »Res mi je žal, če se noben moški ne zmeni zate, a to ti ne da še nobene pravice, da se vtikaš v stvari, ki se te popolnoma nič ne brigajo,« je dejal ter se z namrščenim pogledom zazrl vanjo. Ob tem si je vzel trenutek, da si jo je na hitro ogledal – ne, svetlolaska zagotovo ni bila nobena od njegovih trofej, saj bi si jo zagotovo zapomnil. V tem primeru bi še razumel, zakaj se je tako odzvala na vse skupaj, a ker je ni poznal, mu je bilo vse skupaj toliko bolj nenavadno. Kako ji je bilo že ime? »Poslušaj… Julia? Ne poznam te – in po tem tvojem napadu te pravzaprav niti ne želim spoznati – in kolikor vem tudi ti mene ne poznaš, tako da zahtevam pojasnilo za ta dogodek,« je zahteval ter jo premeril s pogledom.»Če si me že opeharila za zabavno noč, hočem vsaj vedeti kaj je razlog za to.« Sedaj se je njegova jeza že nekoliko ohladila, a kljub vsemu mu dekle resnično ni bila nič bolj všeč.
ollie lob
število prispevkov : 43 cash : 95 street reputation : 38 tvoja starost : 30 kraj rojstva : berlin, germany
Naslov sporočila: Re: lake in the forest Sre Jan 04, 2012 8:39 pm
Prvi dnevi v novi državi, novem mestu, novi šoli. Seveda si osamljen, stopaš mimo neznanih ljudi in se jim vljudno nasmihaš, oni se ti nasmehnejo nazaj. Ko greš mimo začneš razmišljati, zakaj si jih sploh pozdravil? Saj jih niti ne poznaš.. In potem se začne vse od začetka. Nekaj časa stopaš v tišini in si želiš svojih domačih prijateljev, s katerimi bi gotovo že popili kavo v vsaki kavarni v mestu, s katerimi bi se smejala in preživljala te, rahlo deževne dneve. 'Nov začetek, ne pozabi.' si je prigovarjala temnolaska in se zopet nasmehnila ljubkemu paru, ki je z roko v roki šel mimo nje. Pa so na plan prišle vse skrite misli o ljubezni. Kdo sploh je Christiane? Na kratko bi ji rekli lahko kar 'dekle, ki verjame.' Prepričana je, da je na svetu nekdo, ki je pravi zanjo, nekdo, ki ji je vsaj malce podoben. Prepričana je, da se tudi življenje konča tako kot vsaka ljubezenska zgodba - sovražniki so kaznovani, par, ki si je bil od vedno usojen pa se končno poroči in zaživi skupno življenje, ki ga je tako dolgo čakal. Pa ne smete si zdaj predstavljati, da je Christiane otročje dekle, ki se obnaša kod desetletno dekle. Mogoče ima samo glavo malce preveč v oblakih, kar pa jo seveda velikokrat stane. Še sama ni vedela kam hodi. Zadnja dva dni sploh ni imela cilja, po predavanjih, ki jih je obiskovala z največjim veseljem zaradi svoje strasti do angleške literature in pisanja svojih čustev na papir, se je vedno ustavila v najbližji kavarni in vzela kavo. Potem pa se je le sprehajala nekaj ur, samo da se je sprostila, našla nov zagon, nov navdih in zvečer nekaj svojih misli napisala na papir. Prepričana je namreč bila, da ji bodo vsi zapiski iz njenih potovanj v veliko pomoč, ko se bo odločila za poklic pisateljice in začela resno pisati knjigo. Zdaj je bilo vse to le njena želja, njene sanje. Seveda ni hotela hiteti v to, hotela je dobiti dovolj izkušenj, ugotoviti ali ji to sploh leži in najti rdečo nit pisanja. S tem je imela velike probleme. Vedno, ko je pisala je zgubila rdečo nit in zraven povedala še sto drugih nepotrebnih stvari. To je ena izmed stvari, ki se jo trudi poboljšati. Christiane je držala kavo v roki ter se približevala križišču makadamskih poti. Kot dekle, ki verjame v usodo je nadaljevala po desni strani, ker je bila tja obrnjena. Z nasmehom na ustnicah se je približala prečudoviti jasi, poleg katere je bilo jezero. Skozi listje svetlo zelenih barv je pihal veter in premikal krošnje dreves. Gozd je bil prečudovit. Ker s sabo ni imela fotoaparata, da bi fotografirala kaj vse Amsterdam skriva v majhnih gozdičkih se je odločila, da bo v gozd prišla še kdaj...
Zato se je tudi naslednji dan odločila za sprehod do jase. Po predavanjih je hitro vzela kavo z mlekom ter jo srkala na poti do gozdne jase, ob kateri se razprostira jezero. Na jezeru so lokvanji različnih barv in vse je bilo naravnost čudovito. V roke je vzela fotoaparat, da bi fotografirala, ko je za seboj zaslišala korake. Brez volje se je obrnila, saj si je res želela biti sama. Skozi gozdno pot se je prebijal Alexander. Poznala ga je še iz Hamburga, hodil je na enako šolo kot ona in seveda se ga je spomnila. Nikoli nista komunicirala kaj več od prijaznih pozdravov in na kakšni zabavi mu je skočila v objem. Od vedno je vedela, imela sta ogromno skupnih lastnosti, skupnih ciljev. Ob trenutkih se ji je celo zazdelo, da sta kot usojeni si duši. No, mogla si je priznati, da je bil videti super. Vsako dekle si je lahko napaslo oči na temu postavnemu Nemcu. ''Alexander.'' je rekla ter začela z majhnimi koraki hodit proti njemu. ''Ne morem verjeti, končno nekdo, ki ga poznam.'' še sama ni razumela kakšen nagon je dobila, toda skočila mu je v objem. Bilo je kot pred kakšnim letom, ko je popila nekaj kozarcev vodke in mu potem v njegovem naročju razlagala kako sta si usojena in kako je popoln. On se ji je le smejal, toda tudi Christiane se je temu drug dan pošteno nasmejala. Nekaj dni jo je bilo malce sram, toda kmalu je prebolela. Nerodno se je nasmehnila in v roki mečkala embalažo od kave, ki jo je popila nekaj trenutkov preden se je prikazal Alexander. ''Torej, tvoja zgodba?'' je vprašala in se radovedno zazrla v njegove oči. Tako dolgo je čakala nekoga, s katerim bi se lahko pogovarjala. Bilo je super naleteti na nekoga, ki ga je poznala že dolgo in bi lahko postala dobra prijatelja.
Christiane is wearing this, for ALEXANDER 769 words ! I'm listening ''The Fray'' for inspiration.
Gost Gost
Naslov sporočila: Re: lake in the forest Sob Jan 07, 2012 6:08 pm
Alexander ni nikoli kaj preveč se sprehajal po naravi in tam tako neznansko užival, kot drugi opisujejo. Veliko raje je bil zaprt v nočnem klubu, parki in gozdovi so se mu takoj po vrsti gnusili, zato nikoli ni šel tja, pa čeprav je bilo tako čudovito, kot so mu zmeraj govorili. Zunaj je bilo precej bedno, tako je vedno mislil in do zdaj se ni niti toliko spremenilo, narava je zadnja stvar kamor bi odšel, raje v kakšen nočni klub, zaprt med štirimi stenami, z močno glasbo in prav tako pijačo. Ali ni to toliko bolje, kot pa se tam plaziti po naravi? Po mučnih predavanj je prvi odskakal iz predavalnice in mogoče bil edini tako vesel konca tega predavanja, vsi drugi so kar razburljivo poslušali in si zapisovalo kot nori, medtem ko je Alexander si opiral glavo z roko in poskušal ostati še zbran, vsaj pikico tako kot vstali. Ni šlo. V teh predavanjih ni našel niti malo zanimanja in vsakič mu je dol viselo, če pride ali pa ne. Koga pa to briga? Oh, njega že ne. Tako je odšel iz predavalnice in se odpravil okoli mesta. Nikoli v teh treh letih ni preveč se sprehajal po Amsterdamu. Ni našel sploh zanimanja si ogledovati spomenikov, parkov in, oh, kaj še? Mislim, saj je poznal večinoma teh ulic, ampak o vseh znamenitosti ni imel pojma. Sprehajal se je in se ustavil pri znani slaščičarni, kjer je bilo vsekakor znano, da imajo najboljši sladoled in še imenitnejša peciva. Velikokrat je zavil sem in si kaj privoščil, saj je bil pravi sladkosned. Vstopil je in si kupil čokoladni sladoled v tistem lončku, plačal in se odšel. Oh, oboževal je, ko je tako se sprehajal po ulicah Amsterdama s sladoledom v roki. Bilo je popolno, kot v tistih trapastih filmih, ki jih ni nikoli sicer gledal, a že tako se je videlo, da so trapasti in preveč v pravljicah. Alexander ni nikoli preveč sanjal, ker je tam globoko v sebi vedel, da nikoli ne bo milijonar in našel svojo ljubezen. Zanj so bile to le želje oziroma pravljice, ki si jih je samo želel, živeti jih popolnoma ne bo mogel, kaj, ni res? Nekatere stvari si moraš pač samo sanjati in misliti, da se bodo zgodile, čeprav se nikoli ne bodo, to vsak kreten jasno ve. Ko je se je sprehajal je zašel mnogo ven iz mesta v katerem so bili glasnih avtomobilom in večji nebotičniki, je se zavedal, da je prišel v neko… naravo. Zavil je z očmi. Še samo ime se mu gnusi. Pogledal je okoli sebe in očitno je v nekem gozdu. Malce bolj daleč je bil še nek jezero. Mislil se je že obrniti in priti nazaj v svoje 'domače' okolje, a je le skomignil z rameni in se odpravil bližje jezeru, medtem pa še enkrat zavil z očmi. Samo mimo gre, nato bo pa smuknil nazaj, samo malce poškilil bo, mogoče bo koga srečal. In to se je zgodilo. Tam s fotoaparatom je zagledal znano postavo in tiste črne valovite lase. Bila je Christiane, tista iz njegove šole, ki je vedno mislila, da sta si usojena in bog ve kaj še! Saj je bila prijazna in zanimiva, a več od prijateljstva ni hotel imeti z njo več. »Christiane,« je rekel takoj po tem, ko je ona rekla njegovo ime, medtem pa je uporabil svoj božanski nasmeh. »Si nova ali kaj?« jo je vprašal, saj je tudi sam mislil, ker jo še ni videl v Amsterdamu ali sploh že dolgo časa ne. »Ah, pridi, da te objamem,« je smeje povedal in jo objel. Christiane mu je bila vsekakor zelo simpatična in samosvoja in preprosto zanimiva, še posebej, ko si je mislila, da sta si usojena. Pa tudi tako, že sto let je ni videl in ali ni to preveč super, če vidiš tako prijateljico iz šole? Za Alexandra je zagotovo bilo. »Moja zgodba? Eh, nič posebnega. Prišel sem v Amsterdam pred tremi leti in zdaj sem dobri tretji letnik. Aja, pa študiram kreativno pisanje,« ji je kratko in jedrnato povedal celotno zgodbo. »Ti pa fotografiranje? « je samo ugibal in pomignil proti fotoaparatu, ki ga je čuvala v rokah. »Uau, nisem si sploh mislil, da bom te srečal,« je bil še kar presenečen z nasmeškom na ustih. »In… Kakšna je pa tvoja zgodba? Si prvič tukaj? Ti je všeč?« jo je začel basati z vprašanji in se zazrl v njene oči, še vedno so bile enake, kot za šolskimi klopi.
742 words and I so love your writing.
ollie lob
število prispevkov : 43 cash : 95 street reputation : 38 tvoja starost : 30 kraj rojstva : berlin, germany
Naslov sporočila: Re: lake in the forest Sob Jan 07, 2012 9:03 pm
Velikokrat je razmišljala kakšen bo njen sanjski moški, kakšen sploh je tisti pravi. Gotovo je bilo, da ne bo nosil ogromnega napisa s seboj, s katerim bo dal Christiane vedeti, naj skoči v njegov objem. In kako bo sploh vedela, kako ga bo spoznala? Vedno, ko je bila nesrečno zaljubljena si je predstavljala, da se tam zunaj nekje piše njena ljubezenska zgodba in ko bo končno dokončana bo tako noro dobra, da bodo vsi drugi ljubosumni. Toda vseeno je vedela, da to pretvarjanje ne more trajati večno. Njen največji strah? Da bo s hitrimi koraki šla mimo moškega, ki bi bil popoln zanjo, brez da bi se zavedala. Kakšna je sploh možnost, da naletiš na nekoga, ki te bo imel res brezpogojno rad in ti njega? V dobrem in slabem, v bolezni in zdravju.. ? Vseeno pa Christiane ni verjela v zmenkarije. To je bil le butast način, da moški lahko najdejo dekle za eno noč in ji obljubljajo večno ljubezen. Le da dekleta, ki pridejo na zmenkarije niso dekleta za eno noč, temveč dekleta, ki znajo ljubiti in bi bile rade ljubljene. Christiane si je gotovo želela za svojega moškega nekoga, ki bi imel podobne interese kot ona - pisanje, branje knjig. Da bi si pisala noro dobra ljubezenska pisma in ob ognju brala drug drugemu najljubše knjige. Ja, Christiane je bila romantična duša. Ob Alexandrovi omembi študija pa so se ji zašibila kolena. Čeprav si ni upala priznati je takoj hotela vedeti vse o njemu, kar seveda še ni vedela. Čeprav se ti šibijo kolena, ko se zaljubiš - po Christianini logiki, ker so kolena utrujena od hoje do tistega moškega. No, zdaj se ji gotovo niso šibila zaradi tega. Res, da ji je bil Alexander všeč, toda najbolj rosna najstniška leta so bila mimo in gotovo si je želela najti tudi najboljšega prijatelja, s katerim bi bila veliko skupaj, kaj več od objema pa se ne bi zgodilo. Seveda so kot najstniki vedno govorili, da so nasprotni spoli lahko prijatelji, a kaj kmalu so pristali skupaj v postelji. To se je dogajalo le zaradi nezrelosti mladih ljudi, ki še sami ne vedo kaj razmišljajo. Alexander ji je bil podoben, bilo je kot bi ju usoda hotela združiti. Christiane je vedela, da Alexander nima interesov zanjo, kot za dekle, s katero bi si pisal zaljubljena pisma. Toda še vedno je lahko igrala na karto najboljšega prijatelja, zakaj pa ne?
Pokazala je svoje lepe bele zobe in se zasmejala. ''Ne, ni fotografiranje moja največja strast. Saj veš kakšen pravljični človek sem. No, ta kraj zgleda kot raj za pravljične ljudi. Samo čakam od kje kdo pride.'' znova se je zasmejala. Vsi v Hamburgu so vedeli, da je Chrisitiane obsedena s pravljičnimi ljudmi in vsem pravljičnim, od magije pa do napoja za srečo. Res je bila malce drugačna, a zato še bolj zanimiva in dobra prijateljica. ''V bistvu slikam, ker mi je res lepo tukaj. Nekako sem očarana nad tem krajem. Moj drugi razlog pa je moja mama, ki mi je kupila fotoaparat prav za to priložnost, saj hoče, da domov prinesem čim več fotografij in spominov. Saj veš, da je obsedena s potovanji, zato rada fotografira in slike ureja v različne albume.'' je pojasnila ter sedla na skalo ob jezeru. Počutila se je sproščeno, bilo je kot sploh ne bi minilo toliko let od njunega zadnjega srečanja. Ljudje s podobnimi interesi se seveda ujamejo, toda Christiane je ponavadi ob moških malce živčna ter govori nerazumljive stavke ter se hihita na njen poseben način. Zdaj pa je sproščeno govorila o svojem življenju. Sama nad sabo je bila presenečena in ponosna nase. ''Zdaj bom spet zvenela smešna, toda vedno sem govorila kako sva si usojena. Glej ga zlomka, veš kaj jaz študiram? Angleško literaturo in.. '' naredila je kratko pavzo, da bi ustvarila napeto tišino ter z bučnim glasom nadaljevala ''pisanje!'' zasmejala se je ter si ga dobro ogledala. Res, vedno je bil lep in postaven. Toda skozi najstniška leta se je še bolj oblikoval. Postal je pravi moški. Prepričana je bila, da je tukaj v Amsterdamu, v vseh treh letih v svoje mreže dobil kar nekaj privlačnih deklet. ''Moja zgodba ni nič kaj posebnega. Za nekaj časa sem si želela oddih od doma. Mogoče zaradi brata ali splošno družine. Amsterdam se mi je pa zdel zanimiv, čeprav sem nekaj časa razmišljala o Barceloni. Ne mislim ostati veliko časa, tri leta kot ti. Mogoče kakšno leto, da dobim nov navdih, nov elan za delo.'' v Hamburgu se je malce razpustila, saj študija ni več pogosto obiskovala. Vse težave doma so ji delale migrene, zaradi katerih je svoj čas najraje preživljala v knjižnici, kjer je bila tišina in ves prostor je zavzemal vonj po starih knjigah. Kdaj si je šla po eno najstarejših knjig ter si jo odprla ter vohala tisti stari vonj papirja. Bilo je božansko. There are 805 words for Alexander. :: thanks, you're awesome too ! ::
::