število prispevkov : 134 cash : 248 street reputation : 130 tvoja starost : 30 kraj rojstva : Philadelphia, USA
Naslov sporočila: poulbot Sob Nov 26, 2011 11:40 am
za NOBANZI, his future girl --embaressed by the awfulness of this post. 967, outfit _________________________________________
Že tako mu je bilo v navadi, da je v kopalnici preživel več časa, kot običajen moški, a tokrat se je urejanje še bolj zavleklo. Rad je dal dober vtis in vedno izgledal urejeno, sploh takrat, ko se je v njegovi bližini pojavil ženski spol. Tehniko za osvajanje je imel natančno izdelano, in lep videz je bil osnovni korak k temu, da si te dekle zaželi. Bil je živčen, in to mu ni bilo v navadi kar ga je delalo še bolj živčnega. Z Nobanzi je šel na večerjo že kar nekajkrat, a tokrat ga nenavadno je stiskalo v prsih. Imel je občutek da je končno le prišel trenutek, ko se bosta morala odločiti kakšen predznak bosta dala njunemu odnosu. Lon še sam ni dobro vedel kaj je čutil do nje, a dozdevalo se mu je, pa čeprav bi to najraje zanikal, da se je zaljubljal v rdečelasko. Njegovo zanimanje je vzbudila že, ko jo je prvič videl v Južnoafriški republiki, odkar pa sta se srečala v Amsterdamu, mu je vsak dan bolj prirasla k srcu. Ni bila le ena tistih deklet, ki te omrežijo s svojim telesom in se z njimi zapleteš v krajšo zvezo, včasih celo tako zelo kratko, da že naslednje jutro pozabiš njeno ime. Ne, bila je nekaj posebnega, nekaj takega, kot odlična prijateljica za katero veš, da ne more biti le to, ker jo nekaj v tebi hoče zase. Že dolgo je bilo tega, ko se je nazadnje resnično zaljubil, zato je pozabil kakšni so občutki ob tem. Kako naj bi zaj vedel, če je to res tisto pravo? Zdelo se je kot prvič in v njeni bližini je začudeno res začutilj tiste slavne metulje v trebuhu. Se je pomehkužil, ga je punca morda uročila? Vse druge ženske so se zdele tako nepomembne in nevredne ob njej, in ko je bil z njo se mu je zdelo, da lahko stori vse. Včasih, ko se je slabo počutil, in se je sredi noči že tretjič zbudil ležeč na študijskem gradivu, si je želel le tega, da bi ona sedela v isti sobi z njim. Ko ji je napisal sporočilo in mu ni odgovorila v roku petih minut, se je začel razburjeno gristi v ustnico in ko se je oglasila tajnica, je začel nevedoč obupano razmišljati kje ga je polomil. Ljubil je večere z njo pred njenim televizorjem s kitajsko hrano in razvlečenimi oblačili in tisti smeh, ki se je razlegel iz njenih ust in kapljice solz, ki so pri tem pricurljale iz priprtih modrih oči. Te trenutke je imel raje, kot velik krožnik kalamarov. Oh kako rad je imel kalamare... Ampak Nobanzi je definitivno zmagala v bitki proti njim. Če bi hotela biti z njim, bi se z veseljem odpovedal vsem kratkim zvezam in drugim dekletom. Sicer pa si je v zadnjem času že tako nakopal preveč sitnosti s Saro in Addison. Sari se nikakor ni mogel upreti, in njuna zgodba se je vsakič končala enako, med rjuhami. A čutil ni niti kančka tega, kar je čutil do Nobanzi. Počutil se je krivega, in sovražil je to, da ni vedel na kateri stopnji sta z afričanko. Ko se je končno uredil tako, da je bil zadovoljen s svojim videzom, je odvihral iz sobe in pri tem slišal prijateljsko opazko, ki mu jo je namenila Elena. Zapustil je zgradbo sigma pi, in sedel v taksi, ki ga je čakal pred velikim vhodom. Kako zelo je pogrešal svoj avto, ki je zdaj sameval v domači garaži. Oče ga je nedvomno uporabljal za vožnjo po bolj umazanih, ozkih in strmih poteh, da ni uničil svojega dragega BWMja. Vozniku je razkril svojo destinacijo in star Golf se je začel tresoče premikati. Med vožnjo je preveril vso e-pošto in sms-e na svojem mobilcu in pregledal žepe, da ni slučajno pozabil denarnice. Po skoraj desetih minutah vožnje po stranskih ulicah, ki jih je šofer ubiral le zato, da bi se številku na števcu nabrale in bi mu lahko dodatno zaračunal, je končno prispel na cilj. Najraje bi mu kaj sočnega povedal, a se je zadržal, kajti, ko se Lon enkrat tako razburi, vsakič sledijo težave. Verjetno bi mu te onemogočile današnji zmenek z Nobanzi, tega pa resnično ni želel. Končno ga je odložil pri restavraciji in mu pobral tistih nekaj bankovcev, ki mu jih je Lonell s stisnjenimi zobmi izročil. »Goddamn!« je zaklel, ko je taksi odpreljal navzdol po ulici. Opazil je namreč moškega s polizano pričesko, ki je v rokah nosil ogromen šopek rož za svojo izbranko, on pa je pozabil na kakršnokoli darilo. Stopil je do njega in ga ob tem pošteno prestrašil. »Bi mi prosim dovolili vzeti eno izmed teh ...« in s prstom pokazal na ducat bledo rdečih vrtnic med nekim zelenjem in perjem. Ta fant ga je pošteno polomil, glede na velikost in pocukranost opravičilnega šopka je pomislil. Moški mu je na njegovo začudenje, sicer malce nejevolno, podaril eno. Lon ga je potrepljal po ramenih in rekel: »Upam, da se poroči s tabo, zlato srce imaš.« Moški ga je zmedeno pogledal, Lon pa ga je prehitel in prvi vstopil v idilično restavracijo. Natakar ga je odpeljal do rezervirane mize, in še preden je lahko sedel, je pri vhodu zagledal vitko rdečelasko, kateri je nekdo ravno slačil plašč in ga nato pospravil na obešalnik. Napotil jo je k njuni mizi in Lon je svoje ustnice skrivil v zadovoljen nasmešek, nato pa izza hrbta povlekel prej izproseno cvetlico in jo pomolil Nobanzi pred obraz: »Izvoli.« Pri tem se je še bolj nasmehnil in kavalirsko odmaknil njen stol. »Se ti ne zdi, da vsi strmijo? Preveč lepo izgledaš,« jo je pohvalil in razgrnil prtič na njegovem krožniku. Čeprav so bili to uradni začetni koraki, do dobrega zmenka, je to tudi resnično mislil. »Torej kaj si počela danes?« se je pozanimal in se zazrl v njen pegast obraz.
Gost Gost
Naslov sporočila: Re: poulbot Sob Nov 26, 2011 12:04 pm
TAGGED lonell :3 COMMENT i had so much fun writing this! and i'm in love with them. WEARING little black dress
Sedela je na postelji in si živčni grizla ustnico. Bil je petek in z Lonellom Blancom je bila zmenjena za večerjo. Še bolj kot to kaj bo oblekla jo je nerviralo to, da ni vedela pri čem sta s postavnim blondincem. Spoznala sta se prejšnje poletje v Južnoafriški republiki in v trenutku so med njima preskočile iskrice. Dobra dva tedna sta si izmenjavala poželjive poglede, nasmehe, sama se je dobro spomnila kako sta se nekega večera ko so se s prijatelji družili na plaži ob tabornem ognju. Stalno sta se nasmihala drug drugemu, se spogledovala, toda nekaj dni po tistem je Lonell odletel nazaj v Evropo in to je bil konec njune kratke poletne avanture, če se jo lahko tako imenuje. Velik hladen (oziroma vroč) tuš pa je Nobanzi doživela, ko ga je oktobra videla v nizozemski prestolnici, kako se s neko žensko sprehaja po trgovini H&M. vsa navdušena, a obenem tudi prestrašena se mu je priplazila za hrbet in ga potrepljala po rami. »Lon?« je vprašljivo rekla. »Lonell Blanc?« Sunkovito se je obrnil in jo kakšen trenutek gledal z izrazom 'bi se te mogel spominjati?' ali pa 'je ona tista, ki je prejšnji petek spala pri meni?', nato mu je kliknilo in veselo jo je pozdravil, nato pa sta se nerodno objela. »Kaj počneš v Amsterdamu?« je veselo dejala. »Ah, študij.« ji je odgovoril in za sekundo umaknil pogled. »Pa ti?« »Enako. Torej, je to tvoja punca?« je vprašala in pomignila proti rjavolaski, ki je stala dovolj daleč od njiju. »Ah, ne,« je zavzdihnil in se nasmehnil. »Le prijateljica, ki ji pomagam izbirati obleko za neko pomembno prireditev.« Spet je zavihal ustne kotičke in preložil jakno v drugo roko. »Hej, Nobanzi. Trenutno se mi rahlo mudi, bi se morda prihodnji teden dobila na kaki pijači, kosilu ali čem podobnem?« »Ja, absolutno.« je odgovorila. »Kosilo v torek?« »Meni je prav,« je rekel in se začel oddaljevati. »Revan ob 12.00! Ne zamujaj.«
In tako se je začelo. Dobila sta se enkrat, dvakrat, trikrat, petkrat, desetkrat, dobila sta se na kosilu, zvečer na pijači, na nogometni tekmi, na odprtju galerije, … Lahko bi se reklo, da sta bila najboljša prijatelja, a nista bila. Bila sta nekaj več. Več kot prijatelja. Na dan so zopet prihajala čustva tistega poletja, zopet nasmehi, pogledi. Nobanzi se je tega zavedala in včasih mu je nalašč ponagajala s tem, da se mu ni oglasila na telefon, potem pa ga je čez nekaj minut poklicala nazaj in se mu opravičila nekako takole: »Hej, Lonček Bonbonček, jaz sem zaposlen človek, ne morem se vedno oglasiti …« Zavedala se je tega, da ob njem postane resnično živa, da začuti vsako mišico, vsako celico, vsako kapljo krvi v njenem telesu, da se neprestano smeji, da začuti tiste vsem dobro znane metuljčke v trebuhu. Da ji je všeč, ko jo prime čez hrbet. Da komaj čaka, da ga zagleda na ulici, ko se zmenita za pijačo, da uživa ko mu nagaja in ga spravlja ob živce. Ko ga v javnosti spravlja v zadrego. Ob njem je znala biti otrok. Edino kar jo je žrlo je, da ni vedela kaj on čuti do nje. je bilo to le igranje? Kratkotrajna zaljubljenost? Spogledljivost? Ni vedela kaj je med njima. »Prekleto!« je pomislila in se skobacala s postelje in poskušala misli izbiti iz glave. Odprla je omaro in s prsti švigala po obešalnikih in pogledovala po njenih oblekah. Preskočila je rumeno frfotajočo obleko, hlačni kostim, dolgo poletno obleko, zeleno, modro, oranžno krilo, belo obleko iz 50-ih, karirasto obleko in še nekaj kosov oblačil, dokler se ni ustavila pri črni obleki, ki je segala do sredine stegen. Rokavi so bili tričetrtinski in zgornji del je bil prešit s čipkastim blagom. Skočila je vanjo, zapela zadrgo in iz svoje dnevne malhe preložila najnujnejše stvari v črno večerno torbico. Stopila je v kopalnico, počesala sveže umite lase, okoli oči nanesla nekaj črnega senčila in maskaro na trepalnice. Ostalo je pustila naravno, si obula črne pete s platformo in zaklenila urejen apartma. S taksijem se je pripeljala do restavracije v kateri sta bila dogovorjena z Lonom. Izstopila je iz precej novega Audija in vstopila skozi steklena vrata. restavracija je bila precej fina in do nje je takoj pritekel moški njenih let in jo prosil za njen plašč. Razgledala se je po prostoru in z očmi švignila od mize do mize in iskala Lona. Ujela ga je pri mizi ob oknu in se prešerno nasmehnila. Pohitela je do mize in na lice poljubila mladega Blanca. »Torej, tak je začetek slavnega zmenek z Lonellom Blancom?« je dejala in se nasmehnila. Obljubil ji je namreč, da jo bo peljal na čisto pravi romantičen zmenek. »Ah, to je očitno pika na i,« se je zasmejala, ko ji je v roke potisnil belo vrtnico. »Bi izgledalo smešno, če si jo dam za ušesa? Ker če ne bi, nima smisla da to storim.« Res se je pogledala naokoli in nekaj ljudi je strmelo vanju. »Si prepričan, da ne gledajo sem, ker si ti tako osladen?« Glasno se je zamsejala. »Saj veš, da te hecam.« Tako se je zabavala ob tem njegovem zmeden pogledu, ko je rekla kaj smešnega ali čudnega. »Zelo zanimiv.« je resno odgovorila na njegovo vprašanje. »Odpadla so predavanja, tako sem zjutraj odpravila v mesto, da sem kupila nekaj stvari, ki jih prelagam že tedne, kosila sem v McDonaldsu, potem pa sem šla domov in tri ure s pivom v roki preživela ob gledanju That '70s Show.« Premerila ga je z očmi. »Si prepričan, da zate to ni preveč običajna punca z dolgočasnim življenjem?« Zavedala se je, da če obstaja oseba, ki nima dolgočasnega življenja je bila to ona. Komaj je čakala na njegov odgovor. »Pa ti?« je odmaknila oči z menija. »Si se danes zabil v kakega kolesarja, padel na ledenem pločniku ali vzel napačno kavo v Starbucksu?« Ko je končala z vprašanjem je k njima prišel natakar v beli srajci s črnim smokingom in želel njuno naročilo. »Jaz bi lepo prosim šampanjec.« je rekla in pogledala Lona. Bil je tako lep, oboževala je tiste njegove lase in to, da ni nosil kravate ali metuljčka. Njegove ustnice so se premikale tako nežno, a odločno, oči pa so bile tako fascinantne, še posebej takrat ko se je nasmehnil. »Lon,« je rekla in ga pogledala, ko jima je natakar obrnil hrbet. »Ti je kdaj kdo rekel, da imaš nasmeh priprtih oči?«
brylie luchford
število prispevkov : 134 cash : 248 street reputation : 130 tvoja starost : 30 kraj rojstva : Philadelphia, USA
Naslov sporočila: Re: poulbot Sob Nov 26, 2011 1:59 pm
Nobanzi ga je v hipu spregledala, se je zdelo. Očitno ga je poznala preveč dobro, da ves ta protokol ni nek naraven proces zanj. Nasmehnil se je ob njenih prvih besedah in ko si je dekle nameravalo vtakniti vrtnico v lase pripomnil: "Umrli bodo od smeha." Pomagal ji je zlomiti steblce in ji previdno šel skozi gladke rdeče lase, kamor je ona namestila nežen bel cvet. Pri tem je s pogledom ošinil moškega za drugo mizo, ki mu je prej prijazno odstopil rastlino, ki se je sedaj bohotila v Nobanzinih laseh. "Morda je tudi to razlog," je pritrdil in pri tem ni imel prav nobenega namena prenehanja s svojim dosedanjim obnašanjem. "In zakaj me nisi povabila na pivo in that 70s show?" se je zasmejal, in si ta podatek skrbno shranil v svoj spomin, da bi jo morda kdaj drugič presenetil s čim podobnim. "Če bi mislil, da si dolgočasna, bi se najino druženje končalo že tisto prvo popoldne v Južni Afriki, ko so te mi prvič predstavili. Tako, da kar brez skrbi, punca." je pojasnil in z mislimi za nekaj trenutkov zaplaval nazaj v tisto lansko poletje v JARu, k vsem tistim prijetnim ljudem in doživetjem. Obšinil ga je občutek ujetosti, kajti njegov duh je hotel potovati, biti svoboden, in teh nekaj mesecev v Amsterdamu je predstavljalo že predolgo obdobje na enem kraju. A k sreči je imel poleg sebe dekle, ki je zanj predstavljala svet in svobodo. Tako je tisti bežen občutek kmalu izginil. "Pravzaprav ne. Sicer nisem imel takšne sreče, da bi mi odpadla kar vsa predavanja, tako da sem bil prisiljen guliti tiste stare klopi predavalnic, se mi je pa vseeno uspelo dobiti s Petrom na kosilu in potem sva nekaj uric posvetila ogledovanju in kupovanju elektronike in video igric, ki sva jih potem v njegovem stanovanju preizkusila. In ker sva s tem porabila kar precej časa, sem se kmalu odpravil domov in prišel sem." je razložil. "Sedaj me pa skrbi, da nisi ti tista, ki se mora družiti z dolgočasnežem." je zmajal z glavo in se poglobil v jedilnik. Prikimal je natakarju in s tem nakazal, da bi tudi on šampanjec. Skušal si je ogledati seznam predjedi, ko ga je zmotila Nobanzina pripomba. Dvignil je pogled, se ji malce nerodno nasmehnil in odgovoril. "Umm, ne.. Torej si ti prva." Ob tem se je na široko nasmehnil in začutil, kako sta zgornja in spodnja veka zares zlezli skupaj in priprli njegove modre oči. "Veš kaj, predlagam, da jaz naročim za oba, glede na to, da sem te pripeljal v tole francosko restavracijo, in ker se, kot rojen Francoz dobro spoznam na to." je predlagal. Imel je občutek za hrano. Ljubil je hrano. Hrana je bila ena izmed razlogov njegovih številnih potovanj. Hrane ni samo občudoval in jo zaužival v številnih gurmanskih restavracijah, in jedel iz lonca svoje mame, lahko se je pohvalil, da je bil sam kar precej dober kuhar, pa čeprav večinoma po zaslugi odličnih kuharskih knjig. "Za predjed bi predlagal Mousse de Saumon et Câpres, lososov musse s kaprami in pa Terrine Rustique, tradicionalni francoski Paté. Za glavno jed bova vzela raco v provansalski omaki, Foie gras, za tem ponavadi pojemo nekaj francoskega sira, in potem sladico, ki so jo boš pa lahko sama izbrala." končal je z naštevanjem in jo pogledal izza jedilnika. "Upam, da nisi oblekla preozke obleke, kajti danes se boš najedla. Ko si z mano se pač je." je pojasnil in užival v dejstvu, da Nobanzi ni bila ena tistih deklet, ki so jedle le solato z nič kalorijami. "Če ne bo dobro, me lahko potem kaznuješ, pokesal se bom," se je namuznil in ji pomežiknil čez mizo. Igrali so nežno Pariško glasbo, kar ga je spominjalo na domačo Francijo. Natakar se je vrnil s steklenico šampanjca in vsakemu nalil kozarec. Lon mu je na hitro povedal naročilo, nato pa dvignil svoj kozarec in ga dvignil v zrak: "Na naju, na Amsterdam, in na prihodnost.." je nazdravil. Za cingljalo je in Lon je do polovice izpil zlato penečo se tekočino v visokem ozkem kozarcu.
