Nekateri pravijo, da sem prijetna oseba z pogovor. Spet drugim se zdim vedno bolj čudna iz minute v minuto, zaradi mojega skoraj večnega molka, katerega so deležni vsi, katerih še ne poznam prav dobro, razen, če imam kakšen izjemno dober dan. In zaradi tega mislim, da bo tole kar precej kratko, kajti, še nikoli, če sem povsem iskrena, me ni nihče povprašal o tem, kakšno je moje življenje na splošno, oziroma, bi želel slišati mojo življenjsko zgodbo, prav tako pa moje razpoloženje ni vredno nikakršne hvale. Kakorkoli, moje preteklo življenje seveda ni čisto nič kaj takega, kar bi pričakovali od devetnajst letnega dekletca, pač pa je veliko bolj podobno tistemu, katero pripada recimo gospodu v starih letih, ki ravno sedaj prečka eno izmed cest tem mestu. Zmeraj sem se držala ob strani in se nikoli nisem vtikala v zadeve ostalih ljudi, zaradi tega bo po mojem mnenju moji zgodbi kar težko verjeti, ampak vseeno, je resnična, kakor sem resnična tudi jaz. In saj ne, da bi si želela življenja kakršnega imajo dekleta v španskih limonadah, prebodenega s sovražtvom in solzami ter prevelikimi pričakovanji, nikakor ne. Pravzaprav, če sem povsem iskrena, bi si želela svoje življenje obdržati čimbolj povprečno in takšno, kakršnega imajo vsi navadni ljudje. Vendar pa kot hči ene izmed tradicionalnih družin na Japonskem, tega nikoli nisem doživela in tudi nisem smela upati na to, da bo kadarkoli postalo običajno. Za večino ljudi bi učenje pomenilo najhujšo muko ali pa, mi sedaj po pol leta, ko sem stopila na Evropska tla, tako pravi občutek. Toda zame je bilo učenje edini izhod iz sveta, katerega sem zasovražila že pri svojih sedmih letih. Le kdo pa bi želel živeti življenje tako kot so ga živeli... recimo kar nekaj desetletij nazaj? Mislim, saj ne, da je s tem kaj narobe, ampak v mojem primeru je vse skupaj preseglo meje normale. Rojena sem bila devetnajst let nazaj, v enem izmed poletnih mesecev in pisalo se je rodovitno leto, kar je v mojo družino prineslo veliko bogastva, zaradi tega je bilo moje rojstvo pričakovano še z večjo mero entuziazma. Ker nisem bila edini otrok, prav tako pa tudi ne najstarejša hči, sem bila zmeraj nekoliko zapostavljena, česar sem bila izredno vesela - nikoli namreč, niti kot majhna deklica nisem marala biti v središču pozornosti tako kot večina ljudi okoli mene. Veliko raje sem nekje v ozadju igrala na eno izmed piščali in pustila pomembna tradicionalna opravila svoji starejši sestri, ter jo le z bleščečimi očmi opazovala z varne razdalje. Moja družina je takrat štela štiri člane, kateri naj bi bili, vsaj navidezno, pred očmi javnosti izredno povezani. Mama, kot ena izmed potomk izredno pomembnih družin v preteklosti je bila nekako zmeraj glava družine, nato je bil na vrsti oče, kot eden izmed znanih umetnikov, oba pa sta podpirala starejši način življenja azijskih družin, in naposled sva bili tukaj še Akira in jaz. Lahko bi rekli, da je bila Akira, moja sestra rojena za takšno življenje in četudi sem velikokrat bila ljubosumna, da je slednja dobivala veliko več pozornosti s strani moje matere in očeta, me je njena nenadna smrt, ko mi je bilo sedem let, preprosto obrnila življenje na glavo. Samomor? Govorili so, da ni bila več zmožna prenesti pritiska družine in občutka odgovornosti, ki ji ga je prineslo življenje v tako prestižni družini kot je bila družina Yagami. In četudi sta tako mama, kot tudi oče želela utišati govorice in sta na koncu to tudi dosegla, je vsak kotiček naše vasi vedel, da je bila to sicer kruta in boleča resnica toda vseeno, bila je resnica, kakršna je pač bila. In tukaj se je začelo tisto obdobje mojega življenja, katerega se še danes nerada spominjam. Z dnem, ko je moja sestra postala pokojna, so vsa njena opravila in pričakovanja padla name - sedaj pa si zamislite nekoga, kateremu je bilo vedno v odpor biti v središču pozornosti, kar naenkrat stati tam, na odru in izvajati tradicionalne rituale, ob katerih je vedno začutil odpor in bi jih raje opazoval iz daljave. No, to sem bila jaz, oseba, ki naj bi po pričakovanju mojih staršev postala druga Akira, kar pa seveda nikoli nisem mogla postati in tako izbrisati spomine moje pokojne sestre. Resnica je, da azijski starši od svojih otrok pričakujejo le najboljše, brez kakršnega koli padca na poti, pač pa življenje polno vzponov. Moje socialno življenje je bilo tako postavljeno ob stran, velikokrat sem popoldneve preživela sama s prebiranjem knjig, ki so imele vse enako, staro vsebino, katere verjeno ni nihče več prebiral zaradi njene same starosti. A učenje zame nikoli ni bil nikakršnem problem in kmalu sem našla svojo uteho v dobrih ocenah, ki so padale izredno hitro in dale misliti tudi mojih staršem, katerih kremplji me še zmeraj niso pustili živeti življenja, kot so ga imele moje sošolke in sem ga lahko opazovala le z "varne" razdalje. Bilo je... lahko bi rekli, izredno utesnjeno. Včasih sem pomislila, da bi tako kot moja sestra končala svoje življenje, ki je bilo narekovano s strani mojih staršev, a potem, znotraj sebe sem vedela, da tega ne bi bila zmožna storiti - ne sebi, in ne njim, ne glede na to, kako zelo se nista zmenila za moje občutke. Tako so torej tekla leta, za sošolce v srednji šoli sem bila večino časa čudakinja, vendar, le kdo bi jim karkoli od tega smel zameriti... Toda vseeno, v nekaterih izmed njih sem našla tiste prave prijatelje, ki so me na koncu zadnjega letnika tudi prepričali, da končno spregovorim pred svojimi starši in jima povem, kako se pravzaprav počutim in kakšne so bile moje želje - seveda ju je šokiralo, govorili nismo približno en teden in pol, potem pa se je odnos matere do mene spremenil. Na boljše, bi lahko rekla. In tisi trenutek, sem po večih letih prvič svobodno spregovorila z njo, brez, da bi ji prikrivala katerikoli občutek, ki sem ga nosila in skrivala v sebi tako zelo dolgo - od moje ljubezni do umetnosti in fotografije, pa do tega, da si želim spremembe okolja, načina življenja. Verjeli ali ne, tako je, kot vsaka dobra mati, ki želi le najbolje za svojega otroka poskrbela za to, da sem pristala tu - v Amsterdamu, na študentski izmenjavi, nekje čisto drugje kot doma na Japonskem, in ja, lahko bi rekli, da se naslednjih nekaj mesecev iskreno veselim. Očetu na začetku vse skupaj ni ničkaj preveč dišalo, vendar je, po nekaj urnem prepričevanju, ki sva ga pripravili z mamo na vse skupaj le pristal z besedami "Pazi se, draga moja. Amsterdam ni Takayama, kjer vsi poznajo vse ljudi okoli sebe in drug drugemu krijejo hrbet.". Zatrdno lahko rečem, da bom te besede nosila v sebi do konca izmenjave. In takrat ko se vrnem domov, mu bom lahko brezskrbno rekla, da je bila njegova skrb več kot odveč.