Naslov sporočila: Re: abandoned meadow Sre Avg 10, 2011 7:55 am
Bilo je temno kot v rogu, kjerkoli je že bila. Pandora je malce zaklela sama pri sebi potem pa pobrskala po žepu za telefonom in si malce razsvetlila pot okrog sebe. Zakaj, zakaj, zakaj je kar slepo zaupala Jasonu ko ji je rekel naj se dobita tu? Lahko bi vsaj preverila kakšne vrste kraj je, ne pa da je kar vrat na nos odšla iz stanovanja, se pri enemu izmed študentov pozanimala kako do sem in voila. Hodila je po temi sredi goščave kot kakšen norec. Saj je verjetno tudi bila. A ko je bila z Jasonom si nekako ni bila podobna, njeni impulzi in norosti so se še podvojili, imel je pač tak učinek na njo. Ko mu je prejšnji dan skoraj sramežljivo – še ena izmed lastnosti ki niso ravno tipične zanjo – priznala da je jutri njen rojstni dan je rjavolasec brez oklevanja predlagal da ga praznujeta skupaj, saj konec koncev ni imela tu še nobenega prijatelja razen njega. Pa ne da jo je to motilo. In kaj bi bilo lahko boljšega kot polnočni piknik, da skupaj dočakata njen dvaindvajseti rojstni dan? V tem trenutku je imela veliko boljših idej. Morala bi predlagati da se dobita kje v mestu ne pa da zdaj blodi naokrog. Kako pa naj ve kje točno je ta kraj. Iz razmišljanja jo je zbudila korenina in pristala je na tleh kot je dolga in široka, vse njene stvari ki jih je držala v roki so poletele na tla. Pletena košara je z majhnim tleskom pristala na tleh, a na srečo ni imela v njej ničesar kar bi se lahko zlomilo – samo sendviči in nekaj prigrizkov. Pod drugo roko ji je počivala odeja na kateri bosta sedela, za ostalo pa je bil zadolžen on. Pobrala se je pokonci in obtožujoče pogledala korenino, kot da se ji je nastavila tam potem pa se dostojanstveno odpravila naprej.
Hodila je dobrih pet minut in bila je skoraj gotova da je na pravem mestu. Negotovo se je ustavila in se ugriznila v spodnjo ustnico ko se je ozirala naokrog potem pa se sunkovito obrnila v desno ko je zaslišala šumenje med drevesi. »Jason?« Je malce šibko izdavila in se stisnila bolj k sebi potem pa zaslišala jasen tih smeh ki je prihajal iz iste smeri. »Jason, prisežem če si to ti, ti bom odbila glavo.« Šumenje se je nadaljevalo in malo je manjkalo da bi zavpila od vseh frustracij. Potrpežljivost res ni bila njena najmočnejša lastnost. Končno se je med drevesi prikazal znan nasmejan obraz in bila je preveč olajšana da ni bila kakšna žival da bi bila nanj sploh jezna. Ko se ji je le dovolj približal ga je igrivo lopnila po rami in se našobila. »Budala, skoraj si mi dal srčni infarkt!« Dvignila se je na prste in mu prislonila poljub na lice, nekaj kar je počela tako avtomatsko, a vseeno je čutila majhne mravljince ki so se povzpeli po njenem hrbtu ko sta se njuni koži dotaknili. Ni poznala človeka ki bi mu bila tako hitro tako blizu kot se je počutila ob njem, a vseeno ni mogla ravno pozabiti njunega prvega skupnega večera in kaj je pomenil. Skoraj malce dvomljivo je pogledala v zdaj razgrnjeno odejo, ki se ji je naenkrat zdela precej majhna potem pa kot vedno odrinila skrbi, vsaj za en večer. »Torej, kaj si imel v mislih?« Počila se je na tla in se naslonila nazaj na komolce ter ga vprašujoče pogledala.
tagged; jason
Gost Gost
Naslov sporočila: abandoned meadow Ned Avg 14, 2011 9:44 am
reply: pandora comment: slightly late, i know - my bad. ---- Še kako dobro se je spominjal septembrskega večera, ko jo je prvič videl sredi nabito polnega nočnega kluba. V roki je tedaj vrtela kozarec in s širokim nasmeškom ter praznim pogledom le delno sodelovala v pogovoru z nekim blondincem poleg nje. Tipu se je že na prvi pogled videlo, da je imel za sabo kakšnih dvajset kozarčkov preveč in je vsakih 30 sekund izgubil ravnotežje ter se naslanjal na šank. In tako je takrat odigral vlogo viteza na belem konju, ko se je pritihotapil do nje in z nekaj besedami dal tipu vedeti, da je bolje da se odmaje stran – kolikor daleč bi mu pač uspelo priti z meglicami pred očmi in trojnimi podobami okrog njega. Stvari so se nato odvijale s svetlobno hitrostjo. Čez točno 46 minut sta pristala v postelji, zjutraj pa je že pekel palačinke v njeni kuhinji in pristavljal na štedilnik lonček z vodo za kavo. Tiste noči ni ne en ne drugi omenil nikoli več, videla pa sta se praktično vsak dan od takrat naprej in skupaj hodila naokrog po Amsterdamu kakor da se poznata že celo večnost in ne zgolj nekaj tednov. Zato tudi ni bilo nič presenetljivega, če je nameraval izkoristiti njen dvaindvajseti rojstni dan in ga napraviti posebnega in nepozabnega. Ni imel kaj dosti smisla za organiziranje in pisanje vabil, tako da je velika zabava presenečenja brez pomislekov odpadla. Naročil ji je zgolj naj se prikaže v šolskem parku, naprej od gozda na neki napol zaraščeni jasi, točno ob polnoči. Prav potuhnjeno se je pomaknil v zavetje ogromnega leskovega grma, ko je zaslišal prihajajoče korake in kmalu ugled blisk svetlobe, katero je očitno oddajal njen telefon. Do polnoči, ko sta bil dogovorjena, je manjkalo še kakšnih pet minut in niti slučajno se ni nameraval iz grma splaziti prej kot takrat. Videl je lahko zgolj medlo silhueto, ki se je v bledem soju mesečina ozirala naokrog in nehote se je premaknil na svojem mestu, da je pod njegovim čevljevm počila vejica in pritegnila njeno pozornost. Opazil je kako se je sunkovito obrnila in s težavo izdavila njegovo ime, pri čemer mu je, seveda spet povsem nehote, ušel droben smeh, ki je situacijo le še poslabšal. Ozrl se je proti svojemu drugemu skrivališču, ki se je nahajalo bližje njej v poteptani travi in tako preveril, če so vse stvari na varnem. S pogledom je ošvrknil svetlečo uro na svojem zapestju in ugotovil, da je čas za predstavo. Izmotal se je ven iz grma s širokim nasmeškom in se med drevesi napotil proti njej, deloma pričakujoč udarec, ki ga je tam pričakal. »Hej, bi bila lahko prosim malce bolj nežna? Romantične, uboge in plahe dušice kot sem jaz ne moreš takole napadati,« se je zasmejal in v drugo izmaknil. Stisnil jo je v objem, ko je opravila z že ritualnim poljubom na lice in na kratko zmršil njene dolge lase, da je bila v glavo zdaj precej bolj podobna strašilu kakor pa simpatični Grkinji. »Kaj pa naj bi imel v mislih? Je danes kaj posebnega? Zgolj dolgčas mi je bilo,« se je povsem neuspešno lotil igranja nevednosti, ko pa mu je že v očeh pisalo, da današnji večer ne bo kot njuno običajno posedanje in tavanje naokrog. Saj ne da je imel pripravljenega nekaj blazno specialnega in nepozabnega, a vendarle je upal, da ji bo noč ostala v dobrem spominu. »Počakaj malo,« je proti njen iztegnil zravnano dlan kot stop znak in pohitel nazaj v svoje prejšnje skrivališče. Na eni od vej med drevesi je imel privezan kup belih in rdečih balonov, ki jih je zdaj odmotaval izpod vej in upal, da ne bodo vsi popokali. Iz svojega drugega skrivališča je vzel košaro in v hipu je bil že pred njo. »Napihoval sem jih deset minut, zato prosim ceni trud, ker so moja pljuča prestala hude napore zgolj zate,« se je namuznil, ko je odlagal košaro, vrvico z baloni pa začel navezovati okrog njene dlani – ni jih mogel preprosto spustiti v zrak in pustiti, da odpeketajo v višave. »Odeja? Super, to sem pozabil,« je zamrmral, ko se je tudi sam spustil na tla na pripravljeno deko in predse odložil košaro. »Kot prvo te moram obvestiti, da bova to počela tako kot petletni otroci,« se je zarežal, ko je ven potegnil stožčaste klobuke in enega posadil njej na glavo, drugega pa sebi. Proti njej je potisnil še tisto hupo v katero si moral pihniti pa se je odvrtela. »Če se ne motim imava še točno 22 minut, da boš uradno stara dvaindvajset let in takrat sledi nadaljevanje. V tem času pa lahko jeva, ker sem namreč lačen,« je dodal in že stikal po stvareh, ki jih je prinesla sabo in z brzino iskal priboljške.
