for: bahá
comment: kinda lame. sorry.
----
Let iz oddaljene Kanade čez Atlantik na Nizozemsko je bil več kot naporen in po vseh logičnih sklepanjih bi se moral Jason najprej odpraviti do študentskega kampusa in tam poiskati vilo bratovščine, kjer bo preživel naslednje leto dni. Da so bili starši pripravljeni finančno podpreti njegovo izmenjavo je bil pravi mali čudež, četudi ni bil ponosen nase, da je moral pri tem napeti vse sile in izustiti tisto drobno laž: ''Odločil sem se, da grem po očetovih stopinjah in začnem nabirati izkušnje iz diplomacije v Evropi.'' Ni dvomil, da jima je polepšal dan in sta bila sedaj prepričana, da je njun sin končno našel pravo pot. Da je pozabil na plavanje, na slabo družbo in se je končno odločil, da bo nekaj naredil iz svojega življenja. Kako zelo sta se motila. Še vedno je bil na isti slepi točki, še vedno ni imel pojma kaj počel čez nekaj let, ko bo res že skrajni čas, da se zresni, si ustvari kariero in preneha s svojim stalnim obotavljanjem. Toda zdaj je bil sredi Amsterdama in kovčke je zgolj postavil nekam pred svojo bodočo sobo, ne da bi se kaj dosti razgledal po vili, ter se raje odpravil v center mesta. Raziskovanje in orientacija nikoli nista bili njegova plusa in ni izgubljal časa z ustavljanjem v trafiki in kupovanjem zemljevida. Preprosto se je podal za svojim nosom in na slepo testiral vse mogoče avtobuse. Časovna razlika ga je izmučila, prav tako potovanje, a če bi se sedaj ulegel in zaspal, potem se še nadaljnih nekaj mesecev ne bi zmogel sestaviti skupaj in bi večino dni prespal, večino noči pa bedel, kar pa ni imelo pretiranega smisla. Tako je hodil po mestu z rokami v žepih obledelih črnih kavbojk, ki so bile ponekod že precej načete. Nikoli ni dajal kaj dsoti na svoj videz in tudi na njegovem obrazu so bili vidni zametki brade, ker se mu preprosto ni ljubilo postaviti pred ogledalo, vzeti v roke britvico in opraviti najnujnejše. Njegov prvi vtis o nizozemski prestolnici je bil dokaj pozitiven, ni si rad v trenutku ustvarjal mnenja in tako se je odločil, da se bo še nekaj časa pustil presenečati, četudi ni kaj dosti dvomil v to, da mu bo njegov novi dom kaj hitro prirasel k srcu in bo na koncu le s težavami zapustil metropolo. Pri hoji čez mestni trg se je izogibal vrvežu ljudi, ki so nadebudno hiteli mimo njega, nato pa je njegov pogled pritegnila kavarna na njegovi levi ali natančneje, njegov pogled je pritegnila podoba, ki je vstopala v kavarno. Brez kakšnih pomislekov je zamenjal smer in se odpravil strogo levo proti kavarni, ne vedoč kaj pravzaprav dela. Morda pa kava ne bo tako slaba in draga, morda pa bo ugotovil, da je dekle zmenjeno s tropom prijateljic in bo naletel na skupino intenzivno hihitajočih se žensk. Roko na srce, doživel je že kaj veliko hujšega. Uspelo si mu je utreti pot mimo množice ljudi in končno zgrabiti tisto kljuko vrat, ki so vodila v kavarno. Previdno je vstopil v prostorno in svetlo notranjost, stene pa so krasila ogromna okna, da se je počutil, kot da se še vedno nahaja v samem središču trga. S pogledom je prečesal celoten prostor in končno zagledal svetlolasko, katero je pred tem videl vstopiti. Ni bil v Torontu, ni mogel stopiti do nje in začeti s kanadskim kramljanjem o vremenu in o tistih losih, ki so jih lovili po gozdovih. Kako za božjo voljo, naj se sporazumeva z Nizozemko? Odpravil se je proti mizi, za katero je trenutno sedela sama – o hihitajočih se dekletih ni bilo nobenega sledu. »Zdravo,« se je široko nasmehnil v pozdrav in s pogledom ošinil veliko skodelico kave v njenih dlaneh, ki jo dišala tako prekleto omamno. »Se ti smem pridružiti ali koga čakaš?« je poskusil nadaljevati in jo previdno pogledal ter ji tako dal jasno možnost, da ga lahko brez problema zavrne in bo pobral šila in kopita in se spokal stran.