for: Delilah
comment: pamparam, here we go! (:
---

Sam sicer ni bil kaj dosti ljubitelj dolgih sprehodov, ki so se vlekli v nedogled in na katerih se je človek poglabljal nekam v svoje misli ter na tihem razčiščeval svoje probleme. Ne, Jaan je bil od nekdaj mnenja, da se račune pač polaga naglas in iz oči v oči, premljevanje v samem sebi pa se mu je zdelo nekako brez pomena, kajti tako še nikoli ni ničesar rešil. Kaj je torej počel povsem sam sredi pustega nizozemskega podeželja, ki se bo kmalu počasi začelo odevati z jesenskimi barvami in strmel v konice svojih črnih čevljev, ko se je odpravil po eni od stezic polnih resja, visokih travnatih bilk in nizkega grmičevja? Zagotovo ni imel nobenih problemov, saj je bilo njegovo življenje tako jasno in preprosto kakor nebeško modro nebo brez enega samega puhastega oblačka, če seveda spusti nekaj podrobnosti. Sanjarjenje pomaga duši, še posebej njegovi, ki je absolutno opustošena kakršne koli sreče, po drugi strani pa res ni bil tako zelo nesrečen in tako se dela začarani krog. Mogoče se je dejansko res vživel v vlogo tega zabavnega, preprostega človeka, ko je bil vse prej kot to. Bil je brez staršev in seveda bi jih nekoč rad spoznal, ampak vedno je bilo lažje če se je tega občutka samote rešil. Grozljivo. Bolj ko se je poglobil v to temo, vedno bolj šokiran je postajal. Nikoli ni imel staršev, le tono nebioloških sester s katerimi je kakšno noč preživel. To se zagotovo ne sliši preveč dobro. Še en razlog zakaj zanj sprehodi in sproščujoč stik z naravo ni dobra odločitev. Skoraj je zagazil v eno od manjših lukenj, ki je najbrž last kakšnega krta, ki se potepa tu okoli. Zmajal je z glavo in pogled usmeril v nebo, če že njegovo življenje ni sinje modro in brez oblačka lahko vsaj gleda kako bi bilo. Prišel je do velikega travnika, ki se je razprostiral vse do manjšega gozda. Trava je bila pokošena in bilo je očitno, da je last šole, saj je bilo vse urejeno. Ozrl se je po zelenici in v vsem tistem zelenem sijaju je zagledal telo. Izbuljil je oči potem pa se postavi približal. Ležala je blizu drevesnih krošenj, ampak se očitno nastavljala soncu. A vendar, ko je dvakrat pogledal, se ta oseba, sodeč po laseh ženska, ni zdela preveč prisebna. Njena majčka ji je zlezla do prsi in najprej ga je to zelo zbegalo in na obraz prineslo nasmešek, potem pa je zagledal manjše modrice po njenem ravnem in porjavelem trebuhu in takoj je pomislil, da jo je kdo pustil tu. Ležala je v travi, njena glava je bila omotično umaknjena v drugo stran in Jaan se je ustrašil. Z hitrim korakom je prišel bližje in z roko prijel njeno glavo in ji prilepil manjšo klofuto in jo poskušal zbuditi. Ošinil je njen trebuh in imel je prav, bile so modrice in manjše ranice. Ampak namesto, da bi dobil prikupen in hvaležni pogled od lepotice pred njim je dobil zgubano čelo in ogorčene oči. Roke je umaknil k sebi in se olajšano sedel. Roke je uprl nazaj, »oh, še dobro, da si v redu, ko sem zagledal tiste modrice po trebuhu sem mislil, da te je kdo pustil tukaj. Jaz sem Jaan, mimogrede,« namenil ji je nasmešek in opazoval njene roke, ko si je popravljala majico, da bi prekrila golo kožo, nato pa porinil roko proti njej, pripravljen na prijateljski stisk. Za razliko od njega ki je imel na obrazu precej prijazen izraz, poleg vsega pa popolnoma olajšan, njej njegova družba ni ravno prijala, ampak pomirjalo ga je dejstvo, da je z njo vse v redu in bila je še prekleto lepa. Smešno, večina teh študentk je potencialnih manekenk, no v vsakem primeru so vse popolnoma urejene, torej če ga zavrne ena se ga zgleda res drži rek; še vedno je veliko rib v morju.

tagged: delilah (:
comment: this is pretty much lame and late, oprosti nisem videla prej.
---

Od kar je popolnoma hladnokrvno in zmedeno odkorakal iz stanovanja svoje najboljše prijateljice je preprosto pogrešal njeno družbo, ampak nekako je moral še dodobra razmisliti kako bo stvar izpeljal. In tako, že dober teden teži vsakemu živemu bitju ter pripravlja monologe o svojem patetičnem življenju in jih deli z popolnimi neznanci. Današnje srečanje se je lahko odvilo zgolj le v to monološko stvar in temnolaska pred njim je izgledala kot, da jo za njegovo življenje niti malo ne briga. Sicer se Jaan tega ni zavedal, ampak lahko je bil tako prekleto težek, ko je z poklapanim obrazom govoril o tem, da že celo življenje živi sam in kako je on srečno nesrečen, čeprav bi ga lahko razumeli. Njegova najboljša prijateljica ima tumor na možganih in ne more ji pogledati v obraz kajti ves ta čas mu ni povedala absolutno ničesar, dokler ni sam našel izvida na mizi. Na njeno sarkastično pripombo je le z nasmeškom odreagiral in povesil glavo, potem pa se spet zazrl vanjo. »Oh, daj no, to bi bil ravno najbolj zabaven del!« je kot petletni otrok rekel proti njej in si preprosto moral predstavljati polivanje neznancev z vodo z namenom da jih zbudi iz dremeža. Čeprav je bil še pred dvema minutama pred velikim živčnim zlomom, z prepričanjem da je pred njim nezavestno dekle katera je bila lahko pravkar pretepena in posiljena - izbral je pač najhujši scenarij in preprosto ni mogel verjeti, da bo enkrat lahko igral rešitelja je bil kar nekoliko razočaran, ko se je popolnoma živa in zdrava pobrala. Ampak tudi najhujši osebni ščit ga ni mogel odvrniti in njena pasja karakteristika tudi ne. »Zakaj? Lahko bi bila zadrogirana in po modricah sodeč pretepena,« je resno rekel in se zazrl v njene prodorne oči. Čeprav je bil prepričan, da bo najboljše če ji teži kako zelo je bil prestrašen ko jo je zagledal, je bil prepričan, da ne rabi še nekoga, ki bi ji težil. »Oprosti za tole, ampak sem pred kratkim izvedel, da ima moja prijateljica možganski tumor in od takrat, no imam neko potrebo po varovanju drugih, ker se mi zdi, da sem pri njej padel na izpitu,« je rekel in se šele po končani povedi zavedel, da ima prav. Astrid je popolnoma izpustil z rok, ampak še vedno ni imel moči, da bi jo poklical in začel podpirati svojo prijateljico. Odkimal je z glavo in se nasmehnil sam pri sebi, »ampak, to je le ena od reči v mojem patetičnem življenju,« pogledal je proti sogovornici, katere imena pravzaprav ni poznal zato je nagubal čelo in pogledal okoli nje. »Fotografiraš?« je rekel in se nagnil čez njo ter pograbil črn fotoaparat in na pasku prebral njeno polno ime. Delilah Jade Williams. »Si vedela, da je tvoje ime iz Bibilje?« je vprašal potem pa pokazal na majhen listič, prilepljen na pasku. Ni bil neki verski fanatik, ampak zagotovo je nekaj vedel o tej zgodbi, namreč v domu so velikokrat pripovedovali zgodbe iz Bibilije. »Delilah je bila iskana iz strani Filistejcev, ker je morala ugotoviti skrivnost Samsonove moči in v zameno so ji dali 1100 srebrnikov. Tako je trikrat vprašala po skrivnosti njegove moči in vsakič ji je odgovoril napačno, ampak na koncu so mu Filistejci pobrali oči iz njegovih jamic in ga pustili gnit v ječi. Grozna zgodba,« je na kratko obrazložil in se nasmehnil. Ni razumel te njene nedostopnosti. Bila je tako razburjena in pasja, če bi imel koga drugega bi zagotovo odkorakal proč. Ampak zdaj je bil tu in težil ženski poimenovani po liku iz Biblije in zrl v tiste modre oči, ki so ga streljale z pogledom.