Nikoli si ni mislila, da je Amsterdam tako čudovit. Saj je že veliko slišala o njem, v nasprotnem primeru se najbrž sploh ne bi odločila zanj, ko je razmišljala o destinaciji izmenjave, a vse to ji je jemalo dih. Bilo je toliko barv, vrveža, poleg tega pa tudi mnogo takih kotičkov, ki jih bo lahko imela samo zase. Tako je bila tistega dne dobre volje, za spremembo. Pred njo je bil vsaj kak smester v tem prečudovitem mestu, daleč proč od vseh skrbi in težav, ki so jo čakale doma. Bila je polna pričakovanj ter veselja do življenja, ki ji ga je tolikokrat primanjkovalo. Verjetno bi vsaj večina ljudi potrebovala kakšen dan, da se spravi k sebi po potovanju, a sama je najraje pohajkovala naokoli s svojim fotografskim aparatom, sanjarila in raziskovala. Tako rada je opazovala mimoidoče ljudi, za prav vsakega pa se je spraševala o njihovi zgodbi. Vsak jo ima, le da bi si ona res želela, da bi bila njena malo bolj vesela. Zmajala je z glavo - smešno kako so ljudje mislili, da lahko to prežene podobne misli. Le ko je k očesu prislonila fotoaparat, se je lahko ponovno sprostila. Nekaj časa je tako brezciljno hodila naokoli in se ustavila pri klopci, ne daleč proč od univerze. Sprva daleč naokoli ni videla žive duše, a po nekaj minutah, ko se je zamotila s svojimi mislimi, so jo iz le teh predramili koraki. Skorajda neslišni, a so kljub temu pritegnili njeno pozornost. Saj ne, da je za nekaj sekund dobesedno zazijala, ko je ugotovila koga pravzaprav gleda in prisegla bi lahko, da se ji bo čeljust zdaj, zdaj, spustila kar do tal ali pa oči skočile iz jamic, kakor v tistih risankah. Pa ne, da bi bilo presenečenje slabo, nasprotno, a vendarle je lahko na začetku le mežikala v strahu, da se bo temnolasec pred njo razblinil. Kar nekaj minut je potrebovala, da se je zbrala in da si je iz misli vsaj za nekaj časa pregnala vse tiste spomine na najboljša poletja njenega življenja, ki so se ji ob pogledu nanj prikradli v glavo. Nato je fotoaparat odložila na klopco in se poskusila zbrati, da bi končno lahko kaj izustila.
»Jason... jaz... kaj za vraga?« se je zasmejala svoji nejeveri in v sekundi je bilo pri njej videti spremembo. V njenem glasu, počutju in tudi ustnice so se ji kar same ukrivile v nasmeh. »Okej, to pa je vsekakor eno izmed najboljših in največjih naključij v zadnjem času.« Pravzaprav bi lahko rekla tudi najboljše nasploh, a ni vedela kako bi to zvenelo. Takoj zatem pa je brez omahovanja naredila stvar, ki si jo je želela napraviti že od prvega trenutka, ko ga je zagledala - stopiti korak proti njemu ter ga stisniti v močan objem. »Pogrešala sem te,« mu je zraven zašepetala s tresočim glasom. Bilo je takšno olajšanje, da ga vidi in v oči so ji nepričakovano stopile solze. Bila je namreč zelo čustvena oseba, ne glede na to, kako močno si je to včasih želela skriti. In sedaj je bila pred njo edina oseba, ki ji je lahko zares in popolnoma zaupala, edina oseba ob kateri se je počutila varno. »Hej, ti pa si kar nekoliko pozabil name, kaj?« je nato že z bolj normalnim glasom rekla in ga povrhu vsega še rahlo dregnila med rebra, da bi odvrnila pozornost od njenega čustvenega izliva. V resnici je vedela, da to ni res - imela sta tisto pravo prijateljstvo in prepričana je bila, da ga tudi on ni mogel kar tako pozabiti. Vsaj sama se je vedno, ko ji je bilo še posebej hudo spomnila na njegov širok nasmešek ter tople modre oči, ki so jo spravile v dobro voljo. Ni vedela kaj je bilo na njem tako posebnega, a dajal ji je občutek domačnosti in z njim ni bilo nikoli kakršnegakoli pretvaranja. Lahko je bila to kar je in rjavolasec jo je takšno tudi sprejel - bi lahko od človeka sploh zahteval kaj več?

Bilo je kot da bi v trenutku postala povsem druga oseba, oseba, ki bi si sicer želela biti ves čas. Brez omahovanja je lahko rekla, da je Jason prebudil tisto najboljše v njej, ne glede na to kako pocukrano se je to slišalo. »Šarmantno, kaj?« se je spet zasmejala in skomignila z rameni. »Sicer pa se meni ne zgodi vsak dan, da naletim na najboljšega prijatelja, ki ga nisem videla že toliko časa, zato mi oprosti, če nisem ravno kos situaciji,« je zagodrnjala in se rahlo namrščila, a ta grimasa na obrazu ni ostala dolgo, le kako pa sploh bi v njegovi bližini? Kajti najraje bi na ves glas kričala od sreče, povedala vsemu svetu, da je Jason spet ob njej - in tako je vedela, da bo še vse v redu. »Pazi, držala te bom za besedo.« je resno rekla in ga pogledala globoko v njegove oči, nato pa se nasmehnila ob njegovi pripombi, a zares je lahko normalno zadihala šele, ko je z obema rokama objel njen obraz ter je lahko svoje lico za nekaj sekund naslonila na njegovo dlan. »Saj vem, saj vem... prav patetična sem. Ampak... jaz... veš... tako sem vesela, da te vidim Jason,« je nekako zjecljala in se mu nasmehnila, a tokrat se je to odražalo v njenih očeh. In to se je vsekakor zgodilo samo takrat, ko je nasmeh resnično prihajal iz srca. Tako ali tako bi rjavolasec takoj vedel, če bi se kaj pretvarjala, če bi kaj skrivala - poznal je njene najglobje strahove, njene sanje. Nekaj je bilo na njem. Nekaj, kar ji je dalo misliti, da mu lahko zaupa, da jo bo vsaj poskušal razumeti. »Točno tako. In če to ni naključje. Ali pa usoda, v karkoli že raje verjameš.« Njej je bilo popolnoma vseeno kaj je bila tista stvar, ki je poskrbela, da je lahko spet gledala v te njegove oči. Samo vesela je bila, da je bilo tako. »Sem pa vseeno presenečena. Kako neki ti je uspelo prepričati starše, da so ti pustili sem?« je radovedno dvignila obrvi. »Saj ne da se pritožujem,« je nato še nasmejano dodala. »Ah, saj boš videl - še naveličal se me boš. Navsezadnje zaenkrat tukaj ne poznam še nikogar in tudi svojega prijateljčka sem pripeljala s sabo,« je z glavo pomignila proti fotoaparatu, preden je nadaljevala »... in verjetno si že tako ali tako uganil kaj to pomeni.« se mu je navihano nasmehnila. Pa saj je bil že navajen. Velikokrat ga je fotografirala, preprosto ni si mogla pomagati. Ene izmed tistih njenih najljubših fotografij so bile tisti na katerih je bil on, z njegovim širokim nasmeškom, ki ti je v sekundi ogrel srce. Včasih ga je slikala celo, ko sploh ni vedel, a ne na kakšen psihopatski način - vsaj upala je, da ni tako izpadlo. »Pridi, greva na sprehod,« ga je zgrabila za dlan ter povlekla za sabo. Pri njem si je lahko privoščila, da je bila malce razposajena, bila je pač srečna. »Če si za seveda,« je nato previdno dodala in se za trenutek ustavila, a po resnici povedano mu ni ravno pustila veliko možnosti. »Saj veš, da me zanima kako se je kaj obrnilo tvoje življenje, ne? Šola, plavanje... pač vse, kar ti pride na pamet.« Tako rada je samo poslušala njegov glas, želela je biti spet na tekočem o njegovem življenju, vedeti vse, kar se je pač vedeti dalo, mu stati ob strani - želela si ga je spet v njegovem življenju. In očitno se nekatere želje res izpolnijo. »In mimogrede, dobro izgledaš.« Poiskala njegov pogled in zraven na rahlo stisnila njegovo dlan. »Nova pričeska morda?« se je nato nasmehnila v njegovo smer. Raje je namreč še kaj bleknila, preden bi jo spet zalila kakšna nepričakovana čustva - taka je pač bila. Vendar pa je bil res videti dobro, starejši, večji, odrasel, a po drugi strani še vedno dobri stari Jason, ki ga je oboževala. Med njunim skupnim časom je bilo vse lažje. Saj ne, da so se razmere doma takrat kakorkoli spremenile, a vendarle se je zavedala, da ima nekoga, h komur se lahko zateče, nekoga, ki ji bo pomagal, ki jo bo zaščitil. Ni bilo pomembno kdaj ga je poklicala. Včasih sta se oba izmuznila ven, se sprehajala in držal jo je, ko so bile stvari zares slabe. Včasih se ji je zdelo, da je bil pravzaprav edina stvar, ki je pokonci držala njen cel svet, da se ne bi zrušil in jo pokopal pod sabo. Sama pri sebi se je nasmehnila, potem pa dvignila fotografski aparat k očesu (prej bi ga že skoraj pozabila na klopci) in napravila sliko nepripravljenega Jasona. »Saj sem te opozorila,« se je zasmejala - saj ji bo to prišlo še v navado.

»Saj vem, saj vem. lahko bi te vsaj poklical in ti namignil, da bom tukaj. Ubistvu sem vedel, da greš sem na izmenjavo, ampak sem hotel da vse ostane presenečenje. Nisem ravno pričakoval, da te bom našel že tako hitro,« si je po hitrem postopku nadel opravičujoč nasmešek in sklonil pogled navzdol v konice svojih čevljev. Res je vedel, da bo tukaj in v prihodnjih dneh jo je nameraval poklicati in jo presenetiti, tako pa se je to zgodilo že predčasno in voila, zdaj stoji nasproti nje in morda je presenečenje tako še večje. »Sploh pa še do pred enega tedna nisem vedel ali bo tole res izvedljivo,« je iskal še nekaj argumentov v svoj zagovor, nato pa ob njenih besedah zgolj zamahnil z dlanjo. »Nisi patetična, tole je kvečenjmu tipično ženski odziv. Saj ne da se pritožujem ampak zaradi mene ti res ni treba jokati,« je pospremil gesto in ravno še hotel pripomniti, da naj hrani solze za kaj bolj pomembnega. A kaj, ko sta oba vedela, da bi se ozračje v tistem trenutku takoj ohladilo in spet bi se znašla naravnost pod vplivom njenega očeta, njegova roka bi tako segla še čez polovico zemeljske oble do Nizozemske in tega vesela mu nikakor ni nameraval dati. »Hm, v tem primeru bom raje vzel usodo. Od nekdaj se mi je zdelo, da na naključja vendarle nekako vplivaš,« je po kratkem premisleku odvrnil in se nekoliko prestopil na svojem mestu ob njenem kočljivem vprašanju. Sedaj je prišel na vrsto tisti trenutek, ko bo moral še naglas priznati, da je lagal svoji družini, jih zavajal in od njih pobral zgolj denar. »Kako mi je uspelo?« je za vsak slučaj ponovil njeno vprašanje in jo previdno pogledal, ko je skomignil z rameni. »Morda sem malce priredil resnico in trdil, da grem sem nabirat izkušnje in se izobraževat, da bi potem sledil očetovim stopinjam v diplomacijo in bla bla bla,« je okorno razložil zgodbo na kratko, četudi je vedel, da pred njo ne bo mogel dolgo krojiti resnice. »Morda sem tudi uporabil vsa razpoložljiva sredstva in šel pred njima na kolena, da sta mi financirala tole in jima dal cel kup obljub, ki jih nikoli ne bo mogel izpolniti,« je še dodal in jo previdno pogledal. Če ga je kaj žrlo, potem je bilo to, da je moral nazaj k domov, ju prosjačiti za denar in dajati lažne obljube. Veliko raje je imel tiste dneve, ko ga enostavno nista priznavala za svojega sina in je lahko živel v miru, ne da bi se vtikala v njegov vsakdan. Sčasoma sta se že morala navaditi, da nikoli ne bo uspešen kot ona dva, zdaj pa jima je obudil vse stare sanje. »Si kar mislim, da ne bosta preveč zadovoljna, ko pridem nazaj in bom še vedno ista zguba kot vedno, če ne še večja,« je zavzdihnil in zmajal z glavo. Nasmehnil se je, ko je vendarle opazil fotoaparat in zdaj bi moral verjetno hitro poiskati zaklonišče preden bi začela navdušeno pritiskati na sprožilec in tekala za njim, da bi dobila normalno fotografijo. »Bog mi pomagaj,« je zamrmral in naredil nekaj podobnega križu ter stopil korak nazaj že iz varnostnih razlogov, če bi se res moral slučajno pripraviti na hiter beg po parku. »Tudi če bi rekel, da ne, tega ne bi vzela za odgovor,« se je nasmehnil in hitro ujel korak z njo, ko sta se odpravila po pesku pod drevoredom. »Hm, moje življenje še vedno ni nič posebnega. Spim, jem, včasih grem na predavanja. Vse je po starem,« je skomignil z rameni. Res je bil ujet v vedno isto rutino, dokler mu ni padlo na pamet, da bi se lotil česa novega in se je zagnal v ta nov hobi, potem pa ga spet opustil. »Prenehal sem s plavanjem že kar lep čas nazaj. Verjetno ti nisem povedal... šibek trenutek, ko so mi šli doma že tako na živce, da sem se odločil, da jim ugodim,« je z nekaj obotavljanja priznal. V plavanju je imel takrat prihodnost, lahko bi povečal treninge, se spet poskusil v reprezentanci kakor v najstniških letih, a to je bila zdaj vse stvar preteklosti. »Dobro izgledam? Bolj zrel in odgovoren?« se je namuznil, ker bi bil odgovor na zadnjo vprašalnico po njegovem mnenju prepričljiv ne. »Pred mano je še eno leto faksa in potem bo konec vsega tega. Res bi bilo dobro, da počasi že končno ugotovim, kaj naj delam sam s sabo,« se je namrščil in zmajal z glavo, tej misli se je zadnje čase veliko predajal. Malce prepozno je skočil vstran, ko se je zasukala proti njemu s svojim fotoaparatom in zagodrnjal, četudi se je na njegovem obrazu risal nasmešek. »Danes ti še oprostim, v naprej pa mi prosim sporoči, da se vsaj obrijem, če ne drugega. Drugače boš imela poln album fotografij nekega kosmatega kanadskega jetija,« se je namuznil in pogledal proti njej, ko je hodila poleg njega. »Kaj pa ti, Delilah?« je s tišjim tonom previdno postavil vprašanje, ki sta ga skorajda zagotovo pričakovala oba. »Je...je vse po starem?« je nadaljeval, ne da bi umaknil pogled z nje. V njenem življenju je preprosto moral igrati vlogo superjunaka, kdo jo bo branil in ščitil v nasprotnem primeru?

»Me sedaj skušaš prepričati, da si pravi pravcati terminator iz železja in nikoli ne spustiš na dan niti ene samcate solze?« je od strani pogledal proti njej in potisnil svoje dlani navzdol v žepe svojih kavbojk, kar je bila na svoj način tudi njegova značilna drža. Ni bil ravno velik oboževalec poletja, niti ni nikoli izkusil prave poletne vročine. Veliko raje se je skrival za zimskimi plašči in šali ter opazoval meglice pred sabo, ko mu je sapa zmrzovala pred očmi. »Predobro te poznam, da bi verjel takemu sranju,« je le še zmajal z glavo, sploh pa je bil navajen raznih ženskih izlivov, četudi je držalo kot pribito, da je znala biti Delilah prekleto močna in prenesti tudi najhujše tormentiranje. Vaja dela mojstra, bi lahko rekli s kančkom cinizma. »Sploh pa je bolje, da daš vse iz sebe, kot pa vse skupaj tlačiš nekam v ozadje. Na koncu vse butne ven iz tebe in bolje da večkrat v majhnih odmerkih, kakor pa enkrat na polno in so potem posledice še milijonkrat bolj katastrofalne,« je nadaljeval s svojo filozofijo. Njemu se je dobro godilo, nikoli ni utrpel kakšnih travm, vedno je delal kar je hotel in sledil lastnim odločitvam, z nekaj redkimi primeri seveda, ko se je podredil volji ostalih. »Saj ne mislim, da bi me obsojala. Vraga, če bi ti rekel, da sem v prostem času serijski morilec bi me verjetno zagovarjala in trdila, da so bili tisti mrtvi ljudje skrajno nadležni izmečki,« se je le poskusil nasmehniti, a mu slednje ni najbolj uspelo. Res je imela prav, ni hotel pokvariti vizije superjunaka, v njenih očeh je želel ostati to kar je bil vsa leta – tista rešilna bilka za nekaj mesecev, ko je prišel v Avstralijo in sta se skupaj skrivala na podstrešju ter kovala zarote proti njenemu očetu, zarote za katere je bil odločen, da jih bo uresničil. Uresničil, ko bo velik, močan in odrasel. »Delilah, pri dvaindvajsetih bi bil čas, da ugotovim kdo sem in kaj hočem, celo jaz to vem,« jo je kar naravnost zavrnil. Vedel je, da znajo biti njegovi starši navadne usrane bogataške riti, ki zahtevajo perfekcijo od vsega in vseh. Toda v nekaterih pogledih so imeli prav – bil je že skrajni čas, da začne nekaj delati iz sebe, da postane nekaj. »Tudi jaz nočem čez deset let delati kot natakar v neki zanikrni beznici ali pa še huje, delati na gradbišču in z borno plačo preživljati zavaljeno ženo in pet pokovcev,« je globoko zavzdihnil. »Bil bi kot tipičen nekdanji športnik, ki mu je spodletelo in je zavrgel stran celo življenje, zdaj pa popiva v pubih in naokrog prenaša pivski trebuh,« se je za hipec namrščil, ta predstava mu kar ni hotela izgniti izpred oči. Bo mar tudi on nekoč pristal tako nizko? Tako nizko, da se bo preostanek svojega življenja spraševal, kaj vse je zapravil in kaj vse bi lahko postal, če bi poslušal starše in sledil njihovim stopinjam. »Saj še plavam, samo treniram ne,« je zamrmral v svojo obrambo, čeprav ga je njen odziv vendarle nekoliko presenetil. Svojega plavanja ni nikoli izpostavljal, bilo je le del njega in njegovega vsakdana. Bila mu je rutina, da se je zbudil ob štirih zjutraj, ob petih plaval v lokalnem bazenu in ob sedmih na kolesu vozil proti šoli, ob dveh spet nazaj v bazen in tako naprej. »Vse enkrat mine,« je še dodal z nekoliko preveč hladu v njegovih besedah. Ni se mogel zdaj ustaviti in začeti gledati v preteklosti ter preštevati svoje napake, kaj takega bi ga samo spravilo v slabo voljo in sprožilo srbečico njegove vesti. Ni imelo smisla, moral je gledati naprej. »Ok, nalašč bom plaval počasi in se še skorajda utopil, da boš na cilju prva. Morda pa ti niti v tem primeru ne bo uspelo?« se je zahahljal in stopal ob njej po peščeni poti. Šolski park se mu je že zdaj vtisnil v lep spomin, če ne drugega ga bo pomnil kot kraj njunega ponovnega snidenja. »Še vedno sem nadebuden kanadski mulec. Včasih delujem kot šestnajstletnik, ki ga razganja od hormonov,« se je tokrat odkrito zasmejal in zmajal z glavo. Čas bi bil da odraste, prav zares. »Da bi bil tvoj model? Mi boš plačala? Deset eurov na sliko, dodatnih dvajset pa se še slečem,« se je namuznil in skušal z roko prekriti objektiv fotoaparata, ki ga je vztrajno usmerjala naravnost proti njemu.
Malo je manjkalo pa bi se ustavil na mestu. Tako zelo si je želel, da bi mu zdaj zatrdila, da so se stvari spremenile na boljše, da si prasec ne upa stegniti roke proti njej in lahko v lastni hiši spet normalno diha. »Nekega dne prisežem, da mu bom vrnil za vsako priložnost, ko je dvignil roko,« je spregovoril šele čez nekaj dolgih trenutkov in ustnice stisnil v tanko linijo. Potem pa je opazil njeno bežno gesto, ko si je navzdol potegnila rokave puloverja in prav zares stopil naravnost na pot pred njo, obrnjen proti njej. »Prekleti prasec,« je mrmral zraven, ko je v dlan vzel njeno roko in odvihaval rokav navzgor, kakor velikokrat poprej. Na svetli koži so se mu v obraz režale temne modrice, nekatere rumenih, druge vijoličnih odtenkov. »Odselila se boš. Takoj ko se boš vrnila, boš spakirala kovčke in šla iz njegove kretenske bajte. Če ne bo šlo drugače bom sedel na prvo letalo in te lastnoročno premaknil ven in zaklenil v lastno stanovanje, njemu pa...« se je raje ustavil preden bi ga zaneslo, na pamet mu je padlo vsaj deset različnih vrst maščevanja in načinov, da bi ga naučil kozjih molitvic. »Ni neumna ideja. Zgolj tvegana. Če je ne bi našla ali če ona ne bi bila pripravljena na tebe... potem bi te vse skupaj bolj zjebalo kot oče v celem mesecu,« je povsem iskreno odgovoril. Ne bo ji lagal v obraz in ji zatrjeval, da je ideja brilijantna, povsem izvedljiva in bo doživela nadvse srečen fantastičen epilog in izpolnitev vseh njenih sanj. »Še vedno se znaš izmikati pogovoru, ko gre predaleč,« je zamrmral in stopil nazaj poleg nje. »Kako ti gre študij? Kaj počne tvoj ljubi nikoli-prisotni brat? Še vedno vztrajno spregledaš vsakega tipa, ki te poskuša ogovoriti?« ji je podal tri nove teme, bolje kot nič.

comment: inspiration completely abandoned me. this is lame, argh. ><
----
Brez besed je zgolj rahlo privzdignil obrvi. Ne glede na vse ji ni mogel pustiti, da bi se brez pogojno zanašala zgolj nanj in na tisto drobno dejstvo, da bo vedno prihitel na pomoč, ko ga bo najbolj potrebovala. Morala je sama stati na nogah in dejansko verjeti, da je dovolj močna, da se spopada z vsem in vsemi, tako kot je to počela do sedaj. In morda bo nekoč imela ravno prav moči, da se začne igrati zob za zob, oko za oko. Toda maščevanje je bilo od nekdaj sladka a nevarna igra in če bi bilo po njegovo, bi mu že dostovalo zgolj to, da v njenih očeh ne bi bilo zaznati več niti trohice sledi žalosti. Morda je res znala dobro skriti vse kar je nosila v sebi in na svojih ramenih, vse težave in bolečino, pa vendar – poznal jo je predolgo, da bi nasedel, predolgo, da ne bi vedel, kdaj je vse zgolj farsa. Lažne besede, da je v redu, da je vse bolje kot prej in za poseben dodatek kot dobro serviran desert še njen utrujen nasmešek. »Delilah, tudi pred mano bi lahko vse skrivala, če bi hotela. Nikoli nisem bil preveč perceptiven,« je sklonil pogled nekam navzdol in se posvečal sivim kamenčkom prek katerih sta si utirala pot pod drevoredom. »Sploh se ne spomnim, kako se je to vse začelo? Prvič, ko sva se videla si mi skorajda vrgla lopatko v glavo, ker sem skušal podreti tvojo potičko,« se je počasi nasmehnil ob meglenih otroških spominih. Slednji so vedno počasi izginjali iz človeške zavesti in se umikali nekam daleč nazaj, na koncu pa si lahko dosegel zgolj posamezne fragmente, cela slika pa je bila izgubljena praktično za vedno. »Pameten? Ah, misliš tiste gene, ki sem jih podedoval po mamini teti Ingrid, ki je edina prijetna oseba v naši družini in me je vedno utapljala v sivkinem parfumu in me zabavala z zgodbicami o njenem življenju,« je prikimaval. »Ona je bila tista, ki je vedno govorila, da mora človek včasih dramatizirati in jokati in vpiti, da si očisti... avro ali nekaj podobnega. Bila je malce zmešana,« je nadaljeval in pogledal proti njej. Le kako ga je lahko vedno znova presenetilo, da ima tolikšno mero zaupanja vanj in je povsem prepričana, da je stvar vzajemna. Da je ne bo nikoli pustil na cedilu, jo obtoževal ali karkoli drugega. Saj je bila to čista resnica, a le ona je nanj gledala s takšnimi očmi. Preostali svet je v njem videl le človeka, ki nikoli ne dokonča začetega in ki brez smisla tava naokrog in niti ne ve kaj išče in česa ne. »Bomo videli,« je le brezbarvno in celo nekoliko hladno zamrmral, ker je vedel, da ni imelo smisla, da bi ji poskušal razložiti zakaj razmišlja na tak način. Konec koncev pa si je bil sam kriv, saj je bil on tisti, ki jo je trmasto poskušal navaditi na opitmizem in na pozitivno gledanje na večino stvari. Tako da ni bilo nič čudnega, če mu je sedaj poskušala prodati njegovo lastno sranje in ga prepričati, da bo njegova prihodnost ena sama barvita mavrica brez sivih dni in si je obenem nadvse želela, da bi bila takšna tudi njena. Zato ni mogel poseči v pogovor s svojim pred kratkim pridobljenim negativizmom in naglas reči, da se nekatere stvari ne spremenijo nikoli, četudi je bilo precej verjetno, da sta to spoznanje nosila vsak v sebi. On ne bo nikoli nič dosegel, ona pa bo v sebi nosila tiste boleče spomine, četudi ji uspe pobegniti iz neposredne nevarnosti. »To zveni kot čudovita prihodnost. Vendar dvomim, da bo trajala dolgo – enkrat bova morala iti vsak v drugo stran,« se je kislo nasmehnil, ko je govoril z zanj neobičajnim tihim tonom. Zagotovo ni želel govoriti naglas, da bi se svojih besed zavedal še toliko bolj. A bile so resnične. Nista bila več osemletna otroka, ki celo poletje tičita skupaj in tekata naokrog. Ne bosta mogla še desetletja podpirati drug drugega in skupaj iskati rešitve za vse probleme tega sveta. Slej kot prej se bosta morala naučiti stati povsem na lastnih nogah in postati samostojna, vsak zase. »Verjetno bi potoval po Evropi, šel v Louvre in tam sedel 12 ur. Jedel sendvič na Eifflovem stolpu, pil pivo v Pragi. Skušal prevrniti stolp v Pizi ali stebre atenske akropole. Morda bi šel teč z biki v Španijo ali plavat čez Gibraltar,« je naštel nekaj stvari, ki so mu prve padle na pamet. Šel bi nekam stran in užival v drobnih malenkostih, naredil kakšno neumnost in se je kasneje veselo spominjal. Zagotovo pa ne bi denarja dal na varčevalni račun in pri sedemdesetih dobil dolg izpisek iz banke, da ima toliko in toliko bogastva na računu in češ, kaj bo z njem storil zdaj, ko koraka proti grobu. »Ne bi ga pustil ležati na banki. Zapravil bi ga, do zadnjega centa. In potem bi lahko rekel, da sem šel na hedonistično potovanje po Evropi in užival v slehernem dnevu,« je še dodal, nato pa ji namenil vprašujoč pogled, češ kaj bi pa ti storila. Malce prepozno se je izmaknil njenemu dobro namerjenemu dregljaju s komolcem, se nasmehnil in iz varnostnih razlogov razdaljo med njima nekoliko povečal. Pri ženskah res nikoli nisi mogel biti povsem prepričan – kar naenkrat so te začele suvati, butati po ramenih in dregati med rebra, kot da bi bil prav za njih ustvarjena boksarska vreča, ki je vedno na razpolago. »Lepo te prosim, kako umazano razmišljaš - to je bila šala, svojega telesa že ne bom prodajal niti za voljo umetnosti,« je izvedel užaljen ton in dramatičen pogled, ki sta bila že v naslednjem hipu prekinjena, ko sta zamenjala humor za kruto resničnost.
»In kaj boš storila? Stopila predme in branila njegovo nalito ušivo rit?« je nejeverno zmajal z glavo, ker resnično ni mogel verjeti, da bi storila kaj takega. V dvoboju bi zmagal on, v to je bil prepričan. »Nič drugega ni kot bedna pijanska rit in dvomim, da bi me sploh lahko videl, če bi stal pred njem. Ne vidi drugega kot svojo prekleto pijačo in se potem znaša nad tabo,« je še naprej intenzivno odkimaval, kakor da bi mu ta gesta nudila čudno uteho in pobeg pred nadaljnim razburjenjem. »Sploh pa njega vodi zgolj želja po žganju in ne kakšna logika. Mene pa vodi nekaj drugega in trikrat lahko ugibaš, kdo ima več šans, da zadane terno,« je vztrajal pri svojem in spretno izpustil tisti del, kaj vodi njega, da se sploh spravlja v to pozicijo in skuša rešiti njo pred nadaljnimi modricami, ki se le še številčijo na njeni koži. »Ne bom vedno tukaj. Želel bi biti, jasno. Ampak prej ko slej boš tudi ti znala sama iti naprej brez mene in takrat bom le lep spomin,« jo je gladko malo zavrnil in se šele nato zavedel, kako kruto in hladno je vse skupaj izpadlo. »Enkrat boš prenehala biti ledena kraljica in spoznala boš tega čudovitega tipa, se zaljubila in verjemi, da ne bo preveč srečen, če bom prišel zraven še jaz v paketu,« je ne glede na vse nadaljeval, ko mu je srce hitelo biti z vedno večjo močjo, da se je ustavil in globoko vdihnil. Zvenel je tako prekleto sebično, četudi to ni bil njegov namen. »Takrat se boš zanesla nanj in to je povsem normalno,« je samo še hladno pristavil, ko si je želel, da ne bi dvignil njenega rokava in ne bi videl marog in podplutb na njeni bledi koži. Izpustil je njeno roko in slednjo še vedno spremljal s pogledom tudi ko je bila na svojem mestu ob njenem telesu. Kako je lahko nekdo sploh dvignil roko nad njo? Nad lastnega otroka? Namrščil se je, ko je spet hitela iskati izgovore, ki naj bi opravičevali stanje v njeni lastni hiši, v njenem domu. »Brez zamere, Delilah, ampak utihni,« je s težkim srcem spregovoril nekje med ploho njenih besed in gledal nekam mimo nje, tega res ni ne nameraval ne želel poslušati. »Če bi bil tvoj brat vreden skrbi, ki jo imaš zanj, potem bi bil kdaj doma. Potem bi ga ustavil, zato prosim, utihni in ne išči izgovorov, ker veš da imam prav in da ne moreš nazaj v tisti pekel in hkrati odnesti celo kožo,« je nadaljeval, ne da bi jo enkrat samkrat pogledal. Vedel je, da je njej še težje kakor njemu. Če bo šla nazaj potem se bo znašla v samem središču labirinta, začaranega kroga brez izhoda. Vsak dan bo isti kot pretekli – prasec bo prišel domov nažgan kot kanta, ne bo našel steklenice poceni viskija, zato bo nekajkrat mahnil po njej in se odmajal nazaj v beznico. »Saj se šališ? Močnejša si kot si misliš, če si preživela dvajset let zaprta v kletki, ki ji baje praviš dom, potem boš preživela tudi iskanje mame, četudi morda ne bo imelo srečnega konca,« je vendarle odgovoril s spravljivim tonom, predvsem zato, ker ni mogel ostati besen, jezen in povsem razjarjen poleg nje. »V redu, tema je končana. Naredi kar hočeš, tvoje življenje – tvoja stvar. Res ne rabiš mene, da bi ti solil pamet in ti poskušal pomagati, prav imaš,« je dvignil roke stran od sebe. Resnici na ljubo tudi sam ni imel več moči, da bi jo prepričeval, kaj je zanjo najbolje. V preteklih letih je naredil že vse, kar je bilo v njegovih zmožnostih – poskušal jo je spraviti v Kanado, zvečer jo je poleti vedno vlekel ven, da ni bila v hiši, ko je njen tako imenovani oče prišel nalit domov, in podobne malenkosti. Ves čas je bil trdno prepričan, da bo nekega dne spregledala, da ji vse zgolj škodi in bo enkrat za spremembo morala biti sebična in najprej poskrbeti zase, a do tega trenutka ne bo nikoli prišlo; vsaj tako je izgledalo zaenkrat.
»Vsi mislijo, da si vredna vse drame, ki bi prišla zraven. Dovolj je, da govorijo s tabo nekaj več kot pet minut in spoznajo, da nisi takšna za kakršno hočeš, da te imajo,« je odvrnil, četudi še vedno precej vidno nejevoljen. Toda po drugi strani je imela prav, tudi njemu bi namenila še nekaj dodatnih problemov, če bi moral še skakati po lokalih in paziti, da je kak kretenski šovinist ne bo poskušal izkoristiti in zgolj spraviti v posteljo. »Ampak razumem. Za zdaj je tako ali tako najbolje, da se osredotočaš na študij, ne glede na to, kako staromodno se to sliši,« je vendarle priznal premoč, a zgolj v tej partiji. »Saj sem vedno resen. Ženske le ne razumejo, zakaj nočem planirati počitnic, ki bodo čez pol leta, skupaj z njimi ali zacahniti datum v organizatorju, da bom šel na izlet čez dva meseca,« je odvrnil v svojo obrambo. Kar se je tičalo njegovih ljubezenskih zvez je bil vedno povsem zvest, resen in pripravljen na vse. Toda nekako je vedno pristal z organizacijskimi obsedenkami, ki niso poznale niti trohice spontanosti in so morale vse načrtovati do zadnje podrobnosti. Jasno, ali v nasprotnem primeru z ženskami, ki so vedno padale naravnost proti dnu in poskušale zvleči tja še njega. »Študij je navadno sranje, še eno leto pa ga bo na srečo konec,« je zamrmral. Prekleto, moral se je zdaj izvleči ven iz slabega razpoloženja, četudi si ni mogel pomagati, da ne bi bil še naprej tiho jezen nanjo, ker si je metala pesek v oči in ni hotela sprejeti očitnega. »Sobo imam v vili tukajšnje bratovščine. Niti sanja se mi ne, kako sem dobil povabilo in vse, a se ne pritožujem. Imam fantastično sostanovalko in ogromno hišo z bazenom in velikim hladilnikom,« se je naposled le nasmehnil. »Morda bom kar ostal tukaj, nič mi ne manjka,« je še dodal. Morda pa bi bila to res še najbolj pametna poteza. Ostati tukaj, daleč stran od preteklosti, od starih znancev, ki so vedno nekaj zahtevali in nikoli ničesar dali. Stran od nadutih staršev, ki niso videli dlje od svojih bogataških nosov. »Začel bi na novo, pretrgal vse vezi s starimi poznanstvi in nabral nova. Nihče ne bi vedel, kje sem in kaj delam. Kako so že rekli – tabula rasa? Da, to bi bil, preklet nepopisan list papirja,« se je namrščil, kot da si niti ne more predstavljati takšne čudovite utopije.