althea jasmine baker

Gost

ALTHEA JASMINE BAKER

ENAINDVAJSET : TRETJI LETNIK : FOTOGRAFIJA : LIVERPOOL : LILY COLLINS

“And this lullaby will play on and on, wherever I am, I’ll sing it in my heart to you…”
Ste se kdaj počutili kot da vam nekdo, no v mojem primeru bolj nekaj konstantno sledi skozi življenje, in ne glede na to kam se obrneš tej stvari ne moreš pobegniti? Hja, tako nekako se počutim jaz – Althea Baker, ampak samo poskusite me poklicati tako in videli boste s kakšno buško boste odkorakali stran. Odkar sem se rodila sem bila preprosto Ali Baker, tako bom tudi ostala, a zaradi babice, ki je umrla le nekaj dni pred mojim rojstvom sem dobila to nesrečno ime ki me spremlja še danes. Le še ena izmed stvari, ki se jih ne morem otresti ne glede na to kako daleč od doma grem.
Druga, pravzaprav je v mojem življenju to vedno prva največja težava, pa je moj oče. Mogoče ste zanj že slišali, mogoče ne – vse je odvisno od tega koliko vam pomeni glasba in koliko ste vanjo poglobljeni. Kakorkoli že, moj oče – Ted Randall – je precej neznan pisec besedil za glasbene skupine, in njegov zadnji – pa tudi edini po mojem mnenju hit je pesem ki jo je bojda napisal zame ko je slišal da sem se rodila. Ja vem kaj mislite, slišal da sem se rodila? Moj oče nikoli ni bil ravno 'stay at home' vrste tip, pravzaprav je moja mama potrebovala kar nekaj časa da ga je le našla pol poti okrog sveta in mu povedala da je v Liverpoolu pustil precej nosečo natakarico po tisti divji noči ko je spremljal eno izmed skupin s katerimi je hodil naokrog. A to je bil pač moj oče, božična kartica tu, občasno darilo tam in ta prekleta pesem zaradi katere na moj bančni račun mesečno dobim ogromno vsoto denarja. Mislim, da za to pesem nebi nikoli izvedel nihče če jo nebi nekdo nekoč slušal od njega ko jo je igral na parkirišču, jo potem zaigral nekomu drugemu ki jo je potem zaigral pevcu eni izmed bolj znanih rokovskih skupin, ki se je odločil da jo spremeni v največji hit tega desetletja. This Lullaby je pravzaprav popolnoma preprosta pesem, ki govori o očetu ki svojemu daljno izgubljenemu otroku nek večer poje pesem iz srca, v katerem ga prosi odpuščanja za vse svoje napake in vse trenutke ko ga ni bilo tam ko je jokal. Seveda je različica ki jo poznajo vsi malce drugačna in prirejena, pevec jo poje svoji izgubljeni ljubezni a meni je vseeno – vsakič ko jo slišim kako se vrti po radijskih valovih slišim samo mojega očeta, ki ga nikoli ne vidim, mojo zagrenjeno mamo ki me je morala sama vzgajati v Liverpoolu in otroštvo na katerega nočem nikoli več pomisliti. Odraščati v Liverpoolu kjer so tvojega očeta označili za nekakšno rokersko legendo ni prav rožnato, čeprav sem nekako zmogla. Mami mi pravi da sem njegova izrezana slika, mogoče me zato tako težko gleda, še posebej ko odprem usta, a nisem jaz kriva da jo je pustil samo, kot tudi da sem podedovala njegov gen sarkazma in umetniško žilico. Moja je fotografija. Od nekdaj je bila, od nekdaj bo – mislim da je za vse kriva moja teta ko mi je za rojstni dan v roke potisnila moj prvi fotoaparat, nekaj kar sem redko kdaj še spustila iz rok. Kjerkoli sem, karkoli počem imam pri sebi neke vrste fotoaparat, kot da bi me bilo strah da bom zamudila pomemben trenutek v življenju, trenutek na katerega bom pozabila če ga ne shranim za vedno. Tako je moja soba polna polaroidov, ki včasih ne pomenijo nič, spet drugič so moje celo življenje. Takšna pač sem – enkrat vesela in razigrana, polna življenja in intuziazma, spet drugič tiha in zaprta vase brez razloga. A kdor me pozna se je pač navadil na dejstvo da se moja volja spreminja nekako tako hitro kot barva in oblika mojih las, da se v dnevu trikrat premislim kaj bi rada počela s svojim življenjem in da včasih, res včasih res mislim da obstaja nekaj tako čudovitega kot prava ljubezen. A le redko me boste slišali govoriti takšne neumnosti, saj sem na koncu koncev globoko v svoji duši večni cinik, le še eno izmed mnogih življenjskih daril, ki mi jih je oče podaril ob mojem rojstvu in ob vsakem rojstnem dnevu ko se nanj spomni približno en mesec prepozno ali pa sploh ne. Ampak to je družina in hej, saj sem si sama kriva da sploh kaj pričakujem. Saj mi je že v samem refrenu povedal kako bo.
“… but this lullaby will play on, even if I let you down…”

ŠTIRI LETA : / : SUPER JE (:

PLAYED BY E.

TEMPLATE MADE BY DAMMIT JIM!! OF CAUTION 2.0

Naslov sporočila: Re: althea jasmine baker Tor Sep 20, 2011 4:09 pm

E., DOBRODOŠLA NA FORUMU DEFYING GRAVITY !
tvoja prijava je bila sprejeta, kar pomeni da imaš vse pogoje za začetek pisanja na forumu.
prosimo te, da je tvoje prvo RPG sporočilo namenjeno zasedbi proste sobe, saj nihče noče da
je tvoj lik brezdomec, kajne? vsak lik potrebuje tudi plot page, za nabiranje povezav, da bo
življenje tvojega lika še bolj raznoliko, pa lahko odpreš tudi facebook profil, twitter račun in
mu priskrbiš mobitel, na katerem bo dosegljiv za vse njegove nove prijatelje.
in če ti je forum všeč, te vabimo da zapišeš kakšno pohvalo ali pa mogoče novo idejo na oglasno desko.