KazaloLatest imagesIščiRegistriraj sePrijava



 

Share | 
 

 room no. 03

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo

Gost
Gost


room no. 03 _
ObjavljaNaslov sporočila: Re: room no. 03   room no. 03 EmptyNed Okt 09, 2011 11:01 am

    s polnimi kovčki je znova zapuščala ozemlje njenega starega domovanja. v bistvu je bilo tako da se je precej navezala na to stanovanje, že zgolj zaradi tega ker je imela enkratno sostanovalko, vendar je bila po drugi strani tudi srečna da bo zdaj pravzaprav živela v hiši kjer bo navsezadnje imela veliko več mira kot pa ga je imela tukaj. prav tako pa je lahko predvidevala da bo več prostora za vse njene knjige, in ne bo potrebe po tem da vse knjige zatlači nekje pod posteljo, in jih lepo da na police kamor tudi spadajo. s počasnimi koraki je še zadnjič izstopila ven iz njene majhne sobice, založena s tremi torbami in z ogromnim kovčkom ki je zajemal večino stvari katere je sploh prinesla zraven. njene sostanovalke tako ali tako ni bila doma, ker je bila na jutranjem predavanjem, tako da se je samo hitro toplo oblekla, ker je zunaj že vladala zima, ter stopala po stopnicah navzdol, da je prestopila kampus. lahko si videl ogromno stopinj ki so se že ustvarile od včerajšnjega snega, in težko je bilo z lahkoto stopiti do velike vile ki je zajemala območje sigma pijevcev. sploh ni vedela točno kdo je član te skupine ali karkoli pač je bila, a po drugi strani niti ni imela take potrebe po vednosti, glede na to da bo tam samo živela in ne bo stopala po vsaki sobi ter delala najboljše prijatelje s vsemi. kljub spolzkim in neprijetnim pogojem za kakršno koli migracijo, je relativno hitro prišla do velike vile v kateri je bila že enkrat na zabavi, tako da je pohitela proti vhodu, ter z novo pridobljenim ključem odklenila vrata, s sebe pa stresla tisti sneg ki se je nabral na njenih čevljih. vila je bila že na pogled ogromna, in glede na to da je bilo zdaj vse prazno in ni bilo neke množice ljudi ki bi se dregala po plesišču ali karkoli temu podobnega, je vse skupaj imelo še večjo veličino kot pa bi jo pripomnil na prvi pogled. hitro se je ozrla naokoli ter videla stopnice ki so vodile najbrž do sob, in je s svojim kovčkom znova ubrala še zadnjo pot po stopnicah, ter s drugim ključem hitro našla sobo ki je bila pripisana nanjo in na še nekoga, ki pa še očitno ni bil v sobi. s sunkovitim gibom je odklenila vrata, ter stopila v veliko bolj prostorno stanovanje, ki je zajemalo kopalnico in dvojna vrata ki so najbrž vodila do spalnic. za kuhinjo je vedela da je bila v spodnji etaži in je bila skupna za vse stanovalce. stresla se je od mraza in na polico dala svoj plašč, ter šal, nase pa še navlekla tople copate ki so bili kot nalašč primerni za ta letni čas, ter svoj kovček odložila v eni izmed praznih ter ogromnih sob. neko novo poglavje se je zdaj začelo, in po eni strani je bila srečna – navsezadnje bo imela še eno izkušnjo več v tem čudovitem amsterdamu, eno izkušnjo ki je prišla tako nepričakovano.
Nazaj na vrh Go down
jane hawkins
jane hawkins


Female Leo Rooster
število prispevkov : 299
cash : 587
street reputation : 254
tvoja starost : 30
group : police

room no. 03 _
ObjavljaNaslov sporočila: room no. 03   room no. 03 EmptyPet Dec 16, 2011 10:54 am

    [FOR srcek beatrix] yabadabadoo. sorry you had to wait.

    V njegovem svetu si je v kratkem času priborila prav posebno mesto. Še njemu samemu se je zdelo, da se vse odvija s svetlobno hitrostjo, a nenazadnje je bila za to v veliki meri kriva zgolj ona. Ko je spoznal Beatrix Noir je vedel, da na stvari nikoli več ne bo mogel gledati z enakimi očmi - pa naj je šlo za literaturo, njegovo pisanje, svet sam po sebi. Hkrati je v njegov vsakdan vstopila nepričakovano in z velikim treskom ter pošteno zamajala vse temelje, ki mu jih je uspelo do takrat postaviti. Velika ironija je bila seveda v tem, da so bile med njima jasno začrtane meje, katere se je že celo večnost trudil vsaj malce zabrisati pa so se vedno kot bumerang vrnile nazaj na svoje mesto, ne da bi se premaknile niti za milimeter. Oboževal je Beatrix Noir v vseh pogledih in ponižno sprejel vlogo dobrega prijatelja, ki vedno priskoči na pomoč, ki mu nikoli ni problem vstati sredi noči in ustreči njenim muham, ki bo sredi predavanja zapustil prostor in se spokal z njo na kavo. Pa vendar mu ni dajala občutka, da je zgolj njena klavrna copata. Ne. Zdelo se je, da njegovo družbo dejansko ceni in morda se niti ni zavedala, kako so se stvari odvijale, kako bi brez pomislekov pustil vse za sabo, da bi bil nekaj borih minut na dan poleg nje. Toda vedela je, da do nje čuti več kot nedolžno prijateljstvo, ker ji je to dal sam jasno vedeti v enem od tistih trenutkov, ko mu je prekipelo in so se frustracije preteklih dni nabirale druga za drugo. Povedal ji je tudi, da namerava potrpežljivo čakati v vrsti, dokler ne bo končno spredvidela, da je zanj stvar resna in ne zgolj butasta šala. Tako se je vse vrtelo po starem, kava tu in tam, zaupni pogovori s skrivnostmi, katerih raje ne bi vedel in tako naprej. Včasih se je sicer še vedno počutil kot preprel odpadel jesenski list, ki ga veter prenaša sem ter tja, sam pa nima nobenega vpliva na svojo pot. Oblikovale so ga njene odločitve, njena volja. Če je obstajala na svetu katera stvar, ki je ni mogel prenesti, potem je bila to najmanjša sled žalosti v njenih s temnimi trepalnicami obdanimi očmi, kadar je sedela na robu svoje postelje in gledala v neznano točko poleg njega. Morda zato, ker ji nikoli ni mogel pomagati, morda zato, ker bi ji lahko več kot dobro pomagal, če bi mu le pustila. Njun celoten odnos se je tepel z zdravo pametjo in zagotovo je vedel, da bo slej kot prej prišel do vedno iste točke. Točke, ko bo moral postaviti nek ultimat za lastno dobro. In ni bil povsem prepričan, če bo hotela, da potem še ostane v njenem življenju. In kaj za vraga naj počne brez Beatrix Noir? Brezpotje.

    Hodil je po dovozu do bratovščine, ki je pod okrilje jemala tudi študente na izmenjavi in občasno malce pohitel s korakom, da bi čimprej dosegel vhodna vrata, ki so vodila k njej. Lagal bi, če bi trdil, da njen klic ni bil skrb vzbujajoč. Četudi je ohranila močan glas, skorajda hladen, je bilo obenem zaznati rahlo drhtenje, kot da vsa čustva zadržuje zgolj srednje močan jez, ki pa že podlega pritisku. Kaj mu je torej drugega ostalo, kot da je vzel ključe svojega avtomobila in se odpeljal do njene vile? Rahlo vlažen pesek je škrtal pod njegovimi čevlji, ko je stopal stran od svojega avta s telefon v roki. Potisnil je slednjega v žep črne usnjene jakne in preskočil nekaj stopnic naenkrat, nato pa je njegova roka že odpirala vrata ogromne vile, kjer je živela smetana nizozemske univerze. Pokimal je v pozdrav znani svetlolaski, ki je ravno hodila po stopnišču navzdol in se očitno odpravljala ven ter pohitel mimo nje. Številko temnolaskine sobe je vedel na pamet, prav tako pot do nje. Zavijal je po znanih hodnikih, dokler ni zagledal številke tri in se ustavil pred vrati. Napol je pričakoval, da se bodo nemudoma odprla še preden mu bo uspelo potrkati, kot da bo vedela točno v katerem trenutku je vstopil v hišo. Skrajno bedasto misel je potisnil nekam v kot in odločno potrkal po vratih njene sobe, ki jo je delila z nekim Nizozemcem. Zaslišal je korake na drugi strani, ki so hiteli proti vratom, temu je sledilo še škrtanje ključavnice - zakaj je bila sploh zaklenjena? "hej," je spregovoril, še preden je dodobra odprla in zatem na drugi strani zagledal povsem obupan pogled v očeh. Očitno je pravilno sklepal po njenem glasu na telefonu, da stvari niso bile več v najlepšem redu. Za hip ga je zbodla misel, da je nehote izkoristila situacijo in ga poklicala, ker je vedela, da bo takoj prišel. "moram sploh vprašati, kaj je bilo?" je zavzdihnil in stopil mimo nje v notranjost, slekel jakno in jo obesil na običajno mesto; eno od kljukic v neke vrste predsobi.
Nazaj na vrh Go down
 

room no. 03

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
 :: , defying gravity archive :: year two: amsterdam-
Pojdi na: