tagged: NEAL
words: no idea.

Čeprav je vedela, da počne tako prekleto veliko napako ter da bo naslednje jutro ali pa po možnosti še danes prekleto obžalovala, vendar kaj ko je bila zadeva preprosto preveč zabavna ter poleg tega, ko je bila prepovedala je bila še enkrat bolj zanimiva ter posledice so bile zadnje na spisku, za kaj bi skrbela v tem trenutku. Vendar kljub vsemu se je zavedala, da če se bo med njima v bistvu kaj zgodilo, oziroma, lahko bi rekla, da celo po tem pogovoru zdaj ne bo mogla bratu iskreno pogledati v oči, vendar v tem trenutku se ji ta zadeva resno ni zdela pomembna, preprosto je imela pred sabo prekratko življenje, da bi se ukvarjala s tem, kaj bi lahko bilo, kaj bo bilo ter podobne zadeve, preprosto ji je bilo bolj pomembno zgolj to, da je zabava, edina stvar, ki ji je bila v tem pol letu življenja, ki ji ga je še ostalo sploh vredna omembe, pa čeprav bo s to mislijo prestopila tisto osnovno mejo, v odnosu njenega brata in nje. Nikoli v bistvu ni pomislila, da se bo svetlolasec kdaj vrnil, kljub temu, da si je nekaj dni po njegovem odhodu želela, da ne bi bilo vsega konec tako hitro ter da se je vse skupaj končalo le pri poljubu. Še dobro se je spomnila tistega kamna na trebuhu, ker je odšel ter kako prekleto žal ji je bilo, da sta izgubila vse stike, kljub temu, da je bilo nič koliko obljub, tako med njima dvema, kot med njem in Daanom, vendar čez čas je vse preprosto izpuhtelo v zrak ter morala je priznati, da ji je bilo v bistvu žal ter da je tisti teden najbrž vsakič zaspala z mislijo nanj, vendar nato se je dokaj hitro sprijaznila s tem, da je bila to le nekakšna romanca na izmenjavi in ničesar drugega, čeprav kasneje ni vedela ali jo lahko celo tako poimenuje. Iz misli jo je potegnilo njegovo vprašanje, ki ji ga je vrnil na njenega ter ob tem je rahlo nagnila glavo ter se zamišljeno zazrla vanj. »Hmm,… Mogoče« je dejala ter ni mogla kaj, da se ji na obrazu ne bi zopet zarisal nasmešek ko jo je zavrtel. Ni mogla zanikati, da ob njegovi bližini ni dobila pospešenega bitja srca, vendar je vse skupaj preprosto potlačila nekje v ozadje, saj je vedela, da bi s tem, da bi se začela zavedati, da do svetlolasca ni ravnodušna, dokaj hitro padla v lastno zamko- preprosto bi mu podlegla v isti sekundi, ko bi si zares neposredno priznala, da Neal zanjo ni le od brata prijatelj. Ob njegovih besedah se je nasmehnila, nato pa ob vprašanju mu namenila malce začuden pogled. Saj je bilo vse lepo in prav, vendar točno je vedela, kam bi seveda vse skupaj peljalo in res ni vedela, ali dela prav ter prav tako, resno se ni hotela zameriti Daanu v tem pol letu, ki ji je še ostal, vendar hkrati… Ob misli na to se je namrščila. Vedela je, da bi ji oprostil, zgolj zato, ker se bo njeno življenje v kratkem končalo in so ji zadnje čase preprosto vse dovolili. In ravno tega ni hotela, ravno iz tega razloga je bila v tem trenutku trdno odločena, da se bo pač zgodilo kar se bo- pri Nealu vsaj ne bo dobila usmiljenja zaradi bolezni, o kateri se mu ni niti sanjalo, brat pa tako ali tako ne bo izvedel, če pa bo, si pa ne bo delala slabe vesti- če ji je on lahko oprostil in dovolil vse zgolj iz bolezni, bi tudi to preživel. »Mislim, da bo tvoja soba čisto v redu« je rekla mogoče celo z malce preveč odločnim glasom, vendar se je nato na njenem obrazu preprosto zarisal nasmešek, da bi prekrila njeno nenadno spremembo položenja. Z lahkotnimi koraki je stopila za njim ter ni trajalo dolgo, ko sta pristala v njegovi sobi ter z nasmeškom je stopila notri, nato se pa obrnila proti svetlolascu, ki je ravno zaprl vrata. »Torej pri čem sva ostala?« je dejala, medtem ko je naredila korak proti njemu.

Bilo je smešno, kako se je situacija lahko v sekundi obrnila. Točno je vedela, zakaj je hotela biti z njim- preprosto zato, da bi presegla mejo med njo in bratom, da bi videla, ali bi ji lahko celo za kaj takšnega odpustil. Seveda, to bi storil zgolj zaradi njene bolezni. In ravno to jo je jezilo. Hotela je prestopiti mejo, mu dokazati, da ni umirajoča stvarca, kateri lahko vse pustijo ter ji oprostijo, pač pa še vedno njegova sestra. Vendar seveda, kaj takega je bilo nemogoče, vsi so jo imeli za nemočno osebo, katera ni mogla več narediti koraka sama ter so samo čakali, da se bo zrušila na mestu. Že res, da je bila vse bolj krhka ter nemočna zadnje čase ter jim je bila v bistvu hvaležna za vso podporo, vendar ni hotela, da se tako obnašajo do nje. Nikakor, ne tako. Hkrati pa nenazadnje do svetlolasca le ni bila tako ravnodušna in v to zadevo se definitivno ne bi spustila kar z bilo katerim Daanovim znancem. Na to ne bi najbrž niti pomislila, da bi kdaj koli naredila kaj takega, vendar Neal je bil vedno tisti, ki ji je bil prepovedan in vedno tisti, ki jo je kljub vsemu še bolj privlačil, mnogo bolj kot le bratov najboljši prijatelj. Če bi dejala, da je do njega ravnodušna, bi se definitivno pošteno zlagala. Vendar kakorkoli, če bi bila situacija drugačna, če ona ne bi imela tumorja na možganih in če se do nje ne bi obnašali, kakor da ji je res vse na tem svetu dovoljeno, definitivno tega ne bi naredila, ne bi stopala v lastno past in uničevala odnos z bratom. Ampak hej, če so ji lahko vse oprostili, je morala izkusiti njihove meje, poleg tega, pa kdo je rekel, da bo sploh kdo izvedel, kaj se je oziroma se najbrž, po vsej logiki bo zgodilo? Noben, preprosto bo ostalo med njima in Daanu se je no sanjalo za celotno zadevo, ona pa v bistvu ne bo vedela, ali bi ji zares odpustil. »Hm, naj premislim. Ne, o tem ravno še nisva govorila« je rekla z nasmeškom na obrazu, ko je stopila do njega. »In ta nekdo naj bi bila jaz?« mu je postavila vprašanje, na katerega pa je več kot logično vedela odgovor. Ko je bila po vsem tem času zopet le tako prekleto blizu njemu, da sta ju ločevali le tisti centimetri, katere bi najraje v trenutku razblinila, vendar kljub temu preprosto ni. »Mogoče« se je namuznila ob njegovem vprašanju. Ni se ji zdelo pošteno, zakaj se je v bistvu odločila, da bi ostala z njem, vendar v tem trenutku ji je bilo preprosto vseeno za vse skupaj. Čutila je le njeno bitje srca, katero je bilo očitno močnejše zaradi njegove bližine ter ob tem so se njene roke avtomatsko, vendar počasi sklenile za njegovim vratom, nato pa se je na njenem obrazu zarisal tisti mali nasmešek, ob spominu na njun zadnji večer, ki je bil sedaj kar naenkrat v njeni glavi. In nato se je preprosto zgodilo tisto, kar je najbrž po eni strani čakala in pričakovala že cel večer. Njegove ustnice so se po vsem tem dolgem času dotaknile njenih in zopet je čutila tisti star občutek, kakor takrat, pred leti nazaj v tistem klubu. Ni mogla skriti presenečenja, ko se je naenkrat odmaknil od nje, vendar ob njegovih besedah je takoj pomislila na svojega brata ter za hip sklonila glavo, nato se pa namrdnila. Bilo ji je vseeno, prekleto vseeno- če se mu je lahko smilila samo zaradi bolezni ter je dovolil, da je njun odnos bil popolnoma drugačen zaradi tega, ne bo nič takšnega, če bi kaj naredila- tako ali tako ji je bilo prekleto vseeno, vsaj v tistem trenutku. Tako ali tako ne bi izvedel. »Neal,...« je začela, ne da bi točno vedela, kaj mu je želela reči ter ob njegovih besedah se le nasmehnila in sklonila glavo. Za trenutek se je le zamislila- bi res to naredila samo zato, da bi bratu dokazala, da ne rabi pomilovanja zaradi tega, ker umira? Bi bila pripravljena v bistvu izkoristiti svetlolasca za vso to zadevo? Za trenutek je dvignila pogled proti njem ter v mislih se ji je istočasno prikazala tudi podoba brata. Ja, mogoče bi. Vendar le iz razloga, ker do Američana le ni bila tako prekleto ravnodušna, v drugem primeru definitivno ne bi tvegala odnosa z bratom, pol leta pred smrtjo. Obrnila se je proti spalnici, kamor je v naslednjem trenutku izginil ter stopila korak za njim in obstala med vratom. Naslonila se je na posteljo ter ob njegovih besedah si šla z roko skozi lase ter na njenem obrazu ni bilo več sledi nasmeška. »Najbrž je bila res« je dejala s tistim glasom, ki je jasno dal vedeti, da bo najbrž preprosto res odšla od stanovanja, saj... ja, preprosto je bila najbrž napaka vse skupaj. Obrnila je hrbet, ter že naredila korak stran, ko ji je čez misli zopet prišla bratova podoba in v trenutku se je premislila. Kako tipično zanjo. »Vendar, če se dobro spominjam... Ponavadi so bile ravno napake tiste, ki so nam bile najljubše?« je dejala ter ga pogledala čez ramo, nakar se ji je na obrazu zarisal nasmešek. Mogoče pa le ni bilo konec tega večera.

Bilo je tako prekleto narobe, vendar bilo je hkrati tako prekleto prav. Komu je metala pesek v oči? Bil ji je všeč. Bil ji je prekleto preveč pri srcu kot bi smel in če bi bilo po njeno ne bi bila ta noč med njima dvema edina. Vendar kaj ko je bil kljub vsemu še vedno bratov sedaj že najbrž bivši najboljši prijatelj, vendar kljub temu. Kolikokrat je rekla, da če s komer ne misli spati je to najboljši prijatelj njenega brata, prijateljičin bivši ter podobne zadeve? In v kateri situaciji se je ona ravno znašla? V tisti najbolj prepovedani. Najbrž se drugače ne bi ter bi se popolnoma sprijaznila, da je Neal pač tisti, ki ji ne bo nikoli usojen tako ali drugače, vendar kaj ko so bila čustva v nekem trenutku premočna ter posledično je imela popoln povod- njena bolezen. Vedela je, da ni prav, da jo izkorišča proti bratu ter pri Nealu, vendar kaj ko je ujela dve muhe na en mah. Morala je sprobati kje so meje ter ali ji je bil Daan, v primeru da izve, pripravljen odpustiti zgolj zaradi bolezni ali pa bo za spremembo celo jo zopet obravnaval kot staro Astrid ter bo zadeve razčistil kakor se bodo pač dale na ta način. Vedela je, da tudi pri svetlolascu ne igra pošteno- po eni strani se mu je bila res pripravljena predati zgolj zaradi čustev, kemije, ki je bila še vedno med njima, po drugi strani pa je bil le tista igrača, neka stvar, s katero je preizkušala svojega brata ter mejo, da katere je smela iti, sedaj, ko je vedel, da se ji čas odšteva. Za trenutek je zaprla oči. Prekleto, če bi se bilo kateri od njiju dveh, Daan ali Neal zavedal, kaj se ji v bistvu plete po glavi ter kakšna je situacija med drugim predstavljena pri njej, je vedela, da bi po možnosti izgubila oba. Vendar kljub vsemu ni hotela nič slabega, hotela je le vedeti, kje je meja pri bratu ter svetlolasec je bil tu kot nalašč za to in med drugim je imela do njega že dolgo močna čustva, tako da ga le ni popolnoma izkoristila. Bilo je jasno, da najbrž noben od njiju dveh ne bi zares razumel vsega tako kot je ona, vendar kljub temu. Kdo pa je nenazadnje rekel, da bosta sploh kaj izvedela? Odrinila je misli na vse skupaj ter se končno v celoti posvetila svetlolascu. Ko je slišala njegov glas za no, se je na njenem obrazu zarisal zadovoljni nasmešek ter ravno zaradi dobre volje, ker se je tako odpletlo, je zadovoljno zaprla oči. »Mhm« je zamrmrala, ne da bi kaj dodala, čeprav je bilo to v trenutku prej le v njenem namenu, vendar kakorkoli je bilo- včasih je bilo le bolje, da je ostala tiho, sploh če ni našla posebnih besed za dodati. Še zavedala se ni, kdaj je z elegantnim gibom odpel njeno zadrgo ter ji je obleka padla na tla, sama pa je ostala le v spodnjem perilu. »Več kot dovolj« je dejala z nasmeškom na obrazu, medtem ko je stopila iz obleke ter se obrnila proti njemu. Prste je prepletla z njegovimi, nakar pa mu je začela vračati poljube, enega za drugim, vsakega z večjo vnemo. Ni se zavedala ravno, kdaj sta se znašla na postelji, vendar v tistem trenutku se s tem ni ubadala. Začela je odpirati gumbe na njegovi srajci, vendar se je pri drugem ustavila, saj se ji je v tem trenutku zdelo preprosta poraba časa za vse skupaj, tako da je brez obotavljanja srajco preprosto potegnila narazen, tako, da so vsi gumbi, ki so se ob tem strgali popadali po tleh. Za trenutek se je nasmehnila ob tem, nato pa ji je njena roka spolzela o njegovem trebuhu navzdol ter začela je odpirati gumb na njegovih hlačah, ki so bile trenutno le še eno odvečno oblačilo več, medtem ko mu je vedno znova vračala poljube. Očitno je izpolnila tisto kar si je obljubila- v preostalem času življenja, ki ji je še ostal, je definitivno uživala.

comment: it's awsome anyway. and btw, sorry for short post, ampak ja, trenutno bolj ali manj brez navdiha again. (:

čutila je ritenske udarce v njeni glavi ter ob tem se je namrdnila. sovražila je, ko se je zbujala z glavoboli ter vedela, da so posledice njene bolezni, ne pa opitosti prejšnje noči ali kaj podobnega. prejšnja noč. bilo je kakor, da jo je zadelo kot strela iz jasnega, ko se je spomnila, kaj točno se je zgodilo. seveda, sedaj bi mogla paničariti, se sprijazniti, da je popolna hinavka, saj je po eni strani izkoristila tako neala, kot daana, vendar kljub temu ni občutila nobene krivde. odnos z bratom je bil tako ali tako popolnoma uničen tega se je zavedala, odkar ji je začel popuščati pri vsaki stvari ter ji preprosto prepustil vse, da je delala, kar je hotela, medtem ko svetlolasec poleg nje,... no ni bil le igračka, s katerim je izprobavala mejo med njo in bratom, pač pa, se je potem zavedala, da je med njima preprosto prekleto močna kemija, ki se ji pač ni dalo upreti, imela ga je nekako... rada. mogoče ne na tisti način, kot je imela valentina, vendar kakorkoli je bilo, zavedala se je, da je kljub vsemu imel pomembno točko v njenem srcu in da če je ne bi imel, te noči še zdavnaj ne bi bilo. zatisnila je oči skupaj, da se bi glavobol polegel, vendar kakorkoli je bilo, vedela je, da se bo tudi s tem dalo preživeti, če ne drugega pa po nekaj tabletah, katere bi najraje šla iskati preprosto sedaj, pa če tudi bi neala pustila popolnoma samega, nenazadnje se je zavedala, kakšne posledice ima lahko slednji- od tega, da bo bila zopet prekleto razdražena, kar bi bilo sicer še nekaj lažjega, vendar pa vedela je tudi, da se lahko konča s tem, da izgubi zavest- kar pa v tem trenutku definitivno ne bi bilo najboljše. preden je dokončno odprla oči, se je narahlo pretegnila ter nato počasi prevalila na drugo stran, kjer je ležal svetlolasec. ko je končno odprla oči ter se zazrla vanj, ki je bil le nekaj centimetrov oddaljen od nje, se je na njenem obrazu zarisal nasmešek ter dejstvo z glavobolom in bratom ter ostalimi zadevami, je odmaknila na stran ter se posvetila svetlolascu. pogovor o vsem skupaj bo tako ali tako še prehitro prišel na spored. »dobro jutro, tudi tebi« je dejala ter se mu nasmehnila. ob njegovem naslednjem vprašanju so se njene ustnice zopet ukrivile v nasmešek ter brez, da bi mu prvo odgovorila se mu je približala ter svoje ustnice za trenutek prislonila na njegove, nato se pa z nasmeškom na obrazu legla nazaj, na njegov vzglavnik, čisto poleg njega. »je bil ta odgovor dovolj dober zate?« je dejala z nasmeškom na obrazu, medtem ko se je zazrla vanj. glavobol se ji je počasi umirjal, vendar vedela je, da ne za dolgo ampak kakorkoli je pač bilo- imela je namen izkoristiti teh nekaj trenutkov, ki jih je sedaj preprosto imela. »in kako si spal ti?« mu je vrnila vprašanje ter se z zanimanjem zazrla vanj ter se zavedala, da so te besede preprosto le izogibanje temi, ki je bila neizogibna- posledice današnje noči.

ob njegovih besedah se je zadovoljno nasmehnila. vedela je, da si je s to nočjo napletla na glavo prekleto veliko drame ter ostalih komplikacij v življenju, ravno ko je želela zadeve vseeno spraviti vsaj malce na normalne tire nazaj, vendar vedela je, da ji je po tej noči možnost za to popolnoma padla v vodo. njen odnos z daanom se bo tako ali tako dokončno uničil, vendar s tem se je zadnje čase preprosto nehala ukvarjati, tako ali tako, bo kmalu vsega konec. najbrž. in v tem času se res ni imela namena obremenjevati s tem kaj je naredila ter česar ni naredila. zadeve so bile preprosto preveč zakomplicirane zadnje čase in res ni imela časa, moči ali sploh želje po tem, da bi reševala in urejala zadeve, ki si jih je nakopala na ramena v tem polletju življenja, od kar je izvedela za raka. tako ali tako, ji je očitno ostalo le nekaj tednov in vedela je, da v tem času preprosto ne bi rešila nič, ne zadeve z družino, prijatelji ali čem tem podobnem. vedela je, da bi se najbrž obremenjevala s tem, če bi verjela, da bo preživela ali pa da slučajno obstaja posmrtno življenje, vendar ni bila pet let stara, da bi v te zadeve verjela. preprosto je vedela, sama pri sebi, da bo tisti dan na operacijski za vedno zaprla oči, ko ji bo tisti plešasti doktor na obraz dal masko za anestezijo in preprosto bo konec vsega. vse se bo končalo v sekundi, tako kot se je začelo v sekundi, v to je bila mogoče celo malo preveč prepričana. odmislila je misel na vse skupaj stran ter se posvetila nealu- v tem trenutku si definitivno ni zaslužil, da njene misli odplavajo nekam drugam. »hm, najbrž bom razlog za to kar jaz, nenazadnje nisi pil alkohola zaradi mene in poleg tega si še spal ob meni, tako da si očitno lahko pripišem vse pohvale« je dejala v šali ter se zasmejala. vendar kakorkoli je bilo, morala je priznati, da je bila zanjo preprosto nepozabna noč in razlog za to je bil najbrž ravno on. zares si ni predstavljala, da ji bo po vsem tem še toliko stalo do njega, vendar komaj sedaj je spoznala, da neal le ni eden izmed tistih, ki jih je imela za eno noč. ne, bil je... preprosto drugačen, zavedala se je, da do njega kljub vsemu čuti nekaj več kot do ostalih. dobro, ni bilo tega kot pri valentinu, vendar prav vse drugo je bilo bolj preprosto, sploh pa ker svetlolasec ni vedel za njeno zadevo z tumorjem in tako je bila vsa zadeva skupaj stokrat bolj enostavna kot pri valentinu, kjer pa je bilo vse bolj depresivno in otožno zadnje čase, odkar je vedel kaj se dogaja z njo. tako, da tam je imela preprosto občutek, da jo vse skupaj duši, medtem ko pri nealu... bilo je nekako drugače, bolj sproščeno in hkrati je tudi vedela, da zadeva ne bi bila čudna, če bi ona kar izginila- tako, da kakorkoli je obrnila, tu je bilo le lažje, na nek način. ko pa je začel s tisto slavno besedo poslušaj se je z zanimanjem ozrla navzgor proti njemu, v pričakovanju, kaj bo povedal. seveda, bilo ji je jasno kot to, da je dva plus dva štiri, da bo govoril o tej noči ter o njunem odnosu z daanom, vendar kljub temu je ostala tiho ter mu pustila, da je povedal, kar je želel. ob njegovih prvih besedah je le sklonila pogled. nenazadnje, ravno tako je bilo- bilo ji je prekleto vseeno kaj počne, nenazadnje je vedela, da je odnos med bratom in njo že tako ali tako uničen, da ji v vsem popušča in da je bila ta noč preprosto le nekaj, s čim bo poskusila preseči njegovo mejo. med drugim. ko je končal ter vprašal kaj meni, je preprosto zavzdihnila, ne da bi vedela, kaj točno želi. prekleto, je res želela, da daan izve, ter se mu zameri še za teh nekaj par tednov, ki so ji ostali? ne, definitivno ne. »v bistvu... mu ni treba izvedeti, ne še sedaj, ko se je zgodilo zgolj to« je dejala ter skomignila z rameni, nenazadnje se je zavedala, da če se bo bolezen odvijala v takšni smeri, kot je vse kazalo, da se bo, bo zadeva ostala skrita in res ni bilo nobene nuje, da njen brat karkoli izve o vsem skupaj. ob njegovih naslednjih besedah, pa je za hip zajela zrak, nato pa, kot bi zadela strela iz jasnega, se izmaknila iz njegovega objema, sedla na rob postelje ter se zazrla za svojimi oblačili. »neal,« je dejala, medtem ko je pograbila svoja oblačila, ki so bila tako ali tako razmetana po celi sobi, nato pa mu namenila pogled, češ da se niti njej ne sanja. »v bistvu nimam ideje, kaj bo iz tega,« je dejala, preden se je spravila v kopalnico, kjer se je na hitro uredila ter se zavedala, da je svetlolasca preprosto pustila samega sredi odgovora. tako da se je, preden je odšla, v bistvu zopet ustavila pri njem v spalnici ter naslonila na vrata. ni hotela povedati. vedela je, da je bil tale nenadni odhod v tem trenutku, prekleto nenavaden, vendar preprosto ni več zdržala tu, prav tako pa je vedela, da če bo pogovor tekel dalje, bo neal še kaj preveč izvedel, tega pa ni hotela. »glej, potrebujem čas, v tem trenutku...« je dejala, ter si z roko šla skozi lase. seveda, potrebovala je čas, da bo vedela, kaj se bo zgodilo z njo in v tem ni mogla imeti neala ob sebi, ni mu mogla povedati, kaj se dogaja z njo. »...se preprosto ne morem odločiti. obljubim pa, da te bom poiskala, prav?« je dejala z nasmeškom na obrazu, v naglici stopila do njega ter mu na ustnice pritisnila poljub, nato pa odšla iz stanovanja, v upanju, da jo preprosto ne bo opazil nihče, ki bi tako ali drugače, utegnil povedati njenem bratu.