"odjebi, kreten," je zabrusil nekemu petnajstletniku, ki se je potuhnil za evanov hrbet ter se očitno skrival pred svojim prijateljem. seveda se mulc niti malo ni zmenil za njemu namenjeno odpravilo in se še kar naprej hihital v usnjeno jakno. temnolasec se je odločil ukrepati, torej se je kolikor je mogel hitro odmaknil od črnolasca, ki je presenečeno zamežikal v prazen prostor pred njim. na srečo ni poskusil znova poiskati skrivališča za evanom ampak je imel nove žrtve. tako je lahko kanadčan z rahlim nasmeškom na obrazu odšel naprej. ogledoval si je ulice in ljudi ki so hiteli mimo njega ter pomislil, da je bila tista majhna prigodica pravzaprav smešna. poskusil se je temu primerno nasmehniti ter se morda malce zahahljati, pa mu ni uspelo. to ga je na nek način potrlo, saj je od takrat ko se je odločil za izmenjavo pričakoval, da se bo v amsterdamu nekaj spremenilo, da bo nekaj drugače. vendar zaenkrat kaže da ni posebnih sprememb - sicer se je bolj pogosto kot doma nasmehnil in se z nekaj ljudmi že pogovarjal, a to je bilo tudi vse.

razmišljanje ga je utrudilo in končno ga je dohitela neprespanost, ki je do zdaj ni čutil. meglica ki se je prikradla v njegove zaspane misli ga je tako nezavedno pripeljala do kavarnice kjer so kavo dajali za sabo. olajšano si je kupil lonček, poln dišečega kofeina. že prvi požirek ga je zbudil iz zasanjanost tako da se je spet zavedal svojih korakov in slišal zvoke avtomobilov ki so švigali mimo. počutil se je kot da nič ne more pokvariti njegovega dobrega razpoloženja... morda bi bilo bolje če bi misel takoj potlačil in jo pozabil, kajti prav takrat se je vanj zaletelo neko temnolaso dekle, ki je izpustilo kletvico. iz roke mu je zbila dragoceno kavo, tako da je priletela na tla in obarvala zaplatico ohranjenega snega rjavo. za trenutek ga je prešinilo, da bi najverjetneje moral biti nasršen in srepo gledati v postavico, ki je nasproti njega pobirala padli lonček. vendar ni bil, kar je bila verjetno posledica tiste misli; na nek način ga je prepričala v svojo resničnost in čutil je, de je ne sme dati na laž. tako je mirno sprejel dekletino povabilo na kavo, ki bi si jo tako ali tako moral kupiti.

dekle ga je zvleklo prav v njegovo najljubšo kavarno v kateri je prebil popoldneve večine dni v tednu. stara gospa ga je že poznala in čeprav nista veliko govorila je bila ona bolj ali manj edina od odraslih ki jo je kdaj zanimalo kako se počuti ali kaj je počel čez dan. in to mu je bilo na njej všeč, poleg tiste posebne domačnosti ki je vela od nje. tako kot ponavadi je tudi zdaj stala za pultom ter se nasmehnila evanu. temnolaska je nato naročila dve beli kavi, kar mu sicer ni najbolj ustrezalo ampak ker je bil odločen da si dneva ne bo pokvaril z mračnimi mislimi se je z izbiro preprosto sprijaznil. tako kot tudi s pripombo stare gospe, ki je namigovala da ima punco. a dekle je gospe kmalu vse razložilo, njemu pa se je še kar naprej opravičevala.

"hm, ja, tudi jaz sem na izmenjavi. noro, ja. do zdaj sem srečal že ogromno študentov na izmenjavi in še vedno mi ni jasno kaj je tako posebnega na tem," je privzdignil obrvi ter se zazrl v temnolasko. "torej, glede na to da moje ime že veš, bi bilo dobro da tudi jaz izvem tvojega, kajne?" za trenutek si je predstavljal da nasproti njega sedi heaven in se mu smeje ter v glavi oblikuje smešno sarkastičen stavek s katerim bi mu odgovorila. nato bi se mu sladko nasmehnila in vse bi bilo v redu. a privid je kmalu izginil, na nasprotnem stolu je še vedno sedela - kot je zdaj opazil - čedna punca in ga vznemirjeno gledala. "oprosti, malce sem se zasanjal. čudno me spominjaš na mojo sestro, veš." saj ni pričakoval da bo razumela koliko mu ta podobnost pomeni, sploh ne. nihče ne bi razumel njegove posebne vezi s heaven, ta temnolaska pa sploh. niti sanjati verjetno ni morala koliko mu je v tistem trenutku začela pomeniti.

this is for lovely cassie and here are 691 words. for inspiration i listen to in flames. hope it's fine (:

tagged: for maxine
words: 602

Alexander je rad poležaval v udobni postelji do poznih dopoldanskih ur, za to je bilo večinoma krivo nočno žuranje po raznih klubih. Zdaj, ko je bila ura že malce več kot enajst je še zmeraj spal v postelji in se je videlo, da se je sinoči zares zabaval. Kdo ve, kje se je vse včeraj potikal. Najbrž še sam dobro ne ve.
Kasneje, v zgodnjem popoldnevu, se je zbudil z močnim glavobolom. "Sranje," je rekel in se počasi odpravil proti kopalnici, med potjo se je pa skoraj spotaknil ob tla in zopet ponovil isto besedo. Pogledal se je v ogledalo in imel je razmršene lase in prav videlo se je, da mu je včeraj alkohol stopil na glavo. V mislih so se mu pa že predvajale filmčki iz včerajšne noči. Prijel se je za glavo in skušal pozabiti na vse in se nekako pretvarjati, da sploh nič ne ve od sinoči. V kopalnici si je umil zobe in se uredil, nato pa je še pojedel tableto za glavobol, da bi bolečina odšla. Oblekel si je še raztrgane in stare hlače, navadno majico in eno ubogo bundo in se počasi odpravil proti mestu.

Alexandrovi dnevi v Amsterdamu so potekala običajno, vsak dan je mogel več narediti za šolo in včasih sploh ni našel časa za prijatelje, s katerimi bi v baru pil kavo in čvekal. Lansko leto je velikokrat zašel v bar, kjer je s prijatelji pil vroč kapučino. Zdaj gre prvič v tem šolskem letu v ta bar.

Do bara se je Alexander odpravil peš in sploh ni vedel, da je že toliko snega zapadlo, ko je pa mogel poslušati naaajbolj dolgočasna predavanja med štirimi stenami ali se je pa učil in delal zapiske. Previdno in počasi je stopal po snegu, ki še ni bil čisto odstranjen z ulic Amsterdama. Alexander se je še bolj ovil v bundo, ker je mraz vedno bolj naraščal in vedno več je bilo padavin in je komaj čakal, da se pogreje s tistim toplim kapučinom, že enkrat. Ampak ljudje so delali pravo gnečo na vsakem mestu, pa še s tistimi presnetimi ogromnimi dežniki, kot da pada toča. "Prekleto," je po tihem rekel Alexander in zavil z očmi, nato pa našel tisti bar, nad katerem je pisalo Kadinsky, in odprl vrata in zvončki nad vrati so zazvončkljali. Alexander si je prilastil mesto pri majhni mizici z dvema stoloma in na enega je sedel Alexander, a drugi stol pa nihče. Razgledal se je po baru in bilo je precej prazno, pred šankom je le sedel neki stari, drugje pa še neki študenti, ki so se mu zdeli znani. "Kapučino," je rekel stari gospe, ki je delala tukaj in mu je kmalu prinesla naročeno. "Hvala," se ji je zahvalil in je že zavohal znani vonj kave. Oh, kako je oboževal ta vonj. Odprl je še vrečko sladkorja, ki je bila priložena ob kavi, in zlil v kavo, to je storil dvakrat. Oboževal je veliko sladkorja v kavah. Nato pa počasi srkal in se prepustil užitku in malce pozabil na vse te skrbi in še posebej, kar se je zgodilo včeraj. Na njegovi mizi je bil amsterdamski časopis, ki ga je Alexander prijel in malce bral, čeprav niti ni razumel kaj preveč nizozemščino, čeprav je že miljonkrat sklenil, da se bo končno naučil, glede na to, da tukaj zdaj študira. Alexandru je počasi postalo dolgčas, ker je stol, nasproti njega, je še zmeraj bil prazen. A zdaj je čez vrata prišlo neko dekle in Alexanderu se je zdela znana ali pa ima mogoče samo deja vu. Samo ne, to punco je poznal, le ime mu ni moglo priti iz ust.