zimski večeri ob ognju, mrzla idila ob čaju ter dobra knjiga – to je bilo pravzaprav vse kar je potrebovala v točno tem trenutku, ko je zvečer pakirala za izlet v švico. po eni strani ni imela pojma, kaj vse se bo zgoraj dogajalo, niti ni vedela s kom si deli sobo, v tem trenutku ni vedela v bistvu nič, razen dejstva da mora zraven nesti tiste najbolj tople in udobne puloverje kar jih je imela, ter nekaj ducatov knjig, glede na to da je planirala bolj kot ne zatišje z njene strani. stvari pač niso bile najboljše, s katerimi bi lahko upravljala in prisegla je, da bo to eden tistih odločilnih trenutkov ko bo skušala biti malce zase, premisliti o stvareh, ter enostavno skušati narediti najboljše iz določenih situacij. iz omare je vzela še tisti zadnji kos oblačila, ki ga je potrebovala, zraven se pa še nasmejala sama sebi, glede na to da je bila vsaj toliko perspektivna da bo lahko še nekaj ur več spala, kot pa da bi si vse pripravljala zjutraj, kar je bila običajno pri njej navada. v kovček je še dala nekaj izbranih del, ki jih je imela namen prebrati med gorami, in vse skupaj precej hitro zapakirala, vse skupaj pa položila v kot, tako da bo se naslednjo jutro samo zbudila in odšla. še enkrat se je nasmejala pri sebi, tokrat ko se je ulegla v posteljo, ter počasi pustila da jo črnina vzame v svet ki je bil samo njen, vsaj za tistih nekaj ur.
kar naenkrat pa je videla neko medlo svetlobo, ki je začela prinašati barvo v njeno sobo, in točno je vedela da je bil čas odhoda. hitro se je skobacala iz postelje, ter se oblekla, nato pa se še hitro na balkon odšla posloviti od amsterdama za nekaj časa, med tem ko je kadila cigaret. sicer je sama sebe presenetila, da je šla nekam v popolnoma neznano, z ljudmi ki jih skoraj da ni poznala. seveda je imela nekaj prijateljev, a dvomila je da bo se zares vsak udeležil tega izleta na kakršen koli način. po eni strani ji je to precej ugajalo, glede na to da bo le tako lahko sledila tistemu načrtu, da bo popolnoma sama odklopljena od širnega sveta, med tem ko bo brala petdeseto stran gospodične dalloway, pa vendar ni želela biti popolnoma sama. navsezadnje je dobila toliko samozavesti od kar je prišla sem v amsterdam, ko je bila tista tiha miška ki je sedela za knjigami, ter se skrivala med vrsticami njenih najljubših knjig. spremenila se je, vsaj do določene mere, a včasih se je spraševala če je mogoče izgubila tistega človeka, kateri jo je držal po konci ko so jo vsi drugi zapuščali. mar je bilo res potrebno, da so o njeni lastni sreči odločali drugi, pomembni in nepomembni akterji v njenem življenju? včasih. pa vendar, zdaj se ni mislila toliko obremenjevati o tem. ugasnila je cigaret, ter se zavila v debel šal, ter se s počasnimi koraki odpravila ven iz njene sobe, iz vile. s hitrimi se je odpravljala proti avtobusu, ter še zadnji trenutek ujela šoferja da je spravil njen kovček skrbno v avtobus, dokler se niso zbrali popolnoma vsi, odpravljajoč se na letalo, ki jo bo popeljalo na ali novo poglavje, ali pa na vrstice starega. vožnje so tako ali tako bile vedno popolnoma neumne zadevščine, in kakor vedno se je vse skupaj vleklo z eno knjigo v roki, a po nekaj urni vožnji so le pristali na trda tla, v popolnoma drugi državi. ozrla se je naokoli, in v pljuča hitro ter globoko segla po tistemu svežemu, zimskemu zraku. vse je bilo tako čudovito, tako magično – oboževala je sneg, čeprav ga nikoli ni bilo zares v marseillu, ne toliko kot tukaj, tako da se je še vse zdelo kakor da bi bila v neki pravljici. bleščeč sneg, ki se je nahajal na neskončnih površinah, ter takšen razgled da si moral preveriti ali je bilo vse skupaj realno ali ne. imela je tisti dober občutek, da bo vse prav, da bo enostavno vse kakor bi moralo biti, kakorkoli pač že bo. s počasnimi koraki se je nato odpravila proti kočam, ki so jih rezervirali za njih, ter se skušala izogibati snežnim kepam, ki so krojile novo tretjo svetovno vojno, le da je bilo večinoma med študenti prave in medicine. na lastno srečo, se je precej izogibala tistemu otroškemu veselju, ter se hitro odpravila proti recepciji za ključ, do njene koče za katero še vedno ni vedela s kom si jo dejansko deli. skušala je hitro pogledati na seznam študentov, a na žalost je vse skupaj bilo precej nakracano, prav tako pa ji je receptor dal enega tistih pogledov pri katerih si mislil da je nekdo hotel ubiti. namesto da bi se prepuščala smrti pogledov, je nato odhitela proti koči, ter skušala odkleniti že odklenjena vrata. globoko je še enkrat vdihnila tisti svež, pristen zrak, pri tem pa počasi odpirala debela lesena vrata, ki so jo ločile od popolne mrzlice do prijetnega majhnega skrivališča, ko pa je kar naenkrat videla tiste oči ki jih je popolnoma preveč poznala, ter tisti obraz ki ga je že tako prekleto pogrešala. »julian?« je začudeno pogledala, ter avtomatsko videla francosko posteljo na sredini sobe. »pa saj to ne mora biti res,« je še samo zaklicala in se na široko nasmejala obrazu ki ga je še kako dobro poznala. »mislim, od vseh možnih čudakov ki vladajo, sem morala dobiti prvega na tej izmenjavi, kajne? kot prvo naj razčistiva, da če me boš razjezil, spiš na tleh. vseeno mi je kako trda so tla in kako mrzlo je – tla so, dobil boš vzglavnik in mogoče si oproščen še do kakšne odeje. ampak ja, na tvojo voljo upam da se to ne bo zgodilo,« je nadaljevala, ter se mu s počasnimi koraki približala, z največjim možnim nasmehom, sploh. »aja, pa če nimaš kaj proti – saj veš tla, tako da vem da nimaš kaj proti, bom dala svoje knjige na neko polico. ni dobro da jih imam zaklenjene v kovčku noter. in nisem cele knjižnice zraven vzela, če to misliš,« je blebetala naprej, med tem pa odpirala kovček ko pa je kar naenkrat zagledala tisto prvo knjigo ki jo je vzela zraven povsod, ne glede na situacijo – mladi princ, in tisti širok nasmešek ji v času sekunde izginil iz obraza. prekleto.