S svojimi kovčki je še zaspano hodil po letališču in iskal svojo skupino študentov v katero so ga poslali že naslednji dan po tistem, ko se je prijavil na smučanje v St.Moritz kajti Amsterdama več ni mogel zdržati in potreboval je tisti oddih od vsega, ko se bo poskušal res osredotočiti samo nase kot se je vedno do zdaj ker preprosto koga drugega ni imel in ga tako ljudje res niso mogli oklicati za popolnega egoista, ker to ni bil. Lenobno je zamrmral svoje ime, da ga je lahko vodička odkljukala in nato je z roko nakazala proti kateremu izhodu naj odidejo ter tam nekje počakajo na njo, ki bo samo odšla iskati njihove karte. Kot pridni kužki so vsi s svojimi kovčki sledili njeni roki in se ustavili ob izhodu in, ko se je debelušna postava ponovno prikazala pred njimi je vsak prevzel svojo karto in tako so se lahko končno vkrcali. Takoj, ko se je usedel na letalo pa se je nekako počutil olajšanega kajti vedel je, da bo za nekaj časa Amsterdam daleč stran in vsi tisti spomini nanj bodo izpuhteli ter bo vrnitev nazaj lažja, čeprav ni zares vedel ali bo tako namreč Astrid bo vedno del njega že zgolj zaradi tega ker jo je ljubil toda proti smrti je sam bil poražen še pred bitko in res se ni hotel zaletavati ob steno kajti ni bil Harry Potter, da bi lahko stopil čez njega v novi svet. Bil je samo človek, ki je ljubo skoraj da mrtvo dekle glede na to da je zanj bila že praktično mrtva nekje pod zemljo. Poslovil se je od nje v miru ter ji povedal kar bi ji moral že na začetku ter se opravičil za svoje besede in s tem je bilo vsega konec. In tega se je zavedal on in upal, da prav tako tudi ona navsezadnje sama je hotela biti osamljena zadnje sekunde svojega življenja in pravilo je upoštevati želje umirajočega kot njihove zadnje in poslednje. Zavzdihnil je in zdrsnil po sedežu navzdol ter pogledal skozi okno, ko se je pokrajina pred njim spreminjala od kraja do kraja in počasi tako utonil v spanec dokler ni kapitanov glas predramil vse speče in si je pomel oči ter videl kako so si vsi zapenjali varnostni pas in tudi sam je tako, ko je dojel okolico okoli sebe storil enako. Kmalu so pristali in St. Moritz se je prikazal pred njihovimi očmi. Zapel si je plašč, ko je rahlo zapihalo in so se z avtobusom napotili še na zadnjo vožnjo do končnega cilja kjer naj bi bile njihove koči in sam je res upal na sprejemljivega sostanovalca ali pa na nobenega kot ga ni imel v Amsterdamu po tistem, ko je njegova sostanovalka imela preveliko domotožje in je že na začetku pobrala šila in kopita ter je tako ostal sam in ni bilo boljšega kot biti sam svoj gospodar in se ne ozirati še na eno živo osebo poleg tebe v apartmaju. Vendar moral se je sprijazniti, kar bo veliko lažje če bo dejansko poleg njega živel še nekdo, ki mu ne bo šel na živce in na katerega pogleda ne bo prenesel. Ponovno se je naslonil na okno ter gledal okolico, ki je bila popolnoma zasnežena in ga je spomnila na domači kraj v katerem je bil rojen in v njegovih mislih se je pojavilo vprašanje o njegovi družini in zanimalo ga je kaj sedaj počnejo. Po časovni razliki je lahko sklepal, da so imeli popolnoma drugo uro kot je on imel tu. Ni jih pogrešal, seveda da ne le zanimalo ga je kako jim je bilo, ko njega ni bilo v hiši. Brat je zagotovo skakal do stropa toda ali so sploh opazili da ga ni in se mogoče zmotili pri kosilu ter popolnoma po nesreči postavili še en pogrinjek ? Dvomil je v to ter si je predstavljal srečno družino kako je čisto zasijala v svojem sijaju ko njega ni bilo tam, da bi jo uničeval s svojo drugačnostjo. Pograbil je nahrbtnik tako, ko se je avtobus zaustavil ter izstopil nato pa poiskal svoj kovček in sledil potki ter številkam koč dokler končno ni prišel do svoje ter je počasi odprl vrata, ter opazil da je bil očitno prvi in da njegovega cimra še ni bilo tu. Zato je že takoj zdaj brez vprašanja zasedel svoj del postelje in kovček položil poleg nje ter slekel plašč in se sprehodil naokoli ter kmalu slišal odpiranje vrat ter kovček, kako je drsel po tleh in radovedno je odšel nazaj proti vhodu in pred njim se je pojavila znana svetlolaska. » Gabriela ? « je slišal svoj glas in še vedno gledal proti njej, ki je bila vidno presenečena kot tudi on sam. Navsezadnje pa je situacija bila res neprijetna vsaj po tistem kar je bilo zadnjič. Vedel je, da se ne bi smelo zgoditi še manj pa tisti njegov pobeg zjutraj, ko je dejansko naletel na Astrid in se od nje vekomaj poslovil. Toda njegove stvari z Gabrielo niso bile rešene in niti ni vedel kako naj reagira. Predvideval je lahko, da v tistem trenutku ni bila najbolj srečna ter ji je adrenalin kar poskočil navzgor in je lahko celo mogoče tvegal kakšen udarec, čeprav je dvomil da je bila pri volji za to. Poleg tega pa je po kovčku in ključi v rokah sodeč lahko sklepal, da bosta bila skupaj v koči vse do konca potovanja. » Torej sva pristala skupaj v koči. « je delil svojo ugotovitev še z njo ter se poskušal nasmehniti in vse kar je spravil ven je bil en kisel nasmešek. V zadregi se je ozrl naokoli in pogled ustavil na njenem kovčku ter stopil do njega in ga dvignil z namenom, da ga odnese v še prosto sobo in ji s tem pomaga. . »Naj ti pomagam s tem. « in težek kovček odnesel do proste sobe in ga položil poleg postelje kot svojega in se nato vrnil nazaj k njej ter z eno roko pokazal na sobo v kateri je bil kovček.» Si ga mogoče polnila z kamni ali pa si pobrala vse stvari, ki si imela in se seliš sem. «in ji namenil radoveden pogled dokler ni ponovno nastala neprijetna tišina. Res super.