apartment no.46

Gost

this post is for one and only BIANCA, evelina's roommate. there are exacty and only 462 WORDS just for bianca and for inspiration i'm listening to criminal by britney spears. lahko bi bilo boljše, but we'll survive, right? and yes, let's keep it short.

poslušala je ljudi, ki so stali nekaj metrov vstran od nje. skozi lase ji je zapihal hladen zimski zrak in ji pri tem skoraj odpihnil rdečo kapo. če ji ni odpihnil kape pa ji je rokavice, ki jih je držala v roki, naravnost v enega izmed ljudi, katerih pogovor je na skrivaj poslušala.
»pardon,« se je na hitro opravičila v angleščini. ni bila prepričana, če so jo razumeli in, da ne bi pristala še v večji zadregi je raje stopila nekaj metrov vstran in se posvetila drugim stvarem.
na kaj je sploh čakala? ni vedela, le strah jo je bilo soočenja s sostanovalcem, s katerim bo morala preživeti naslednjih nekaj dni. bo to dekle? mogoče fant? ga bo mogoče poznala že od prej? se bo z njim dobro razumela? takšna in drugačna vprašanja so se ji porajala v glavi, na nobega izmed njih pa še ni vedela točnega odgovora. ostala ji je torej samo še ena možnost - da se odpravi proti apartmaju in končno spozna to osebo.
pred nekaj tedni se je sicer že pogovarjala z bianco, da bi bili cimri tukaj v alpah, ampak tudi, če sta oddali prošnjo, da bi bili skupaj v sobi, nikoli ne veš, zraven kakšnega čudaka bosta na koncu, ena in druga, pristali. lahko je le upala, da je kdo upošteval njuno željo, ne bi pa bilo prvič, da bi njihove želje preprosto prezrli. kakorkoli, počasi se je po zasneženem pločniku polnem svežih snežink odpravila proti apartmajem.
hodila je počasi, zaradi tega, ker je med potjo razmišljala o bodočem sostanovalcu, pa tudi zaradi snega, ki je še vedno brez prestanka padal na vedno bolj zasnežena tla. med hojo si je na roke nataknila rokavice, ki jih ji je veter prej odpihnil proti tistim neznancem, ter opazovala okoli okoli sebe. s starši so včasih vsako leto hodili smučat v alpe, ponavadi v francijo. bila je navajena na sneg in priznati moramo, da je bila izredno dobra smučarka, ampak zime nikoli ni preveč marala.
»sranje,« je glasno zaklela, ko je skoraj padla na poledenelem pločniku.
njeni čudoviti zimski čevlji, ki jih je kupila pred nekaj tedni pač niso bili prilagojeni takšnim razmeram, a je po nekajminutni hoji le prišla do apartmaja s številko 46, ki so ji ga dodelili.
opazila je, da so bila vrata odprta, kar je pomenilo, da jo je sostanovalec že prehitel. tiho je vstopila in od veselja, ko je nekaj metrov pred seboj zagledala bianco, bi najraje zaplesala po sobi.
»živjo,« jo je veselo pozdravila in se ji nasmehnila.
»pa so naju le dali v skupen apartma,« je še dodala.
tudi o bianci ni vedela ravno veliko - poznala jo je le iz klepetalnice za študente, ampak zdela se je prijetno dekle in evelina je bila prepričana, da bodo te počitnice nekaj posebnega.