število prispevkov : 325 cash : 557 street reputation : 186 tvoja starost : 30 starost lika : 27 kraj rojstva : philadelphia, USA
Naslov sporočila: apartment no.154 Sob Okt 22, 2011 10:13 am
brylie luchford
število prispevkov : 134 cash : 248 street reputation : 130 tvoja starost : 30 kraj rojstva : Philadelphia, USA
Naslov sporočila: Re: apartment no.154 Pet Okt 28, 2011 6:58 pm
__@peter________________ sorry for late!
Lon je stal pred zarošenim ogledalom v prostorni topli kopalnici, le z brisačo ovito okoli pasu. Po dolgem času je bil spet popolnoma sproščen in brezskrben, teden dni oddiha je bil pred njim, zimske radosti, smučanje, prijatelji in dekleta, obilne večerje in topli napitki, pa žuri do jutranjih ur, vse to ga je čakalo in on je šele prišel. Pred kako uro jih je avtobus odložil v smučarskem raju St. Moritzu. Vožnja in pot je bila dolga, najprej letalo do Berna, potem pa še dolga pot čez Alpske prelaze in predore z avtobusom. A kljub temu so srečno prišli in se namestili v udobnih kočah v dolini med visokimi gorami. Apartma si je delil s svojim najboljšim prijateljem Petrom, kar ga je še dodatno veselilo, kajti zadnje dni na univerzi ni imel prav nič časa zanj. Njuna rezidenca je bila božanska. Strop in stene so bile oblečene v kamen in les, imela sta dve zakonski postelji z baldahinom in prostorno kopalnico, njun balkon pa je imel pogled naravnost na mrežo dolgih belih črt med gozdovi. Pod pobočjem s smučišči posutega hriba se je nahajala prikupna vasica svetega Moritza, in ker se je že stemnilo, je svetilo kot novoletna jelka. Z roko si je pogladil brado in vrat, kjer je že lahko čutil en dan staro brado. Umil si je zobe in nanesel nekaj kapljic parfuma, ki mu ga je za Božič podarila sestra. Bil je pripravljen na prvi večer v tej zimski pokrajini. Zakorakal je iz kopalnice proti potovalki ob njegovi postelji. »Sori stari, ni me treba gledat,« se je pošalil in nasmejano pogledal Petra, ki je sedel na postelji na drugi strani sobe in se z nečim ukvarjal. Oblekel si je sive hlače in belo srajco, katere rokave je zavihal in pustil odprtih nekaj zgornjih gumbov. »Saj se strinjam, stanovanje je super, ne morem se pritoževati, ampak zasebnosti pa ravno ni. Saj veš kaj mislim,« je pomežiknil prijatelju in pokazal na posteljo z rokami pa nakazal žensko telo in se delal, kot da se poljublja z nekom. Zarežal se je in si nataknil nogavice. »Imaš kakšne posebne načrte za nocoj?« je podrezal vanj. Sam sicer ni nameraval skočiti med rjuhe, čeprav možnosti ni želel izključiti. Kdo ve kje vse se lahko najde kakšno simpatično dekle, že samo v njihovi študentski skupini je bilo veliko preveč privlačnih deklet. Ampak on je imel trenutno že preveč skrbi glede vseh teh zvez, ki so se kar zapletale in zapletale. Vedel je, da je Sara tukaj, in sklenil, da se je bo skušal izogibati v velikem krogu, kajti zavedal se je, da vsakič, ko pristaneta skupaj, se njun pogovor konča v neprimernem položaju. Poleg tega je želel Anthei enkrat za vselej pokazati, da ni več tak ženskar, kot je bil včasih. In prvič po toliko letih se mu je zdelo, da se je morda res zaljubljal v neko dekle, bi se spodobilo, da zanemari ta čustva in se spusti v posteljne igrice z drugimi. Morda to ne bi razjezilo nje, ampak nekaj v njegovi duši mu je to prepovedovalo, občutek krivde morda. Morda je bil zdaj pravi čas, da se potoži Petru, kot moški moškemu in posluša kaj ima on za povedati na to temo. Ni želel začeti kar takoj naravnost, zato ga je vprašal: »Daj povej kera ti trenutno meša možgane? Ali si trenutno bolj odprt za vse?« Usta so mu spet naredila tisti njegov tipični nasmeh, oči pa so pričakujoče pogledale v Petrovi smeri. Ura je bila pol osmih in do večerje sta imela še pol ure časa. Če bi bila zdaj v srednji šoli, bi šla najverjetneje trkat na tuja vrata in se vozit gor in dol z dvigalom, a nekako se je zdelo, da sta oba to že prerasla, no vsaj morala bi.
Gost Gost
Naslov sporočila: Re: apartment no.154 Sob Okt 29, 2011 9:55 am
comment: tole je žal bolj kot ne lame, ampak moji začetki so vedno bolj zanič. words: 857
Zunaj je pričel naletavati sneg, a vseeno je sem ter tja prenehalo in so se stvari umirile. Ker je bil Božič tedaj že mimo in so se prenehala kupovati darila so bila smučišča še toliko bolj polna, kajti sezona smučanja in bordanja je bila že v polnem teku. Čez majico si je nadel toplo - iz volne narejeno - jopico in se zvrnil na posteljo. Vse je bilo tako čudovito, in ugodja je bil tedaj že dobro vajen iz sigma pi hiše, kamor se je bil vselil pred dobrim mesecem. Soba, ki si jo je delil z Lonell-om je bila prostorna. Delila sta si kopalnico, majhno kuhinjo v kateri je bilo komaj kaj prostora za štedilnik, postelji pa sta bili postavljeni v velikanski spalnici, pokriti z baldahinom. Bilo je kot v pravljici, le da so bili teste dni visoko v Alpah v smučarskem raju St. Moritzu. Kar dolgo si je dal opraviti z oblekami, kajti vsako je ponovno zložil in jo dal v omaro. Zaslužene počitnice so bile torej tu, in bil je vesel, da je eden tistih, ki so znali precej dobro smučati. Verjetno mu je dalo tu misliti na ubogo Elodie, ki se nikoli ni znala naučiti smučati in je morala tistih nekaj lepih dni preživeti v Amsterdamu. A vseeno ji ni bilo hudega. Vreme tu je bilo precej vetrovno in če si skozi okno pozorno opazoval iglice in veje smrek in jelk, je le te zibalo zdaj v levo, zdaj v desno. A bilo je lepo. Sneg je prekril zelene poljane in gore so bile zavite v debel plašč snega. Zunaj je bilo mraz, shladilo se je na minus. Ljudje so hodili oblečeni v gorskih čevljih s tremi puloverji in debelo zimsko bundo. Smešno, kajti sam je po hotelu postopal v kratkih rokavih. A vseeno so se sobe, ki so bile dobro ogrete pričele hladiti in je tudi tja zašel hladen zrak. Tako je čez glavo pričel vlačiti tiso debelo jopico, ki je toploto v njegovem telesu zadržala. Ko si je tako dal opravka z zlaganjem še zadnjih hlač, je mimo njega pristopal Lon. Kot kakšen otrok se je zahihital, kajti njegov prijatelj je že pričel stresati šale. "Je kdo rekel, da si te želim?" je z zanimanjem vprašal in hlače previdno položil v omaro. Narejena je bila iz smreke, precej velika, dovolj velika da sta si jo fanta delila. Za čuda je bil vesel, da si je sobo delil z nikomur drugim kot z najboljšim prijateljem Lonom. Vseeno mu je dajal majhen občutek varnosti, in sploh veselje, da noči ne bo preživel sam. "Od kdaj pa ti rabiš zasebnost?" je sarkastično dejal in ga boksnil v ramo. Odpravil se je v kopalnico in si na roke stresel malo želeja. Nanesel ga je na lase, nato pa svojo bujno grivo z krtačo počesal nazaj. Ko se je vrnil v njuno spalnico je prijatelj že stal ob vratih in čakal nanj. "Načrte? Ne, verjetno ne." je tiho dejal. Zadnje čase ga je že sama misel na dekleta precej spravila iz tira. Vse od dogodka med njim in Evangeline je dneve preživljal raje sam, kajti njuna noč v tistem hotelu se je končala precej bojevito. "Mislil sem, da bi se mogoče lahko odpravila malo v vas in šla nekam jest. Kakor hočeš, ti povej meni je čisto vseeno." pred dobrim letom dni bi bila oba pripravljena žrtvovati svojo najljubšo video igrico za to, da bi spala z dekletom, tedaj pa je bilo med njima začutiti nenavadno željo po tem, da bi končno le dobila tisto pravo. "Kako gredo stvari s Saro?" ni želel biti preveč vsiljiv, vseeno pa o njej z njegovih ust ni slišal že kar lep čas. Saj ni bilo med njima kaj narobe? Sedel je na posteljo in se zazrl v rjavolasca. Videti je bil precej dobre volje in vprašanje ga k sreči ni iztirilo. "Meša možgane?" je počasi ponovil njegovo vprašanje. Nasmehnil se je, čeprav tega skorajda ni želel. "Bolj zapleteno je, kot si misliš." ni vedel ali se mu sploh splača, da mu pove kaj točno se je zgodilo med njima in Eve, a nato se je odločil in skomignil z rameni. "Saj se spomniš, ko sva na eni zabavi srečala Evangeline? Zadnjič mogoče dobra dva tedna ali več nazaj sva se srečala v klubu in se spičila. Nekaj je bila pametna in se je vsajala ampak na koncu sva pristala v postelji. No, vedno mi je bila na skrivaj všeč in ni tako slaba punca, kot se zdi. Ampak zasral sem. Ko sva se zjutraj zbudila sem se malo pohecal in rekel, da je doma tako ali tako nihče ne mara, ker je zlobnica. Vse je vzela resno in me udarila in odšla." zmajal je z glavo, kajti počutil se je grozno. Sklonil je glavo, češ da je bil pripravljen, da mu bo njegov novi cimer na vrat na nos začel metati razne opazke in kritike. A ni mu bilo preveč mar, kajti bil je zguba. Edina možnost, ki se mu je odprla da bi sploh kaj imel z plavolasko, je sedaj zasral in vse se je razblinilo. Nekako kot milni mehurčki, ko jih počiš jih ne bo več nazaj.
