Callie je bila ponosna na dejstvo, da njeno življenje nikoli ni bilo dolgočasno. Marsikdo bi mislil nasprotno, če bi vedel, da je večino svojega odraščanja preživela le s starši in bratom, a le kako bi lahko bila vsa tista potovanja dolgočasna? Poleg tega pa je lahko še opazovala očeta pri njegovem slikanju in nemalokrat je tudi sama vzela čopič v roke, da bi malce popestrila njegove dolgočasne slike, kot je sam rad rekel. Tudi mamo je bilo zabavno opazovati, ko je iskala motive, da bi jih ujela v objektiv, a deklica ni nikoli razvila kakšne posebne želje, da bi tudi sama poskusila. Velikokrat je rada njo in brata fotografirala, a tudi stati pred objektivom ji ni predstavljalo večje zabave. Ne, Calista se je našla v umetnosti. V rahlih potezah, svinčnika, čopiča ali česarkoli drugega, ko je lahko pozabila na vse okoli nje ter na platnu ustvarila svoj svet. Zanjo je bil to eden najboljših občutkov na svetu, a le redkokdo bi ga razumel. Tudi tisti dan se je odločila odpraviti ven, skupaj s svojo majhno rdečo beležnico, kamor je vedno nekaj kracala. Bila je polna skic - dokončanih in pa tudi tistih, ki niso bile nikoli narejene do konca, ker je sama izgubila inspiracijo, ali pa ji je bilo tako pač bolj všeč. Zraven tega si je v torbo dala tudi knjigo, če se bo morda naveličala risanja in raje podala v svetove med platnicami. Tudi to je bila ena izmed tistih stvari, ki jih je oboževala. Brati o pustolovščinah, po tihem pa načrtovati še svoje. Nasmehnila je ter napravila še zadnji požirek kave, ki jo je imela pred sabo, nato pa pograbila vse svoje stvari, da bi se odpravila ven. Amsterdam je imel nek svoj čar. Verjetno ga ne bi mogel razumeti dokler nisi bil dejansko tam. Vse tiste pisane stavbe, ljudi na kolesih, reka, ki je neumorno tekla mimo... vse skupaj je bilo nekaj posebnega. Zelo rada je raziskovala mesto, a tokrat se je obrnila proti šolskemu parku.
Takšno sprehajanje po parku je bila njene vrste zabava. Ni marala nabito polnih klubov, pravzaprav ni marala ničesar, kjer se je gnetla množica glasnih ljudi, ob katerih je bil problem slišati lastne misli. Tukaj pa je lahko s slušalkami v ušesih, glasbo pa dano na najvišjo jakost, povsem pozabila na svet okoli nje ter se posvetila risanju. S svinčnikom je drsela po papirju pred njo in kaj kmalu so iz nejasnih obrisov nastajale prve podobe. Bila je tako zaverovana v svoje početje, da sprva sploh ni opazila osebe, ki se ji je počasi bližala. Potem pa je v eni potezi naenkrat kar otrpnila. Nihče ni ničesar rekel, tako ali tako ne bi ničesar slišala, a kljub temu je v trenutku začutila nekaj, da jo je kar streslo. Marsikdo bi se posmehoval tem njenim navadam, a ko je dvignila pogled je bil tam. Verjetno ena izmed redkih oseb, ki bi imela takšen vpliv nanjo brez, da bi sploh rekla besedo. Sploh ni rabil potrditi, da jo je opazil, to je lahko preprosto vedela.
Njene misli so bile naenkrat povsem zmedene in pred oči se ji je prikradel spomin, ki se ga je že davno odločila pozabiti. Skorajda vsako poletje je z družino odšla Irsko, kjer so imeli počitiško hišo. Ta poletja so bila zanjo že od nekdaj nekaj posebnega, ker je tam spoznala njega. Že od začetka ji je prirasel k srcu, nekje med srednjo šolo pa se je vanj tudi zaljubila. In stvari so šle prav lepo, skupaj sta že načrtovala kako bo zadeva funkcionirala, ko se bo morala sama vrniti v Anglijo. Vse je bilo skorajda popolno do zadnjega večera pred njenim odhodom. Morala bi se dobiti, da se dogovorita še zadnje podorbnosti in spodobno poslovita. Tukaj pa je vmes prišel njen brat, ki jo je prepričal, da se mora vsaj še zadnji večer nekoliko zabavati ter jo zvlekel na neko zabavo. Calista ni bila pogosto na takih zadevah in sprva je bila trdno odločena, da se bo tam ustavila za nekaj minut, potem pa odšla, a na koncu je med vsemi novimi stvarmi ter osebami popolnoma pozabila na čas ter prišla na dogovorjeno mesto veliko prepozno. To je bila ena tistih stvari, ko se bo verjetno vedno spraševala kaj bi bilo, če bi... Sprva je občutila ogromno krivde, jokala je, a po drugi strani je bila velik romantik in prepričana, da bi moral tudi on poskrbeti za to, da bi jo poiskal ali počakal, če bi jo res ljubil. Tako pa se nista videla nikoli več - vsaj ne do točno tistega trenutka.
Ja, Seamus Daniel Gallagher, je stal pred njo, zadelo jo je milijon vprašanj naenkrat, sledil pa jim je pravi vihar čustev, ko ni prav vedela ali si ga želi udariti, objeti ali kaj več.
Gost Gost
Naslov sporočila: Re: bench Sob Okt 08, 2011 12:23 pm
Zima zanj ni prinašala prav nobenih posebnih sladkosti in ugodnosti. Bila je zgolj še en letni čas, kakor vsi ostali. Letni čas, ki je navadno prinesel obilico snega in deževja, nato pa odšel. Odšel in pustil za sabo nič drugega kot prazno, sivo, megleno in povsem opustošeno pokrajino. Ne duha ne sluha ni bilo o listju na drevesih, povsod so ležale polomljene suhe veje, pločnik je bil še bolj zapacane sive barve. Zdelo se je, kot da vse barve v času zime zapustijo ta svet in se preselijo nekam na lepše - na jug. Zato se preprosto ni veselil z drugimi mesecev, ki so bili pred njim. Nekateri so nameravali za kak teden ali dva oditi nazaj domov čez praznike, spet drugi so načrtovali teden dni v Alpah. Skratka, povsod se je nekaj planiralo. Načrti za preživetje novega leta, sestavljanje novoletnih zaobljub, pripravljanje na božič in še cel kup drugega sranja, ki ga sam ni podpiral in del katerega ni želel biti. Za božjo voljo, bil je šele začetek decembra pa so že vsi tekali sem ter tja, iskali okraske, smrečice in delali cel kup načrtov - roko na srce, večina slednjih bo tako ali tako propadla, tako da, v čem je bil sploh smisel vsega navdušenja nad veselim decembrom? Morda je tudi zato zapustil študentski dom, ki je bil poln ljudi, ki so se v dnevnih sobah stiskali pod odejami in tlačili na noge še kak dodaten par volnenih nogavic in si vneto zavijali šale okrog vratov. Vsa ta zaigrana (ali pa resnična) živahnost in pričakovanje sta ga počasi spravljala ob živce in ni več zdržal zaprt v ogromni stavbi polni idiotov. Tako je po hitrem postopku oblekel svoj črni plašč in si okrog vratu namotal karirasto moder šal. Škatlica cigaretov je bila na njenem mestu v njegovem žepu, družbo pa ji je kakor vedno delal črni vžigalnik. Ni še prav dobro vedel kam naj bi se skril. Včasih je zahajal na podstrešje šolskega kompleksa, ki je bilo svet v malem in koder je imel mir pred vsem in vsemi, a vse odkar je tam srečal staro znanko, lokacije ni več obiskoval. Temu bi prav lahko rekli strah pred preteklostjo. Komaj opazno se je zdrznil ob tej besedi. Preteklost. Njegova dlan se je oprijemala kljuke vrat in zaklepala vrata stanovanja. Že dolgo časa si ni dovolil niti pomisliti na vse tisto, kar mu je uspelo pustiti nekje daleč zadaj in doma. Za nič na svetu si ne bi priznal, da je njegov obisk izmenjave nekakšen pobeg stran od realnosti in spominov. Ne. Spomini ga niso zasledovali, a morda je bilo temu tako zgolj zato, ker je znal izvesti izvrstno blokado nad njimi. Znal jih je potisniti nekam daleč daleč nazaj, v kot svojih misli in nato v tistem kotu ugasniti drobno luč. Tako so bili ves čas v temi in sčasoma je pozabil, da se sploh nekaj skriva v kotu. A zdaj, ko je ta beseda spet našla mesto v njegovem razmišljanju, se je zdelo, da se je lučka znova prižgala. Odpravil se je hitro navzdol po stopnicah in ven na skorajda leden zrak ter si vztrajno skušal zradirati besedo iz misli. Previdno je stopil čez poledenelo lužo in zavil levo proti velikemu šolskemu parku. Sranje, zdaj bo postal eden od tistih meditativnih ljudi, ki cele dneve globoko premišljujejo v sebi in iščejo skrite kotičke, kjer so lahko sami s svojo depresivnostjo in usodo in samopomilovanjem. Segel je v žep in si dal opravka s prižiganjem ene od cigaret, ki je trenutek za tem že našla svoj prostor v kotičku njegovih ustnic, on pa je naključno izbral eno od številnih stranskih poti v parku. Verjetnost, da kogarkoli sreča v takšnem usranem vremenu je bila izredno majhna, četudi so gotovo tam zunaj obstajali še večji norci od njega. Odmaknil je cigareto od ustnic in počasi izdihnil dim ven ter opazoval, kako se je bela meglica vrtinčila pred njegovimi očmi. Za hip se mu je zdelo, da mu je hkrati uspelo izdihniti tudi tisto prejšnjo besedico in morda bi temu absurdu še verjel, če ne bi skozi tisto meglico zaznal oddaljeno podobo, ki se je z nekoliko zasnjanimi počasnimi koraki približevala, pogled pa je imela uprt navzdol v beležko v njenih rokah. Nekako tako kot vlak, ki se ne more v trenutku ustaviti, je tudi sam nadaljeval pot po svojih tirih in se prav dobro zavedal, da ji je z vsakim premikom bližje in da bo zdaj zdaj dvignila pogled ter ga opazila. Kot nalašč je takrat obstala in ni mu preostalo drugega, kakor da naredi enako. Dolgo časa so ju ločevali kilometri in ko jima je vendarle uspelo najti način, da bi jih premagala, je bila ona tista, ki je med njiju postavila nekaj bolj usodnega. Preteklost. Oh, da, zagotovo je bila ona največji del slednje. In tako je ona iz kilometrske razdalje med Irsko in Anglijo postavila hlad, zavrnitev in razočaranje, ter približno še tisoč drugič čustev, ki so se zdaj zbujala iz tistega kota in začela povzročati mali tornado sredi njegovih misli. Rahlo je krcnil po cigareti, ko je dvignila pogled in prisegel bi lahko, da je tišina okolice postala še petkrat bolj neznosna. "calista," je spregovoril prvi s prekleto hladnim glasom. Zadel ga je piker občutek zmagoslavja, ker je bil prav on tisti, ki je razbil tišino in s tem poskušal dokazati, da je tole srečanje zgolj nekaj nepomembnega. Kako je sploh lahko nastala tamle nasproti njega, sredi Amsterdama, sredi sedanjosti, ko pa... Globoko je zavzdihnil, ni se potrudil niti zamenjati izraza na njegovem obrazu, morda je bil sprva presenečen, zdaj pa se je zdelo, da mu je tole povsem odveč. Ni se mu zdelo vredno niti to, da bi jo nazival z njenim vzdevkom. Callie. Njeno celo ime je tako obviselo v zraku med njima, razdalja je postajala še daljša in daljša. "čemu torej dolgujem to čast, da si mi prikrižala pot sredi amsterdama?" je nadaljeval z vprašanjem in se odpravil naproti njej. "pa ne, da si se spomnila, da zamujaš? malce si pozna veš," je še pristavil in pustil, da je teža njegovih besed padla na njena ramena. Vedela je o čem govori. Vedel je, da mu bo v obraz vrgla, da bi jo tistega večera lahko počakal. A tudi čakanje ima svojo mejo. In ni je nameraval čakati v nedogled.
