KazaloLatest imagesIščiRegistriraj sePrijava



 

Share | 
 

 attic (seamus + chloe)

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo

Gost
Gost


attic (seamus + chloe) _
ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic (seamus + chloe)   attic (seamus + chloe) EmptySre Sep 14, 2011 10:37 pm

Končno! Konec zadnjega predavanja tistega dne, konec vdihavanja zatohlega zraka v kot akvarij zatesnjenih predavalnicah, konec opazovanja dežnih kapljic kako prehitevajo ena drugo po okenskem steklu navzdol in pri tem računajo na čimbolj uspešno sodelovanje s silo gravitacije. Konec delovnega tedna. Saj ne, da ni uživala v učenju, vedno je rada prelistavala svoje učbenike, bodisi za biologijo ali kemijo, si iz čistega dolgčasa postavila izziv iz matematičnega učbenika za višji letnik in tako zlahka preživela celotno popoldne, a ob tako zajetnem zalogaju z očmi in mislimi pogoltanega gradiva je preprosto postala utrujena. Zaslužila si je odmor, nekaj časa samo zase. Nekaj uric nemotene tišine. In ni poznala boljšega kraja za to, kot je bilo njeno podstrešje. No, seveda ni bilo dejansko njeno. Predstavljala si je lahko, da zelo verjetno ni edina, ki še zahaja v ta, tako preprost a vendarle duše poln prostorček, ki je bil edini v celotnem kompleksu, kjer si lahko v popolni tišini zbral svoje misli in tiste najpomembnejše zopet preuredil v pravilen vrstni red. Ni si namreč mogla pomagati, da ne bi opazila manjkajočih zaplat prahu, s potezami prstov zarisanih vzorcev na grob les pod njim in odtisov čevljev na škripajočem parketu, ki so vedno znova vodile prav do njej v celotnem prostoru najljubšega kosa pohištva - starega naslonjača z vzorcem prepredenih trtnih vitic, ki so se v obledeli srebrni barvi vile preko škrlatnega žameta, že nekoliko objedenega od moljev - in spet nazaj. Še vedno je bila začudena sama nad seboj. Starih, zanemarjenih, sploh pa tako umazanih in prašnih prostorov nikoli ni dobro prenašala. Vedno je preprosto obstala na mestu, z občutkom da se je stopila z okolico in tudi sama postala star s prahom prekrit kamnit kip, z izrazom gnusa na nepremičnem obrazu, strmeč v umazanijo okoli sebe. A to malo podstrešje, to dokaj skrito pribežališče, ki ga je bolj kot ne po naključju odkrila ko jo je ujela nevihta in je bil ta del stavbe edini, katerega vhodna vrata so bila odklenjena, jo je vsakič znova preplavilo z nekim nenavadnim valom miru.

Verjetno so o tem občutku govorili razni privrženci joge, tai chija, čing čonga in čunge lunge, skratka ljudje, ki so smisel in središče svojih misli iskali v tišini, miru in s po njihovih čakrah pretakajočo se in v točno določen cilj usmerjeno energijo. Chloe, kljub temu da je bila izredno nemirna, ko se je zavedla da njena energija in trud ne prinašata pravih rezultatov in se izgubljata v nič, ni bila ravno dovzeten človek za takšne vrste traparij, a vsakič ko je na malem podstrešju preživela urico, dve ali celo tri v popolni samoti, z le svojimi mislimi in brez kakršnihkoli zunanjih dejavnikov, se je počasi potegnila nazaj v svoj oklep. Kakor želvica se je vsakič znova zabubila v škrlatni naslonjač, z nogami zvitimi podse, z rokami na kolenih in glavo na komolcih, in vsakič znova se je v študentsko naselje vrnila nasmejana. Verjetno so si njeni sosedje in njena sostanovalka mislili kaj bolj nenavadnega, glede na to da se je vsak petek okoli desete zvečer vrnila v stanovanje z nasmehom do ušes, poležanimi lasmi in zamazano obleko, a do sedaj bi jim lahko že bilo jasno da se nima za nobeno lajdrico, ki bi se vsak teden fukarila okoli v najmanj kakem gozdu, cele tri preklete ure. Tako ali tako je ni nihče položil že okoli pol leta, pa še takrat je bil njen prvič. Saj ne da ji je kaj posebnega manjkalo, a nekako se ne bi branila dozice brezumnega seksa s kakim neznancem, če bi se priložnost slučajno ponudila sama. Njej se pač ne da skakati okoli v pretesnih oblačilih, ki ravno toliko da zakrijejo ženske genitalije, obenem pa si ubijati nartov s polmetrskimi petkami, sploh pa s svojo racajočo hojo, ki bi v smeh spravila še kamen. K celotni lenobi kar se je iskanja avanturic tikalo, pa je verjetno po svoje prispevala tudi polomija s Seamusom. Če bi mu kakorkoli lahko vrnila, brez posebnega truda, bi mu že zdavnaj. Tako pa se ji fizično pač ni ljubilo ubadati s človekom, ki je najprej le zbil na tla, nato pa še popljuval in pohodil njen ponos, ga vrgel v obcestni jarek in nanj z lopato nametal tono samega dreka. Škoda zaloge ogljikovih hidratov v njenem že sicer preklastem telesu za kakršnokoli izvajanje kakršnegakoli načrta, povezanega s tem. Ne, bolj na udaru so bili njeni možgani, ki so zadnje čase vedno redkeje utihnili glede tega, in vse bi dala, da bi majhen piskajoč glasek v njeni glavi, ki je stalno prepeval njegovo ime, izginil iz svojega doma v njeni že tako prepolni lobanji.

Zavzdihnila je, ko je po približno pol ure hoje vendarle zagledala podstrešno lino v stropu, a v trenutku obstala na mestu, ko je ugotovila, da je obnjo že postavljena škripajoča lestev, na kateri so bili blatni odtisi čevljev, po velikosti sodeč moških. »Na, super.« Je komaj slišno ponergala in se s šobico na ustnicah in namrščenimi obrvmi povzpela vse do roba. Tam pa je zelo previdno in počasi, kot kakšen zajec ki leze iz svojega brloga, s pogledom prečesala mrakobno sobico. Pod strešnim oknom, kjer so v snopu zadnjih žarkov svetlobe, ki je prosevala skozenj delci prahu plesali svoj neumorni balet, je v njenem naslonjaču sedela silhueta, ki pa je bila s hrbtom obrnjena proti njej. Kdorkoli že je ta oseba bila, je bila očitno zatopljena v neko pisarijo, saj se je poleg ustaljenega ritma dihanja, njenega pritajenega sopenja in vršanja lahnega vetrca skozi razpoke v ostrešju, po sobi razlegalo škrebljanje svinčnika. Nekaj sekund je postala in pomišljala ali naj se umakne ali se pač pridruži komurkoli je že bil tam, nato pa se vendarle odkašljala, z ravno pravšnjo jakostjo, da osebku ni povzročila srčne kapi ali česa podobnega. A kaj, ko bi jo v naslednjem trenutku skorajda skupila sama. Ni bila čisto prepričana ali se njeni možgani tako grdo poigravajo z njo in doživlja nek čuden privid, ali kaj, toda obraz ki ga je videla, ko se je vanjo ozrl preko rame, je bil nezmotljivo njegov. »Ti!« Je bilo edino kar je uspela izdaviti, preden je nemočen vzklik zapustil njeno grlo, lestev pod njo pa svoje prvotno mesto ob steni. Še preden se je zavedla kaj se dogaja, je z nogami bingljala nekam v prazno, s četrtino trupa pa, odvisna od moči svojih prekletih bicepsov, visela na enem izmed ročajev, ki so bili z že tako zmajanimi vijaki pritrjeni na še bolj zmajana tla pod njimi. »Malo… pomoči…prosim.« Je zasopla skozi zobe in se zazrla v obraz, ki je v vmesnem času uspel najti svoje mesto nad njo. »Oh, Seamus, saj vem da uživaš v temle prizoru, ampak predstavljaj si kako bom šele jaz uživala, ko mi boš na sodišču odplačeval odškodnino za katerokoli kost si že zlomim če padem dol!« Vsaki tretji besedi je sledil kratek premor spričo lovljenja sape. »Seriously.« Je še dodala in si na obraz priklicala svoj, sicer grozeči pogled, ki pa je ob napenjanju vsakega vlakna njenih mišic, verjetno izgledal kakor bi za kosilo pojedla preveč slabo skuhanega fižola. Super začetek popoldneva.[/b]

  • tagged; seamus :3
  • words; 1136
Nazaj na vrh Go down

Gost
Gost


attic (seamus + chloe) _
ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic (seamus + chloe)   attic (seamus + chloe) EmptySob Okt 08, 2011 5:50 am

    comment, dear, i'm sincerely sorry for being so late.

    Študentsko stanovanje v njegovem trenutnem domovanju je bilo povsem zadovoljive velikosti. Tam je imel manjšo kuhinjo, ki je pokrila njegove osnovne potrebe prehranjevanja - škatla kosmičev, tetrapak z mlekom, majhna stara mikrovalovka in zmrzovalnik poln zamrznjenih pic in tortelinov. Kopalnica je bila dovolj velika, da se je lahko svobodno premikal naokrog, ne da bi ga z ene strani napadala kabina za prhanje in na drugi straniščna školjka, tam pa je bil tudi skrajno neuporaben bide, katerega so baje izumili Francozi. Resnično neizmerno potraten narod. Dnevna soba je bila kraj, kjer se zadrževal ob štirih zjutraj, kadar se je vračal domov ali pa ob štirih popoldne, ko se je sesedel na malo sedežno garnituro in zaspal za kakšni dve uri. Njegova soba je bila vojno bojišče v malem, ni se točno spomnil, kdaj je nazadnje pospravil številne lončke kave, ki so bili razstavljeni povsod naokrog, tudi na najbolj nemogočih krajih. Vendar je vedno našel pot od postelje do pisalne mize, ki je bila od zdaj tudi skoraj vedno urejena, saj je preizkušal novo teorijo svojega odzivanja na perfektno organiziranost. A občasno je tudi to solidno študentsko stanovanje začelo zoževati svoje štiri stene naravnost okrog njega in ob takšnih dneh, trenutkih, minutah, je po hitrem postopku zapustil prizorišče. Ni potrebno dvakrat reči, da je danes napočil eden tisttih dni. Pod roko je vtaknil debel priročnik osnov kardiologije in star moder dežnik, za katerega bi lahko prisegel, da ga je nekaj obgrizlo na vseh koncih in nato še pomočilo v blatno lužo. Prav tako je dvomil, da pripada njemu ali njegovi sostanovalki in na poti do glavnega predela šolskega kampusa je svoje misli posvečal zgolj enemu projektu - kdo je v stanovanje prinesel usran razpadel dežnik?
    Njegov spomin na dan, ko je odkril podstrešje je bil še vedno svež kot rogljiček. Bilo je v samem prvem tednu njegovega prihoda v Amsterdam, ko je nekaj hodil sem ter tja po kampusu in skušal nos vtakniti v vsak kotiček, da bi si čimbolje zapomnil okolico in ne bi imel kasneje težav z iskanjem poti do tega in tega kraja. Tako je od takrat naprej redno zahajal sem, ponavadi z nekaj študijskega gradiva, katero je zahtevalo njegovo popolno pozornost in se res ni mogel pustiti motiti. Takrat je še tiha knjižnica postala preveč glasna, njegova soba veliko pretesna za vse tisto znanje in koncentracijo, staro podstrešje pa idealno zapuščeno za njegove podvige. Ko je prispel pod vhodno loputo v podstrešni del šolske zgradbe, se je še enkrat zavedel, da morda sploh ne bi smel biti tukaj zaradi kakšni čudnih pravil, in tako kot tolikokrat poprej, tudi sedaj to misel nemudoma poslal k vragu. Stegnil je roko navzgor proti lojtrici in jo potegnil dol k sebi. Zdela se mu je nekoliko bolj ohlapna in strohnela kot tedne poprej in hitro si je naredil opomnik, da mora nekje stakniti novo lestev - svojemu pribežališču se za nobeno ceno ni nameraval odpovedati, pa četudi bo to pomenilo, da bo sekal smreko v mestnem parku in iz nje poskušal izdolbsti smreko. Ko mu je uspelo varno prispeti skozi odprto loputo na podstrešje je lestev pustil na njenem mestu in loputo zgolj napol priprl - kar tako za vsak slučaj, da se slučajno ne bi zaprla in bi za veke vekov ostal zaprt na podstrešju v Amsterdamu. Sprehodil se je po njegovem podstrešju, katerega pohištvo je bilo ob vsakem njegovem obisku malce drugače razporejeno, kot da bi nekdo skušal kljubovati njegovi presoji za postavitev. Sam je vedno naslonjač postavil nazaj na njegovo mesto, posledično pa je sklepal, da ni edini, ki ve za tale kraj. Čudilo ga je zgolj to, da še nikoli ni na koga naletel, enkrat je zgolj srečal neko svetlolasko, ko je prihajala po lestvi navzdol, sicer pa še nikoli žive duše.
    Morala je miniti že najmanj debela ura od njegovega prihoda, ko je škrabljanje v spodnjem nadstropju zmotilo njegovo koncentracijo in privleklo pogled iznad knjige. Avtomatično se je ozrl proti priprti loputi, svinčnik, ki ga je držal v njegovi roki pa je obstal pri miru. Imel je navado, da je vse knjige ob robovih popisal s svojimi pripombami in dodatki, in to ni veljalo zgolj za fikcijo. Tudi njegovi učbeniki so bili prava mala umetnost. Nagnil se je malce čez rob naslonjača, da bi bolje videl skozi tanko režo lopute, a rentgenskega vida žal še ni razvil, zato se je nekoliko namrščeno in namrgodeno v enem zasukal nazaj. Obstajala je možnost, da je nekdo prišel kaliti njegov ljubi mir in si bo ta nekdo sedaj poskušal priboriti ozemlje, vendar saj pravijo, da kdo prej pride prej melje, mar ne? Naslonil se je nazaj v naslonjač in se raje osredotočil spet na bukvo in tako prezrl mrmranje pod loputo, prav tako pa šškripanje lestve in odpiranje lopute. Vsiljivec se bo že spokal stran, ko bo videl, da je prostor zaseden. Tako je nemoteno nadaljeval s pisanjem in škrebljanjem po svoji knjigi, dokler ga ni premotilo pomenljivo pokašljevanje. "če skušaš kdorkoli-že-si, pritegniti mojo pozornost in me spraviti iz podstrešja... v naprej ti povem, da ti ne bo uspelo. upam, da ti ne rabim pokazati poti po lestvi nazaj dol," je odvrnil na tisto kašljanje in se zasukal preko ramena, da bi ošinil prišleka. "uh, jebemti," pa so bile njegove prve besede, ko je dejansko zagledal svojo novo družbo. Počasi je začenjal verjeti v višje sile in slednje so se očitno nameravale kruto igrati z njim. "kaj za vraga?" je nadaljeval v istem tonu in prezrl njeno ogorčenje. Konec koncev je bil že navajen njenega zganjanja cirkusa in stvar bi jima lahko zdajle lepo olajšala, če bi zapustila prizorišče v istem hipu. Skobacal se je iz naslonjača in odložil knjigo na prašno mizico, pri tem pa le za hip odvrnil pogled od poznane rdečelaske. A to je bilo dovolj, da je prostor malce streslo ob tresku nečesa in pričakala ga je prava mala predstava. Visela je zgolj ne eno od letvic in se komajda opirala ob rob pod loputo. "pomoči, kaj? ne vem, kdo mi je nekoč rekel, da vse rada postoriš sama in nočeš biti odvisna od drugih. še manj pa od mene. oh, čakaj - že vem - to si bila ti!" se ni mogel upreti nekaj teatralnosti in jo pustil viseti v prazno še nekaj dolgih sekund, nato pa vendarle stopil k loputi in počepnil na tla ter ji podal eno roko, z drugo pa jo prijel krog bicepsov. "morda bi bilo bolje, da te spustim kar navzdol, ker resnično nimam namena preživljati kakovostnega časa s tabo, chloe. razen, če si se korenito spremenila, v kar pa prekleto dvomim," je mrrmal zraven, ko je čakal, da bo močneje prijela za njegovo dlan in jo nato z nekaj napora zvlekel prek lopute navzgor. "bo šlo?" je s hladnim tonom povprašal, ko se je čez odprtino prikazala še druga polovica njenega trupa. "sranje, uničila si lestev," jo je izpustil takoj, ko je bila na 'varnem', in se ozrl skozi odprtino navzdol, kjer je stara lestev doživela svoj sodni dan. "zdaj pa pokliči koga, da pride in te zvleče stran od mene, ker ne bom odgovarjal za svoja dejanja, če slučajno zaradi tebe popizdim," je navrgel proti njej in se pobral s tal ter se odpravil nazaj k svojemu naslonjaču. Saj bo trajalo maksimalno deset minut, mar ne? Da ji bo nekdo prišel pomagat in postavit novo lestev, ter bo spet imel svoj blaženi mir. "au revoir," je še zamrmral in sedel v naslonjač.
Nazaj na vrh Go down

Gost
Gost


attic (seamus + chloe) _
ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic (seamus + chloe)   attic (seamus + chloe) EmptySre Okt 12, 2011 7:46 pm

»Kako lepo, občudujem tvoje sposobnosti metanja polen pod noge.« Srep odtenek se je pridružil tistemu sarkastičnemu ki je prevladoval v njenih očeh, toda glede na to, da je bil Seamus trenutno edini, na katerega je lahko računala, si ni upala preveč natezati tiste čudne polovične napetosti,ki je sicer neprestano kraljevala med njima. Nenazadnje pač ni hotela postati sfižena palačinka na več stoletij starem parketu pod sabo. »Ampak glede na tvoj fotografski spomin sem pričakovala, da boš opazil razliko med takrat in zdaj. Nekako sem težko neodvisna in samostojna, če bingljam tri metre nad tlemi kot kakšna izplunjena žvečilka.« Je napol jezno zaškrutala skozi zobe, medtem ko so se Seamusove dlani skoraj grobo oklenile njene nadlahti, sama pa je z njej glede na situacijo sicer neljubim olajšanjem prenesla nekaj teže nanje. »Bo..šlo, samo da…« V poskusu, da bi se čimprej spravila iz te situacije je nemočno brcala v prazen nič, vse dokler ni s koleni dosegla ravni ko se je lahko skobacala nanja in se ob njegovih besedah s presenetljivo hitrostjo izvila iz temnolaščevih rok. »Well, newsflash mister, tudi meni ni nekaj veliko do preživljanja kakršnegakoli časa s tabo.« je zamrmrala, medtem ko se je v počasnem posnetku postavila nazaj na noge in s sebe otepla zaplate prahu, ki so se prijele nanjo med potekom te mini reševalne akcije. To zadnje ni izzvenelo tako prepričljivo kot bi si želela, pa vendarle se je pomenljivo našobila in prekrižala roke na prsih, medtem ko je njen dokaj morilski pogled sledil Seamusovi silhueti. Ni vedela ali naj se smeje ali zabija z glavo v zid glede dejstva da ji je pred njim vedno uspelo izpasti kot največja tepka na celi širni Zemlji, kakor bi se usoda prav nesramno poigravala z njo in njenimi čustvi. Hvala bogu je imela tokrat vsaj nek oprijemljiv, pa čeprav izmišljen razlog za razdraženost, ki se je je pričela lotevati ob njenih mislih in se, seveda, kazala tudi navzven. »Uh, ja, že kličem! Še dobro da imam dostavljalca lestev na hitrem klicanju, kajne?« Super, poplava sarkazma iz njenih ust. Pa ravno je mislila, da dlje od svojih začrtanih osebnostnih meja pač ne more iti. Sarkazem ji ni bil prav nič ljub način komunikacije, že sama dvoličnost na kateri je temeljij, jo je navdala z neugodjem, poleg tega pa si slabše oblike retorike skoraj ne bi mogla predstavljati. Ja, ta začrtana meja, za katero si je prisegla da je nikoli ne bo prestopila, se je počasi pričela spreminjati v vedno manjšo pikico na nekem namišljenem obzorju. V sebi je zadržala tistih nekaj kletvic, ki so ji v trenutku hotele uiti iz grla, namesto tega pa iz same nataknjenosti prav glasno sopihnila in se usedla na enega izmed prevrnjenih lesenih zabojev s tako silo, da bi lahko prisegla da se ji je v zadnjico zapičil mali miljon trsk. No, glede na to da je bil prostor poln od črvov napol strohnelih in prežrtih lesenih prčkarij, je imela še srečo da se ni vse skupaj s tlemi vred sesulo kot hišica iz kart. Zmajajoč z glavo si je svojo torbo položila v naročje in se zagnala v besno brskanje po njej, dokler ni vendarle otipala telefona in iz gole navade parkrat potapkala po tipki za klic, da bi osvetlila ekranček, brez da bi imela kakšno stvarno idejo koga bi poklicala. Za nekaj sekund je s steklenim pogledom zrla v zaslonček, ter prav počasi pričela dojemati da se noče prižgati. »A se ti malo zajebavaš?« je mrmrajoč si v brado zavzdihnila. Tokrat je previdno, brez hitenja, pa čeprav jo je imelo da bi nekaj razbila, po možnosti temnolascu na glavi, vstala in se vdana v usodo približala le-temu. »Kolikor me prekleto boli, da moram kaj takega sploh izreči…« je začela in z jakostjo glasu, ki se je precej opazno dvignila z mrmranja na običajno, premotila tišino zadnjih nekaj sekund. »Če nimaš polnilca ali, bolje rečeno, kakšne bolj konkretne električne napeljave tu zgoraj, boš moral kratiti svoje impulze da se me osvobodiš.« S kislim nasmeškom na ustnicah je v zrak pomolila telefon, ki je s prazno baterijo, ugasnjenim ekranom in brez kakršnegakoli znaka delovanja, kljub estetsko zadovoljujočem ohišju izgledal nepopisno klavrno. Ko po parih sekundah ni bila deležna kaj več kot kratkega pogleda s Seamusove strani, si ni mogla pomagati, da se ne bi zdrznila ko je dojela kaj bi ta silent treatment lahko pomenil. »Saj imaš s sabo telefon, ne?« Ga je s kančkom zaskrbljenosti v glasu bolj zadirčno kot ne, vprašala.

  • tagged; seamus (:
  • words; 694
    [ tole je beyond sucky, se opravičujem. in likewise, šola me ubija, pa še mojo inspiracijo zraven :/ ]
Nazaj na vrh Go down

Gost
Gost


attic (seamus + chloe) _
ObjavljaNaslov sporočila: attic (seamus + chloe)   attic (seamus + chloe) EmptySob Okt 29, 2011 5:58 pm

    "kolikor vem tudi izplunjene žvečilke ne bingljajo tri metre nad tlemi v zraku. morda si slišala že za fletno zadevo, ki ji pravimo gravitacija. žvečilka torej pristane na tleh, a naj ti bo, ker nočem imeti na grbi še tvoje paralize," ji je nič manj pikro vrnil nazaj in se čudil, da ima rdečelaska še dovolj časa, da se znaša nad njem in strelja s strupenimi puščicami naravnost proti njemu, medtem ko se komajda drži za rob odprtine in binglja navzdol ter ji grozi precej grd padec v spodnje nadstropje. Oh, kako dolgo je čakal na dan, ko ji bo lahko obrnil hrbet in hladno odpeketal stran, a zdaj se je šlo za tisto moralno vprašanje sočloveka in ni mu preostalo drugega, kakor da ji je hočeš nočeš pomagal - četudi je to pomenilo, da se njene družbe ne bo rešil še vsaj nadaljnih deset minut. V trenutku, ko je prilezla navzgor na varno, je po hitrem postopku izpustil njeno nadlaht in dlan ter napravil korak nazaj že zgolj iz varnostnih razlogov. Kolikor jo je poznal bi znala svojega rešitelja dodobra prebrcati v znak neizmerne hvaležnosti, sploh, če je bil rešitelj on in si je na obraz nadeval posmehljiv nasmešek. "tu pa mislim, da se motiš. nazadnje, ko sem preveril ti je bilo nenavadno veliko do moje družbe. saj veš, takrat, ko si se odločila, da me boš skorajda naskočila pa sem te nadvse nežno zavrnil," je dodal še nekaj dodatnega kropa v lonec in se pomikal nazaj proti svojemu cenjenemu naslonjaču, odločen, da mu slednjega zlepa ne bo odvzela pod nobenim pogojem. "in zakaj plezaš po lestvah in vtikaš nos tja kamor ni treba? kaj sploh delaš tukaj gor?" se ni mogel upreti miniaturni seriji vprašan, ker je bil pač navajen preživljati dneve tukaj sam, njena nenadna prisotnost pa je povsem skalila mir njegovega skritega kotička, ki se mu je naenkrat zdel odvratno nepotreben in nezaželjen. Če ne bi prekleta ženska uničila lestve, bi zdaj že plezal navzdol stran od nje. Seveda je bila nadležna in zoprna ter prekleto ponosna in sploh simbol neke višje ženske moči, kar je nadvse rada poudarjala. Po drugi strani pa je bil pri njuni divji seansi intenzivnega poljubljanja, najprej na kavču in nato na tleh, udeležen tudi on in kriv v enaki meri. Le da je hitro spoznal, da bi vse skupaj pripeljalo naravnost do posledic s katastrofalnimi razsežnostmi. Sodeč po njunih interesih in karakterjih, bi začela tretjo svetovno vojno in streljala naokrog dokler ne bi nič več živega lezlo naokrog. "sama si se zajebala, sama si uničila lestev, sama si me moledovala za pomoč. zdaj pa se znajdi. samo pohiti. resnično nimam energije za še en nesmiseln prepir s tabo chloe," je tokrat kar nekako resignirano ugovarjal in sedel nazaj v svoj naslonjač ter celo zmajal z glavo. Po vsem tem kar mu je zadnje čase rojilo po glavi, res ni potreboval še nje, da mu krati živce in spanec. "ne zajebavam se. zgolj sedim in berem, utihni," je mrmraje odvrnil na njeno momljanje na drugi strani sobe in vendarle dvignil za kratek hipec pogled še preden bi ona to opazila. V tisti pičli sekundi je opazil njeno razočaranje nad mobitelom, kar je lahko pomenilo zgolj eno - crknjena idiotska baterija, res ni bil njegov dan, teden, sploh. Ko je spet spregovorila je naveličano zavzdihnil in obrnil pogled nekam navzgor, kot da bi spraševal strohneli strop s čim si je zaslužil to prekletstvo, nato pa vendarle pogledal proti njej. "nimam," je malomarno skomignil z rameni in še naprej gledal proti njej ter se trudil prezreti njen neumni zadirčni ton. Ženska bi se občasno res lahko malce sprostila, še njemu se ni ljubilo biti ves čas tako zategnjen. "ob desetih zvečer ponavadi hišnik preverja celotno zgornje nadstropje. do takrat bom pač moral potrpeti," je še pojasnil in se trudil ozreti nazaj v svoj priročnik, a mu njena prisotnost enostavno ni puščala dovolj prostora za koncentracijo. Zdelo se je kot da izsesava ves zrak v prostoru in ga vedno bolj utesnjuje. "sranje, ženska. res izgledaš zdelano, kot da nič ne spiš. vprašanje je le, če je to zaradi tega ker nimaš nobenega življenja in cele noči gniješ v sobi za knjigami, ali pa ti kak vroč nizozemec ne da miru v postelji," je rahlo priprl pogled, ki je bil še vedno prikovan na rdečelasko na drugi strani sobe. Nagnil se je naprej in iz stare lesene škatle pobral eno od knjig in jo v loku zalučal proti njej. "beri," je še pospremil gesto z jedrnatim ukazom.
Nazaj na vrh Go down

Sponsored content



attic (seamus + chloe) _
ObjavljaNaslov sporočila: Re: attic (seamus + chloe)   attic (seamus + chloe) Empty

Nazaj na vrh Go down
 

attic (seamus + chloe)

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
 :: , defying gravity archive :: year two: amsterdam-
Pojdi na: