bench

Naslov sporočila: Re: bench Sob Nov 26, 2011 12:44 pm

Bilo je čudovito sončno jutro, ko Saoirse preprosto ni zdržala za štirimi stenami svoje sobe v študentskem domu, ne glede na vso udobje in toplino, ki ga je prostor ponujal. Zbudila se je zelo zgodaj, ko je bilo mesto še vedno zavito v mračne ostanke noči. Rdečelaska ni spadala med ljudi, ki bi se po postelji valjali do poznih dopoldanskih ur, ker se ji je to preprosto zdela potrata časa, poleg tega pa se to početje ni ujemalo z njenim trdnim prepričanjem, da je prav vsak dan posebej prinesel nekaj novega, kar je bilo nujno potrebno raziskati in se temu tudi primerno posvetiti. Ne bi si mogla odpustiti, če bi cel dan lenobno preždela v postelji. Veliko raje je vstala in si pripravila skodelico toplega čaja in se posvetila eni izmed zanimivih knjig, ki jih je kupila v Amsterdamu. Bila je precej ponosna sama nase in na dejstvo, da ji je že v prvih nekaj dneh v Amsterdamu uspelo najti nekaj čudovitih trgovinic s starimi stvarmi in zanimivimi knjigami, ki so jo popolnoma zamotile. Navsezadnje je imela rada knjige in knjiga pred njo je bila dovolj zanimiva, da jo je popolnoma potegnila vase. Ko je naslednjič dvignila pogled, je bila ura že krepko čez deseto, njen čaj pa je bil popolnoma hladen. Z rahlim vzdihom ga je popila, nato pa je iz omare izbrskala kavbojke in šele po tem, ko jih je že imela na sebi, ugotovila, da so bile v bistvu to tiste hlače, ki so zaradi svoje strganosti najbrž spadale v kateri drug letni čas kot pa v hladen začetek pomladi. Navsezadnje pa se nikoli ni obremenjevala s tem. Sama pri sebi se je nasmehnila, hitro oblekla še pulover in usnjeno jakno, čez svoje rdečkaste lase potegnila belo kapo in pograbila še nekaj nujnih stvari, ki so pristale v žepih njene jakne. Nikoli ni marala torbic – bile so tako uradne in tako precenjene. Veliko raje je s seboj nosila velik nahrbtnik, v katerega je stlačila vse, kar je potrebovala – a tokrat je imela v načrtu le krajši sprehod po mestu, zato res ni potrebovala in nahrbtnik bi v tem primeru lahko označila kot nepotrebno kramo. Pustila ga je v omari, si hitro obula še svoje bulerje in odšla na svež jutranji zrak, ki je marsikoga očitno zadržal v varni in predvsem topli notranjosti – a Saorise se za to res nikoli ni preveč menila.

Na Nizozemskem je že bila, a le enkrat. Obiskala je različne kraje in si zapomnila na tisoče majhnih podrobnosti, zaradi katerih si je že pred leti obljubila, da se bo sem vrnila. In smešno, kot da bi ji nekdo bral misli, se je pojavila ponudba za izmenjavo, ki je ni mogla prezreti. Amsterdam, to mesto se ji je vedno zdelo tako očarljivo. Pravzaprav so jo vsi tuji kraji fascinirali, pri tem pa se nikoli ni ozirala na to, ali koraka po temačnih ulicah zloglasnega italijanskega mesta ali pa raziskuje krasne ulice v Franciji – potovanja so bila način življenja, ki se ga je že navadila do te mere, da si zdaj niti ni več znala predstavljati, kako bi lahko ves čas živela v enem mestu. Čez njen obraz je šinil nasmešek, potem pa se je odpravila po eni izmed mnogih poti, ki so vodile po kampusu. Tu ji je vsekakor bilo všeč in ni nameravala dovoliti, da bi šlo karkoli narobe.

Njen pogled je spolzel po okolici in mimogrede obstal na osamljeni postavi, ki je sedela na eni izmed klopi, potem pa je s pogledom šla naprej – čeprav se je čez nekaj sekund zavedla, da je bilo s prejšnjim prizorom nekaj narobe in je pogled znova osredotočila na temnolasca, ki je sedel na klopi. Zdel se je otožen – kot da bi ga obdajala neka nevidna in komaj zaznavna plast žalosti in težkih misli, ki so se risale tudi na njegovem obrazu. Saorise ni bila nikoli preveč dobra z ljudmi, ampak je pa vedno znala oceniti njihovo razpoloženje in na neznancu je bilo nekaj tako otožnega, da ni mogla odkorakati mimo. Napotila se je proti njemu in brez opozorila prisedla in se naslonila na hladen les, svoj pogled pa je uprla predse. »Na tako lep dan je popolna potrata biti zamorjen,« je nenadoma spregovorila, potem pa se je na klopi rahlo prestavila, da je lahko svoj pogled nevsiljivo uprla v temnolasca in mu namenila polovičen nasmešek, medtem ko je ujela njegov pogled. »Ker obstaja toliko stvari, zaradi katerih bi lahko bil srečen. Sonce sije, nahajaš se v čudovitem mestu in tudi vreme je dokaj normalno,« je nemoteno nadaljevala in skomignila z rameni, kot da ne bi mogla pomagati, če so bili dokazi za čudovitost dneva tako očitni. Kljub temu pa se je v njenem pogledu pojavila nenadna zaskrbljenost, ko je neznanca ponovno ošinila s pogledom. »Si v redu?« se je pozanimala in se odločila, da bo obmolknila in dala še njemu možnost za kakšno pripombo ali odgovor.

tagged: evan, darling. (:

Gost

WORD COUNT 1.031

tako ali tako je izredno malo možnosti, da se bom tega znebil. kadarkoli.

"in po čem sklepaš da sploh sem zamorjen?"

"če sem v redu? o tem bi se dalo razpravljati, kajti zadnja tri leta nikoli nisem popoloma v redu, iz česar lahko sklepaš da tudi ta dan ni ravno izjema."

"res je, da je jutro čudovito, mesto prečudovito in bla bla bla vendar če si tak kot jaz ti pač nič takšnega ne pride do živega."

"ampak opozarjam te: ne sprašuj preveč. ne boš dobila odgovorov."

"in ti? videti si precej dobro, zakaj torej zapravljaš čas za pogovor z mano? ali pa misliš zdaj zdaj oditi ter se mi v opravičilo ker me zapuščaš nasmehniti?"

Naslov sporočila: Re: bench Sob Nov 26, 2011 6:49 pm

Kakšen je bil njen prvi vtis o neznancu? No ja, ko ga je opazovala od daleč, je deloval popolnoma zatopljen v svoje misli, a ni bilo mogoče prezreti tistega posebnega pogleda na njegovem obrazu, ki je izdajal njegovo ne preveč bleščeče razpoloženje. Ni bil ravno namrščen ali kaj podobnega, ampak lahko je opazila neke vrste napetost v načinu, s kakšnim je zrl predse. Ali pa si je morda to le domišljala? Saj je bilo vseeno, bil je otožen. In od daleč bi še lahko ugibala, kakšna je bila njegova zgodba in v svoji glavi ustvarila možen zaplet v njegovem življenju in mu mimogrede nadela še neko popolnoma naključno ime, nato pa zadovoljno odšla naprej. Ampak tega ni naredila – iz nekega precej neznanega razloga jo je neznanec pritegnil in zdaj, ko je sedela poleg njega, ni nameravala kar odkorakati. Včasih si je rada vzela čas in se posvetila kakšnemu neznancu, sploh če je izgledal tako zamorjeno, kot je izgledal tale pred njo. Morda je bilo to vsiljivo. Morda je bila preveč optimistična in najbrž je delovala vsiljivo, ampak ne bi ji moglo biti bolj vseeno. Sploh pa je bila Saoirse zelo vztrajna oseba in če se je odločila, da bo neznancu vsaj nekoliko polepšala dan, se je tega nameravala tudi držati. Kaj drugega bi bila popolna potrata njenega časa. In navsezadnje je resno mislila – dan je bil veliko prelep, da bi dovolila temnolascu slabo voljo, čeprav se je to niti pomotoma ni tikalo. In to ji je tudi nazorno pokazal z rahlo nejevoljnim tonom glasu, ko je spregovoril.

Morda bi to delovalo, če bi bila rdečelaska ena izmed tistih običajnih deklet, ki so ob prvem znaku neprijetnega pogovora pobegnile hitreje, kot bi si to človek lahko predstavljal. Ampak na njo so imele takšne stvari drugačen učinek – prej bežna misel, da bi vsaj nekoliko razvedrila neznanca, je zdaj postala nekaj več. Skoraj potreba, da to mora narediti. »Po čem sklepam, da si zamorjen?« je ponovila njegovo vprašanje s skoraj presenečenim tonom glasu, kot da bi že sam odgovor na to moral biti popolnoma očiten. »Sam sediš sredi parka, na obrazu pa imaš tisti izraz, ki ga imajo ponavadi zamorjeni ljudi. Prav tako si očitno nekoliko napet in ti ni do družbe,« je naštela nekaj razlogov in rahlo nagnila svojo glavo, medtem ko je s pogledom zavrtala v njegove oči. Morda je bilo to retorično vprašanje, ampak no ja – če je že vprašal, mu je ponudila odgovor. Umaknil je pogled in Saoirse mu je sledila, čeprav ga je nato usmerila nazaj na njega – navsezadnje tista popolnoma naključna izbrana točka na bližnjem drevesu ni bila tako zanimiva kot neznanec, ki res ni izgledal preveč zadovoljen, prav tako pa je tudi ton njegovega glasu bil prav… Kakšna je bila beseda, ki jo je iskala? Siten, zoprn? Tečen morda? Po drugi strani pa se je morala rahlo namrščiti ob njegovih besedah, saj jo je nenadoma skoraj zaskrbelo za tega popolnoma naključnega človeka, kar je bilo za rdečelasko nekaj novega. Udobneje se je namestila na klopi in ga še naprej opazovala, ne da bi se pustila motiti pri svojemu početju, čeprav je zaradi nečesa imel vso njeno pozornost. Zaradi njegovih besed ali njegovega očitno temačnega razpoloženja? Tega ni vedela.

»Dragi neznanec, žal te moram razočarati. Ne bom odšla,« je naznanila na koncu njegovega malega govora in se mehko nasmehnila. Bil je dovolj zanimiv, da je želela ostati. Sploh pa je izgledal in deloval tako, kot da bi potreboval nekaj družbe. »In hej, ne zapravljam časa za pogovor s tabo. Sicer pa prav, ne bom spraševala. Vsaj ne preveč,« je skomignila z rameni, čeprav je nenadoma ugotovila, da je imela cel kup vprašanj, ki bi jih lahko v trenutku izstrelila iz sebe. »Zanimiv si,« je z njim delila še nekaj svojih misli, ne da bi se pustila motiti. »Večina ljudi bi ob tem vprašanju samo prikimala in se pretvarjala, da je vse v redu. Zabavna stvar pri tem je, da to največja laž na svetu – vedno je nekaj narobe. Ampak ne razumem, zakaj bi to tlačili vase. Morda je tako lažje. Kaj pa vem.« Nehala je govoriti in se namrščila ob spominu na njegove besede. »Saj ni vse tako čudovito, veš? Ampak se pač moraš potruditi in najti nekaj čudovitega v vsaki stvari, na katero naletiš.« To je sama počela že od nekdaj in zdelo se ji je samoumevno. Morda je bil problem v njej in ne v vseh ostalih ljudeh, ki so se ji včasih zdeli – popolnoma po pravici povedano – neverjetno čudni z vsem, kar so počeli v življenju. Nekatere stvari preprosto niso imele smisla in to jo je včasih zbegalo, spet drugič pa se s tem raje sploh ni obremenjevala. »Kakorkoli že, ne bom odšla. To sem že rekla, kajne?« se je namuznila, potem pa mu je ponudila svojo roko. »Saoirse,« se je predstavila, njena dlan pa je trmasto obstala v zraku med njima – ni je nameravala umakniti, pogled pa je vprašujoče uprla v njegove oči.

Naslov sporočila: Re: bench Pon Nov 28, 2011 2:02 pm

»patofiziologija, radiologija in nuklearna medicina, farmakologija, toksikologija,...« je mrmrala seznam predmetov, sama pri sebi, katere je ravno kar brala iz urnika, katerega je dobila pred nekaj tedni. predavanja so se po njenem mesečnem počitku zopet začela ter zavedala se je, da bo tokrat zadevo mogla vzeti v roke bolj resno kot kadarkoli prej, saj nenazadnje imela je le en cilj- končati tale študij in dobiti službo kot zdravnica. ob tem je avtomatsko dvignila pogled ter tista piflarska očala, ki jih je imela na nosu, hitro popravila. saj ne, da jih je drugače nosila, vendar zadnje čase, jih je preprosto potrebovala, ne ves čas, le na predavanjih ter med učenjem. naveličano je zavzdihnila. vedela je, da bo cele noči in dneve presedela za knjigami, z kavo ob strani, vendar po eni strani se je splačalo. prej, ko je mislila, da bo umrla se je zavedala kako prekleto so pomembni trenutki, tisti najmanjši, malenkosti, ki jih nekoč ni znala ceniti, vsaj ne dovolj. sedaj pa, ko je dobila še eno priložnost, da celo še enkrat živi, je vedela, da tega ni vredno zapiti v nočnih klubih. no, saj je verjela, da se bo tam vrnila tu in tam, vendar tokrat ji je bil študij kljub vsemu bolj pomemben, kakor dejstvo, da bo lahko šla zvečer v nočni klub, se napila do mrtvega ter počela vprašanje kaj. ne, tokrat je kljub vsemu, ta del življenja pustila na stran ter edina stvar kateri se je posvečala je bil študij. smešno, sedaj ko je preživela, ji je življenje kljub vsemu le predstavljalo še težjo oviro kakor prej. prej je vse preprosto nagnala od sebe, z nekaj malo izjem, ki so pač stale ob njej ter se zavedale kaj se dogaja z njo, sedaj pa... no, ni si metala peska v oči- ni imela nobenega ob sebi, skoraj nobenega. popravila si je pramen rjavih las za uho ter zrla v učbenike, katere je držala v naročju. če ne drugega, so bili ravno slednji odlična stvar, katera jo je vsaj malo odmaknila od realnosti ter dejstva, da se ne bo mogla ves čas zapirati vase ter se izogibati vsakemu, ki bi prišel mimo nje- sploh pa tistim, ki so bili nekoč njeni prijatelji. vendar bilo je kot je bilo, odločila se je, da bo življenje obrnila v drugo smer in če je tiste ostale že vrgla iz svojega življenja, sedaj ni bilo smisla, da se njim opravičuje in pojasnjuje, kaj je v bistvu razlog da je odšla. ne, ta zadeva je bila popolnoma nepotrebna, začeli so življenje brez nje ter s tem se je sprijaznila. ni bila več del njihovega življenja ter oni ne več njenega, vsaj ne tako kot so bili nekoč. nenazadnje, res se njim ni mogla opravičiti z preprostim razlogom, da je bolehala za tumorjem na možganih ter je bila prepričana, da bo umrla, sedaj pa je preživela in jih odnesla le s tem, da so tablete postale njena stalnica. zavzdihnila je ter se zavedala, kako prekleto težki meseci so bili za njo, sploh pa zadnji dnevi pred operacijo, ko se je zares zavedala, da je sama. ob misli na to se je namrdnila. zavedala se je, koliko solz je takrat pretočila po lastni krivdi, vendar kljub vsemu je bila jezna na ostale, ker je preprosto ostala sama. kljub temu, bi lahko kdo izmed tistih, ki je vedel, jo obiskal v bolnišnici. ob misli na to je odkimala z glavo ter stopila naprej, s pogledom usmerjenim v tla, tako da ni niti opazila postave nekaj metrov pred njo ter še preden bi se zavedala, se je zaletela vanjo ter njene knjige in učbeniki so zleteli po tleh. »prekleto,« je zamrmrala, preden se je sklonila ter vzela knjigo po knjigo v roko, medtem ko se je končno zazrla v neznanca, ki ji je povzročil nesrečo. »oprosti, mogla bi...« je že začela z opravičilom, katera ponavadi ni delila, vendar še isti hip utihnila ter se z malce odprtimi usti, ki so tako obstale od presenečenja, zazrla v osebo pred njo. »valentin,« je izrekla njegovo ime, izdihnila zrak, ki ga je malo prej globoko zajela ter za nekaj trenutkov zaprla oči. zakaj prekleto ji ga je življenje postavljalo na pot, ko pa je bilo med njima dvema konec? preprosto konec? zavedala se je, da je svetlolasec začel živeti njegovo življenje dalje ter v njemu ni bilo več prostora zanjo. sicer res, da jo je vsako noč mučila misel, kako prekleto jo je lahko tako hitro pozabil ter skočil v zvezo z tisto svetlolasko, vendar od tega ni imela ničesar razen manjše zamere do njega, na katero je pa že pozabila. do sedaj. prišla je zopet k sebi ter brez oklevanja vzela preostanek knjig iz tleh ter tiste, ki so se znašle v njegovih rokah ter se hitro vstala. »kakorkoli, lepo te je bilo videti,« je dejala ter stopila mimo njega, ne da bi mu namenila pogled. čeprav je imela občutek in želela je, da jo vstavi, da ostane še nekaj trenutkov v njegovi bližini, katero je tako prekleto pogrešala- tega se je zavedala v tem trenutku, vendar preprosto po eni strani ni hotela, vedela je, da bo vse skupaj prav tako prekleto bolelo.

tagged is AWSOME valentin and here is 856 words. sorry for crappy post, ampak ja, čisto brez navdiha zadnje čase, damn. ampak obljubim, da bo naslednji boljši, i promise, promise. and yes, i miss this two so much :3. and yes, i'm listening to maroon 5 for inspiration.

Naslov sporočila: Re: bench Tor Nov 29, 2011 8:44 pm

Zaklenil je svoje stanovanje katerega je imel tu v Amsterdamu,ter se počasi odpravil ven v svoji športni opravi. Jasno je bilo, da je bil namenjen Gabrieli in glede na to da je bil sam dovolj len in ni poskrbel za svoje kosilo je le upal, da se bo kje v njenih predalih našla čudežna številka in si bo lahko kaj naročil in tako končno zaužil. Vso to tekanje gor in dol je povzročilo prav to da ni jedel kot bi se moralo in prav nič čudno ni bilo da je večino časa bil lačen kot volk, vendar se mu zdaj hrana ni ravno podila po mislih le misel na svetlolasko, ki je zadnje čase res postala resen dejavnik v njegovem življenju in kdo bi si lahko mislil da bo prav on lahko imel dekle pri teh letih ob kateri se bo počutil kot da ni nič prisiljeno. Realno gledano je bila svetlolaska tista, ki je povzročila da je bila prav ona včasih bolj zanimiva kot zakoni fizike in da ni bil tako zelo bedna oseba kot je bil navsezadnje in od nje je lahko pričakoval le nemogoče. In uspelo ji je, da se je sprijaznil da Astrid ni več del njegovega življenje in bo spomin nanjo le to- spomin na Amsterdam, na neko ljubezen katero je čutil do nje vendar je bila sedaj mrtva ( vsaj tako je sklepal ) in živeti v preteklosti pač ni bilo zdravo. Veliko bolj zdravo je bilo nadaljevati življenje in on je to storil s pravo osebo. Prepričan je bil v to in če ga je Astrid kdaj imela res rada in je hotela le da je on srečen je zagotovo bila srečna tudi ona sedaj, ker mu je to uspelo.

In v svojo hojo je bil tako zelo zamišljen, da sploh ni gledal kod hodi dokler ni čutil le zaleta temnolaske pred seboj in slišal zven knjig, ki so popadale po tleh in takšne situacije mu res niso bile ljubi sploh zato ker je včasih sledil neprijeten pogovor in sam je res hotel čim prej z mraza do punce in se ne ukvarjati z neznanko. Vendar, ko je ujel njen obraz in se zazrl v njene oči je lahko dojel da dekle pred njim ni neznanka in bil je šokiran nad tem koga je dejansko videl. Delovalo mu je kot privid, kot nekaj neresničnega toda bolj kot je mežikal z očmi in se trudil odgnati podobo je vse skupaj delovalo bolj in bolj resnično, ter ko je izgovorila njegovo ime je samo zaprl oči in očitno je bila ponovno tu. Nič mu ni bilo jasno toda bila je tu. Ona je bila tu in sam prekleto ni vedel kaj naj stori po vsem tem času z njo. Čutil je kako ima namen oditi mimo njega toda iz še sebi neznanega razloga je njegova roka ujela njeno in jo potegnila nazaj pred njega. » Kako Astrid ? « je vprašal in ji ni namenil niti pogleda. Ni bil zmožen se izgubiti v tistih očeh, ko je bil pa ravno namenjen k svojemu dekletu in ravno srečanja z Astrid ni imel v načrtih. V nobenih. Zanj je bila mrtva in po tem času je to nekako lahko vzel tudi kot za resnico ne za sklepanje in mu zato še toliko bolj ni bilo jasno kako je sedaj tu čisto drugačna. Sploh je namreč ni prepoznal. Temni lasje, malo manj bledi obraz in knjige v rokah. To ni bila ravno Astrid na katero je naletel v diskoteki in do katere je imel določena čustva. Bila je popolnoma druga in ni mu bilo čisto jasno. » Ne razumem. « in si šel z rokami čez lase dokler niso obstale nekje za vratom in je odmaknil pogled nekam nazaj in nato pogledal ponovno proti njeni postavi. » Mislil sem, da si…. « pa vendar ni mogel dokončati. Slišalo se je tako narobe sploh izgovoriti in približno je v vsaki situaciji vedel kaj mora narediti vendar sedaj je to bilo težje ugotoviti kot kakšen zakon fizike.

Zavzdihnil je in samo obstal tam v tišini saj mu kaj drugega ni preostalo. » Svetla si mi bila bolj všeč. Vendar ti tudi temna sede. «mogoče se je slišalo neumno toda nekaj je moral reči. Drugače sta res lahko samo še odšla drug od drugega in tega ni hotel. Res neumno od njega. Lahko bi ji pustil oditi jo imel za privid in steči v objem svojega dekleta toda namesto da bi stal pred njenimi vrati je bil sedaj tu, ker ga gravitacija ni znala premakniti. Samo stal je tam in vleklo ga je k temnolaski toda spet po drugi strani je vedel kako zelo narobe je to. » Anatomija, kaj ? Vidim da se pridno učiš za izpite. « ter tokrat pogovor preusmeril na učbenik katerega je opazil v njenih rokah.

astrid

800

florence + the machine - you've got the love

Naslov sporočila: Re: bench Sre Nov 30, 2011 2:15 pm

zakaj, prekleto zakaj, jo je tisti tam zgoraj tako kaznoval ter jo postavil pred njega. no, če bi naredil samo to, bi še preživela, nenazadnje bi sedaj lahko obrnila hrbet ter odšla od njega domov, kamor je pač nameravala, opravila stvari glede predavanj ter popoldne odšla na anatomijo. vendar ne, valentin jo je potegnil nazaj ter ko je zopet začutila njegov prijem je njeno srce preprosto začelo še hitreje delati ter kljub temu, da so se ji lica barvala rožnato od mraza, je tokrat preprosto začutila toploto čez celo telo. presenetljivo je bilo, kaj vse je lahko sprožil le en sam dotik. ko je spet stala pred njem se je prestopila iz noge na nogo ter se trdno oklenila knjig v svojem naročju, medtem ko je pogled odmaknila stran od njega. ob njegovem vprašanju je zaprla oči ter vse kar je naredila je zmajala z glavo. vedela je, da ima tudi on pogled umaknjen stran ter še vedno ni razumela, zakaj je hotel govoriti z njo. v redu, res si je zaslužil pojasnilo in to, vendar zakaj ravno v tem trenutku? po vsem tem se je zavedala, kako prekleto čustveno nestabilna je, ni bila niti senca več tiste astrid, ki je obstajala pred operacijo. sedaj ni življenje jemala kot nekaj, kar bo tako ali tako izginilo ter vse skupaj ni jemala več tako lahkotno kakor prej in ni ji bilo prekleto vseeno za vsako stvar. sedaj je bila preprosto prekleto bolj občutljiva kakor prej, kakor da se še ni zavedala, da je zares preživela, vsako malenkost si je gnala k srcu ter prav vsak jo je sedaj lahko prizadel. vedela je, da bo trajalo le nekaj tednov, da si nadene nazaj masko samozavesti, vendar do tistega se bo utegnilo zgoditi še prekleto veliko dogodkov. in ravno ta je bil eden tistih, ki so lahko do konca pretresli njeno življenje, ki se ga je trudila, vsaj trudila, zgraditi na novo. »čisto preprosto valentin,« je odgovorila, ne da bi dvignila pogled ter z nogami je na rahlo razmetavala sneg pod njenimi stopali. ni ga bila zmožna pogledati v oči, vedela je, kakšne spomine bo vse to preneslo. če bi bila še vedno takšna astrid kot prej, bi bila sedaj preprosto nekakšne dobre volje, ko bi bila v njegovi bližini, njen nasmeh bi žarel ter še zdavnaj ne bi izbirala besed. vendar sedaj preprosto ni bila sposobna, preprosto še ni od vsega skupaj prišla k sebi, tako da se je močno zavedala, da tale pogovor ne bo praktično nič drugega kot to, da se ji bo njegova podoba zopet prikazovala na vsakem koraku ter da se v bistvu še spraviti ne bo mogla k učenju, ker se ji bo dogodek ves čas prikazoval pred očmi in ne bo imela moči, da se zbere. slaba stran ljubezni, ki jo je le še vedno čutila do njega. ob njegovih besedah pa je le dvignila pogled ter se z rahlo nagnjeno glavo zazrla vanj skozi očala, ki jih je pri vsem tem pozabila sneti. »umrla? mrtva?« so ji besede kakor strela ušle iz jezika, pri tem pa se ji na obrazu ni zarisalo skoraj nobeno čustvo, medtem ko je bilo v očeh lahko razbrati skoraj vse, od razočaranja, do žalosti in pa celo veselja, ker v bistvu zares stoji tu in da je pred njo on. vendar kljub temu, s tem ni bilo opravičeno niti eno dejstvo pri celotni zadevi. »ampak se nisi niti malo potrudil, da bi preveril, če je res?« je bruhnilo iz nje, medtem ko so se ji solze v očeh popolnoma avtomatsko nabirale ter malo je manjkalo, da se ji niso spustile po licu ter trdno je stisnila ustnice skupaj. vse je bilo tako prekleto težko, bila je tako prekleto čustveno nestabilna zaradi vseh dogodkov ter zavedala se je, da bi sedaj, če bi se zgodilo kaj presenetljivega, če bi se je dotaknil, če bi kaj takega rekel, bi preprosto bruhnila v jok. preprosto jo je preveč stvari lahko zadelo v teh trenutkih, tega se je zavedala, vendar ni mogla pri tem nič storiti. popolnoma nič. ko pa se je situacija glede tega polegla ter je zopet spregovoril in tokrat tema presenetljivo ni bila njena bolezen, ni mogla kaj da se ne bi nasmehnila. vzela je pramen rjavih las v roke ter si jih ogledala. »hvala. in mimogrede, pa saj ni tako slabo,« je dejala ter ob tem skomignila in z roko, s katero je malo prej prijela svoj pramen, se je zopet oprijela svojih knjig ter zazrla vanj, medtem ko ji je v hipu prišla čez misel njegovo svetlolaso dekle. »vendar pa nenazadnje, ti očitno padaš na svetlolaske« je dejala ter skomignila z rameni, ne da bi hotela ponazoriti, da tale opazka leti na njegovo dekle. vendar pa kakorkoli, preprosto ni mogla spregledati, da je tako hitro našel zamenjavo zanjo in čeprav tega ni hotela pokazati ter se je skrivoma prepričevala, da je srečna, če je on srečen, jo je kljub vsemu bolelo dejstvo, da je tako prekleto skočil v zvezo z drugo, najbrž celo takrat prekleto hitro, po njunem slovesu- ob tem se je avtomatsko ugriznila v ustnico ter ni mogla kaj, da pogled ne bi umaknila v tla. vedela je, da je spomin na tisto, za v ta trenutek preprosto preveč boleč. ko je omenil ime njenega učbenika se je nagnila naprej, da je še sama preverila naslov, čisto avtomatsko ter se ob tem nasmehnila. »ja, v teh mesecih sem prekleto veliko zamudila, če se sedaj ne vzamem v roke, bom padla na prvem izpitu« je dejala ter se ob tem skremenžila in zopet dvignila pogled k valentinu in po nekem nesrečnem naključju se je njen pogled srečal ravno z njenim, kar pa je seveda, v njej v trenutku sprožilo naval čustev ter v hipu je odmaknila pogled od njega. »in ti? kako si ti?« je dejala ter zopet dvignila pogled k njemu, v upanju, da se tokrat ne bo srečal z njegovim ter da, ne bo omenil svojega dekleta- nenazadnje je vedela, da vsega skupaj ne bo prenesla naj bolje, nenazadnje ga je imela kljub vsemu še rada, prekleto rada ter če je že še ni hotel pustiti oditi, ne bo imela nič proti, če se pogovor vsaj dokaj normalno izpelje, nič drugega.

tagged is AWSOME valentin and here is 1.035 words and this smell like fun, fun, fun i love this two so much :3. and yes, i'm listening to the kooks for inspiration.

Naslov sporočila: Re: bench Pet Dec 02, 2011 7:06 pm

Vendar ni bilo preprosto. Mogoče je delovalo po neki logiki- preživela je in je bil nekakšen pozitiven čudež za vse, toda ni bilo tako zelo preprosto vedeti da je ona spet tu na drugi strani ceste pa ga čaka dekle in vedel je da je padel v ogromno kašo iz katere se ne bo znal rešiti. Noben pa od njiju si ni zaslužila, da bi na kakršen koli način trpela in to je bil že dovolj jasen razlog da ni bilo preprosto kot je sama trdila. Veliko bolj zakomplicirano je bilo in ni vedel kaj bi sploh storil sedaj, ko je po dolgem času imel njo pred seboj v veliko boljši verziji kot kadarkoli poprej in spomini so prišli nazaj in kot njegova čustva katera so vedno bila tu prisotna z njo le da se je odločil nadaljevati svoje življenje in ne imeti misli v preteklosti. Mislil je, da je mrtva kaj je drugega lahko sploh storil kot naredil nekaj korakov naprej in ne nazaj. Živčno si je šel z rokami čez lase, ko je rahlo zapihal mrzel veter in ga ponovno opomnil da res ni bilo najbolj pametno tu stati z njo, ko bi moral biti v resnici drugje a ga to nekako ni zanimalo oziroma ni hotel da ga ne bi. Najraje bi stopil bližje k njej in jo objel in se ponovno prepričal da je res resnična vendar je res to lahko storil ? Ni mogel. Astrid je že delovala tako da bi ga takoj odrinila in do Gabriele prav tako ne bi bilo pravično in želel si je da bi njegovo življenje samo enkrat bilo preprosto in ne neka nerešljiva uganka, ker je preprosto že obupal. Čim po lažji poti je šel je na koncu bilo enako kot če bi šel po težji.

Rahlo je prikimal z glavo kajti sam za razliko od nje ni mogel izgovoriti teh besed z takšno lahkotnostjo kot je ona. Smrt ji ni več pomenila strahu ker je že zrla iz oči v oči z njo medtem, ko sam ni vedel kako je to in je še vedno predstavljala nekaj nad realnega in neznanega. » Zakaj bi se Astrid ? Poslovila sva se in jasno sem ti dal vedeti da ne morem biti tam s teboj in prepričan sem bil da si umrla. Da ni možnosti zate in s tistim dnem je bilo zame konec vsega in nisem več gledal v preteklost še manj pa raziskoval kako je s teboj. Bal sem se da bom naletel na resnico- in to je da si res umrla in dejansko videti grob s tvojim imenom. « se je nekako opravičil, čeprav se ni imel za kaj razen kot za to da je sploh on sam obstajal. Da je zakompliciral toliko življenj in če je kaj imel pameti v glavi je vedel da v naprej še toliko težje. Del njega pa je vedel da bo vedno ljubil dekle pred seboj in drugi del njega je točno dobro vedel da so njena čustva še vedno enaka celo če ne še močnejša pa čeprav je sedaj delovalo vse skupaj kot da se sploh ne poznata. Razdalja med njima je bila velika in pogledi so bili usmerjeni povsod drugod samo drug na drugega ne in vsa situacija je bila ne razložljiva. Še pred časom bi si stala v objemu sedaj pa kot da se nista poznala, kot da se nista ljubila.

Rahlo se je poskušal nasmehniti toda njegov nasmeh je kar kmalu izginil. » Astrid…« in zavil z očmi. Dobro je vedel kaj je s svojimi besedami mislila in znova ga je opomnila na Gabrielo proti kateri je bil namenjen toda sedaj mu to nekako ni bilo pomembno in počutil se je krivega vendar ni mogel se obrniti in oditi stran od Astrid ter jo mogoče ponovno izgubiti. Kaj pa je navsezadnje tudi sploh vedel ? mogoče pa jo je že tistega dne ko je odkorakal stran od nje in kaj kmalu pristal v zvezi z drugo svetlolasko za katero je očitno ona sedaj vedela in lahko si je predstavljal da kaj preveč vesela ni bila nad slišano ali pa videno novico. » Torej veš.«kar pa seveda ni bilo čudno. Ne samo da je na facebooku imel tako. Že znanstveno je bilo dokazano da se novice hitro razširijo in če je samo malo kdaj prisluhnila je lahko to slišala ali pa videla in bilo mu je sedaj toliko težje. Govoriti z njo o dekletu medtem, ko je bila ona edina katera bi morala od začetka biti na tistem mestu, čeprav je imel Gabrielo prav tako neizmerno rad in v tem času se je navadil na njo ter užival v njeni družbi in v dejstvu da je bil popolnoma nov Valentin ob njej in prav ta Valentin mu je bil všeč. Ob njej se je smejal glede Astrid pa so ga vedno vezali žalostni spomini z izjemo tistega dogodka v klubu, ko sta se spoznala in bila še popolna neznanca drug drugemu.

Njegov pogled je ujel njenega in ob tem se je rahlo nasmehnil in nato spustil pogled spet nazaj proti tlom. . » Dobro. Mislim šola kot šola, izpiti pač porabijo večino energije vendar življenje teče kot po gladkem in se nimam za pritoževat. .« in samo skomignil z rameni saj je bilo navsezadnje res. Čeprav nje ni bilo v njegovem življenju še ni umiral kljub temu da jo je ljubil in se ni igral nekega bedastega junaka kot Romeo in se trudil ubiti ob Julijinem grobu, ki pa niti ni bila mrtva kot niti ne Astrid in ga je zato čakala veliko boljša usoda kot pa Romea. Torej se za pritoževati res ni imel razen okoli šole toda spet to ni bilo kaj preveč novega. Dokler je lahko bil sam v Amsterdamu brez svoje zlagane družine in drame, ki je bila že vsakdanja je prav užival pa če se mu je še kako zelo slabo godilo v glavah drugih je bilo njemu čisto dobro. Imel je streho nad glavo in hrano ter vodo in če je res že moral ponovno pomisliti na Gabrielo je imel tudi dobro dekle ob strani, ki je verjelo v njega in včasih njegovo dolgočasno življenje preobrnilo v glavo s kakšno novo norostjo na njenem spisku vseh početij katere mora storiti v življenju. Nenadoma pa je iz njega planilo kratko a pomembno vprašanje. » Si srečna, Astrid ? .«

astrid

1.056

the police

Naslov sporočila: Re: bench Pet Dec 02, 2011 9:33 pm

ugriznila se je v ustnico, medtem ko je le z težavo zadrževala solze. prekleto, kje je bila tista stara astrid, katero je v tem trenutku potrebovala bolj kot bilo kaj na svetu, res bolj kot bilo kaj? točno je vedela, kaj bi naredila. ne bi se brigala ne za to, da ima svetlolasec punco, ne za to, da naj bi bila drug drugemu preteklost, pač pa bi preprosto razblinila tiste centimetre med njima ter svoje ustnice pritisnila na njegove, medtem ko nova astrid ni bila sposobna ničesar, prav ničesar. ob tem je jezno stisnila pesti, še močneje ugriznila v ustnico, ne povsem prepričana ali je ni že pregriznila ter pogled odmaknila nekam v daljavo, da bi se ji od vseh teh solz izostril, vendar ji logično ni uspelo. vedela je, da jo valentin ni poznal take, ni poznal njene čustvene, mehke plati. že res, da je bilo na njunem slovesu del tistega, ko se mu je končno odprla, vendar nikoli ne zares, sedaj pa, odkar se je vrnila nazaj na stara pota je preprosto postala preveč občutljiva, občutljiva na ves svet okoli sebe in naenkrat si je celo vsako malenkost mnogo preveč gnala k srcu. ko si je nehala gristi ustnico, je začutila kako se ji je slednja zatresla ter vedela je, da je v bistvu že na robu joka, sploh ko je spregovoril. je bila resno tako prekleto čustveno nestabilna po vsem tem? je bila prekleto res taka reva? ja, bila je. reva in točno to. zavedala se je, kaj bi v tem primeru naredila ona prej. namenila bi mu začuden pogled, mu dala jasno vedeti, da si je vsaj to zaslužila, da je ni pozabil po enem dnevu, vendar ona je preprosto le pokimala. »oprosti, jaz...« je začela, še vedno začudena sama nad sabo, v kakšno osebo se je spremenila sedaj. bila je nekaka mešanica vsega, svoje stare astrid preden je izvedela za tumor ter po tem, ko je mislila, da bo za njim umrla, vendar kakorkoli, bila je preveč krhka, za vse skupaj, kar je bilo pa več kot očitno vidno, ko je popuščala prav pri vsaki besedi, čeprav bi si mogoče le želela kaj povedati nazaj, vendar preprosto ni mogla, ne njemu. »mogla bi se sprijazniti, da sem takrat postala zaključeno poglavje v tvojem življenju, žal mi je, ker tega nisem bila sposobna narediti« je dejala, ko se ji je pri zadnji besedi le zlomil glas ter utrnilo se ji je nekaj solz po licu, katere pa je hitro obrisala. vedela je, da bo v vsakem primeru izpadla šibka, vendar ni pa zopet hotela izpasti prešibka in vedela je, da če ne bo joka ustavila takoj, bo na koncu prava katastrofa, kakor je po novem vsakič bila, ko se je to začelo. ko se je pogovor le umiril ter prišel na drugo temo, se je le malce ohladila, vendar ko se je pa začel pogovor o njegovem dekletu, pa ni mogla zanikati- bila je ljubosumna nanjo, preprosto ljubosumna, ker je imela tisto, kar bi moralo pripadati njej, vendar ne. kot vse drugo ji je bolezen vzela še to, nekaj kar je imela najraje na tem svetu. ko je zavil z očmi je v hipu prekrižala roke na prsih ter se zazrla vanj. žalost v njej je v trenutku zamenjala jeza. »prekleto, da vem« je dejala ter prvič pri tem srečanju, oziroma prvič, odkar je preživela, je imela občutek, da delček njene stare astrid še živi v njej- nenazadnje ravno ona bi vedno in povsod vedela, kako naj se odzove v tej situaciji, ne da bi pokazala svoje zlomljeno srce, ki je v vsem tem nastalo. »vem, da sem ti rekla, da me pozabi, vem, da sem ti rekla, da živi svoje življenje brez mene in vsem, da sem ti rekla, da si najdi nekoga...« je začela ob tem se pa končno neposredno zazrla v njegove oči ter ob tem snela svoja očala. »vendar nisem si mislila, da sem bila tako malo vredna, da ne bi prvo preveril kaj se je zgodilo z mano, preden si skočil v zvezo,« je dejala ter vedela je, da je bila kljub vsemu zadnji človek, ki mu je lahko očitala, vendar kljub temu- preprosto je morala vedeti, da mu še nekaj pomeni, preprosto je morala. nenazadnje ni si predstavljala življenje brez njega, kako bi bilo, če bi jo res pozabil, preprosto pozabil ter, da bi njuna skupna prihodnost živela le še v njenih sanjah. tokrat bi si pa res najbrž želela, da bi jo tistega dne na operacijski mizi smrt vzela s seboj. ob njegovih naslednjih besedah, ko pa se je pogovor končno odvil v normalnega, je pokimala. jasno, ustvaril si je svoje življenje brez nje, kakor bi si mogla ona brez mislijo nanj, vendar nekako... bilo je preprosto nemogoče, vsaj po tem sedaj. ob njegovih naslednjih besedah pa je bilo, kakor da bi jo strela zadela iz jasnega. njene misli so ravno odplavale nekam k njeni družini, k bratu, k očetu, s katerim je zadnje čase skušala izpostaviti normalen odnos, kakor z vsemi drugimi. vendar oni so bili v bistvu zadnji problem, vedela je, da bosta tako ali tako prva, ki ji bosta oprostila. vendar tokrat se ji je pred misli zarisal prav njegov obraz- ne, ni bila srečna. zato ker je bila ločena od njega. »v tem trenutku sem« je dejala, čisto potiho, sama zase, vendar vedela je, da jo je slišal. »pogrešam tisti čas pred boleznijo, ko sem imela prijatelje, družino, študij popolnoma v redu, vse kar sem potrebovala,...« je dejala, medtem ko je sedla na klopco, ki je bila v bistvu poleg njiju ter se zazrla v tla. »vendar pa, pogrešam tudi tisti čas,... ko sem mislila, da bom umrla. počela sem stvari, ki jih nikoli ne bi, v bistvu sem živela, kot nikoli prej nisem. in kar je najpomembnejše...« je dejala ter se tokrat zazrla k njemu, direktno v njegove oči. »imela sem tebe« je zamrmrala, pustila, da je minilo nekaj trenutkov tišine, nato pa umaknila pogled in nadaljevala. »vendar po operaciji je bilo, kot da sem ostala sama na svetu. in sedaj sem tu, gradim življenje čisto od začetka, opeko za opeko. in... sreča me najbrž še čaka« je dejala ter se zazrla v tla, čeprav je vedela, da je edina njena sreča le on. in ne, ni bila srečna, to mu je s temi besedami več kot jasno povedala. bila je le,... zadovoljna, ker je preživela in hvaležna življenju, ker ji je pustil še eno priložnost, katero pa je mislila izkoristiti z vsemi svojimi močmi.

tagged is AWSOME valentin and here is 1.081 words awh, so adorable :3. i'm listening to the police for inspiration.

Naslov sporočila: Re: bench Sob Dec 03, 2011 7:15 pm

Seveda se mu je lomilo srce ob pogledu na njo, kajti navsezadnje je bila obema velika želja da bi bila skupaj drug z drugim in da bi ona preživela in bi njuna zveza prišla na plano ter bi se spoznala in ljubila točno takšna kot sta. Toda usoda je že imela svoje odločitve na katere sama nista mogla vplivati in ni mogla zahtevati od njega naj ne nadaljuje svojega življenje ampak živi v upanju da bo nekoč našel srečo z njo. Bil je realist in je vedel da če je ona na smrti postelji pač to ni bilo mogoče. V nasprotnem primeru bi že sam naredil kaj da bi ona sedaj bila njegovo dekle in ne Gabriela s katero je našel neko svojo srečo in po pravici povedano je vsako na svoj način ljubil le da je vedel, da bi izbral Astrid v primeru da ne bi bila bolna ter bi Gabriela ostala to kar je bila- dobra prijateljica katera ga je spravljala v razno razne težave a jo je še vedno imel rad zaradi svojega navihanega karakterja, ki mu je vsakič znova in znova narisal nasmeh na obraz. In tu je bila še Astrid, ki mu je s prvim srečanjem zamešala glavo in res ni znal več trezno razmišljati in je prvič v življenju spoznal kaj je ljubezen in kaj je trpljenje in mu je bila tudi lekcija da čez to noče iti še enkrat in z Gabrielo je vedel da bo drugače. Preprosto ni bila dekle, ki bi ga prevarala in vedel je da bo prej krivda njegova in to ga ni niti malo presenetilo in edino mu je bilo sedaj žal svetlolaske. Sploh ker je bila Astrid ponovno tu in bo ponovno v njegovih mislih. Seveda če bi se potrudil bi lahko bilo drugače in sedaj zatrdno ni mogel trditi vendar prišlo bo do situacije ko bo prijel z roko svetlolasko in hodil z njo po hodnikih iz učilnice pa bo prišla temnolaska in neprijetnost se bo lahko začutila v zraku. Niti pa ni vedel sedaj kako naj Gabrieli sploh pove, da je Astrid živa in da je preživela.

»Vsak od naju se je moral z nečim. Jaz s tem da imaš raka oziroma si ga imela in ti da med nama pač ni mogoče. Če bi nama bilo usojeno bi že zdavnaj bilo drugače se ti ne zdi ? Toda vsakič ko poskušava preprosto ljubezen ni dovolj in… «ter skomignil z rameni. Saj je sama najbolje vedela kaj misli in s čim se morata oba sprijazniti in dojeti da očitno za njiju ni skupne poti in imata lahko tiste trenutke ter neko normalno komunikacijo ne glede na to kako zelo ju to boli. In bolelo je. Saj je sam to vedel in čutil. A realnost je bila drugačna in ni smel plavati visoko nad oblaki da bo ona del njegovega življenja. Pa četudi bi jima bilo usojeno kaj bi storila ob koncu izmenjave. On bi odšel v Rusijo ona ostala tu in enako bi bilo kot sedaj. Nekaj bi ju ločilo in vsak bi imel ponovno svoje življenje in v nobenem pogledu nje ni bilo tam na njegovi poti. Ni bilo.

» In kaj naj bi naredil ? Potrkal na vrata bolnišnice in vprašal če je Astrid Herrera slučajno živa ? Ne moreš zahtevati tega od mene. Dobro veš da mi veliko pomeniš in si mi pomenila, vendar ko sem odšel tistega dne od tebe na igrišču je bilo konec. Ti si bila mrtva in stvari med nama z Gabrielo so se tako razpletle in bila je tu zame. «je presenečeno odgovoril proti njej in stresel z glavo. Pričakovala je nemogoče od nje. Tudi sam je bil šokiran da je tako hitro pristal v zvezi toda slej ali prej bi se zgodilo kaj podobnega in ni mogel vplivati na to. Tistega dne je bilo konec in tudi če ne bi bilo dolgov drug drugemu nista imela. Dejansko nikoli nista bila skupaj in še vedno bi lahko en dan po njuni noči pristal v zvezi z nekom. Navsezadnje je imel to pravico in tako je imel tudi pravico poiskati svojo srečo drugje in če je to bilo tako zelo hitro naklonjeno mu je sam zagrizel v vabo.

Njegov pogled je sledil njeni postavi, ki se je usedla na klop in nekaj sekund za tem je sam storil isto in vedel je da bi moral zdaj že oditi vendar bog ve kdaj bo spet na njo naletel in zdaj je lahko razčistil kaj je imel. Gabriela bo že počakala sploh pa tako niti ni vedela da prihaja in je vse skupaj bilo kot neko presenečenje pa čeprav je ob jutrih vedno odšel do nje. » Še vedno me imaš Astrid. Vedno bom tu ob tebi. « in jo spodbudno pobožal po roki nato pa jo umaknil, ker je vedel da ne bo prenesel nobene njene bližine. Že dovolj je bilo da je govoril z njo in sedel poleg nje ter so ga do njenih ustnic ločevale samo še majhne razdalje. A v glavi je imel angela, ki mu je pravil naj misli na Gabrielo in srečno življenje z njo na drugi pa je bil hudič, ki mu je govoril da naj naredi kaj takega in ne pove dekletu kot da ga bo ugotovilo. » Vem, da deluje vse drugače. Sam imam dekle in nekako si tu med nami vendar moje srce bo vedno tvoje. Ne glede na to kako zelo napačno se to sliši zgolj zaradi Gabriele toda vedno te bom ljubil. Samo mogoče nama ni usojeno in je bila odločitev da nadaljujem svoje življenje s svetlolasko najboljša navsezadnje sem srečen in jo ljubim. Drugače kot tebe vendar jo. « ter skomignil z rameni. Drugega ni imel za reči. Kot to resnico, ki je bila lahko kruta vendar po navadi so bile take.

astrid

965

the police

Naslov sporočila: Re: bench Ned Dec 04, 2011 12:12 am

zakaj preprosto je govoril s takšnim tonom kakor da mu je preprosto vseeno za vse skupaj? kakor, da je to zadnja stvar na svetu, s katero bi se obremenjeval. no, vedela je, da bi moralo biti pri njej enako, popolnoma vseeno bi ji moralo biti za vse skupaj, preprosto ga bi morala odpisati iz svojega življenja. vendar kaj ko ni mogla biti tako prekleto hladna in ravnodušna do celotne situacije, kaj ko prekleto ni mogla vsega skupaj tako hitro odpisati kakor je lahko on. preprosto, bil je zasidran v njeno srce, to je bilo dejstvo. bilo je več kot očitno, da pri njemu v tem trenutku ni bilo tako, ali pa je vse skupaj preprosto lažje sprejel, prenesel vse skupaj, saj nenazadnje ona sama pa v tej zadevi ni videla to, da je pač bilo kar je bilo in za njiju ni prihodnosti. prekleto, kako je znalo biti življenje zakomplicirano. prej se v bistvu ni obremenjevala z ničemer, preden je izvedela za tumor je bilo vse tako prekleto preprosto. imela je nekoga, ki jo je imel rad, za katerega je bila prepričana, da bosta vstala do konca skupaj, imela je prijatelje ter imela je družino. in kaj je bilo po tem? prišla je novica s tumorjem in njeno življenje se je obrnilo na glavo. še preden se je zavedala, je thea odbila od sebe, prijatelje je pustila, čeprav je bilo prvo pravilo, da njih nikoli ne zapuščaš in kot zadnje- družina, ki naj bi bila edina, kar ostane skozi življenje, vendar ne, ona je še to uničila takrat. vendar pa po eni strani.... zavedala se je, da če takrat se ne bi srečala z boleznijo, bi bilo vse drugače. ne bi naletela nanj, imela bi thea in nikoli ne bi več gledala za drugimi, ne bi enkrat zares zaživela življenja. vendar ko je sedaj gledala nazaj, vedela je, da je bilo tudi tisto obdobje ne ponovljivo, če ne bi bilo tistega, ne bi spoznala ljubezni na ta način, vendar hkrati, se ji je v tem trenutku preprosto vse skupaj zdelo tako prekleto nevredno. »valentin, mučiš me« je dejala direktno ter ob tem mu nakazala, naj govor o vsem skupaj ustavi, saj je bil zanjo preprosto preveč mučen in komaj si je dohitevala brisati solze, eno za drugo. »moja bolezen je bila edina ovira, edina stvar, ki naju je razdružila prej in poskusila sva samo enkrat, tako da lahko prenehaš z iskanjem izgovorov na tem delu. nisva sploh imela časa, da bi karkoli poskusila« je zaključila ter odkimala z glavo. ne da si ne bi bila usojena, usoda ni bila poštena do njiju. potrebovala sta čas in ravno tega jima je primanjkovalo, samo to sta potrebovala in ničesar drugega, vendar če se je on vdal tako prekleto hitro, se je lahko tudi ona. tako ali drugače morala bo pozabiti na pojem onadva ter vedela je, da potrebuje le čas, ki za razliko od njiju dveh ima, ki ga za razliko od prej, sedaj ima. in tokrat bo to naredila- izkoristila ga bo in preprosto pozabila na vse skupaj, vseeno ji bo za vse skupaj kakor je njemu. dobila bo staro astrid nazaj, v to je bila odločena, dosti je bilo zlomljenih src in prevelike odkritosti, preprosto dovolj. »očitno ti nisem pomenila dovolj, da bi to naredil« je dejala s solzami v očeh ter odkimala. prekleto, kako je morala biti takšna trapa, da je pomislila, da ne bo tako hitro pozabil nanjo? bilo je očitno- našel je drugo, zanjo ni bilo več prostora. in tako bo tudi ona morala narediti, njega preprosto odpisati in v tem trenutku, glede na to, kako je bila besna nanj, ker je vse to jemal s takšno preprostostjo bi lahko to naredila. v tem trenutku bi ga lahko res izbrisala iz življenja. »zakaj preprosto ne priznaš, da sem odveč v tvojem novem življenju, da ti je narobe ker sem preživela? oh ja, prekleto, bolje da sem tiho, ker bom spet kaj rekla narobe« je dejala ter zamahnila z rokami. ni vedela, zakaj v bistvu se jezi nanj, vendar bilo je očitno, da njej ni bilo tako preprosto vseeno za vse. za trenutek se je res počutila kot vsiljivka ter najraje bi se zakopala v tla, vendar v drugem trenutku pa,... še vedno ga ni razumela, kako je lahko tako hitro skočil v novo zvezo ter če mu je res toliko pomenila, zakaj se ni vsaj potrudil, da bi preveril, če je živa, preden je naredil to. očitno le ni bila dovolj pomemben faktor v njegovem življenju, to ji je bilo jasno kot beli dan. ko sta končno začela normalno govoriti o prihodnosti ter sedanjosti, je že začela normalno dihati, vendar njegove naslednje besede in dotik, so zopet pospešile njen srčni pulz. »komu lažeš?« je dejala s solzami v očeh, čeprav si je tako prekleto želela verjeti v njegove besede, da bo vedno tu zanjo, da ji bo vedno nudil oporo. vendar če je bila iskrena, vedela je, da je ovira med njima, da to preprosto ne bo delovalo, da bo on vedno tu zanjo, čeprav si je prekleto želela, da bi bil- edino to je potrebovala v življenju, edino to in ničesar drugega. ob njegovih besedah je odkimala z glavo ter se zazrla v tla, ob tem pa pomaknila pramene rjavih las za uho. »torej me ne potrebuješ več v svojem življenju- srečen si,« je dejala, skoraj posmehljivo sama do sebe, ker si ona nenazadnje ni predstavljala življenja brez njega, vendar po teh njegovih besedah, je vedela, da druge možnosti, tako ali tako nima, nenazadnje srečen je bil brez nje. »jaz pa na žalost, ne vem kako bom zmogla, da te bom tako odpisala, vendar obljubim, da te bom« je rekla ter se ob tem za trenutek zmagoslavno nasmehnila, nato pa, kakor, da se ne bi točno zavedala kaj počne, z rokami zaobjela njegov obraz. »vendar ljubila te bom vedno in najbrž edino tebe« je še dodala, nato pa je brez oklevanja njene ustnice po vsem tem času pritisnila na njegove ter zopet je začutila tiste metuljčke v trebuhu, ki so trajali nekaj trenutkov, nato se je pa preprosto odmaknila od njega ter vstala. »kakorkoli, res te je bilo lepo videti« je dejala z nasmeškom na obrazu, nato pa mu obrnila hrbet, vendar pa preprosto ni mogla oditi v tem trenutku. skozi ramo se je obrnila k njemu ter na njenem obrazu se je zarisal nasmešek. »pijača ali dve v hotelu? vem, da tvojemu dekletu to ne bo po volji, da piješ z mano, vendar lahko bi nazdravila na nov začetek, vsaj spodobilo bi se. kaj praviš?« je dejala ter mu namenila vprašljiv pogled. ne glede na to, kaj se bo zgodilo- danes bo popolnoma oddala skrbi, sploh če bo sprejel njeno povabilo.

tagged is AWSOME valentin and here is 1.116 words. it smells like fun, hell yes :3. and yes, i'm listening to maroon 5 for inspiration.

Gost

na nek način mu je bilo prijetno v družbi in počutil se je veliko bolje kot prej, vendar tega rdečelaski ni nameraval pokazati. navada, da je skrival pozitivna čustva pred realnim svetom je bila premočna da bi se ji lahko uprl ter se vsaj nasmehnil. tako je še naprej odtal napet in mrk. točno tak kot ga je opisalo že mnogo ljudi, h katerim se je vpisala tudi punca poleg njega. "oh, najlepša hvala. res je lepo slišati da že na daleč ljudi opozarjam naj se mi ne približujejo ker jim bom pokvaril dan." nikakor ga ni razvedrilo, da je bilo dejstvo tako. kvečjemu je imel še večji občutek nemoči in brezizhodnosti, občutek, da se te svoje osebnosti res nikoli ne bo znebil. razmišljal je, da mu bodo morda celo njegovo življenje nadevali odbijajoče pridevnike ter jih nemo klicali za njim, jih sporočili še drugim ljudem. tako se jih bo vedno več izogibalo njegove družbe, dokler ne bo ostal na svetu sam, brez koga, ki bi ga tolažil in ga bodril. in nato bo umrl... na njegov pogreb pa ne bo prišel nihče.

"oh, tako torej. ker sem jaz zadnje čase tako ali tako lažnivec ni potemtakem nič narobe če prikimam z glavo ter se pretvarjam da je vse v redu? ampak ne bo. nič ne bom rekel, zato ker se v tem pač strinjam s tabo. noben človek nikoli ni v redu. vedno je kaj narobe, pa naj bo še tako majhna reč," ji je odgovoril, čeprav nekoliko nerad, zato ker ji je moral pritrditi. tako bo izvedela že eno stvar o njem, si ustvarila takšno ali drugačno podobo v svojih mislih, nato pa naprej vrtala vanj. prav zaradi njene izjave, da je "zanimiv" je postal zaskrbljen. o zanimivi stvari normalen človek pač hoče izvedeti čim več. strah ga je za nekaj časa zamotil, zato je presenečeno pogledal roko, ki je kar naenkrat zapolnjevala njegov vidni prostor. zavedajoč se, da je čas za predstavitev se je obupano poskušal spomniti dekletinega imena - zdelo se mu je, da je nekaj podobnega kot sairse, le da je bil nekje vmes še o. "eh, evan." nerad je sprejel ponujeno roko, nato pa se zazrl v saoirsin - končno se je spomnil - obraz. zdel se mu ni nič posebnega... ali pa morda preveč poseben da bi ga sploh zanimal? ni natančno vedel zakaj, ampak celotna rdečelaskina pojava ga je privlačila oziroma ga vlekla k sebi. ni čutil kakšne zaljubljenosti ali kaj podobnega temveč zgolj čudno toplino, ki ga je prevevala ob njeni prisotnosti. oddajala je odločno in žarečo energijo, kateri se ni mogel upreti. "po tvoji odlični angleščini sklepam da si na izmenjavi? dvomim da je kdaj kakšen nizozemec angleško govoril bolje kot je pes mijavkal," je pripomnil, čeprav ni zares mislil da bi bila saoirse lahko nizozemka. preveč drugačne poteze je imela in rdeči lasje so bili bolj značilni za morda irsko. kljub temu pa se je hotel prepričati, kajti nikoli ne veš kdaj boš doživel presenečenje.

"povej mi no, kaj si misliš o meni? predvidevam da mi v mislih že dajaš pridevnike - tečen, nedružaben, zoprn, sarkastičen? osebno me to sicer nič ne moti, še najmanj pa me zanima kaj si misliš o meni, vendar bi vseeno rad slišal tvoj odgvor, če ga bom seveda dobil..." dvignil je obrvi in se nekoliko zravnal v klopi, kajti začenjal ga je boleti hrbet. ljudje, ki so hodili mimo so kdaj pa kdaj s tal dvignili pogled na ta nenavaden par, vendar so le zmajali z glavo. očitno so imeli za nesmiselno zapravljati svoj dragoceni čas za kaj takega kot je gotovo nezanimiv pogovor čudaka in živahne rdečelaske. "vidiš? to," je z roko zamahnil proti potki in ljudem, "je vse kar dobim od 99% ljudi. pravzaprav bi z mano lahko sočustvovala. ob takšnih odzivih pač ne morem biti ravno pozitiven, ali pač?" pikri podton se je zopet prikradel v njegov glas, poznalo pa se je tudi že kanček samopomilovanja, ki ga je tako sovražil. prav zato se je s stisnjenimi zobmi srepo zazrl v les pod njegovo roko, ki je počivala na naslonjalu klopce. najraje bi se ubil, prav res - pa to ni bila njegova prva misel na samomor, kar ga je še toliko bolj morilo. "verjetno bi zvrisknila, če bi ti povedal kolikokrat sem v zadnjih treh letih mojega življenja pomislil na samomor. kolikor sklepam po prvem vtisu si tip človeka, ki je neustavljiv in optimističen, za takšne osebe pa pač ni ravno običajno da bi mislili o kakšni tako nemogoči stvari kot je samomor. ali pa se morda motim?"

Naslov sporočila: Re: bench Ned Dec 04, 2011 6:54 pm

prav čedno kako se je spoprijel s situacijo in je dejansko lomil vsak del v njej, toda mogoče je to bilo nekakšno vračilo ker je ona nekoč tudi tako njega, ko je izvedel da mu ni takoj povedala kaj se dogaja v njenem življenju ali pa je bilo tako preprosto usojeno in ni znal drugače. nič mu tako niti ne preostalo kot pa le da steče proti njej in jo stisne v svoj objem, ampak to mu ni bilo dovoljeno. oziroma nekako mu njegova vest, ki naj bi bila dobra in pravična, ter nekaj čutila do gabriele ni dovolila. tega si svetlolaska ni zaslužila in to je morala razumeti tudi astrid. » zato, ker za razliko od drugih povem resnico ? « je presenečeno vprašal in se poskušal sarkastično zasmejati, ne glede na to kako zelo smeh v tisto situacijo ni spadal. njega je tudi mučilo to da jo ljubi, ko bi moral drugo pa zaradi tega že ni jokal in stresal krivdo na vse druge in pričakoval od njih nemogoče. » pravzaprav nikoli nisva nič poskusila astrid. če pomisliva oba dobro sva se spoznala v klubu, spala skupaj in jaz sem odšel. potem sva se srečala znova naredila čisto enako le da nisem odšel jaz in na koncu si ti pristala v bolnici in izvedel sem kaj se dogaja s teboj. potem je sledilo le slovo in tehnično gledano nisva nič imela. « in s prsti nakazal koliko stvari imata sploh skupnih. bolj kot je našteval več razlogov je dobil, da ni naredil nič slabega. da ji ni bil pravzaprav nič dolžen. ljubil jo je to je bilo res toda skozi življenje se je prevečkrat naučil da je lahko le sam sebi pomemben in tega dela njega ni uspela spoznati. saj nič ni vedela o njemu in ni vedela s kom ima opravka. in zato ni imela razloga da je sedaj jokala. še manj pa zaradi njega. » ja ? zakaj nisi enako govorila takrat na igrišču ? zakaj takrat nisi tarnala da mi dovolj ne pomeniš da bi bil ob tebi ko bi umirala ? prekleto astrid neštetokrat sem ti dal vedeti da mi ogromno pomeniš ampak ne moreš od mene pričakovati da bom hodil v črnini naokoli in se smilil sam sebi. « se je mogoče rahlo celo razburil toda na koncu je le stresel z glavo in skomignil z rameni.

» da mi je narobe ker si preživela ? to je bilo vse kar sem si želel prekleto. misliš da sem hotel da si bolna ? nisem astrid in srečen sem ker si preživela, toda niti nisi omenila možnosti preživetja. vdala si se v usodo in skupaj s teboj sem se tudi jaz. in tistega dne na igrišču je bilo konec. «saj ni mogla biti resna. da ga moti da je preživela ? moralo se ji je mešati kajti govorila je neumnosti katere sam ni hotel poslušati. niti ni bilo več odvisno kaj reče. izpadel je on kreten in največji prasec, ker je verjel da je umrla in nadaljeval svoje življenje. če bi vedel da bi bilo tako bi še zdaj nosil črnino ter se smilil sam sebi v upanju da je preživela in zagotovo bi še preden bi videl resnico umrl od same depresije. ta konec je očitno ona hotela. » zakaj je vse kar rečem tako zelo narobe astrid ? vsako besedo obrneš z ničemer nisi zadovoljna in veš kaj veliko bolj mi je bila tista astrid ki se ni tako bedno smilila sama sebi in je živela življenje na polno ker je vedela da je to lahko zadnje. « ter se namrščil kajti ta rjavolaska ni bila dekle katero je ljubil. dekle katero je ljubil je bilo drugačno, polno neke iskrice v očeh in če bi še rekel da hodi z drugo bi to sprejela s tisto močno podobo in ne v joku ter komentarji, da je jezen ker je preživela. » če jo boš kje srečala ji povej da bi je bil vesel. « in umaknil pogled stran od nje. tega ni potreboval. ni potreboval da je poslušal in gledal to sceno. res je hotel samo oditi, kajti vse kar je rekel je bilo brez pomena in ni se mu dalo ukvarjati. res ne. zato niti ni rekel ničesar. srečen je bil to je bilo res. z njo ali brez. glavni razlog njegove sreče je navsezadnje bilo to da ni bil v rusiji in ni bilo njegove narisane družine okoli njega. ona je bila tista, ki mu je le pokazala ljubezen in gabriela je bila tista katera je bila deležna njegove in realno gledano je stvar s katero je imel z gabrielo je bila v vseh pogledih veliko bolj resna kot je bila z astrid s katero se je zapletel ne da bi zares kaj vedel o njej a še vedno jo je ljubil. bolj kot svetlolasko.

iz mislih pa ga je prebudil znan poljub in ni se mu upiral. pravzaprav ga je sprejel z nasmeškom in počasi je svoje roke zapletel med njene lase in še kar nekaj časa je gledal v prazno, da je dojel kaj se je zgodilo a ona je vstala in očitno je bila pripravljena oditi ter ko je ponovno zaslišal njen glas je kar poskočil in takoj, ko je dojel je le prikimal z glavo in stopil za njo. » to je že bolj podobno astrid katero poznam. « in se nasmehnil ter prezrl komentar o gabrieli. saj ne potrebuje tega dela vedeti. še manj pa to da je astrid živa, kajti mogoč se je celo bal da bo odkorakala od njega da bo lahko bil srečen z astrid in to bi si nekako želel toda ni hotel tega. zakomplicirano je bilo, vendar se je bal izgubiti tudi gabrielo kajti brez nje ne bi bil valentin katerega je sam imel priložnost spoznati. a, če bi odkorakala od njega bi bilo to za vedno in to ga je žalostilo in bolelo. a sedaj je hotel le tisto pijačo ali dve in kasneje vrnitev v realnost. in ni trajalo dolgo ko sta z enakomernimi koraki stala pred hotelo ter naročala vsak svojo pijačo.

astrid

1.015

the police