comment: i'm no good for begginings, as you see (:
---
Ni ravno vedel, če je večer pri Astrid res najboljša možnost zabave, ampak bilo je tako preprosto. Bila sta zmenjena in on je prišel. Saj nima nič proti njeni družbi, ampak zadnje čase se je iz najboljše prijateljica prelevila v neko depresivno stvarco, ki jo v dobro voljo spravi samo še on in steklenica viskija. A vendar, če je to potrebno ji bo to dal. Smešno, kako so se reči odvile od tistega prvega dne, ko je srečal to svetlolaso domačinko. Bilo je preprosto prijateljstvo na prvi pogled, točno tako. Videl jo je drugače kot vsi ostali, no mogoče delno tudi zaradi tega, ker je ostali sploh niso želeli videti ali pa je niso videli takšne kot je. Nikoli je ni vprašal kaj je pravi razlog za te njene muhe, ampak globoko prepričan je, da so to le ženske težave, ki se jih pa on ne tiče. Zato je na cesti ustavil taksi in se odpeljal proti njeni hiši v centru Amsterdama. Na poti k njej se je ustavil še v manjši pekarni in kupil prave, ene in edine nizozemske piškotke, če je to ne spravi v dobro voljo, potem bo pa res prišel na vrsto alkohol. Čeprav ni vedel ali je njegova prijateljica resnično slabe ali dobre volje in je mogoče prava skrajnost, da ob takih večernih urah kupuje piškote je to preprosto hotel storiti in če bo šlo vse po načrtu jo bo danes končno vprašal kaj zaboga se z njo dogaja. Tako je prispel in z nasmeškom na obrazu plačal taksistu, pograbil škatlo z piškoti in potrkal na vrata. Medtem, ko je on pri šestnajstih stopinjah in oblačnem vremenu žvižgal melodijo neke izmišljene pesmi je ona v notranjosti počela bog ve kaj. »Heej, I brought cookies,« je z nasmeškom rekel in se počutil kot nekakšen klovn, ko je Astrid odprla vrata in ga povabila v notranjost. Od takrat naprej je čas pravzaprav odletel proč, tako presneto hitro, da ni niti vedel kako sta popila dve steklenici viskija in se toliko presmejala. Zdaj sta plesala po dnevni sobi in opravljala polomije vseh filmov, ki sta jih gledala in se smejala butastim šalam na njun račun. Nasmeh na njenem obrazu je bil neprecenljiv, sploh ni vedel zakaj ga je bilo tako prekleto težko spraviti tja. Ni razumel zakaj in kako se lahko zameri nekaterim ljudem, sicer ve, da lahko postane prav pasja ampak to je bila ona, njegova najboljša prijateljica in bilo mu je vseeno dokler je z njim se bo smejala in pika. Utrujen od smeha se je sesedel na kavč in prijel za svoj trebuh, čeprav nista vedela kaj je bilo tako prekleto smešno sta se vseeno smejala. »Zagotovo mi ni treba hoditi v fitnes, če sem s tabo,« je rekel ter ji pomežiknil. Občutek opitosti mu ni bil tako tuj, ampak toliko alkohola pa zagotovo ni popil že nekaj časa. Opazoval je Astrid, ki je še vedno vztrajala pri plesu, ki je bil bolj podoben vrtenju vrtiljaka z stegnjenimi rokami, ampak kaj pa on ve, saj je skoraj ni videl več jasno. »Torej, draga... kaj bova počela zdaj?« je zamomljal in jo z zanimanjem v očeh pogledal ter se nasmehnil. Namesto odgovora je dobil le padec čez rob kavča direktno nanj in nekaj neprecenljivega. Brezmejno krohotanje. Medtem ko mu je ležala v naročju in kazala svoje bele zobe jo je z bežnim nasmeškom le opazoval in pobožal po glavi. Nehala se je smejati in oba sta vedela kaj čaka. Oba sta se vzravnala in tišina še nikoli ni bila bolj preprosta kot zdaj. Nagnil se je proti njej in poljubil njene ustnice. Zagotovo ni šlo za eno tistih zgodbic o najboljših prijateljih, ki ne smeta spati skupaj, ker bosta to potem uničila. Onadva sta že od samega začetka pričakovala nekaj takega, le vprašanje časa je bilo kdaj se bo zgodilo. Čeprav je bila njegova glava omotična je še vedno znal ravnati z dekletom in oba sta bila po eni strani precej prisebna. Bilo je tako zelo preprosto. Ničesar si nista prekrivala, vedela sta vse drug o drugem in to je to. Prijateljstvo.

comment: a little bit longer, sorry for that (nasledni bo krajši, promise), so shall we keep it short perheps? (:

Namrdnila se je ter skozi usta ji je ušla kletvica. Še vedno se ji ni sanjalo, kaj naj obleče. Že res, da se je vsakič na novo prepričevala, da pride nenazadnje le njen najboljši prijatelj, kateri jo je navajen v še tako neokusnem stilu oblačenja in če tokrat ne bo zadela dobre odprave, to ne bo nič novega. Vendar seveda Astrid, se ni mogla preprosto zvleči nekaj naključnih oblačil nase. Naveličano je prhnila. Še vedno ni razumela pomena, zakaj lahko moški navlečejo nase prvo, kar njim pride pod roko, ženske, pa morajo celotno omaro okoli obrniti, da so našla oblačila, ki bi se skupaj ujemala. Ja, najbrž bi bilo še v redu, če bi se ustavilo pri oblačilih. Nato je bila seveda tu še ta, povsem ne omembe vredna frizura in tisti prekleti nakit. Naveličano je zavzdihnila ter končno vzela eno naključno majico sive barve ter kavbojke, pri katerih so ji bila kolena prosta. Ko je spravila nase majico se je povsem ravnodušno zazrla v svojo podobo v ogledalu. Sicer ni bila niti malo navdušena nad dejstvom, da ji majica ne pokriva bokov, vendar nenazadnje- kam pa gre, da bi se mogla urejati? Naključno najdena majica, modre kavbojke, spuščeni ravni lasje in nekaj maskare bo popolnoma v redu za srečanje z prijateljem. Ob misli na Jaana je na njen obraz privabilo nasmeh. Ja, preprosto je bila vesela njegovega obiska in dejstvo, da je že padla noč, na katero je čakala praktično cel dan in dan pred tem jo je spravljalo v dobro voljo in odštevanje minut je to le še dopolnjevalo. Že se je odločila pristopiti k glasbenem stolpu, da bi znižala glasnost glasbe, ki je že lep čas uhajala iz zvočnika, je zaslišala zvonec. Brez opotekanja je stekla proti vratom ter se med tem skoraj spotaknila ob lasten copat. »Presneto« ji je manjša zletela iz ust, vendar v naslednjem trenutku je bil tam že nasmešek. Ko je končno odprla vrata ter pred sabo zagledala postavnega rjavolasca, mu je brez premišljanja skočila v objem ter ga poljubila na lice, kakor je bilo v njeni navadi. Spustila ga je iz objema ter ga povabila notri, ko je ugotovila, da je iz popolnoma neznanega razloga privlekel piškote ter namenila mu je vprašujoč izraz, vendar kmalu je sledil nasmešek, ko je ugotovila, da tu niso le piškoti. Očitno bo le sledila še ena noč, kjer se ne bo obremenjevala s tem, da ima v glavi tumor, pač bo pa preprosto uživala. To je hotela. V bistvu tudi ni potrebovala dolgo, ko je z dvema kozarcema viskija odpahnila vse skrbi ter kmalu se je glasba, ki je bila prvo le neko tiho nihanje iz zvočnika spremenilo v glasno ter temu je sledil zraven še njun ples, ki je bil sicer pošteno polomljen zaradi alkohola v krvi, vendar kakor da ji je bilo mar. Tista stvar, ki ji je bila pri njemu pa še posebno všeč je bila ta, da je, če je hotela ali pa ne, mogla biti ves čas nasmejana in prav tako so šale, katere bi bile marsikomu popolnoma brez pomena, jo lahko nasmejale do solz ter posledično povzročile tisto prijetno bolečino od smeha v trebuhu. Ob njegovem komentarju se je nasmehnila ter še vedno v ritmu glasbe pomikala po dnevni sobi. »Dobro, potem te bo tole moralo doleteti nekajkrat na teden, saj predvidevam, da bi v fitnes hodil nekajkrat na teden« je predlagala zamenjavo napol v šali napol zares. Nenazadnje rada je imela vsako druženje z njim in če bo to zabava v njeni hiši trikrat na teden, bo tudi to sprejela. »Danes...« ji je še uspelo začeti odgovor na njegovo vprašanje, ko je v naslednjem trenutku padla v njegov objem ter ni mogla kaj, da spet ni sledil naval smeha. Vedela je, kaj lahko pričakuje, tako da, ko so se čez nekaj trenutkov njegove ustnice prilepile na njene, v njej ni bilo nobenega znaka negotovosti ali kaj podobnega, nenazadnje od vedno je imela občutek, da med njima ne bo ostalo le na pogovarjanju, vendar prav tako nikakor ne bo zbrisalo njunega prijateljstva, katerega ne bi zamenjala za nič na svetu. Svoje prste je v naslednjem trenutku zakopala med Jaanove lase ter tistemu prejšnjemu poljubu je sledil vsak novi, dokler njena roka ni zdrsela navzdol ter se, brez da bi njene ustnice odmaknila ter ga prijela za rob majice, katero je hitro spravila dol iz njega, prav tako pa ji ni bilo treba čakati dolgo, dokler ni ona ostala brez tiste premajhne sive majice. V naslednjem trenutku se je dvignila z kavča ter potegnila Jaana, za roko na njenem obrazu pa se je zarisal nasmeh. »Spalnica ni daleč« mu je obljubila ter ni trajalo dolgo, ko sta prispela do njene spalnice ter zaprla vrata za njima. Ni vedela, kdaj so zadeve se začele tako hitro odvijati ter je v bistvu ostala počasi brez kavbojk, ki jih je pred nekaj časa spravila nase ter prav tako Jaan ni zaostajal dolgo zanjo. Še zavedala se ni, kdaj sta ostala brez bilo kakšne cunje na sebi ter čutila je, kako je njeno telo prevzela prijetna vročina, čez čas pa ju je zagrnila sladka tema.

comment: nah, it's great (:
---
Noč se je spreobrnila v pravo privatno zabavo v kateri sta tako zelo uživala. Z alkoholom ali brez sta se imela super-duper najbolj blazno dobro, dokler sta imela svoje bedne, sicer popolnoma ne smešne šale, katerim sta se smejala kot nora. Po nekaj kozarcih viskija sta navila glasbo in se vrtela po dnevni sobi. Kljub temu, da plesne zmožnosti trenutno niso bile pomembne sta izgledala prekleto dobro in poskušala nekatere rokenrol mete in gibe. Njen nasmeh je bil tako zelo sproščen in prikupno smejanje, ki je postajalo vse bolj glasno je odmevalo po njeni hiši. »Privatna zabava, trikrat na teden? Zmenjeno,« je odločno rekel in jo zavrtel pod njegovo roko. Med prsti je vrtel kozarec z viskijem, ki se je rahlo tresla medtem, ko sta se tiho hihitala. Šele, ko se je sesedel na kavč je ugotovil kako potreben je bil manjše pavze, saj je njegovo telo preprosto preveč časa stalo pokonci. Trenutno ne bi želel biti nikjer drugje kot pri Astrid. Že dolgo časa se ni zavala tako kot nocoj in še bolj mu je bilo všeč dejstvo, da mu za to ni bilo treba v enega od zakotnih klubov, ki jih je zadnje čase obiskoval precej pogosto, ampak zaradi popolnoma neznanega razloga. Nikoli ni sovražil barov in klubov ampak nekako je dobil občutek, da se vedno več ljudi hodi tja samo zapit in nič drugega, dejansko dobra glasba in ples nista bila več pomembna. Zdaj je imel vse, svojo najboljšo prijateljico v naročju in njene lase med prsti, v sistemu je imel nekaj dobrega škotskega viskija in naplesal se je, kot še nikoli v življenju. Potem, ko sta strastno združila svoje ustnice in je Astrid našla pot do njegovih las ter dolge prste zakopala vanje je tudi Jaan našel pot do njenega golega hrbta in jo rešil sive majice, medtem ko je on že zdavnaj ostal brez svoje. V trenutku sta bila na nogah in njen nagajivi nasmeh ga je preprosto pripravil do tega, da jo je prijel kot nekakšno nevesto in jo smeje odnesel v spalnico ter jo nežno položil na zakonsko posteljo ter se ji potem pridružil še on. Smešno, kako veliko ljudi reče, da vidijo človeka po tem ko spijo z njimi povsem drugače, ampak za rjavolasca je bila še vedno ista Astrid in občutek, da se je to preprosto moralo zgoditi je preplavil njegovo telo, ko sta se ločila in objeta zaspala.
Nadležen sončni žarek, ki je svetil natančno v njegovo oko ga je zbudil in takoj, ko je odprl oči se je zvrnil na drugo stran postelje. Zmedeno je pogledoval okoli sebe in se spomnil prejšnje noči ter z nasmeškom ošinil spečo svetlolasko ob njem. Potiho se je splazil iz postelje in se radovedno razgledal po njeni sobi. Vedel je popolnoma vse o tej ženski in z njo je preživel milijon ur, v njeni sobi pa še nikoli ni bil in ravno iz tega razloga je bila ta dekliška soba tako zanimiva. Tiho je pregledoval knjige na nočni omarici in se smejal slikam iz srednje šole, ki jih je imela obešene po stenah. Prostor, kjer je stala njena pisalna miza je bil najbolj razmetan, kajti vse od knjig do modrcev se je zbiralo na tistem kncu in rano zaradi nesnage je preprosto moral pokukati tja. Njegov navihan nasmešek je nenadoma zbledel in v roke je prijel list papirja z pečatom zdravniške zbornice. Prebral je odlomek, ki je opisoval postopek kemoterapije katero je obiskovala ona. Astrid je imela možganski tumor. Astrid. Njegova Astrid je imela tumor. Zamežikal je z očmi in spustil list, da je prosto padel na mizo. Počutil se je zmedenega, opustošenega, prevaranega. Bil je jezen, prestrašen žalosten. Jezen nanjo, ker mu ni povedala, prestrašen, ker si ni mogel predstavljati življenja brez nje in njenih spodbudnih nameškov, ko ji je povedal za svoje patetično življenje. Kar naenkrat se je zdrznil, ko se je za njim pojavila ona in ga obejal od zadaj. Njegovo dihanje je postalo hitrejše in Jaan se je zasukal proti njej, ter se rešil njenega objema. »Kdaj?« je samo rekel in jo pogledal potem pa neusmiljeno nadaljeval, »kdaj, Astrid? kdaj, bi mi povedala, da imaš preklet možganski tumor? Jaz... jaz sem ti zaupal Astrid, povedal sem te vse svoje dobre, slabe, pomilovanja vredne stvari, ti pa si mi prikrivala tako stvar in se z mano smejala temu krutemu svetu,« je jecljaje rekel in odkimaval z glavo. Požrl je ogromen cmok v grlu. Ni mogel reči ničesar več. Ni mogel ne kričati nanjo ne pogledati proti njej, glavo je le povesil in si s prsti segel skozi lase. Nemogoče. To je bila ona. Njegova najboljša prijateljica.

Sploh ni imela občutka, da se je prejšno noč zgodilo nekaj, kar bi marsikdo rekel, da se v bistvu nikoli ne bi smelo, sploh pa ne, med najboljšimi prijatelji. Vendar ni bila pristašica teh zadev, bilo je nekaj, kar je bilo... nekako začrtano že od kar sta se spoznala, vendar hkrati je bil še vedno njen najboljši prijatelj, edin človek, katerega ni mogla odbiti od sebe, ne zares. Vsakega drugega je z žalivkami spravila od sebe, ki so bili sicer presenečeni, od kot je v njej kar na enkrat zrasla neka prasica in ne tista Astrid, ki so jo prej poznali, ki je vedno priskočila na pomoč ter tudi sama je lahko priznala, da zadeva sploh ni bila lahka. Vendar kakor, da je imela drugo možnost, življenje se ji je iztekalo, vsega skupaj bo kmalu konec ter če ni hotela za sabo pustiti polovico žalujočih ljudi je mogla to narediti. Vendar kaj pa z njim? Kaj pa z Jaanom? Vedela je, da že tako ali tako ni videl smisla v življenju ter nekaj časa je imela celo občutek, da ji ga je uspelo priklicati, nekakšno luč, ki pa je definitivno ni hotela ugasniti s tem, da v bistvu umira ter da bo sedaj ostal še brez najboljše prijateljice. Če bi bila sama na njegovem mestu, bi bila najbrž popolnoma enakega mnenja glede tega, da ni smisla v življenju in ravno iz tega razloga, mu ni mogla povedati, preprosto je bil njen najboljši prijatelj, vedela je, da bi ga to uspelo pobiti in tega ni hotela, preprosto ni hotela zbrisati nasmešek iz njegovega obraza ter vsak dan biti deležnja smisljenja ljudi okoli sebe. Tega ni potrebovala. Prebudili so jo sončni žarki ter koraki po sobi ter morala je dvakrat dobro zamežikati, da se je zavedala kaj se dogaja okoli nje. Rahel glavobol, ki ga je čutila v glavi je ignorirala, saj ni vedela ali je posledica včerejšne pijače ali bolezni, kakorkoli, spomine je na srečo imela vse na mestu. S pogledom je spreletela sobo ter se nasmehnila, ko je našla Jaanovo podobo. Splazila se je iz postelje, spravila v spodnje perilo ter oblekla po vrhu še kopalni plašč, nato pa z bosimi nogami stopila do Jaana ter njene roke so za hip pristale na njegovih bokih ter ga objela in poskušala pogledati čez njegovo ramo, ko se je hipoma obrnil ter se rešil njenega objema in ni mogla kaj, da se na njenem obrazu ne bi zarisal izraz užaljenosti, prav tako pa presenečenja, saj se ji ni niti približno sanjalo, kaj točno se dogaja. Ob njegovih besedah je svoj pogled usmerila na njegove oči ter po nekaj sekundnem premlevanju ji je bilo jasno dovolj. Vedel je, trapa je pustila izvid na mizi. Zakaj pa ne, ni se ji sanjalo, da se bo to zgodilo, vendar kljub temu, bi morala biti prekleto previdna, kar pa logično ni bila, saj ni pričakovala, da bo stvar v bistvu pripeljala do tega. Odkimala je z glavo ter začutila, kako s se ji v očeh začele nabirati solze. Vse skupaj mu je hotela prihraniti zgolj v njegovo dobro in ničesar drugega. »Jaan, jaz...« je rekla ter odkimala z glavo in čutila, da solze ne bo mogla več dolgo zadržati. Imel je prav, zaupal ji je vse, ona pa mu ni omenila stvari, ki bi si jo zaslužil vedeti. Vendar ni mogla, vedela je, da bi uničila vse skupaj ter odvzela še tisto malo pomena v življenju. »Nisem ti hotela prikriti, oziroma, ne da ti nisem hotela... Tako je bilo bolje« je začela ter čutila, da so ji po licih začele teči solze, ki jih je zaman hotela zadržati, k tem je pa le pripomogla njegova beseda, da ji je zaupal ter da je vse kazalo, da ji ne več in ni mogla zanikati, da to ni bila puščica naravnost v srce. »Res nisem hotela nič slabega. Nisem hotela, da bi zopet izgubil smisel v vsem skupaj, s tem sem se mogla in moram, spoprijeti sama« je rekla ter ob tem odkimala z glavo in si z rokavom obrisala solze, ki so ji stekle po licu. »Nočem, da vsi trpijo zaradi tega, ker bom nekega dne izginila« je rekla ter izpustila dejstvo, da ima največ pol leta še pred sabo, oziroma pred operacijo, o kateri ni hotela govoriti. »Nočem, da še koga boli ta zadeva. Reci, da me vsaj približno razumeš in oprosti... nisem hotela tega« je rekla ter se zazrla vanj, čutila je, kako se ji solze nabirajo v očeh, ob tem pa stisnila ustnice skupaj.

comment: this is so depressive xD
---
Sploh ni razumel kaj se je izcimilo iz njegovega obiska pri njej. Najprej sta se imela tako blazno dobro, spala skupaj in zdaj izve, da ima ženska preklet tumor. Ni vedel kaj naj reče. Bil je tako presneto šokiran in ni imel pojma kaj naj naredi. Vedel je, da ji mora biti že tako zelo težko, ampak tega, da mu je tako hladnokrvno lagala ni mogel kar tako, iznenada prezreti. Razumel je tudi to, da ni izbral ravno pravega trenutka za takšen izpad, ampak ko se je pojavila za njim se preprosto ni mogel zadržati. Moral jo je vprašati, kdaj za varag mu je imela pomen povedati, da jo lahko izgubi? Bila je njegova najboljša prijateljica s katero je pravkar spal - kar sploh ni bilo tako slabo in bil je prepričan, da jo je imel zdaj še bolj rad, ampak ta skrivnost je vse to zanemarila in počutil se je absolutno opustošenega in ogoljufanega. Bil je tako zelo zmeden in besede so se mu zaradi ogromnega cmoka v grlu zataknile. Njene oči so se začele polniti z solzami in čeprav je hotel ostati zbran in neizprosen je takšne ni mogel gledati. Ona je bila tisto njegovo nasprotje. On je bil kreten z nesrečo na vsakem koraku, medtem, ko je ona imela čez celo življenje vse in dejstvo, da se je njena popolnost zdaj razblinila ga je pretreslo. »Tako je bilo bolje?« je razjarjeno vprašal in odkimal z glavo, »ne, Astrid... ni bolje. Kako misliš, da bi se počutil, ko bi nekega dne kar izginila zaradi tumorja za katerega nisem nikoli vedel? Mogoče še bolj usrano kot zdajle,« je ostro rekel in se zazrl v njene oči. Njene besede so postajale vedno bolj boleče in, ko je tako strmel vanjo in njeno lice, po katerem je pravkar stekla solza je bil še manj prepričan, da se to zares dogaja. »Ti imaš tumor in tebe je skrbelo kaj bo z mojim smislom življenja? Bravo Astrid, dobra ideja,« je cinično rekel in zmajal z glavo. Prekleto, ni hotel biti tako krut ampak so besede kar same letel iz njegovih ust. Zavedal se je, da le slabša situacijo ampak moral si je olajšati dušo. Takrat pa je le glasno in globoko zavzdihnil in jo pogledal izpod obrvi ter roke udobno namestil v pasu. »S tem se ne boš spoprijela sama.« Odločno je pogledal proti njej in mogoče se je na njegovem obrazu prikazal blag nasmešek. »Zdaj, te prosim le to, da mi poveš vse kar si mi prikrivala... prosim, ker kot tvoj najboljši prijatelj želim vedeti vse in,« bil je prepričan v to, da je v tem ne bo pustil same. TUdi dejstvo, da ga je popolnoma prevarala in izigrala ga ni odvrnilo od tega, da bo z njo hodil na kemoterapijo in preglede. Hotel je biti ob njej. Mogoče tudi zaradi tega, ker je vedel da ona tega noče in si je hotel pomiriti vest s tem, da bo vaj malo trpela ko se bo morala o tem pogovarjati z njim. »In, od zdaj naprej bom s tabo in skupaj se bova zabavala kot še nikoli in niti približno te ne bom pustil, da se smiliš sama sebi,« je rekel in poskušal tudi sam zadržati solze. Ni bil neki patetični, jokajoči in občutljiv tip človeka in pravzaprav je po navadi svoja čustva kar nekoliko prikrival ampak vse to okoli Astrid, na katero je bil preprosto preveč vezan ga je razburilo. Še pred trenutkom jo je hotel obesiti na zid in odkorakati proč, tako prekleto jezen je bil nanjo, zdaj pa je hotel, da ona trpi in ga prenaša na vsem povezanim z njeno boleznijo. Želel je, da se navadi govoriti o tem in to deliti z njim, tako presneto zmeden, jezen in razočaran je bil. Najraje bi rekel, da hoče biti z njo zaradi moralne podpore ampak ne, hotel je, da govori in zdaj se je spremenil v pravo pošast. Rabil je čas, da ugotovi natančno zakaj se gre in moral je oditi, predvsem to. Obrnil se je na petah in ji pokazal hrbet, »se vidiva Astrid, te pokličem kasneje... jaz, jaz rabim čas,« je le umirjeno rekel in se sam ustrašil svojega glasu, saj je zvenel tako, tako ne on in bil je srhljiv. Pognal se je po stopnicah do vrat in med zapiranjem le-teh je med vrati videl svetlolasko, ki je zrla za njim. Odkorakal je proč. Naredil je to, kar nikoli ni imela namena storiti. Pustil jo je samo, ampak obljubil si je, da bo potem, ko sam pri sebi razčisti zadevo bil pri njej in preprosto bil njen najboljši prijatelj. Kljub vsemu.

comment: hell yes.xD; and yes- end, i thought.^^

Sploh ni vedela, kaj naj v bistvu naredi. Po eni strani bi naredila vse, da bi Jaan na vse skupaj pozabil, kar je sicer vedela, da je v vseh pogledih nemogoče, vendar vseeno bi bilo včasih mogoče boljše, da nekaterih stvari ne izve. Nenazadnje je morala priznati, da se je počutila še trikrat slabše zaradi te zadeve, sploh če je prištela zraven, da bolezen, sedaj ni uničila le njenega življenja, pač pa tudi življenja njenega najboljšega prijatelja. Ni vedela sicer, kako je biti ob osebi, ki jo imaš rad ko umira, vendar lahko je takoj uganila, da je bilo vse prej kot lahko. Bila je jezna sama nase, ker je bila tako prekleto lahkomiselna ter vse skupaj pustila nekje med zvezki in učbeniki na mizi. Seveda ni pričakovala, da bosta ravno spala skupaj ter da bo čisto po naključju se znašel pri njeni pisalni mizi ter našel izvide, vendar kakorkoli je bilo, vse skupaj je bila nenazadnje njena krivda, v to je bila prepričana, saj je vedno vse prepustila naključju, kar bi se že zdavnaj morala naučiti, da to je zadnje, kar ji je dovoljeno narediti. Nič kolikokrat je zadeve prepustila naključju, sploh tisto z svetlolasim rusom, katerega je očitno usoda, čeprav nikoli ni zares verjela vanjo, poslala nazaj k njej, vendar kljub temu, je nekaj časa, oziroma najbrž kar dosedaj nič kolikokrat preklela sama sebe, ker ga tistega večera ni vprašala kako mu je ime. V bistvu še danes ni vedela, vendar edino kar je bilo pomembno, je bilo dejstvo, da je bil tu in imela je zagotovilo, da ga bo še srečala. Odgnala je misli o naključjih ter ostalem sranju, ki ji je jasno uničil ta dan ter se z solznimi očmi zazrla vanj ter si zopet čisto avtomatsko obrisala solze, čeprav tam ni bilo več nobene. Pokimala je njegovo vprašanje, čeprav ji je bilo bolj kot ne jasno, da ne pričakuje oziroma bolje rečeno ne potrebuje odgovora. Vendar kakorkoli je bilo- zdelo se ji je boljše, da vsega skupaj ne bi nikoli zares vedel. »Mogoče bi storila kaj, zaradi česar, bi hotel da odidem« je rekla s tihim glasom ter se ob svojih besedah zazrla v tla. Ja, res bi to naredila, če bi bilo potrebno, zgolj v njegovo dobro. Ni vedela, ali bi mu bila kdaj sploh pripravljena povedati, lažje je učinkovala tista tipična metoda kot pri ostalih- da jih preprosto odslovi s svojimi prekleto neprijaznimi besedami ter tako je omogočila, da bodo jezni ter posledično kasneje pozabili nanjo, ona pa bi bila preprosto zadovoljna, ker noben ne bi žaloval zanjo, nenazadnje res ni imela nobenega namena s svojo smrtjo koga prizadeti, saj vedela je, da je ravno ta zadeva najhujši udarec. Obrisala si je solzo ter globoko zavzdihnila, nato pa pozornost ponovno posvetila Jaanu. Kako prekleto nepoštena je bila do njega. »Oprosti, ker ti nisem hotela uničiti življenja« je sarkastično dodala na njegove besede. Čeprav je v njej divjal nemir ter ji je bilo prekleto težko pri srcu zaradi celotne zadeve, še vedno ni mogla razumeti, kako si preprosto ni dal dopovedati, da vse kar je hotela je bilo to, da mu ne uniči življenja- samo to in nič drugega. Obraz je za trenutek zakopala v svoje dlani, nato pa z njimi skušala obrisati solze, čeprav je bilo to popolnoma brez pomena, saj so vedno pritekle nove. Ob njegovih naslednjih besedah je začudeno dvignila pogled k njemu. Že res, da bi mogla kaj takega preprosto pričakovati, vendar... Bilo je vseeno tako prekleto nenavadno, ko si je ves čas vbijala v glavo, da bo bila preprosto sama, sedaj pa ji je on ponudil eno in edino možnost, katere očitno ni smela odkloniti. Pravzaprav, saj ni bilo nič čudnega, le nenavadno ji je bilo ter hkrati nekje skrito toplo pri srcu, da bo vseeno imela nekoga ob sebi, čez vse to, saj nenazadnje je bila človek- in ravno ta je ob težkih trenutkih ob sebi hotel imeti najboljšega prijatelja. »Pol leta so mi dali ali pa bolje rečeno, da mi je ostalo sedaj le še štiri do pet mescev, do operacije v bistvu, čeprav dvomim, da bo kaj iz nje« je rekla ter po licu so se ji nemudoma usule solze. Govorila je o svojem življenju ter se komaj sedaj začela zavedati, kako prekleto si ne želi umreti. »Tvegana je, imam pet odstotkov možnosti, tako da ja... Ostaja mi le še nekaj mesecev« je rekla ter ga pogledala s solzami v očeh, ob tem pa roke ovila okoli svojega telesa. Ne, ni hotela, da bo njenega življenja konec, ni se ji sanjalo, kaj je naredila, da si je to v bistvu zaslužila. Od vedno je bila tisto poslušno dekletce in ostale zadeve, sedaj pa tole. Celo same petice je vedno nosila domov, sredno šolo končala z odliko, prav tako pa tudi prvi letnik faksa speljala odlično, dokler ni izvedela za tumor. Sedaj pa je bilo preprosto vse brez pomena, vse se je končalo v trenutku, tako kot upanje, da bo nekoč postala patologinja, kakor upanje, da bo v bistvu dočakala drugo leto. Sedaj je bila vsaka sekunda že pomembna. Ob njegovih naslednjih besedah mu je namenila nasmešek ter se komaj uprla temu, da ga ni objela ter zjokala. Solze so ji že tako ali tako samoumevno tekle po licu ter brisanje je bilo že počasi brez pomena. Vendar kakorkoli je bilo, imela je njega in to ji je bilo edino pomembno. »Hvala Jaan, ne sanja se ti, kako sem ti v bistvu hvaležna za vse skupaj, čeprav bi bilo še vedno boljše, da ne bi vedel nič« je rekla ter odkimala z glavo. Vendar kljub temu, resno mu je bila hvaležna, sedaj se je zavedala, kako prekleto je potrebovala njegovo bližino v teh dneh, bližino vsaj enega in Jaan je bil res lahko edino kar si je želela. Ko se je obrnil ter ji jasno dal vedeti, da bo odšel je morala priznati, da jo je v trenutku še bolj zabolelo pri srcu kakor prej, ni bila navajena tega tona glasu, vendar ni mogla storiti nič. Ustaviti je vedela, da ga ni bilo mogoče, tako, da je le preprosto stopila za njim po stopnicah navzdol ter v solzah gledala, kako je stopil skozi vrata ter jo preprosto pustil samo- samo, tako kot je hotela ostati na koncu ter komaj sedaj se je zavedala, kako prekleto hudo je. Sedla je na stopnico ter zopet bruhnila v jok, tokrat končno v samoti, ne da bi bil kdo ob njej.