fall

Naslov sporočila: Re: fall Ned Jan 08, 2012 7:32 pm

že od samega začetka se je veselila tedna, ki je bil pred njo in vedela, da ji bo nekaj dni oddiha prišlo še kako prav. v zadnjem času je imela vedno več dela s študijem in z učenjem ter je tako povsem pozabila na to, kako brezskrbni so bili včasih njeni deli. vendar pa kljub temu- s učenjem je prav tako pozabila na vse skupaj. zavzdihnila je. zavedala se je, kako je bilo življenje čedalje težje ter da je skoraj vsak večer zaspala v solzah. zakaj? samo zaradi njega. koliko krat so ji rekli, da noben fant ne bo in ni vreden niti ene njene solze. vendar on je bil. preprosto je bil, čeprav je vedela, da je on kriv za vse to, kar se je dogajalo, vendar njeno srce ga preprosto ni obsojalo. v njenem razumu je bil on kriv, nenazadnje za prevaro sta več kot očitno potrebna dva, vendar v njenem srcu je krivo le tisto dekle, ki je preživelo. in on? preprosto žrtev in nič drugega, njegovo srce ga je pri tem izdalo, ker je kot ji je bilo jasno, ljubil tudi njo. prekleto, zakaj je bila ljubezen tako zapletena? če sta si bila usojena, zakaj se je še mogla ona sama zaljubiti vanj? in kje so imele njegove prejšnje besede sedaj smisel? kolikokrat se je spraševala, če je takrat sploh pomislil nanjo ali mu je bilo res popolnoma vseeno zanjo. vendar kljub vsemu, imela ga je rada. ter to je bil tudi tisti razlog, da mu je nekako oprostila vse skupaj, vendar zavedala se je, da mu pozabila ne bo. ne kmalu. prav tako pa je vedela, da ta zveza ni več tisto, kar je bila. vendar kljub temu, v svojem optimizmu je le upala, da bo še kaj iz tega. samo nekaj malega, le da bo. prav tako pa glede učenja, vse ji je škripalo zadnje čase. ko je prišla na izmenjavo, je bila prepričana, da bodo to meseci, ko bo študij postavila malce na stran in se osredotočila predvsem na zabavo, spoznavanje novih ljudi in pridobivanje izkušenj. sedaj pa ji je voda tekla v grlo in ni hotela pogrniti na celi črti – odločena je bila, da ji bo uspelo uskladiti družbeno ter ljubezensko življenje z izobrazbo in njena žrtev je bila precej očitna. večkrat so se pod njenimi mandljasto rjavimi očmi risali temni kolobarji podočnjak, ko se je do jutranjih ur trudila predelati zamujeno snov iz predavanj. nič čudnega ni bilo, da je bila že krvavo potrebna počitka in prav zato se je veselila kampiranja. sedem dni v naravi skupaj z valentinom, kljub njunim težavam in prijatelji, česa drugega si sploh ni mogla želeti. potem pa je ugotovila, da bo teden precej bolj naporen, kot si je mislila. prijavila se je na lov za zakladom ter vedela je, da ji bo vsa ta majhna priprava, ki si jo je vzela zanj preprečevale, da bi v kampiranju tudi dejansko uživala ali pa cele dneve poležavala v šotoru ter z nečim pač preganjala dolgčas. hotela si je samo odpočiti od vsega, a očitno je prosila za preveč. že vse odkar je prišla, je bila stalno z nečim zaposlena in četudi jo je delo z njeno skupino resnično veselilo, je že čutila da je še bolj utrujena kot prej. končno ji je danes uspelo dobiti nekaj časa zase, kar je po hitrem postopku izkoristila ter iz svoje potovalke izbrskala kopalke, saj je nameravala pristati pri slapu, pri katerem pa je bilo definitivno boljše, biti v kopalkah, z nekaterimi dodatnimi oblačili, vendar niti teh sedemnajst stopinj je ni motilo, da bi bila tam v bistvu le v kopalkah. skratka imela je namen početi cel kup neumnih stvari in si dati duška. ni ji bil všeč občutek, da jo nekaj zadržuje v ozadju, da jo nekaj ovira in nameravala se je do konca strgati z verig, četudi je to pomenilo, da se bo drla na ves glas sredi gozda. toda takoj ko se je podala stran od kampa in sledila markacijam (ni hotela tvegati, da bi se izgubila sredi ničesar), je ugotovila, da v takšnem okolju človek preprosto ne more podvijati. če ne drugega je postala povsem mirna, njen korak se je umiril in kmalu je pozabila na markacije ter je raje sledila šumenju vode, ki ga je slišala nekje blizu. njen pogled se je razširil, ko je zagledala slapove, ki so bučali prek številnih gladkih kamnov. na njenem obrazu se je zarisal nasmeh, ko je ugotovila, da je pristala na njihovem vrhu ter hitro je sezula all starke ter z rokami v bokih obstala na kopnem. končno nekaj, kar jo bo odvrnilo od vseh skrbi. stopila je v vodo, katera je bila kar hladna ter ob tem je roke ovila okoli sebe, vendar niti to je ni ustavilo. vedela je, da jo bo zeblo v teh kratkih hlačah iz jeansa ter karirasta srajca, katera ji je segala do komolec, ji prav tako ni preveč pomagala, vendar bilo ji je popolnoma vseeno. hodila je po vodi ter prišla do roba in pogledala na navzdol, kjer je tekla voda. ne, tale padec definitivno ne bi bil nedolžen. vendar vse kar je bilo nevarno, je bilo zanjo privlačno. odpela si je prvih nekaj gumbov od srajce, ravno toliko, da so se že videle kopalke, nakar pa je slišala korake za sabo. obrnila se je, ne da bi stopila korak od roba. »valentin,« je izgovorila ime svojega trenutnega fanta, nič več z tako navdušenostjo kot je včasih znala. vendar kljub temu... tole bi še znalo biti zanimivo.

valentin

915

the kooks

Naslov sporočila: Re: fall Pon Jan 09, 2012 6:51 pm

že stotič v enem dnevu se je vprašal zakaj preprosto ni mogel ostati doma in uživati v tisti samoti v amsterdamu medtem, ko je sedaj tu na kampiranju imel težav preko glav in nekako ga je karma in vesolje ter bog bi vedel kdo vse teplo po glavi in res ni bilo prijetno, sploh če je vedel da si je kriv popolnoma sam in nihče drug. sam je bil krvi, da je spal z astrid medtem ko je njegova punca bila gabriella in sam si je bil kriv da je sploh nedolžni svetlolaski dajal upanje, ampak kaj ko je bil prepričan da je astrid mrtva po zadnjih dogodkih in ni mogel kar sedeti tam pod milim nebom in se pogovarjati z nekom, ki mogoče ne obstaja. moral je nadaljevati s svojim življenjem a očitno niti dobro delo ni moglo pri njemu biti poplačano, ter je sedaj imel svoje. bil je ujet na kampiranju kjer sta bili one- astrid in gabriella ter samo vprašanje časa je bilo kdaj bo počilo in tega res ni hotel. zgolj zato, ker je vedel koliko drame bo v zraku in nejevolje poleg tega pa bo celotno kampiranje še bolj mučno sploh zato ker je bil ujet z astrid v tako prekleto majhnem prostoru in če bi imel možnost bi sedaj odšel, a kot je lahko opazil to ni bilo mogoče. tako je lahko čas le zabijal na kakšnih oddaljenih krajih in se izogibal vsakemu živemu bitju tu naokoli. imel pa je tudi manj možnosti, da ga bo katerakoli od deklet našla in če je bila usoda taka da se oni dve srečata potem je to prepustil dokler on ni bil vpleten. res ni vedel zakaj mu je bilo tega treba. nasploh vsega. astrid in njena bolezen je bila že dovolj buren začetek leta in potem ves razplet okoli tega, ko je mislil da se je poslovil od nje a očitno usoda s tem ni bila zadovoljna da ni omenjal gabrielle za katero mu je bilo mogoče še najbolj žal.

astrid pa je na drugi strani res lepo si zakuhala, da je prvo uničila njega in njegovo zvezo katera bo slej kot prej končana ona pa je bila lepo vsa v oblakih z nekim svetlolascem o katerem niti razmišljati ni hotel. ona je njemu lepo gladko očitala njegovo zvezo od njega pa pričakovala kaj ? da bo lepo sprejel in ji še priredil zabavo ? očitno se je vsem ženskam zmešalo tukaj in ni vedel ali je sonce ali pa domotožje ko je bil že maj in so se počasi vsi pripravljali na vrnitev domov nad katero sam po eni strani ni bil navdušen po drugi pa jo je komaj čakal da se je rešil težav tukaj in pred njimi dobesedno pobegnil kot bi to storil njegov brat in sedaj je prvič v življenju lahko celo opazil da mogoče pa sta le v sorodu in ni eden od njiju posvojen. oziroma bolje rečeno on kajti vsi so bili precej podobni drug drugemu samo on je bil razred zase kot da ga je dejansko prinesla štorklja in ne mama. njegova pot pa je tako zavila proti slapovom, kajti le ti so mu delovali toliko bolj varni kot preostali kraji in lahko je predvideval da bo ob tej uri tukaj res sam brez nepotrebne družbe katere sedaj res ni želel. v resnici je hotel biti celoten teden nekje sam zase in najbolje bi bilo če bi ga kar čudežno poslali v njegovo sobo v amsterdamu. bolj kot pa se je pritoževal manj je rešil svojih težav in res je moral prenehati ampak se zbrati in urediti kaos katerega je ustvaril in delovati razumno in tako da bo najbolje za vse, za njega je lahko vedel da bo precej kaotično toda dokler je bilo v redu z drugimi bo tudi sam lažje dihal brez kakršne koli vesti na srcu, ki bi bila v takem primeru res slaba.

prehodil je kar nekaj poti, ko je končno prišel do slapa skozi mnogo skalovje, ki je bilo naokoli in upal je le lahko da je njegovo ravnotežje bilo dobro. v to ravno ni bil prepričan toda pijan se je obdržal moral se bo tudi trezen in priseben. a ko je bil dovolj blizu se je ustavil ob zgornji skali in malo pred robom zagledal svetlolasko. » gabi saj se ne poskušaš ubiti. no sicer tudi, če misliš skočiti padaš v samo smrt in mislim da ti tega ne smem dovoliti. « ji je rekel v pozdrav in se nasmehnil, čeprav ravno srečanje z njo je bilo tisto katero se je izogibal na celotni črti in niti to ni mogel dobiti. stopil je s skale in prečkal slap, pred tem pa si seveda sezul svojo obutev in spustil kratek brr, ko je stopil v vodo katera niti ni malo ni bila prijetna in nato hitro se usedel na skalo najbližje njej in se zazrl v njo. kaj je sploh počel ? preden bi ga opazila bi se lahko obrnil in izginil ter našel kakšen drugi kraj toda ne on je moral stati tam kot vkopan in sedaj je bil tu tako blizu k nje in bolj kot jo je gledal bolj je sovražil samega sebe kajti zadnje kar je hotel so bile solze in to na njenem obrazu. » ne resno, če skočiš boš zagotovo polomila kaj ali pa se ubila. « je dejal z neko resnostjo v glasu nato pa poiskal njeno roko in jo potegnil proti sebi, da je lahko sedla v njegovo naročje. » tako sedaj pa sem heroj, ker sem te rešil. « in ji umaknil svetel pramen las z obraza. ja, res je bil kreten toda njegovo srce je bilo pač usojeno astrid in tega ni mogel spremeniti kajti ni bilo formule za to in nobena fizika ali pa matematika mu ni bila v pomoč da bi rešil nastalo situacijo. dejstvo je bilo da je dekletu lagal in bil neiskren do nje medtem, ko je ona vse te mesece bila tu njemu v oporo in ga ljubila in bili so res sončni meseci. a prva in zadnja v njegovih mislih je bila rjavolaska.

gabriela

1015

the police

Naslov sporočila: Re: fall Pon Jan 09, 2012 7:44 pm

Ko je Christiane oddala prijavnico za kampiranje sploh ni vedela kaj naj si o tem misli. O vsej tej zunanji stvari je imela mešane občutke. Ni se imela za razvajeno deklico, toda niti malce si ni mogla predstavljati kako naj bi bilo videti življenje v naravi. Res da je veliko potovala, toda nikoli v življenju še ni preživela niti ene noči v šotoru ali pod zvezdami. Glede na to, da je deklica, ki rada počne romantične in pravljične stvari je še malce čudno, da še ni poizkusila spanja pod zvezdami.
Z mamo sta potovali po svetu, ker je njena mama izredna oboževalka spoznavanja različnih kultur. Toda to spoznavanje zajema samo poslušanje, branje in gledanje o tej kulturi. Nikoli še ni poskušala preživeti niti dneva na kakšen drugačen način. Vedno je poiskala hotel, v katerem sta se udobno nastanili in potem hodili naokrog, govorili z ljudmi ter fotografirali najrazličnejše spomenike. Kampiranje je bila le beseda, ki je pri njih niso nikoli uporabljali. Toda vse je enkrat prvič in med vsemi mešanimi občutki je bilo seveda tudi navdušenje. Mogoče pa ji je bilo vse to pisano na kožo in bi doživela najlepše trenutke svojega življenja prav tu, na kampiranju. Med vsemi kotički, med vsemi vejami, grmičevjem in skalami je bilo ogromno skritih kotičkov. In mogoče bi se kakšna ljubezen, novo poznanstvo ali kaj presenetljivega zgodilo prav tukaj, prostor je bil prav nalašč za dogodivščine.
In preživela je tudi prvo noč. Čeprav je bilo sprva težko, sploh zaradi šoka glede dekleta, ki biva v njenem šotoru. Odločila se je, da bo prepustila vodstvu, da se odloči s kom si bo delila šotor. In seveda ne more iti vse po načrtih, zato je v šotor dobila dekle, s katerim se ne ravno razume. Toda z muko je ob skovikanju sove zaspala in se zbudila v sončno jutro. Mogla si je priznati, da čeprav spanje ni najbolj udobno nima noben hotel tako popolnih juter. Mogoče res ni vonja po kavi in sveže pečenih rogljičkov, toda tu je vonj narave, čist zrak in popoln gorski zrak. Zbudiš se dobre volje in poln zagona za raziskovanje novih stvari.
Po svojem kratkem zajtrku se je odločila za sprehod, da bi sploh videla kaj je tako posebnega tukaj, da so se odločili za kampiranje. In res je ostala samo odprtih ust, brez besed. Vse naokrog je bilo zeleno, dišalo je po prihajajočem poletju in cvetlice so bile najlepših barv. Za piko na i pa je od daleč slišala zvok slapu. Odpravila se je v smeri zvoka in prišla na vrh slapu, ki je padal v globino. Bil je ogromen in prečudovit. Sedela je na skali, se nastavljala sončnim žarkom ter poslušala kako je voda šumela in se prepuščala svoji domišljiji. Ko pa je že skoraj padla v spanec je zaslišala hitre korake. Počasi se je usedla in si ogledovala postavo, ki je bila prav tako presenečena in očarana nad lepoto slapu. Njene temne oči so postajale vedno večje in kmalu ni več mogla verjeti. Na kampiranju je videla že drugo poznano osebo, in to ne kar nekoga. Bil je njen izgubljeni bratranec Andrew. Fant, zaradi katerega se je šlo skoraj na sodišče. Po smrti njegove mame je namreč Christianin oče hotel skrbništvo nad njim, da bi ostal v družini. Toda Andrew in očim sta dosegla svoje in Andrew je ostal pri njemu. Od takrat je minilo že veliko let, nikoli več se niso slišali. Toda Andrew je imel še vedno tiste ljubke mamine oči, da ga Christiane ni mogla zgrešiti. Včasih je tudi sama pogrešala svojo prečudovito teto, ki je pekla najboljša peciva na svetu. Toda svet je poskrbel, da je zbolela za rakom in umrla. Vse pravljice se pač ne morejo končati srečno.
Christiane se je z Andrewom ponavadi normalno razumela. Nikoli si nista bila v laseh, vendar pa si nikoli nista izkazovala kakšnih pretiranih družinskih čustev. Bil je leto starejši od nje in nanj je vedno gledala kot na nekoga, ki je malce zašel s poti ob mamini bolezni. Sama tega ni podpirala, toda seveda ni mogla biti najboljši sodnik. Tudi njen brat je zašel s poti, samo še njo s čakali, da se vrže v past drogam. Vsi so jo imeli za močno osebo, toda velikokrat je bila na robu tega, da se zlomi in neha upirati skušnjavi.
''Andrew?!'' je nekako vprašljivo zakričala. Seveda se je lahko zmotila, kar nekaj časa je ležala na soncu in gotovo bi lahko na takšno razdaljo videla malce narobe. Toda moški se ji je še kar približeval in vedno bolj je bila prepričana, da ima prav. ''O moj bog, Andrew!'' stekla mu je v objem. Še vedno je dišal enako, kot takrat, ko ga je zadnjič objela.

Christiane is wearing this, there are 793 words for ANDREW!