Zaspano je zamežikala v mrk in siv dan, tako zelo drugače od tistih, v katere se je prebujala v Sydneyu, ki se ji zdel po mesecu dni Amsterdama res že tisočletja daleč. Z veseljem bi še vedno bila tam, saj se je na južni polobli počasi začenjalo poletje, a po drugi strani... je bila vesela, da je tu in da spoznava nove ljudi in nov svet. Z zavzdihom je ošinila budilko na nočni omarici in ugotovila, da se je zbudila debelo uro preden bi morala zares vstati. Bilo je sredi tedna in čez uro in pol je imela predavanja. Nikakršnega pametnega izgovora se ni spomnila, da ne bi šla in bi še podaljševala poležavanje v topli postelji, do katerega ji je bilo v tem trenutku še najmanj. A vseeno ni imela posebne želje posedati v nedogled na neudobnih stolih, ki so te žulili v hrbet in te je od dolgega sedenja začela boleti še zadnjica, da si se presedal sem in tja, ter s tem ob živce spravljal svojega levega in desnega soseda, ki sta bila po vsej verjetnosti zelo zagreta in sta vpijala vsako besedo. Dobil si skoraj kar malo slabe vesti, ker si bil sam takšen nezainteresiranec za karkoli so ti imeli izjemno pametni profesorji za predavati. Zato se je raje odločila, da se spravi spet malo tečt, saj je tek že nekoliko pogrešala in bila je že povsem zakrnela, ko že nekaj časa ni šla kakšnih 10km odteči. Za tek ni potrebovala kakšnega stadiona ali kaj podobnega. Samo svoje tekaške športne copate, nekaj toplega za obleči in to je bilo to. Tako se je skobacala iz toplih objemov rjuh in odej in se spravila pod prho. Ta je vedno pripomogla k njenemu boljšemu počutju in tudi danes ni bilo nič drugače. Voda jo je poživila in povsem se je znebila zaspanosti. Že zdavnaj odločena, da dneva ne bo preživela zaprta med štirmi stenami, čeprav je niti pod razno ni mikalo hoditi ven v hladen dan, a prej ko se bo navadila nanj, bolje bo. Nase je navlekla topla oblačila, ki so ji bila še vedno nekoliko odveč, čeprav se je že dodobra navadila nove klime. Na hitro se je razgledala po praznem stanovanju, ki ga je imela povsem zase in ga ni delila z nikomer drugim kot s svojo lastno prisotnostjo. Všeč ji je bilo, da jo je zaenkrat imela še povsem zase, čeprav je bila prepričana, da se bo kmalu že kdo vselil. Kolikor je lahko ugotovila, je bilo dosti kakšnih zamudnikov, ki so kasneje prispeli sem. Ošinila je uro, ki jo je nosila na roki in brez, da bi se obotavljala še minoto, je nase navlekla športno jakno, obula superge in v notranje žepe zbasala ključe, telefon in denar. V ušesa je vtaknila še slušalke od svojega iPoda, na katerem je imela svojo najljubšo glasbo in ji je pomagala, da je dobila še vež zagona takrat, ko je že skoraj povsem omagala. Na hitro se je še malo razgibala, nato pa zaklenila vrata in odšla.
Mesto je bilo v tem zgodnjem jutru že v polnem zagonu in ljudje so hiteli iz enega konca na drugega. Nekajkrat je kar dobro morala paziti, da se ni v koga zelo zaletela in ga podrla po tleh, saj je imela kar precej hitrosti, ko je tekla po glavnih ulicah. A kmalu se je umaknila in raje zavila v gozd, ki je bil v bližini kampusa. Ustnice so se ji razlezle v nasmešek in skoraj greh se ji je zdelo, da bi še vedno poslušala glasbo, ki je prihajala iz njenega ipoda, če je lahko uživala v tišini, ki bi na nek način lahko tudi bila pesem za njena ušesa, če bi bila nekoliko bolj romantična. A Opal je spadala med bolj stvarne ljudi, ki niso živeli z glavo med oblaki in sanjarili tja v tri dni, naredili pa nič. Dobro je vedela, da je samo delo tisto, ki odtehta dovolj, da uresničiš svoje sanje. Ne da samo sanjaš in čakaš, da se bo naredilo kar samo od sebe. Pozitivna moč misli je sicer res imela nekaj vpliva, a še vedno ne dovolj. Še vedno je bilo potrebno veliko postoriti, če si hotel, da je bil kakšen rezultat. Njej je zadnje čase res primanjkovalo elana za študij, a zaenkrat se je še zavedala, da ji ne teče še voda v grlo, a vseeno bo morala počasi prenehati s tem, če bo hotela uspeti v fotografiji. Bila je zelo dobra, a včasih so ji še zmanjkale finese, ki so bile ključne, da je fotografija uspela. A v tem trenutku se ni hotela ukvarjati s tem in je raje uživala v teku in čudovitem miru. Nobenega vrveža, nobenega hrupa in nikogar, ki bi se ti nastavljal na pot, da si se mu komaj izognil, da nisi trčil vanj. Ura je bila vsekakor še prezgodnja za sprehajalce, le Opal je bila tako nora, če si temu lahko tako rekel, da je bila tu že ob sedmih zjutraj. Gozda ni poznala, zato je presenečeno zavzdihnila, ko je čez nekaj časa zagledala lesketanje vode. Sredi gozda je bilo jezero in ustnice so se ji ob lepoti jutra zavihale v nasmešek. Žal ji je bilo, da ni imela svojega fotoaparata s seboj, a lahko se bo vrnila jutri in poskusila posneti kakšno dobro fotografijo. Jezero se ji je zdelo krasen kotiček, da si odpočije in se čez nekaj minut počasi vrne nazaj. Zaprla je oči in občutek je imela, da samo za en sam trenutek in ni mislila na ničesar. Ni občutila, da je dobila družbo, niti ni slišala ničesar, kot da bi celoten svet okoli sebe izklopila. Šele, ko jo je nekdo rahlo prijel za ramo, se je močno zdrznila in se komaj zadržala, da ni poskočila in iz sebe spustila kakšen vzklik presenečenja. Zasukala se je okrog svoje osi in ni mogla verjeti svojim očem. Pred seboj je zagledala privlačnega temnolasca, ki je bil vse preveč podoben neki davni njeni poletni romanci, ki ji bo gotovo ostala za vedno v njenem spominu, saj je bilo to najboljše poletje po njeni poškodbi. A ni mogla verjeti, da ima res njega pred sabo. Mogoče je njene oči prevaralo igranje svetlobe. »Bastian?« je nekoliko previdno vprašala in že pozabila, da je zmotil njen mir in da je s svojim dotikom skoraj povzročil, da je skočila iz lastne kože, ko je za tisti trenutek posegel v njen osebi prostor. Vse to ni bilo več pomembno, bolj jo je zanimalo, če ima res tistega Bastiana pred sabo s katerim je preživela tisto davno poletje.

Upala je, da ne izgleda kot riba na suhem, ki nemo odpira in zapira svoja usta. Zadnjega, ki bi ga pričakovala tukaj je bil vsekakor ta privlačen Francoz, ki je stal le korak stran od nje in ki bi se ga lahko celo dotaknila. Skoraj bi že stegnila roko, da bi se ga res le za trenutek dotaknila in preverila, če je prav zares resničen in se niso samo njeni možgani delali norca iz nje in ustvarili neko iluzijo, ki je bila definitivno zelo daleč od resničnosti. Mogoče se ji je res že kisalo od vseh tistih neprespanih noči in popitega alkohola, da se je v trenutku trdno odločila, da bo prenehala s tem še ta trenutek, še posebno, če res temnolasa postava pred njo ni bila resnična. A z vsako naslednjo minuto je kazalo, da ji ne bo potrebno poseči po nobenem skrajnem ukrepu, da ni potrebovala nikakršnega psihiatra in da ni bila prav nič bolj duševno motena kot pred eno uro, saj je njena poletna romaca ali stara ljubezen res stala nasproti njej, tu sredi gozda pri lesketajočem se jezeru. V vsem tem času od kar se z Bastianom nista videla, je pozabila nanj in na čustva, ki jih je tisto poletje gojila do njega. Sedaj pa se ji je nekako izdelo, kot da so se vsi spomini vrnili z bliskovito hitrostjo nazaj v njeno glavo in s seboj privlekli še pozabljena čustva, ki so ji skoraj spodnesla tla pod nogami. Ni vedela, kako ima lahko Bastian tako močan vpliv nanjo še ta trenutek. Verjetno je imelo s tem opraviti, da je bila takrat res prvič zaljubljena, čeprav njemu tega nikoli ni dala vedeti. V Sydneyu je bil samo čez počitnice in ni hotela vsega pokvariti s tem, da bi preveč stegnila jezik in pokvarila že tako kratek mesec, ki je še hitreje minil. Raje je preprosto uživala v njegovi družbi in potlačila tista prava čustva nekam globoko vase, čeprav so jo ves čas nekoliko dušile in spravljale ob pamet. A počasi je kasneje preprosto pozabila nanj, ko se je vrnil nazaj domov in so bili vsi njuni stiki izgubljeni, čeprav seveda če bi hotela, bi jih brez težav lahko spet navezala. Vendar je bila prepričana, da ima Bastian tam svoje življenje, morebiti celo kakšno čudovito dolgonogo dekle in ni se hotela vmešavati ter delati probleme. Navsezadnje sta imela le kratko poletno romanco in verjetno je bilo tisto poletje najboljše, ki jih je Opal preživela.
S tem, ko jo je poklical po imenu, je vedela, da se je še vedno spomni, da je ni povsem pozabil in izrinil iz svoje glave, ko je enkrat zapustil njeno deželo. A bilo je povsem neverjetno, da sta se znašla prav tukaj, na Nizozemskem. Le koliko verjetnosti je bilo, da se nekaj takšnega zgodi v resničnosti in ne v nekakšni fikciji ali v tistih romantičnih osladnih romanih, kjer že na začetku veš kako se bodo končali. Vendar tole vsekakor ni bil ljubezenski roman, ampak kar resničnost – včasih prav neverjetna. Nikoli ni verjela v usodo, saj se ji je zdelo to brezpomensko in je bila mnenja, da si vsak sam kroji usodo in ne da je že vnaprej vse napisano, a v tem trenutku pa bi lahko trdila, da gre prav zanjo, saj sicer ni bilo variante, da bi se ob istem času in na istem kraju znašla onadva, ki sta si bila sicer tisoče in tisoče kilometrov narazen.
Rahlo se je nasmehnila ob njegovih besedah, saj ga je povsem razumela. Očitno sta bila oba presenečena nad prisotnostjo drugega. »Tudi jaz bi lahko isto rekla zate,« je Opal končno spet našla svoj glas, ki ga je izgubila za tistih nekaj sekund, ki so se sicer zdele kot večnost, ko se je izgubila v svojih mislih in spominih. »Amm, si že ugotovil – res je izmenjava. Takoj sem se prijavila, ko sem ugotovila, da bo v tukaj v Amsterdamu. Zdelo se mi je, kot da me kar neka sila vleče sem,«je skomignila z rameni in se namrščila, ko se je ponovno spomnila tistega občutka, kot da se mora pod nujno prijaviti sem. Mogoče pa je res imela usoda prste vmes. »Veš, tudi jaz po tistem poletju nisem več pričakovala, da te bom še kdaj kje zagledala. Navsezadnje sva si le bila predaleč narazen, da bi se kar srečela sredi ulice,« ga je povsem razumela, saj tudi sama ni nikoli verjela v to, da bi še kdaj zagledala njegov obraz in njegove oči, ki so jo že na začetku takoj pritegnile in v katere se je najprej do ušes zatrapala. Navsezadnje še človeka s katerim stanuješ v isti ulici ali celo v stavbi nikoli ne srečaš, le kako boš nekoga, ki živi na drugem koncu sveta. »In kako si sicer? Uživaš tu v Amsterdamu?« mu je postavila tisto klišejsko vprašanje, saj se ni spomnila ničesar bolj pametnega v tem trenutku. Če ji je jezik ponavadi tekel kot namazan in ni imela nikoli težav z govorjenjem, najsi se je znašla še v taki neprijetni situaciji, ji je v tem hipu povsem zatajil in ni se mogla spomniti ničesar pametnega kako nadaljevati njun pogovor, da ne bi spet vse prehitro zamrlo in zvodenelo še preden bi se dobro začelo.

Nikakor se ni mogla povsem skoncentrirati, brez da bi ji misli tako bezljale po glavi. Zdelo se ji je, da bi bilo lažje, če bi na tak način trčila eden v drugega nekje sredi množice ljudi, nekje kjer bi se veliko dogajalo, najsi bi bil to kakšen klub ali preprosto nekje sredi ulice. In nedvomno ne tu sredi gozda, kjer daleč okoli ni bilo nobene žive duše in edini hrup, ki si ga lahko zaznal, je bilo oddaljeno oglašanje neke ptice in tiho šelestenje čudovitno obarvanega jesenskega listja, v katerega se je ujel rahel vetrič, ki je bilo kot tiho šepetanje sladkih besed na uho, ki so te pobožale po duši in ogrele srce. Opal je bila daleč od romantika, a v tem hipu bi hitro lahko to postala ali skladala pesniške stihe, saj je tiha prebujajoča se narava v novi dan, jemala sapo ne le dih. A po svoje se ne bi mogla znajti na primernejšem mestu, saj sta imela povsem mir in sta se lahko naužila družbe eden drugega, čeprav je bila sama vsa prepotena v tekaških oblačilih, da se je malo prestopila iz ene noge na drugo, da je ne bi začelo prehitro zebsti, če bi predolgo na miru stala na enem mestu. Sicer mu ni hotela dati občutka, da je nestrpna in da se ga hoče čim prej znebiti, saj je pravzaprav hotela biti kar naenkrat kolikor dolgo je bilo mogoče v njegovi družbi, četudi si je na trenutke zaželela, da bi pobegnila stran od teh njegovih modrih oči, ki so tako odkrito zrle vanjo in jo skoraj spravljale v zadrego kot takrat pred leti. Šele sedaj, ko sta se spet srečala, je počasi začela ugotavljati, kako zelo ga je takrat potem pogrešala, ko se je vrnil nazaj domov in kako zelo si je želela, da bi navezal stik z njo in da bi sama imela dovolj poguma, da bi ga ona. A ni bila prepričana, če je bil tu pogum kriv in če ne bolj tisto, da pač ni hotela siliti vanj in da je tako ali tako že na začetku vedela, da bo s koncem poletja njune kratke romance konec. A sedaj sta se lahko vsaj gledala brez kakšne zamere v srcu ali jeznih misli in med njima ni bilo izrečenih težkih besed, ki bi bile mogoče, če bi Opal prišla z resnico na dan ali pa ga kasneje poiskala. Nikoli ni povsem vedela kaj natančno si Bastaian misli o njej. Vsekakor sta uživala v družbi eden drugega, se potepala po Sydneyu, obiskovala nočne klube in zabave, ki jih je njena družba prirejala na plažah ob zakurjenem ognju, okoli katerega so nato posedali, si podajali steklenico z alkoholom in tudi kakšen joint je znal priti okoli do tebe, in se stiskali pod odejami eden k drugemu, če je bil bolj hladen večer. Navsezadnje je bilo na južni polobli takrat zima, četudi bolj mila. In zares zanimivo, da sta se po toliko letih uspela res oba najti na isti izmenjavi. Kdo bi vedel, ali je šlo res samo za naključje ali za kaj več? A kdo bi se ukvarjal s temi vprašanji, na katerega nihče ni imel pravega odgovora, le nekaj takšnih in drugačnih teorij, ki v praksi skoraj niso zdržale, če si se jih lotil s pravimi argumenti. A to je bila mistika in s katero se Opal ni ukvarjala in se tudi v nadaljnje ni nameravala. Mogoče nekoč, ko bo stara in betežna in ne bo mogla več ničesar več sposobna početi kot se ukvarjati s takšnimi norostmi, kot jih je sedaj imenovala. »Jaz se niti ne spomnim, če je bilo še kaj drugih držav,« je skomignila z rameni, saj res ni niti razmišljala, da bi šla kam drugam. Za Avstralko je Amsterdam bil zelo daleč in zakaj bi hotela riniti še dlje? »In strinjam se s tabo. Tu nam bo gotovo prav čudovito, kar se da ugotoviti že na samem začetku,« se je rahlo nasmehnila, saj jo je mesto že prvi dan očaralo in čeprav gotovo ne bo vse naravnost čudovito, je imela občutek, da se bo imela še krasno in da se bo vrnila nazaj polna novih izkušenj, vtisov in dogodivščin. »No, saj veš… Če ti ne bi bila všeč moja družba, bi še vedno lahko odkorakal stran in si našel boljši kotiček, ker sem jaz bila tukaj prva in ne grem stran,« je smeh v njenem glasu postavljal na laž njene besede, saj si prav nič ni želela, da gre stran, ampak da ostane še malo z njo, pa čeprav samo pet minut. Mogoče res ni bil nikoli zares njen, a ni hotela ga spet izgubiti, če se jima je komaj spet uspelo najti in se kaj pogovoriti. Navsezadnje ji je bil Bastian tudi drag prijatelj in sama je vedno cenila dobre prijatelje, kamor bi lahko Bastiana tudi uvrščala, čeprav ji je bilo precej več do njega kot samo do prijatelja. »Verjetno je tako z vsemi poletnimi prijateljstvi in romancami. Je pa vsekakor tudi meni žal, da nisva ohranila vsaj nekaj stikov, ker se mi zdi, da smo dobro preživeli skupaj tisti čas,« se je nasmehnila ob novih spominih, ki so se počasi vračali nazaj v njeno glavo in se ji prikazovali pred očmi, da se ji je zdelo kot da je v nekem filmu v katerem sta onadva glavna igralca. »Mislim, da bi tudi sama lahko sama to rekla. Sicer malo pogrešam Sydney, ker se prav tam sedaj začenja pravo poletje, ki ga tebi ni uspelo spoznati,« se je namuznila in nadaljevala: »…ampak je sicer res krasno tukaj. Skoraj me ne mika obiskovati predavanj, ko je pa toliko drugih stvari, ki me interesirajo,« je pridala z nasmeškom. »Veš, Bastian…« je nato po kratkem predahu začela in njegovo ime se ji je rahlo tuje zdelo na jeziku, ko ga toliko časa ni izgovorila. »Tisti čas nisem bila povsem iskrena do tebe… Nisi bil le nekakšen prijatelj s katerim je bilo dobro iti na kakšno zabavo in po njej skupaj pristati v postelji… Ne vem, bilo je nekaj več od tega,« je nato s kratkimi predahi tiho rekla, ko se je kar odločila, da je skrajni čas da pride z resnico dan. Prav lahko bi se sedaj užaljeno obrnil in jo pustil tu sredi gozda, a končno bo imela čisto vest in nihče ji ne bo nikoli mogel očitati, da je bila kdaj neiskrena do njega, čeprav je z iskrenostjo res nekoliko pozno prišla na dan. A še vseeno… 'Bolje pozno, kot nikoli.'