malo po kosilu je dallas dobil sporočilo terese, njegove dobre prijateljice, da potrebuje družbo. sicer dallas ni imel veliko pravih prijateljev in je vsaj nekatere, ki bi jih večina štela za prijatelje, sam dal v kategorijo znancev, je bila teresa vsekakor ena od tistih, ki jih je štel v ožji krog prijateljev. bila je ena redkih, ki jih ni poznal zaradi službe, ni bila s policije, ni bila njegove nekdanja klientka, ni bila del mafije. poleg tega pa se mu je že vse odkar sta se spoznala zdela tako prekleto krhka, da je v sebi vedno čutil nek nagon, da jo obvaruje in ji ugodi. seveda je bila srečno poročena, tako da ni nikoli niti razmišljal v smeri, da bi se med njima spletlo kaj več kot prijateljstvo, kljub temu da je bilo nenehno osvajanje vseh bitij, ki so nosile krilo, nekaj česar se preprosto ni mogel otresti. tako se je nekaj ur kasneje z avtomobilom pripeljal pred hotel, kjer naj bi tisti dan bila. bilo mu je čudno, zakaj je tu, navsezadnje je z možem živela v hiši v isti ulici kot on, a po telefonu se je rad izogibal takim vprašanjem. občutek je imel, da nekaj ni v redu in bil je prepričan da je to tudi razlog, da ga je tisti dan kontaktirala. po nekaj minutah iskanje je končno dobil številko sobe, ki mu jo je posredovala in potrkal je na vrata, izza katerih je skorajda v trenutku slišal zvoke odpiranja. »zdravo tudi tebi,« je z rahlim nasmeškom odvrnil na njeno pomanjkanje besednega pozdrava, a brez dodatnih vprašanj je zaprl vrata za sabo in ji sledil. »se ti ne zdi, da je že malo zgodaj za tekilo?« je delno v šali delno zares vprašal, ko ji je sledil na balkon. »sicer pa, nimam popolnoma nič proti, se razume,« je še namuznjeno dodal in se spustil v mehak stol na balkonu in jo radovedno opazoval, ko je stopila okoli mize, kjer je imela tekilo in poprijela za čist kozarec. »pa nikar ne šparaj,« je namuznjeno pristavil, ko je nalivala pijačo. ni želel siliti vanjo, kaj je razlog zakaj ga je poklicala, če bo želela, mu bo že sama povedala, niti se ni preveč obremenjeval z razlogom, zakaj je najela sobo v hotelu. a nekaj je vseeno moral reči. »vidim zakaj se ti zdi da je tale apartma boljši od forrest hills avenije. razgled ima definitivno boljši,« je bolj v šali pripomnil in se razgledal po prostrani zeleni pokrajini, na katero je gledal balkon.  
[/b]

opazoval jo je, ko je točila tekilo ter nezavedno mrščil čelo, ko je sam pri sebi ugotavljal vzroke za to, da sta se sedaj dobila. seveda, teresa je bila njegova dobra prijateljica in nenazadnje ni potrebovala nikakršnega izgovora za to, da se dobita, a vedel je, da je tokrat drugače kot sicer. vedno sta se dobila kje v mestu, v kavarni, baru ali restavraciji, nikoli v hotelski sobi, katero je očitno sedaj teresa najela. prijel je za kozarec, ki mu ga je dala ter se udobno namestil na stolu. spustil se je nekoliko nižje, noge pa je naslonil na ograjo, ki je bila nekoliko višja od pozicije, kjer je sedel na stolu. pustil ji je, da mu je povedala tisto kar mu je želela tako kot je hotela. spet se je rahlo namrščil, tokrat zaradi dejstva, ker mi ni niti na kraj pameti padlo, da bi sumil v srečen zakon, ki naj bi ga svetlolaska imela. »razumem. pa si… prepričana?« je po nekaj trenutkih tišine vprašal ter se zazrl vanjo. vedel je, da teresa ne bi metala očitkov naokoli če ne bi bila zares prepričana, a glede na to da je vedno dajala vtis da sta srečno poročena, ga je njena izjava skorajda šokirala. »mislim… kaj se je zgodilo?« je potem drugače vprašal ter v enem gibu odmaknil noge z ograje, premaknil stol bližje ter se sklonil proti svetlolaski. nikoli je ni zasliševal o njenem odnosu z možem in niti predstavljati si ni moral, kaj se dogaja med njunimi štirimi stenami. počasi je zavzdihnil, zmajal z glavo, nato pa v enem požirku izpil vsebino kozarca. stegnil se je po steklenico in tokrat on obema nalil prazna kozarca. »še en razlog več, zakaj se nočem nikoli poročiti,« se je rahlo namrščil. spet je naredil požirek, tokrat je izpil le polovico vsebine. »torej si se izselila iz doma? sta se sprla?« je vprašujoče dvignil obrv, ne da bi vedel koliko lahko sili vanjo z vprašanji. »oprosti, ne vem če sploh želiš govoriti o tem. lahko se preprosto napijeva in o jonathanu ne izrečeva niti ene besede več. lahko pa ti povem, da je neumen da vara takšno žensko, kot si ti. očitno je zgodaj padel v krizo srednjih let,« je namrščeno dodal.

že je odprl usta, a jih je v tisti sekundi tudi zaprl. v tem trenutku ni bil najbolj prepričan, kaj si teresa sploh želi slišati. vedel je le, da ni pravi naslov za pogovore o zakonu ker o tem ni vedel ničesar. pri svojih 32 še ni bil nikoli poročen in bil je prepričan, da tudi ne bo. zakon je po njegovem mnenju prinašal preveč odrekanja lastne sreče in prilagojevanja drugim, česar pa ni bil pripravljen sprejeti. počasi je prikimal na njene besede, drugega mu tako ali tako ni preostalo. »bolje ti je brez njega, veš. saj ga ne potrebuješ. če te ne zna ceniti je on tisti, ki je na slabšem. želim si le, da bi mi prej povedala kaj se dogaja. mislil sem, da je vajin zakon idealen,« se je rahlo namrščil. če bi vedel za vse njene probleme mu verjetno niti na kraj pameti ne bi padlo, da bi izpuščal svoje neumne pripombe. eno je bilo, če si prijateljico, ki je bila v zakonu srečna, v šali zapeljeval, drugo pa je bilo, če zakon ni bil takšen, kot je deloval navzven. nikoli se ni znal pravilno odzvati na ženske solze in tudi tokrat je bilo tako. ko je videl, da ji po licih polzijo solze, se ji je poskušal le spodbudno nasmehniti, preden se je dvignil s svojega stola in se usedel na naslonjalo njenega stola ter jo precej nerodno objel okoli ramen ter ji s tem ponudil tolažbo. »če boš karkoli rabila vedi, da sem ti vedno na razpolago. za prijateljsko besedo, utapljanje žalosti v alkoholu, besnenje čez jonathana ali pa če rabiš prostor, kjer bi lahko bila v času, preden se odločiš kako naprej. ni ti treba plačevati za hotel veš, tudi pri meni  se dobi kakšna prosta postelja ali kavč,« ji je dejal ter jo še enkrat nerodno stisnil k sebi, preden se je spet usedel na svoje mesto, nasproti nje. »zakaj pa ne bi mislil resno?« je rahlo presenečeno dvignil obrv ter se zastrmel vanjo. »si se kdaj pogledala v ogledalo?« se je zarežal in ji pomežiknil, a že v isti sekundi je ugotovil, da počne spet tisto, česar ne bi smel. »oprosti. upam da veš da je vse to moje spogledovanje le v prijateljski naravi. nočem se kakorkoli vmešavati v vajino življenje z jonathanom,« je nato dallas prvič, odkar sta se spoznala, njegovo spogledovanje osvetlil v pravi luči, saj nikakor ni želel izpasti kot neotesani prasec, na lovu za žensko v razpadlem zakonu. pa čeprav je v večini primerov bil prav to, a teresa mu je pomenila pravo prijateljico, kar je jemal veliko bolj resno. »daj. če bi vedel zakaj se mi povabila sem, bi iz svoje kleti spraznil kakšno dobro steklenico konjaka,« je z nasmeškom dodal in ji podržal kozarec, da je lahko natočila.

on njenih besedah je le rahlo prikimal. navsezadnje res ni vedel veliko o njenem življenju in ni se želel, niti hotel, vmešavati vanj. a dejstvo, da je bila teresa očitno ena od tistih šibkih žensk, ki so pustile, da so možje hodili po njih, ga je rahlo presenetilo. a v sebi je nekako čutil vzgib, da jo želi obvarovati in jonathana je ob tem nekako zasovražil, pa čeprav ga ni nikoli srečal in se je vedno držal dejstva, da morajo ljudje za sabo sami pospraviti tisto, kar so si zakuhali. a v tem primeru je bilo drugače. teresa je bila njegova prijateljica in za prijatelje je dallas vedno naredil vse, kar je bilo v njegovi moči. »vsekakor me veseli, da si vsaj sedaj ugotovila, kaj se dogaja. koliko časa sta bila sploh poročena? si predstavljaš, da bi se to vleklo dobrih deset let, preden bi ugotovila, da je vajin zakon popolnoma zlagan? neverjetno. še en dokaz več, da so zakoni popolnoma nesmiselni. ljudje nismo bili narejeni, da se za večno vežemo le na enega človeka,« se je rahlo namrščil in ob tem niti ni spoznal, da bi ta njegova filozofija lahko prizadela tereso. mogoče bi lahko to zadržal zase, a nekako jo je če želel sprijazniti z resnico, ki jo je spoznal že dolga leta nazaj. »če boš kdaj želela, da se poskrbi za jonathana… poznam nekaj pravih ljudi,« ji je v šali pomežiknil, v upanju, da jo uspe spraviti v malo boljšo voljo. dejstva, da je mafijski odvetnik ni sicer nikoli zares skrival pred njo, a tudi obešal ga ni na velik zvon, tako da niti ni vedel, koliko je o tem vedela svetlolaska. seveda je bil njegov predlog izrečen v šali, a dejansko je bil popolnoma izvedljiv. »ni problema, res. vedno se bo našel prostor pri meni, če boš to želela,« se ji je nasmehnil. »tale apartma je sicer prav udoben, ampak ti bo po določenem času pustilo precejšnjo luknjo v denarnici,« je še komentiral. služba natakarice pa verjetno ni nanesla ravno dobre plače. dallas je sicer na tereso vedno gledal kot na dobro, a še kako zelo poročeno in oddano prijateljico. dejstvo, da se je sedaj po vsej verjetnosti njen zakon končal, pa je iznenada obrnil tudi ta njegov pogled na njo. »torej… kaj sledi sedaj? ločitev?« je po sekundi obotavljanja vseeno vprašal. vedel je, da je za takšno odločitev verjetno še prezgodaj, a nekako se je želel prepričati, da se teresa nima namena vrniti k možu po tem, ko je izvedela, da jo je dolgo varal.

ob njenih besedah se je zasmejal in zmajal z glavo. »sem razumel, na kaj si ciljala. ne skrbi, ponavadi ne izkoriščam pijanih žensk, ki so po vrhu še poročene,« ji je namuznjeno pomežiknil. spet je izpraznil kozarec na edini način, kot se je dejansko lahko izpilo tekilo – do dna. »brr, ogabno. kje si staknila to sranje?« je vprašal, ko je grenak okus zapustil njegovo grlo, a kljub temu si je sam ponovno postregel in natočil nov kozarec. »ti si tako ali tako zaslužiš da si popolnoma pijana, glede na vse kar si izvedela danes. mene čaka jutri še en sestanek, mislim da se bom danes malce držal nazaj,« je dodal, a kljub vsemu spet na dušek izpil kozarec. alkohol je sedaj že dodobra čutil v sebi in čas je bil da vsaj za nekaj časa preneha s pitjem. namesto tega je nov kozarec natočil teresi. »torej, povej mi… kakšni so tvoji načrti sedaj, ko boš morala spet skočiti nazaj v samsko življenje? se obetajo kakšne spremembe?« je vprašal, ko se je spet udobno namestil na širokem oblazinjenem zunanjem stolu ter se zazrl v tereso. ni vedel ali je bil razlog alkohol ali dejstvo, da je bila svetlolaska skorajda spet samska,  a nenadoma se mu je zdela teresa prekleto privlačna.

»bolje prej kot kasneje,« je skomignil z rameni dallas. mogoče se je vse skupaj slišalo zelo neobčutljivo, a vsekakor se mu je zdelo, da ima prav. če jima z jonathanom ni bilo namenjeno, jima ni bilo namenjeno. je vsaj izvedela ko je bila še mlada in je bilo pred njo vso življenje, kot pa pri štiridesetih letih. »pravo osebo, kot si ti mislila za jonathana, da je prava?« je cinično dvignil obrv in se prepozno ugriznil v jezik. »oprosti, tega verjetno nisi želela slišati. ampak dejansko ne poznam veliko ljudi, za katere lahko rečem, da so našli tisto pravo osebo, in jih ne bodo zamikale avanture. samo poglej tebe in jonathana. mislil sem, da sta ena izmed tistih, ki bosta živela srečno do konča svojih dni, pa poglej kako se je obrnilo… sploh pa sem sam prevelik ljubitelj žensk, da bi se zaradi ene lahko odrekel ostalim,« je preprosto skomignil z rameni. mogoče se je to res slišalo šovinistično, ampak nikakor ni bil človek, ki bi podlegel romantičnim pogledom, kot jim je teresa. »življenje ni kot zgodba iz romantičnih filmov. večina ljudi ne živi srečno do konca svojih dni. verjetno si premlada, da bi to ugotovila. verjemi mi, ko boš mojih let, boš razmišljala drugače,« je skomignil z rameni dallas in se rahlo nasmehnil. ja, definitivno ni bilo večjega cinika, kot je bil dallas. »no, saj veš, kje živim. kadarkoli se lahko oglasiš. in zahvališ se mi lahko s kakšno doma pripravljeno večerjo,« je še dodal ter se rahlo nasmehnil. od nje seveda ni pričakoval ničesar. ob njenih besedah glede ločitve je le prikimal. »če boš potrebovala dobrega odvetnika za ločitve… poznam kar nekaj precej dobrih, ki ti bodo z užitkom obrali nekdanjega moža,« se je v šali zasmejal.

»mislim da bo potrebno spremeniti tvoj okus za alkohol. ker tole je res največja scalnica, kar sem jo kdaj pil,« se je namrščil dallas in v smehu zmajal z glavo. »čeprav bo enako služila namenu. samo zjutraj mislim da bova več časa objemala školjko,« se je namuznil. sam pa se je zaenkrat odrekel njeni vsebini, glede na to, da tistega dne sploh ni jedel nič kaj konkretnega in je že čutil alkohol v žilah. »ne, saj imaš popolnoma prav. zame je najboljša tolažba vedno alkohol. in dober seks. ampak domnevam da tebi v tem primeru ustreza samo prvo,« je dodal. »hmm, mogoče bi bilo za začetek dobro, da se znebiš… poročena prstana,« je počasi začel, se zasmejal in ji pomignil na prstanec leve roke. »verjemi mi, veliko več šans boš imela brez prstana, kot z njim,« ji je v šali pomežiknil. dallas se je ravno stegnil proti mizi, na katero je odložil prazen kozarec, ko je teresa nenatančno stopila mimo njega in pristala naravnost v njegovem naročju. »wow, očitno bo potrebno zmanjšati količino popite tekile, teresa. pa niti polovico steklenice nisva spila,« jo je v šali pobaral. njuna obraza sta se znašla nevarno blizu in če bi bila v njegovem naročju kakšna druga oseba in ne teresa, kateri je obljubil, da je ne bo izkoristil, bi jo še isto sekundo potegnil k sebi in jo poljubil. »če te ne bi poznal, bi si mislil, da preizkušaš meje mojega samozadrževanja,« je namuznjeno zamrmral in jo ošinil s pogledom, ob tem pa se počasi dvignil na noge in tereso objel ravno toliko, da je lahko normalno vstala z njim tudi sama. »kam si se namenila? grem s tabo. tako ali tako je tu zunaj že precej temno,« je zamrmral in z eno roko prijel steklenico, z drugo pa še vedno okoli pasa napol objemal in napol usmerjal tereso, ki je stopila skozi vrata v apartma.

vsekakor se je vedno trudil, da ne bi ljudi obsojal in se vmešaval v njihove zadeve, a če se je kaj takega dogajalo njegovim prijateljem, je nekaj moral reči. čeprav se je popolnoma zavedal, da ni bil še nikoli v teresinih čevljih in da dejansko nima nobene pravice obsojati ali jo opominjati, da bi morala vedeti, kaj se dogaja. vsak človek je bil drugačen in se je drugače spoprijemal z zadevami. nekako je razumel svetlolasko, ker ni želela prati umazanega perila v javnosti in tako javno govoriti o vsem tem varanju. kljub temu si je mislil, da sta bila dovolj povezana, da bi mu lahko zaupala te stvari. sicer je bil dallas malce preveč impulziven in ne bi mogel obljubiti, da ne bi jonathanu polomil nos ali kakšno drugo kost, če bi se mu teresa o tem zaupala. mogoče je bilo še bolje tako. »no, upam da še vedno ne misliš, da je bil on tvoja sorodna duša, ali kakšno podobno sranje. za vse ljudi obstaja več oseb, s katerimi se lahko ujamejo in siguren sem, da boš sama prej ali slej naletela na kakšno podobno, boljšo osebo, kot je bil jonathan,« jo je želel potolažiti. »ampak… nehajva govoriti o njem, prav? mislim, razen če si hočeš olajšati dušo ali kaj podobnega. mislim da ni vreden, da še naprej govoriva o njem, kaj se ti zdi?« je radovedno dvignil obrv ter se ji počasi nasmehnil. čas je bil, da obrneta ploščo in začneta govoriti o kakšni manj depresivni tematiki. »dvomim da bom mislil drugače. ampak naj ti bo. nikoli ne reci nikoli,« je skomignil z rameni, čeprav je globoko v sebi vedel, da poroka in zakon srečno do konca dni zanj nista bila ravno na spisku. a nekako ni želel v nedogled nasprotovati teresi, za katero je tako ali tako vedel da je nepoboljšljiv romantik. »oprosti, ampak tekila za deset dolarjev je res najslabša možna varianta. in velja. enkrat, ko bova oba imela čas, te bom peljal v restavracijo, kjer imajo najboljši viski. tisti pravi irski, star skoraj dvajset let. tisto je prava pijača. takšno tekilo sem nazadnje pil v zadnjem letniku srednje šole,« se je zasmejal, ko je v rokah obračal steklenico tekile in prebiral zapise na nalepki. mogoče se mu je okus izboljšal iz leti ali pa je bilo krivo preprosto dejstvo, da si je sedaj lahko privoščil precej bolj drage in okusne stvari, kot pred tem. »no ja, vsekakor upam, da ga ne misliš obdržati za spomin, ali kaj podobnega. na tvojem mestu bi ga jaz poskušal čim prej prodati. ampak odločitev je seveda tvoja,« je skomignil z rameni in se zasmejal njenim besedam. »mogoče pa bi bilo bolje, veš. nekoga najbolje preboliš tako, da se zapleteš s kom drugim. verjemi mi, veliko bolje se počutiš,« ji je v šali pomežiknil, čeprav je dejansko mislil resno. »sem pozabil, ja. ampak po eni strani je to super. ne rabiš veliko denarja, če se ga hočeš popolnoma nasekati,« je namuznjeno dodal, ko je stopal poleg nje nazaj v spalnico, v katero je vodil balkon. »khmm precej dobro. tako zelo dobro, da bi bilo verjetno bolje, da ne nadaljuješ s tem,« jo je napol v šali posvaril. a teresa ni bila edina, ki ji je alkohol zameglil razum. stopila sta v toplo sobo in teresa se je zopet znašla v njegovem objemu. njene ustnice so se nenadoma znašle na njegovih in ga popolnoma presenetile. potreboval je kar nekaj volje in notranjih dvobojev, da se je odlepil od nje. »mislim da bo bolje, če odidem. alkohol te je več kot očitno dobro prijel, prebolevaš razpadli zakon in nekdanjega moža in mislim, da boš zjutraj pošteno obžalovala, če se danes karkoli zgodi. in verjemi mi, da če bi se kaj takega zgodilo v drugačnih okoliščinah…« njegov glas je odtaval in že sam pogled v njegovih očeh, ko je gledal v tereso, je nekako povedal vse. prvič je še uspel poslušati vest, ki se mu je oglašala, a če se bodo njune ustnice srečale še enkrat, nikakor ni mogel odgovarjati za svoja dejanja, ki bodo sledila.

»prav. mislim, saj je tako ali tako tvoja odločitev. za karkoli se boš odločila,« je nato dejal. ni se hotel vmešavati v njene odločitve. za trenutek je ostal brez besed. ni se želel več pogovarjati o jonathanu a naenkrat ni vedel, o čem bi se lahko še pogovarjala. oba sta bila rahlo pijana in če bi se nahajala kje drugje, ne v hotelu, bi sigurno dobil kakšno neumno idejo kaj početi. a v tem stolu na balkonu mu je bilo povsem udobno in nikakor se ni želel premakniti s tega mesta. »mhm, ampak saj ni nujno da je viski kaj bolj močan od te tekile. vsaj zase lahko trdim, da lahko dejansko viski pijem kar nekaj časa in uživam v njegovem okusu ne da bi bil popolnoma pijan, kar pa ne morem trditi za tole tekilo. tako ali tako je pa vse odvisno od tega, kakšne okuse pijač imaš raje,« je že kar nezainteresirano nadaljeval njun pogovor. ni vedel, kdaj sta nazadnje imela tako zelo nezanimive debate. pretegnil se je v stolu in lahko bi prisegel, da je slišal kako so mu popokale vse kosti v telesu. očitno pa ta položaj v stolu ni bil tako udoben, kot je mislil da je. »hm.. torej domnevam, da je hiša, kjer sta živela, njegova? začel sem razmišljati o tem in dejansko sem ugotovil, da imaš ne glede na vse pravico do polovice vajine hiše. potem ko jo prodata in dobiš polovico zaslužka, mislim da ti vseeno ne bo hudo v življenju,« jo je spomnil in se nasmehnil. »čeprav je ponudba o začasnem prebižališču pri meni še vedno na mizi, seveda,« je dodal.  

vsekakor ni vedel, kaj bi porekel na dejanja, ki so se sprožila zadnjih nekaj trenutkov. »mislil sem, da se ne želiš tako hitro zaplesti z nekom drugim,« je radovedno dvignil obrv in se zazrl vanjo, s čimer jo je želel spomniti na njene besede, izrečene ne tako dolgo nazaj. »teresa…« za trenutek ni vedel, kaj točno ji želi povedati, vedel je le, da jo želi posvariti… pred sabo, pred njenimi odločitvami prežetimi z alkoholom, pred vsemi dejanji, za katere ji bo kasneje žal. »oba veva, kam vodijo poljubi, kajne? nočem te prizadeti, ampak oba veva, da se bova zjutraj zbudila z ogromnim mačkom in velikansko krivdo, ker sva uničila prijateljstvo. nočem, da potem name gledaš na kot nekoga, ki te je izkoristil, to je vse,« je skomignil z rameni dallas in se zazrl v njene oči. »prav, ne bom odšel. ne skrbi,« je zmajal z glavo ter se ob njenem vprašanju rahlo nasmehnil. »če bi bila situacija drugačna… bi bil tudi moj odziv drugačen. ampak ni. situacija je takšna, kot je,« je še enkrat skomignil z rameni dallas, a tokrat se je zdelo, ko da je želel prepričati bolj sebe kot pa njo, kaj bi bilo v tem primeru bolje narediti. njegove roke so se ovile okoli njenega telesa in jo prižele bližje k sebi. nekaj trenutkov je le brez besed zrl vanjo in se dejansko poskušal prepričati, da bi bilo bolje, da čim prej odide. »ah, k vragu,« je nazadnje vse zadržke potisnil na stran in jo poljubil.