primadona cafe

Naslov sporočila: Re: primadona cafe Ned Sep 29, 2013 5:28 pm

tag, axel

Imela je prost dan in kljub temu je pred njo na železni mizi ležala tablica, na njej odprtih nekaj internetnih strani, njena osebna e-pošta in nekaj uradnih izjav, v njenih rokah beležka in črn kuli, njene oči so mrzlično premetavale informacije. Članek, na katerem je delala, je bil razburljiv predvsem, ker so bile informacije, ki so jih podajali na internetnih straneh, povsem nekonsistentne. Občasno je k ustnicam dvignila plastičen kozarček z belo kavo, si jih oblizala vsakič, ko ga je znova odmaknila, in spet je bila v svojem svetu, črn kuli je izpisoval številke, ki jih je bilo nemogoče spregledati. »Vi lažnivi prasci,« je nasmejano zamrmrala sama pri sebi, ko je končno beležnico z največjim zadovoljstvom zaprla. Tole se bo mastno tiskalo. Za trenutek ji je bilo žal, da ni imela s seboj prenosnika; sovražila je te tipkovnice na dotik, veliko lažje je delala z nečim, kar je imelo dejansko tipke. In vendar je bila preveč entuziastična glede svojega dela. Najraje bi tipkala, dokler ne bi imela zadeve izpopolnjene do potankosti, pa se je morala opomniti, da ima prost dan. Devet milijard v zadnjem letu. Toliko je izginilo iz uradnih zapisov za pravno firmo, ki je naredila prvi korak proti gotovemu propadu. Ona osebno bo poskrbela za vse naslednje; ni bila hudobna, nikomur ni ravno privoščila, da ostane brez službe, toda koruptivni problemi v vodilnih javnih institucijah so bili njena stvar. Prepoznala jih je in z največjo lahkoto jih je razkrinkala. Zato so jo ljudje radi brali. Sama pri sebi se je nasmejala, zaklenila tablico in nanjo odložila beležnico, nato pa se je ozrla po natakarju, da bi zaprosila za račun. In tam je bil, svetlolas spomin iz njene davne preteklosti. Ujel je njen pogled in najmanjšega dvoma ni bilo, da je to on. »O bog,« je zašepetala sama pri sebi in v trenutku je bila na nogah.

Naslov sporočila: Re: primadona cafe Ned Sep 29, 2013 5:41 pm

vračal se je iz nočne izmene in končno se je lahko znebil policijske uniforme, zaradi česar je vsekakor bil zelo zadovoljen. za pasom je imel še vedno tok s pištolo, medtem ko je zakorakal do svoje najljubše kavarne v mestu po skodelico kave. navsezadnje si jo je zaslužil, ker je praktično celo noč brezciljno vozil po mestu in poslušal glasbo. kako zelo zabavno. sam pri sebi se je nasmehnil, potem pa odrinil vrata v kavarno in zakorakal proti pultu, le da se je na pol poti ustavil, ko so njegove oči že iz navade zdrsnile po prostoru in nato treščile ob oči osebe, ki jo je nemudoma prepoznal.

»billie!« je naznanil, medtem ko so se njegove ustnice čisto samodejno ukrivile v širok nasmešek in je povsem pozabil na to, da je bil utrujen in je hotel samo skodelico kave. to zdaj ni bilo pomembno; poleg tega pa je njegova utrujenost nekam izpuhtela, ko je zakorakal do nje in jo močno objel ter ob tem samodejno dvignil v zrak. »billie,« je mrmraje ponovil ob njenem ušesu, preden jo je izpustil, ji prilepil poljub na lice in s pogledom poiskal njene oči. »naj me vrag,« se je namuznil, ker dejansko ni mogel verjeti, da je bila res ona. po vsem tem času in po vsem, kar se je zgodilo… »dobro te je spet videti,« je dejal, medtem ko je s pogledom na hitro ošinil stvari na njeni mizi. »kaj počneš tukaj?« se je pozanimal. kaj je počela kjerkoli? imel je toliko vprašanj zanjo, ampak še vedno je bil zgolj vesel, da je bila tukaj. po vsem tem času v tej kavarni – kakšno naključje.

tagged: billie! :3

Naslov sporočila: Re: primadona cafe Ned Sep 29, 2013 5:57 pm

tag, axel

Njegove roke so se ovile okrog njenega pasu in nenadoma so se njena stopala odlepila od tal; dvignil jo je v zrak, ona je svoje roke ovila okrog njegovega vratu in se v evforiji čustev zasmejala nekam v njegov vrat. Potem jo je izpustil in poljubil jo je na lice; njene dlani so zaobjele njegov obraz in še ona ga je poljubila, na eno lice in na drugo, dokler nista končno nekako obstala in zdelo se je, da je svet zamrznil z njima. Ni si mislila, da ga bo še kdaj videla. Morala sta delovati kot dolgo ločena fant in punca, a kaj, ko sta bila toliko več kot samo to. »Ne morem verjeti,« je dejala z rahlo tresočim glasom, med tem ko so njene oči iskale brazgotine in gube, ki jih dotlej še ni videla. »Dobro izgledaš,« je končno izdavila, njen glas je med tem pridobil na piskajočem tonu, za očmi je čutila zametke solza. Oh, prekleto, kako zelo lepo ga je bilo videti in niti najmanj si ni mislila, da se ga bo prav zares tako razveselila. Takrat, zdelo se je tisočletja nazaj, sta se njuni poti preprosto morali ločiti. Preveč bolečine bi na koncu koncev prejela drug od drugega.. takrat sta si bila preprosto preblizu, preprosto preblizu istemu problemu. »Jaz, hm, živim tukaj..« je zdaj skorajda šepetala, njene roke so zapustile njegov obraz in poiskale njegove dlani, ki jih je sklenila s svojimi. »Ti.. tudi živiš tukaj?« O bog, kako težko je tvorila besede in kako naravnost smešno so izzvenele, ko jih je izgovorila. Tega ni pričakovala, ne v milijon letih, v milijon nenavadnih situacijah si ne bi bila sposobna zamisliti te. »Pridi in sedi z mano,« je pomignila k mizi, kjer je posedala prej. »Razen, če se ti mudi dalje?«

Naslov sporočila: Re: primadona cafe Ned Sep 29, 2013 6:09 pm

ob njenih besedah se je moral nasmehniti. »nisem ravno prepričan, kako zelo dobro izgledam po tem, ko sem celo noč bil v službi, ampak hvala,« je dejal in s pogledom še sam preučil njen obraz. še vedno je bila ista – kot da se par let ne bi nikoli zgodilo. sicer je nekaj naredila s svojimi lasmi, ampak to ni bila ravno velika stvar. bila je takšna, kot jo je imel v spominu. »hej,« se je rahlo namrščil, ko je opazil, da se je nekaj dogajalo z njenimi očmi. »hej,« je ponovil, ko jo je popolnoma samodejno spet stisnil v objem.

»ja, tukaj živim že… hm, dve leti? tam nekje,« je odvrnil na njeno vprašanje in ob ponudbi samo prikimal ter se usedel na enega izmed stolov. kako zanimivo je bilo nekoga srečati po zelo dolgem času. »okej, te motim? mislim, kaj počneš?« je dejal, medtem ko so se njegove oči samo za trenutek skoncentrirale na predmete na mizi, preden so se vrnile k njenim očem. minilo je ogromno časa, odkar jo je nazadnje videl in ko je kar tako nepričakovano odšla. tega ji ni mogel ravno zameriti – ampak še vedno se je spomnil svoje zmedenosti in neke čudne zbeganosti, ker ga je kar tako zapustila. le da to zdaj ni bilo bistveno. »povej mi, billie, kako si?« se je pozanimal z iskreno skrbjo v očeh, ker jo je navsezadnje imel rad.

tagged: billie! :3

Naslov sporočila: Re: primadona cafe Ned Sep 29, 2013 6:24 pm

tag, axel

»Aja?« je privzdignila obrvi, nato je zmajala z glavo in nasmejano dodala: »Sploh se ti ne pozna.« Deloval je veliko manj utrujeno, kot je deloval, ko sta se nazadnje videla, čeprav je bila precej prepričana, da je k temu pripomogla odsotnost solza, ki so bile v času, ko je Charlie odšel, pogoste tudi v njegovih očeh. Potem je očitno opazil, kako cmerava je postala in še enkrat jo je privil k sebi; ta bližina, ki je ni prakticirala z nikomer, ne zares, je na njena lica prav zares priklicala nekaj solza. Samo nekaj, kakor da bi ob dotiku njunih teles začutila neznansko olajšanje. Vsakič znova jo je kljuvalo, če je bilo narobe, da je odšla brez slovesa in če do nje še vedno, čeprav so se zadeve ohladile, drži zamero v srcu. Njenih strahovi so se izkazali za prazne; še vedno jo je imel rad. »Ja?« je prikimala. »Jaz sem tukaj.. kakšno leto.« Ni je vprašal, ne bi ji bilo potrebno reči, in vendar je nekako čutila potrebo, da vsaj nekomu – ki po možnosti ni njen brat ali starš – izčeblja, kaj se dogaja z njo. Preveč privatna oseba je bila, zdaj pa je skušalo vse naenkrat privreti iz nje, samo zato, ker je bil pred njo človek, s katerim sta si delila več kot samo to navidezno afekcijo. »Ne, ne, sploh ne,« je hitro zmajala z glavo in sedla še sama, zdaj ju je ločevala miza, ki se je zdela nična distanca glede na to, kako daleč sta bila še pred nekaj trenutki. »Neke.. podatke sem.. za delo, ni pomembno,« je navsezadnje zmajala z glavo in za to, da bi svoje besede dodatno potrdila, tablico in beležnico potisnila na rob mize. Centimeter ali dva od tega, da bi ju njene tresoče roke potisnile čez rob in po tleh. »Jaz, hm..« je začela z globokim vdihom, ker ni vedela, kako naj bi odgovorila na tako vprašanje. Bila je dobro in ni bila, življenje je bilo vedno takšno, da ni dajalo preprostega odgovora. Vsaj zanjo ne. »Saj veš, dobro,« je skomignila, očitno je bilo, da ni bila ne nesrečna, ne pretirano srečna. »Pišem.. veliko pišem.« Premolknila je in se nerodno nasmehnila, prav zares namreč ni vedela, kako naprej. »Kako si ti?«

Naslov sporočila: Re: primadona cafe Ned Sep 29, 2013 6:42 pm

bilo je neverjetno, da je po vsem času naletel nanjo. naenkrat je bil skoraj srečen, ker je zašel v to kavarno v istem trenutku, kot se je tam po nekem naključju znašla tudi ona. pogrešal jo je. ampak to je sčasoma odrinil na stran in se prisilil, da je nanjo pozabil, ker je bilo tako navsezadnje nekako lažje. »če ti tako rečeš, billie,« se je nasmehnil ob njenih besedah. morda je preprosto premalo spal, da bi se mu kadarkoli resnično poznalo, da je bil utrujen. saj ni bilo bistveno, ker so bile njegove misli veliko preveč zaposlene z rjavolasko.

»izmed vseh krajev ravno filadelfija, kaj?« se je toplo nasmehnil ob njenih besedah in naročil kavo, ko se je natakar ravno takole prikladno pojavil pri njuni mizi in vanj uprl vprašujoč pogled. že v naslednjem trenutku je imela njegovo popolno pozornost in razumevajoče je prikimal. »torej delaš kot raziskovalna novinarka?« se je pozanimal in se odobravajoče nasmehnil, čeprav se je v njegovih očeh potem pojavil nekoliko zaskrbljen pogled ob njenem odgovoru. upal je, da je bila srečna. do zdaj bi lahko navsezadnje imela že družino in dobro življenje, čeprav to niti ni bila njegova stvar. a vsekakor je vedel, da si je billie to zaslužila. »jaz sem… ah, kaj pa vem,« je dejal. »zdaj delam kot policist, tako da sem uresničil tisto, kar sem prisegal,« je nadaljeval s senco nasmeška na obrazu. ona je bila tista, kateri je obljubil, da bo spremenil svoje življenje. da bo storil nekaj dobrega. »ni lahko, ampak vsekakor je krasno. počutim se… bolje,« se je le odločil in skomignil z rameni, nato pa naredil nekaj požirkov kave, ki mu jo je dostavil natakar, ne da bi svojih oči umaknil iz nje. »otožno izgledaš, billie,« je tišje nadaljeval, ko so se njune oči spet srečale in se je spet počutil zaskrbljenega zanjo.

tagged: billie! :3

Naslov sporočila: Re: primadona cafe Ned Sep 29, 2013 7:34 pm

tag, axel

»Kdo bi si mislil,« je nasmejano skomignila z rameni in tako pritrdila na njegove besede. Kdo bi si mislil, da se bosta srečala ravno tu. Kdo bi si mislil, da bo bizarni splet okoliščin dosegel, da bosta znova v istem mestu, kakor sta bila dolgo, predolgo nazaj. Kdo bi si mislil, da se bosta znova srečala. »Ja,« je raztegnila ta kratek odgovor in prste v naročju prepletla med seboj, med tem ko ji je znova pogled ušel proti beležnici. »Ja, tako je. Dobro ugibaš,« se je nekoliko zadržano nasmejala, četudi je ta nasmešek hitro zbledel. Spraševala se je, kaj se je zgodilo z njim. Kam je šel, kaj vse je videl. Ona je bila resda do sedaj bolj ali manj vsepovsod, na petih kontinentih, na vseh velikih dogodkih, ogromno je videla in čeprav je bilo tako, je bila vsaka izkušnja svojevrstna. »Kaj res?« je nenadoma skorajda vzkliknila, njene dlani so mehko udarile po mizi. »To je.. to je super,« je prikimala, kakor da bi hotela svojim besedam dati večjo težo. Prav zares se ji je zdelo to izjemno – Axel bi lahko zašel na popolnoma drugačno pot. Nihče ni mogel zagotoviti, da se bo njegovo življenje zasukalo na bolje, pravzaprav je delovalo, kot da je to nemogoče. Zdaj je bil tukaj, veliko bolj 'čist' na pogled, morda tudi srečnejši. Kdo bi vedel. »Super,« je prikimala, ko ji je priznal, da se počuti bolje. Prav iskreno mu je privoščila. Vedela je, da je dober človek in vedela je, da ima ves potencial. Vedela je, nekje v sebi je morala vedeti, da se bo, če se je lahko ona, pobral tudi on. »Kaj? Ne,« ga je hitro zavrnila in zmajala, njene besede so počasi izzvenele v tišino. Molčala sta, njena dlan se je oprijela skorajda prazne skodelice, za nekaj trenutkov jo je motrila s pogledom. »Po vsem tistem, veš..« je počasi, tiho začela. »Sem šla v Irak.« Sramežljivo je privzdignila pogled. »Bolničarka pri vojski.« Skušala se je nasmehniti, pa ji je uspela samo nenavadna grimasa. »Nikomur nisem povedala.« Vsi bi jo skušali prepričati, naj ostane. Takrat se je zdelo preprosto najbolje, da odide.

Naslov sporočila: Re: primadona cafe Ned Sep 29, 2013 8:09 pm

»dobro ugibam ali pa te samo kljub vsemu še vedno dobro poznam,« je pripomnil ob njenih besedah in skomignil z rameni, čeprav se je na njegovem obrazu še vedno nahajal širok nasmešek, ki se ga ni znebil in ki je bil tam že vse od trenutka,v katerem jo je zagledal in stisnil k sebi. »ne vem, če je super prava beseda za to. ampak obrnil sem svoje življenje naokrog in všeč mi je. saj ne rečem, da ni težko in da ne bi kdaj najraje vsega skupaj poslal k vragu, ampak… ne vem, vredno je. in zdaj te najbrž z govorjenjem o tem že dolgočasim,« se je nasmehnil, ko se je zalotil pri pripovedovanju.

pogled je dvignil do njenih oči, ko ga je tako zavrnila. morda se je motil. morda se mu je samo zdelo in navsezadnje je niti ni več poznal tako dobro, kajne? konec koncev je bilo mogoče, da je izgledala povsem srečno in zadovoljno. charlie jo je znal osrečiti – sam pri sebi se je zdaj nasmehnil ob spominu, kako je njegov brat na njena lica priklical širok nasmešek in jo nato dražil, da je imela jamice v licih. odgnal je podobe iz preteklosti, ko je spet spregovorila. »irak?« je skoraj presenečeno ponovil. »wow. mislim, to je velika odločitev. kako ti je bilo všeč?« se je pozanimal in se z zanimanjem zazrl vanjo. potem pa je nadaljevala in prvič tega dne je nasmešek iz njegovega obraza v celoti zbledel. »ja,« je zamrmral in uprl pogled v svojo skodelico kave, »sem opazil, da si kar nekako… izginila.«

tagged: billie! :3

Naslov sporočila: Re: primadona cafe Ned Sep 29, 2013 9:10 pm

tag, axel

Sramežljivo se je nasmejala in njen pogled je znova odtaval. Da, dobro jo je poznal, veliko bolje jo je pravzaprav poznal, kot kdorkoli. O tistem času njenega življenja je gotovo vedel največ, tudi družini ni zaupala vsega. In všeč ji je bilo, da je bilo tako, da je na tem svetu obstajala oseba, ki jo je gledala z očmi izpred petih let in v njej morda videla izboljšano verzijo zmedene in sila preproste deklice, kakršna je bila takrat. »Ne, sploh ne,« je odločno zmajala z glavo. Nikakor je ni dolgočasil, hotela bi izvedeti veliko več, ni pa vedela, koliko je smela dregati in katere kamne je bilo najbolje pustiti na miru, neobrnjene. »Je.. je tvoje delo zelo nevarno?« Ne bi si želela, da bi bilo, veliko raje bi videla, da se, kot kakšen risani junak, naokrog vozi v svojem plavem avtomobilu in se ustavlja na kavah in pecivu, skupaj s svojim preoblinim partnerjem, ki, med tem, ko Axel vozi, spi na sovoznikovem sedežu. Veliko raje bi videla, da je varen, da se mu ne bi nič zgodilo, da ne bi.. nekakšna kruta usoda odvzela še tega brata Wardell iz tega sveta. »Ja..« je prikimala in namenoma spregledala vprašanje. Približno toliko ji je bilo všeč, kot če bi ji nekdo rezal srce pri živem telesu. »Bedasta ideja. Mislila sem..« Njen pogled je odtaval v daljavo in nekako je obsedela tam, senca nekdanjega srečnega dekliča, izgubljena v spominih. »Mislila sem, saj veš, pobegniti čimbolj daleč. Najti najboljšo distrakcijo. Se ozdraviti konstantne žalosti..« Najprej je pomagalo. Ker je imela dela čez glavo in ker je zelo uspešno pomagala ljudem. Bila je dobra bolničarka, večkrat ji je bilo povedano. Ljudje so jo imeli radi in za tisti čas se ji je zdelo, da je našla svoje mesto pod soncem. »Potem je bil tam fant, malce mlajši od mene.. Včasih se mi zdi, veš, da je mogoče na meni eden tistih prastarih urokov.« Končno ga je zopet pogledala in ob zadnjih besedah z roko naredila dramatično gesto in zavila z očmi. »Kakor, veš, če se bom zaljubila v nekoga, se bo slej ali prej znašel v krsti..« In spet je premolknila. Že dolgo več ni točila solza za tem, kar je izgubila, je pa z vso težo to pritiskalo na njeno srce. »Najbrž ti.. ne bi smela govoriti o tem,« se je nato nerodno nasmehnila. Navsezadnje je bil brat enega izmed tistih, ki so se v krsti znašli prav zares.

Naslov sporočila: Re: primadona cafe Ned Sep 29, 2013 9:27 pm

skomignil je z rameni ob postavljenem vprašanju. »ne ravno,« je dejal. »mislim, nisem si še prislužil kakšnega napredovanja ali karkoli podobnega, zato dneve zaenkrat preživljam med prekladanjem papirjev, pisanjem poročil in oh, vožnjo po mestu v patruljnem avtomobilu. to zadnje je pravzaprav precej kul,« se je nasmehnil, preden je nadaljeval: »ampak ne, zaenkrat še nisem bil vpleten v kaj nevarnega. seveda pa se bo to nekoč najbrž spremenilo; če bo šlo vse po sreči. veliko raje bi bil detektiv kot pa policist in ne vem, delam na tem,« se je nasmehnil. »najbolj nevarna stvar, kar sem jo storil v tem tednu, je bilo reševanje mačke iz drevesa, ker si je gospa v glavo zapičila idejo, da je to moje delo,« se je spet namuznil ob spominu.

potem pa je bil tiho in jo poslušal, medtem ko je pogled zavzeto upiral vanjo, ko mu je začela pripovedovati, kaj se je zgodilo z njo. rahlo se je namrščil; v njegovih očeh se je ponovno pojavila zaskrbljenost, potem pa je nenadoma prestavil svoj stol in se usedel poleg nje; ravno dovolj, da jo je lahko potegnil k sebi in jo z dotikom prepričal, da je naslonila glavo na njegovo ramo. »glej, nič ni narobe s tabo. in to ti lahko obljubim.« njegova dlan je našla njeno in nežno jo je stisnil, da bi ji to še bolj očitno zagotovil. »poleg tega veš, da si mi lahko povedala vse. in zdaj… zdaj ni nič drugače,« je mehko zamrmral in ji potem pritisnil nežen poljub na čelo, ker jo je res hotel pomiriti in ji zagotoviti, da bo še vse v redu.

tagged: billie! :3

Naslov sporočila: Re: primadona cafe Pon Sep 30, 2013 11:41 am

tag, axel

Kakor da bi se ji po eni strani kamen odvalil od srca, čeprav je po drugi popolnoma razumela. Nista si bila namreč tako zelo različna, on in ona, oba sta v delu, ki je pognalo adrenalin po žilah, iskala svoje odrešenje. Samo, da je ona nekako ugotovila, da tudi tam, milje in milje stran od rodnega mesta, milje in milje stran od tega, kar je izgubila, ni nič drugače. Ritem življenja je hitrejši, izgube gromozanske. Nasmejala se je, ko je potrdil delček njenega predvidevanja, in z roko si je podprla brado, ko je z zanimanjem prisluhnila temu, kar je imel povedati. »Se veliko voziš naokrog z vključeno sireno?« Sanje vsakega malce prismuknjenega otročička iz male vasi, kamor je nenazadnje štela tudi samo sebe. Kdo pa se ne bi hotel voziti naokrog z vključeno sireno? »Oh,« je razširila oči in se znova nasmejala. »Mislila sem, da to počnejo gasilci,« je nadaljevala v šali. Ni bilo pravo delo ne za policiste, ne za gasilce, samo nekako je bilo v filmih ali na televiziji mogoče videti, kako to počnejo slednji. V resničnem življenju še nikdar ni videla nikogar, ki bi reševal mačko iz drevesa; ko je bila majhna, so se mačke v njenem domačem mestecu bolj ali manj izgubljeno klatile okrog, zdaj je živela dovolj daleč od primestnega vrveža, da sosedov bolj ali manj ni videvala. Problemov z mačkami prav tako ne. »Oh, Ax,« se je grenko nasmehnila, ko je prijel za njeno dlan. Morda res ni bilo nič narobe z njo, je bilo pa prekleto naključje, da se je nesreča v ljubezni tako močno lepila ravno nanjo. Glavo je naslonila na njegovo ramo in se za kratek trenutek zagledala nekam v daljavo. Pomirjujoč efekt je imel nanjo in nenadoma se je počutila.. povsem, povsem varno. In precej odločeno, da jima o tem ni več potrebno govoriti. Skopo pojasnilo je bilo dovolj. »Hej,« je nenadoma spregovorila in glavo dvignila, pogled pa ji je zašel za njegov pas, kjer je v tulcu počivala njegova pištola. »Ga lahko vidim? Revolver?« Opravičujoče je skomignila z rameni.

Naslov sporočila: Re: primadona cafe Pon Sep 30, 2013 12:18 pm

ob njenem vprašanju se je moral iskreno zasmejati. »nekdo je preveč gledal filme,« jo je podražil in nato skomignil z rameni. »kaj pa vem. včasih, če se kaj dogaja. ne velikokrat. ponoči se tako ali tako ne smemo voziti z glasno sireno, podnevi pa… ja, občasno. enkrat na dan zagotovo,« ji je povedal. »in še preden me vprašaš: ja, policisti jemo krofe. ne, nimam stereotipnega partnerja. v bistvu je moja partnerica ženska,« je pojasnil z nasmeškom na obrazu, ker je bil že navajen tistih najbolj tipičnih vprašanj, ki jih je dobil. skomignil je z rameni ob njenih besedah. »načeloma. ampak gospa me je ustavila, ko je zakorakala na sredo ceste in se postavila pred patruljni avto in nato vztrajala, da ji moram pomagati. pa sem ji,« je razložil zgodbo o mački.

hotel jo je samo potolažiti. rad jo je imel in zdaj, ko je bila spet tukaj, se je ponovno zavedel tiste komaj zaznavne praznine, ki jo je pustila z odhodom. nekaj časa ga je še bolelo; nekaj časa je še domneval, da se tako ali tako ni splačalo ukvarjati z ljudmi, če pa so potem prej kot slej odšli, ampak potem je to prebolel. prepričan je bil, da se bo hitro znebil zametka zamere, ki ga je nosil s seboj. »rada bi videla revolver?« je ponovil in se nasmehnil. zakaj pa ne. potegnil je orožje na dan in v dlan spustil nabojnik ter ji ponudil orožje, ker zdaj tako ali tako ni bilo nevarnosti, da bi se ji lahko kaj zgodilo.

tagged: billie! :3

Naslov sporočila: Re: primadona cafe Pon Sep 30, 2013 12:30 pm

tag, axel

»Moja napaka,« se je zasmejala, ko je skorajda v trenutku ugotovil, od kod stereotipna predstava o njegovem policijskem delu. Zadnjič ji je nek debel policist z vklopljeno sireno dal prednost, da je lahko šla čez pločnik. Nekaj tednov nazaj. »A?« je z zanimanjem privzdignila obrvi, med tem ko je na njenem obrazu ostala sled mehkega nasmeška. »Se dobro razumeš z njo?« se je pozanimala o tem, kar je po njenem logično sledilo. Polovica ljudi na njenem delovnem mestu je bila, namreč, precej neprijetnih. Nekaj jih je bilo tistih tipičnih zagretih novinarjev s slabim besediščem in željo po čim večjem škandalu, nekaj jih je bilo izredno zadrgnjenih in prepričana je bila, da je trije od desetih ljudi, ki so z njo delali, še niso nikoli pozdravili, ko je zjutraj prikorakala v pisarno. Pri srcu ji je bil sicer Aziz, lokalec indijskega porekla, ki je delal kot njen asistent in ji je vsako jutro, čeprav tega nikdar ni naročila, prinesel belo kavo iz spodnje kavarne. »Ne,« je v nejeveri razširila oči in se zahahljala. »Zakorakala je pred avto?« Absurdno situacijo si je znala precej živo predstavljati, kaj je mogla, je imela pač ekstremno domišljijo. Policijsko delo je zvenelo bolj in bolj zabavno, ko ji je takole pripovedoval o njem, to je lahko vsekakor priznala. »Ja?« je z rameni skomignila še enkrat in ko je revolver položil v njene dlani, so se njene iskrive oči zopet razširile. »Vau, veliko je.. težji, kot bi pričakovala,« je dejala in ga obrnila, da bi videla, kakšen je iz druge strani. Nič posebnega, navadna pištola, nikjer ničesar, kar bi jo delala drugačno od drugih. »Si streljal na koga z njim?« se je njen ton občutno zresnil, pogleda pa ni dvignila, obstal je na cevi in spraševala se je, kako lahko človek, ki je ranil – ali celo ubil – sočloveka, živi sam s seboj. Četudi po službeni dolžnosti; ona bi se zlomila.

Naslov sporočila: Re: primadona cafe Pon Sep 30, 2013 2:30 pm

»tvoja in polovice sveta,« je z manjšim vzdihom potrdil njene besede. po malem je bil naveličan ljudi, ki so ga videli v uniformi in mu povedali, da bo kmalu tipičen policaj. saj ni vedel, kaj naj bi to pomenilo, a je vsekakor sumil, da je imelo nekaj za opraviti s prekomerno telesno težo in krofi. »moram se,« je odvrnil na njeno vprašanje, »navsezadnje ima moj hrbet in jaz moram imeti njenega. tako to deluje in saj niti ni tako slabo,« je hitro dejal, da ne bi vsega skupaj narobe razumela. njegova partnerka je bila dobra in prijetna in zaenkrat sta se vsekakor zelo dobro razumela. morda predvsem zato, ker nobenemu ni bilo do pogovorov o osebnih zadevah in sta običajno ostala v varni coni pogovorov o delu.

z nasmeškom na obrazu je pokimal. »predstavljaj si sedemdesetletno sivolaso ženico, ki odločno prikoraka pred avto in vztraja, da moraš rešiti njeno mačko. bila je zelo… zahtevna, dejansko. ampak potem ko je bila presneta mačka na tleh, mi je prinesla pito in čaj. ter mi preostanek pite zavila za ženo,« se je zasmejal ob spominu. rad je imel svoje delo, ja. opazoval jo je, ko si je takole previdno ogledovala njegovo orožje, nato pa odložil nabojnik na mizo in ob njenem vprašanju pogled uprl v njene oči. »ne. nikoli. vsaj ne zares. enkrat sem streljal v zrak, da je nek idiot nehal teči stran od prizorišča zločina, ampak da bi koga ustrelil? ne,« je odkimal.

tagged: billie! :3

Naslov sporočila: Re: primadona cafe Pon Sep 30, 2013 6:40 pm

tag, axel

»Seveda,« je prikimala, kot bi hotela reči, da popolnoma razume, čeprav v resnici ni bilo ravno tako. Ni se bila vajena na ljudi zanašati, ni šlo za to, da bi jih videla kot slabe in nesposobne, samo pretirano zaupljiv tip človeka preprosto ni bila. Rada je skrbela sama zase, v tem pogledu je bila izredno samostojna; in samota ji je ugajala. »O bog, kako lepo od nje,« se je zasmejala, čeprav je mislila resno. Navsezadnje je bilo povsod na milijone ljudi, ki so samodejno pričakovali, da bodo ljudje zanje naredili vse, v zameno pa niso bili pripravljeni pokazati niti trohice hvaležnosti. Lepo je bilo videti, da starka z mačko ni bila ena tistih tipičnih zagrenjenih starcev velikih mest, ki so kričali in težili, dokler se njihove glasilke niso utrudile. »In.. ali si? Oženjen?« je zvedavo privzdignila obrvi in se zopet nasmejala – ni vedela ničesar o tem. Njegovo osebno življenje že dolgo ni bilo njen problem in pravzaprav ne bi bila presenečena, če bi imel nekje v mestu ženo in dva prikupna pamža s svetlimi kodrčki. Znala bi si predstavljati urejene družinske razmere, zlasti zdaj, ko je imel očitno urejeno službeno plat življenja. »Ampak morda ga boš nekoč moral,« je po nekaj trenutkih absolutne tišine zamrmrala predse, preden je dvignila pogled in ujela njegovega ter se široko nasmehnila, kakor bi mu hotela pokazati, naj se ne meni zanjo in za njeno govoričenje. Nato je revolver previdno podala nazaj, njemu v roke, kjer je verjetno obstajala veliko manjša verjetnost, da se komu zgodi kaj žalega. »Se bova lahko še videla?« se je nato zelo posredno pozanimala, se nagnila bliže k njemu in zatrepetala s trepalnicami. »Prosim?«

Naslov sporočila: Re: primadona cafe Pon Sep 30, 2013 9:27 pm

prijetno je bilo po vsem tem času preživljati čas v njeni družbi. krasno je bilo, ker tokrat nobeden od njiju ni bil tako zelo zlomljen. sicer je zase vedel, da ni bil popolnoma v redu – in če je bil pri tem, sodeč po njenih besedah tudi sama ni bila – ampak to trenutno ni bilo bistveno. užival je v njeni družbi; bila je krasno dekle, vedno znova je lahko videl, zakaj se je charlie sploh zaljubil vanjo. iz misli ga je predramila s svojim vprašanjem in nekaj trenutkov je samo zrl vanjo, potem pa se je namuznil. »o ne,« je odkimal. da bi imel ženo? »daleč od tega, pravzaprav,« je dejal.

vzel je orožje in potisnil nabojnik nazaj. prepričal se je, da je bil varnostni zatič na mestu in potem pospravil revolver nazaj tja, kamor je spadal. njegova dejanja so postala nekoliko počasnejša, ko je spregovorila. pogled je dvignil proti njenim očem in nekaj trenutkov preučeval tisti krasen, pomirjujoč odtenek rjave barve, nato pa je čisto počasi pokimal. »morda res.« to ni bilo nekaj, o čemer ne bi nikoli premišljeval. »ampak verjamem, da če bom to storil, bom to storil z dobrim razlogom,« je mehko nadaljeval. navsezadnje ni vedel, kaj ga čaka v prihodnosti. spet ga je potegnila iz misli s svojimi besedami in spet se je moral nasmehniti. »ah, billie,« je dejal, »seveda se bova. napiši mi svojo telefonsko številko in te bom poklical. in potem prišel na obisk. lahko tudi greva kam, mislim, karkoli ti bo ljubše,« je hitro rekel, ne da bi se znebil svojega nasmeška. da, vesel je bil, da jo je spet videl.

tagged: billie! :3

Naslov sporočila: Re: primadona cafe Tor Okt 01, 2013 12:48 pm

tag, axel

Skorajda je zajela nekakšno sapo olajšanja, zadnji trenutek se je zadržala in samo prikimala s taistim nasmeškom, ki je po njenem obrazu plesal zadnjih nekaj minut, odkar se je svetlolasec iznenada znova prikazal v njenem življenju. »Ah, okej,« je nemudoma odgovorila, še vedno v rahlem kimanju glave. »Jaz tudi ne,« je nato pritaknila in dvignila dlan ter pomigala s prsti, kakor da ne bi bilo že dovolj očitno. Kot da bi jo sploh vprašal. Ni vedela, kje je meja tistega, kar ga zanima in ni vedela, koliko je hotel slišati od nje, zato je znova premolknila, pogled ji je pobegnil nekam k tlom in nerodno se je nasmejala sama sebi ter se opomnila, da ji ni potrebno vedno znova ljudi, ki jih je imela rada, zasipavati s podatki, ki jih najbrž niso pretirano zanimali. »Okej,« se je njen obraz razvedril, se zasvetil od veselja, ko ji je tako samoumevno pritrdil na njeno željo. Segla je po beležnici na robu mize, jo odprla in prelistala do prve prazne strani, nato pa na hitro, a izredno berljivo napisala svojo številko, spodaj pa še svoje ime, tako, za vsak slučaj, če bi mu v istem dnevu še nekaj mladenk podtaknilo svoj kontakt, pa ne bi vedel, katera je katera. Nato je list papirja neusmiljeno iztrgala, ga preložila na pol in mu ga položila v roke. »Lahko prideš enkrat te dni na kosilo, če boš kaj prost. Izredno usposobljena kuharica sem,« je navrgla v šaljivem tonu, čeprav so bile njene besede precej resne. Znala je dobro kuhati, predvsem je znala raznoliko kuhati in – kar je bilo najpomembneje, vsekakor – je izredno rada kuhala. »Ali, saj veš, na večerne koktejle, meni je oboje všeč.« Ni imela veliko obiskov, jih je pa imela izredno rada. Premalo prijetnih ljudi je poznala, da bi jih vabila k sebi.

Naslov sporočila: Re: primadona cafe Tor Okt 01, 2013 7:59 pm

samo nasmehnil se je. nekako se ni videl z družino – prav, morda je nekje v nekem skritem, zelo svetlem kotičku svojega srca gojil upanje, da bo morda nekega dne le pristal z nekom, ki ga bo osrečil in s katerim bo imel otroke – ampak zaenkrat so se to zdele kot oddaljene sanje. v njegovem življenju ni bilo prav nikogar posebnega. sam pri sebi je zavzdihnil, medtem ko je pokimal ob njenih besedah. vsaj zanjo je bil prepričan, da bo našla nekoga krasnega. to si je zaslužila; bila je neverjetno dober človek in axel je zanjo iskreno hotel samo najboljše.

vzel je njeno telefonsko številko in iz žepa potegnil denarnico ter jo previdno potisnil v enega izmed predalov. navsezadnje je ni hotel izgubiti – kakšne bi bile možnosti, da bi jo ponovno tako naključno srečal? ob njenih besedah se je namuznil. »saj se spomnim, billie,« je dejal. res je bila krasna v kuhinji, to je moral priznati. »vsekakor te bom kmalu poklical in bova izbrala en dan in se potem dogovorila dalje.« v glavi je na hitro premislil in ugotovil, da bo najbrž moral priti zvečer, ker je podnevi vedno imel popolnoma natrpan urnik, ampak to zdaj ni bilo bistveno. »hej, poslušaj, moral se bom odpraviti,« je rekel, ko je njegov pogled zdrsnil na uro. »celo noč sem bil pokonci in počasi postajam zares utrujen, tako da se bom poslovil,« je dejal in se sklonil k njej, da ji je pritisnil poljub na lice. »te bom pa vsekakor poklical. do takrat pa… drži se, billie,« se je nasmehnil in se na poti iz kavarne ustavil zgolj toliko, da je poravnal njun račun.

tagged: billie! :3

Naslov sporočila: Re: primadona cafe Sre Okt 02, 2013 12:21 pm

tag, axel

Z rdečico v licih se je nasmejala, ko je pritrdil njenim besedam. Enkrat ali dvakrat so skupaj jedli, ona, on in Charlie, ob čemer je bila ona glavna kuharica. Pa takrat še ni imela kaj dosti pojma, kako raznolika je lahko hrana, bolj ali manj je poznala samo tiste vaščanske recepte, ki jih je pridno uporabljala njena mama. Z bratoma so se večkrat zafrkavali po kuhinji; dean je bil popolnoma nesposoben, ravno toliko, da si je znal speči jajca na oko, če je imel dober dan in jih ni zažgal. Med tem je craig vedno predlagal zanjo še nikdar slišane specialitete, kot je denimo coq au vine. Gejevska skupnost jo je naučila polovico tega, kar je pravzaprav znala danes. »Zmenjeno,« je prikimala, čeprav bi si želela pritakniti kaj takega, kot je 'čim prej, lepo prosim', ker si je prav zares želela preživljati čas z njim. V preteklosti sta bila odlična prijatelja; zakaj kaj takega ne bi bilo mogoče tudi zdaj? »Oh,« se je na njenih licih pojavilo očitno razočaranje, čeprav ga je v trenutku, ko se ga je zavedla, skušala prikriti. Mislila je, da se bosta še nekoliko dlje družila. »Oh, oh, seveda,« je potem prikimala, ko ji je obrazložil svojo naporno noč. Ona že ne bi zdržala, toliko ji je bilo jasno. Navsezadnje je zadnje čase postajala zaspana okrog devete zvečer in če ne prej, je ob desetih že spala pred televizijo. »Imej se krasno. Spočij se,« se mu je nasmejala, ko je na njeno lice pritisnil poljub. Nekaj časa ga je opazovala, ko se je odpravil od njene mize, nato je obraz obrnila predse, v beležnico z odtrganim listom. Odsotno se je nasmehnila, jo zaprla, pobrala svoje stvari in jih pospravila v torbico. Naredila je tisti zadnji požirek kave, ki je ostal v lončku, nato se je še sama spravila na noge, poravnala srajco in se odpravila do najbližjega natakarja, da bi poravnala svoje naročilo. Ko ji je ta povedal, da je 'gospod že poravnal zanjo', ni mogla kaj, da se ne bi široko nasmehnila in nekoliko zmajala z glavo. Kako lepo, kako prekleto lepo ga je bilo videti.

- - - fin