nathan & cay

ni je opazil, ne še. preveč zavarovan je bil v tisti svoj telefon v katerega je zijal že od kar se je odlepila od zidu policijske postaje in mu sledila čez mesto. v svojih nevpadljivih oblačilih in s čepico na glavi, je bila dovolj neopazna, da je nihče ni imel posebno za mar, ko je brezbrižno hodila nekaj metrov za njim. nad njim je bila skorajda razočarana - pa takšen policijski čut za opazovanost. ob kakem drugem primeru in drugačni situaciji, kjer ne bi bila prekleto razkurjena nanj, bi bilo nedvomno patetično omenjati na glas, da je čez mesto sledi svojemu bivšemu možu kakor ljubosumna nekdanja žena, ki jo zanima s katerim mlajšim modelom jo je zamenjal njen mož. da, res je bila nekdanja, daleč pa od ljubosumne ženkice. niti slučajno je ni zanimalo kdo mu greje posteljo in s kom se videva, se jo je pa presneto zadevalo, če je kaj mešetaril z njeno policijsko kartoteko. ni se imel pravice vtikati in ni imel pravice brisati njenih prekrškov, ki so se tam znašli po pridružitvi v tolpo in kasneje k mafiji. nobene pravice ni imel brskati po njenem življenju, sploh ne več sedaj. vzeti si pravico zakaj takšnega, si je že zdavnaj zapravil čisto po svoji krivdi. in od takrat sta le malokrat še našla skupni jezik.

in razjarjena kot je bila se mu je sedaj obesila na pete ter samo čakala na primeren trenutek, da mu pove svoje. mesto je po dveh letih poznala že kot lasten žep in kmalu se ji je ponudila priložnost umika v stransko ulico, ne da bi v prepir vpletla še celo mesto. neopazno se mu je iz nekaj metrov razdalje približala zgolj za dlan stran, ko ga je potisnila v eno izmed manj obljudenih uličic. preden bi se lahko obranil ali sploh reagiral na njen napad, je že bil potisnjen ob popisan zid z grafiti in na vratu lahko občutil njeno podlahet, s katero mu je tiščala na sapnik. stisnila ga je ob zid in nikamor trenutno ni mogel uiti. cay pa je bila preveč izurjena, da bi mu to po svoji volji dopustila. "živjo nekdanji možek," se je ponorčevala, toda glas je bil poln posmeha in pogled neznosno leden. "za koga vraga se imaš in kako si še drzneš vtikati v moje življenje. mešetariti po moji kartoteki," je besno izpljunila srčiko njene brezmejne jeze.

nathan & cay

videla ga ni že precej časa in tudi sedaj bi brez slabe vesti živela dalje, če se še nekaj časa ne bi. s svojim okrnjenim spominom, se dolgo časa ni spomnila kdo je oseba na poročni sliki poleg nje, katero je našla med stvarmi. album je pozabljeno ležal v eni izmed škatel skupaj z drugimi drobnarijami, ko se je selila ven iz stanovanja v new yorku. osebi na fotografijah sta se srečno smejali naravnost v fotografski objektiv, njej pa sta se ženin in nevesta zdela popolna neznanca, četudi je bila temnolaska v beli obleki pravzaprav ona. že sama sebi je bila tujka, kako ji ne bi bil tujec njen mož - oziroma je takrat bil že bivši. včasih se je spraševala kaj jima je šlo po zlu, ko se še ni spominjala in ko se naposled je, bi raje še naprej ostala v temi in ničesar vedela. ni bilo mnogo lepih spominov, a je z njimi v kompletu bilo toliko več jeze, bolečine. toda pandorina skrinjica je bila odprta in ko je enkrat vedela, ni mogla več nazaj. bilo je že zdavnaj prepozno. in sedaj je stala v tej uličici ter imela svoje telo pritisnjeno tesno ob njegovega, ko ga je ujela medse in steno za seboj. "tudi čez deset let bi bilo še vedno prezgodaj. bolje bi bilo, da se nikoli ne bi spomnila," je preveč stvarno, s podtonom grenkobe tiho izrekla vanj, da bi bilo podvomiti v njene besede. tista njegova obtožba, da laže o spominu, je od vseh njegovih dejanj še najbolj bolela - pravzaprav je bolela še danes. kaj takšnega je lahko prišlo zgolj iz ust nekoga, ki mu ni bilo potrebno preživeti njene kalvarije. v ogledalu zreti v svoj novi odsev in ga ne poznati. si ogledovati brazgotine in ne vedeti kdaj so nastale, le preprosto bile so tam. zaradi vsega tega ga je sovražila - in ker se je še danes vtikal v njeno življenje, posebno po tistem ko je odkorakal proč. nobene pravice ni več imel. ob trenutku nepozornosti, se je izvil iz njenega prijema, toda ni minila trenutek, ko je bil nazaj stisnjen ob zid. le da je podlahti dodala še koleno k njegovemu mednožju in nikakor se ga ni bala uporabiti. "tudi meni se ne sanja, kaj natačno bi ti imel od tega. ampak prenehaj s tem in ne igraj nekega mojega rešitelja," je trdo izrekla in par temnih oči se ji je v jezi zabliskal. "za igranje nekakšnega junaka je že zdavnaj prepozno. ko bi te recimo potrebovala si me raje obtožil laži in kot majhen otrok užaljeno odvihral. sam si odkorakal proč in me kot poškodovano robo pustil za sabo!" je zasikala vanj s prizadetim tonom in mu ni dovolila nobenega premika. šel bo takrat, ko se bo ona odločila. enkrat za vselej je hotela opraviti z njim - in sedaj je imela tudi pravi razlog. "poleg tega pa, ne laži. vedno sem te znala prebrati in ugotoviti kdaj lažeš. vedno si me pogledal v oči in se zlagal brez slabe vesti, kot ko si me prevaral in tako kot sedaj," je hladno rekla, ko se je dvignila bližje k njegovemu obrazu. "morda sem vmes pozabila, toda sedaj se spominjam vsega. zato mi prihrani s svojimi umazanimi igricami."

nathan & cay

"prekleto, nehaj me že klicati s tistim imenom!" je vzrojila, ko jo je ponovno poklical catherine. zakaj si v svojo neumno betico ni mogel vbiti, da ni več ženska, ki jo je poznal nekoč. je bilo res neizmerno težko razumeti, da je izgubila tisti del sebe in da ga pač nikoli več ne bo nazaj? ni si želela tri leta nazaj take prihodnosti zase, a sedaj jo je pač morala živeti kakor je mogla in znala. drugega ji preostalo ni. on pa je seveda mislil, da je lagala in se domislila presneto dobrega načrta, kako ga za vekomaj pahniti iz svojega življenja. bog, kako bi le vedel... vedel, da bi mu z veseljem ustregla. mnogo raje bi skupaj spravila izprijen načrt, kot v eni noči izgubiti vse. družino, kariero in sebe. ostale so ji samo razbiti koščki in nazaj jih ni mogla več zalepiti. njegov ravnodušen ton ji je šel prekleto na živce, toda ni mu hotela dati zadoščenja in svoje nejevolje pokazati njemu. predobro je poznala to njegovo igrico in v njej ne bo sodelovala. in ob njegovih izrečenih besedah ga je zasovražila še bolj, če je bilo to sploh še mogoče. zasovražila celotno prekleto in brezizhodno situacijo. "kako za vraga si lahko tak preklet kreten? s tem kar sedaj govoriš, samo potrjuješ kako ničesar ne veš o meni - sploh me ne poznaš. zakaj natančno bi se izmislila? ker bi bilo kaj - lažje?" je prhnila, medtem ko je strmela vanj z razbesnjeno nejevero. "dobro veš, da nisem nikoli šla po liniji najmanjšega odpora. in pizda, prav nič lažje ni bilo!" mu je zakričala v glavo in se hkrati odmaknila proč, kakor da se je opekla. "veš kako čudovito se je zbuditi v bolnici, ti pa ne veš zakaj si tam. še lepše je izvedeti, da si izgubil starše, ti pa si bil zraven in se ne spomniš! da ne omenjam, da je ob tvoji postelji temnolasec, v katerega zijaš kot da so mu zrasli rogovi, ker je menda tvoj mož, bivši ali ne. zato samo nehaj!" ji je sapa pojenjala, z njo pa tudi njen glas, ki je iz kričanja se spreminjal vse bolj skrhanega, kot da bo pravkar zajokala. "in če bi ti res hotel začeti znova, te moja domnevna zgodbica o izgubi spomina ne bi ustavila. samo dokazal si, kako malo ti je bilo do mene oziroma da ti sploh ni bilo. lažje je bilo odkorakati in me pustiti tam. zato mi prosim prihrani, da me nisi kot poškodovan predmet pustil za sabo. zate tako ali tako nisem bila nikoli dovolj dobra." njen glas je bil čisto stvaren in vedela je, da ima prav. zanj je bila vedno premalo - premalo policistke, premalo žene, premalo privlačna. s svojo osebnostjo in telesom mu nikoli ni zadoščala, nikoli. te trenutki slabosti so ji parali živce, kajti v njej je le bilo precej perfekionista in niti slučajno ni videla satisfakcije v osebnem zlomu. navsezadnje pa je bila zgolj človek in ne božanstvo. čutila je, kako se ji v glavi razrašča glavobol in morala je stran, preden bo glavobol postal ena tistih migren, ki so jo mučile po nesreči zaradi razburjenja. ritensko se je umaknila še za korak, med njima vzpostavljala hladno razdaljo. "v redu, naj bo kot praviš. o meni so začele krožiti govorice, da se pečam z drugimi. ti si mene našel z neznano brhko blondinko v najini postelji in ne obratno." njena tesnoba je poskočila za nekaj stopenj po rihterjevi lestvici, ko se je spominjala dogodkov iz njunega neznosnega zakona. "ja, še mnogo hujša sem od tebe, zato predvidevam da se ti ne bo težko držati stran."