gazebo

Naslov sporočila: Re: gazebo Pet Avg 16, 2013 9:11 pm

tag; jake

ni se rada kregala, posebej z jonathanom ne. imela je občutek, da mu bo nekoč preprosto prekipelo in da ji bo zmetal v obraz besede, ki jo bodo zabolele tako, da iskreno niti ne bo vedela kaj naj z bolečino. preveč ga je imela rada in vsako besedo, izrečeno v jezi, si jo je vzela k srcu. to je vedno počela – imela je preprosto malce predobro srce kar se tega tiče in marsikdo je prekleto rad to izkoriščal. celo jonathan včasih in ravno danes je bil to zopet predmet spora – ker ga prekleto dolgo ni bilo domov, pa še takrat ko je prišel… hja, ni ji bilo treba dvakrat reči, da je bil z drugo žensko. vendar seveda, vedel je kako je bila naivna in vedel je, da mu bo odpustila. vendar v tistem trenutku zares ni mogla biti več v istem prostoru z njim, potrebovala je svež zrak, potrebovala je malce odmora od vsega skupaj. da prečisti misli, da se odmakne od njega. lahko bi rekla, da je razmišljala o njuni prihodnosti, lahko bi to uporabila kot izgovor, vendar kaj ko je vedela, da ne glede na vse, mu bo odpustila. vedno mu je. in mu zaenkrat tudi vedno bo. odpravila se je na sprehod v park in pot so ji ob poznem večeru obsijale ulične svetilke. ponavadi je imela rada takšne sprehode, še iz rodne italije. rada se je sprehajala po rodnih firencah ob večerih, ko je bilo tam sicer polno ljudi, vendar kljub temu. tema je imela svoj čar, preprosto je bilo vse skupaj čudovito in posledično je oboževala vse skupaj. ni vedela koliko časa je trajalo, da je prišla do gazeba ter se tam nameravala ustaviti, ko je zaslišala korake iz smeri iz katere je prišla. narahlo se je namrščila. nobenega ni pričakovala sedaj ob tem času. je morda jonathan prišel za njo? vendar ko je postavo osvetlila svetilka, ji je bilo v hipu jasno, za koga gre. »jake,« je dahnila njegovo ime ter začutila, kako ji je ob spominu začelo srce naenkrat pospešeno biti.

Naslov sporočila: Re: gazebo Sob Avg 17, 2013 7:45 pm

TAGGED: TERESA! smitten3

Upočasnil je korak, ko je enkrat prišel na pot, ki je vodila do parka in začutil je spremembo, ko ga je nenadoma ovila popolna tišina. Večer je bil edini čas, ko se je lahko tako sprehajal in namenil tistih nekaj trenutkov, da se je popolnoma umiril in razmišljal o stvareh, ki so se zgodile prek dneva. Toda namesto, da bi ga pot zanesla nekam, kjer je zrak kar utripal od zvokov, barv in dejavnosti, v kakšnega se je navadi podajal, ko si je zaželel sprostiti ob zabavi, je pristal sredi parka, ki je bil zaradi pozne večerne ure skoraj popolnoma prazen. V medli svetlobi, ki so jo oddajale ulične svetilke, se je njegova postava v počasnem, neenakomernem ritmu premikala po makadamski poti, ki so jo stražila ogromna drevesa in naredila noč še toliko bolj temno. Ni bilo zvezd – oziroma ni jih bilo moč opaziti, kajti nebo ni bilo jasno, pa tudi o mesečini ni bilo nikakršne sledi. Vzdihnil je in usmeril pogled predse, ko zdaj niti ni razmišljal, kam ga nesejo noge. Preprosto užival je v tem sproščujočem trenutku in zajel svež hladen zrak, ki je prav osvežujoče prečistil njegova pljuča, ko je zdaj korakal proti paviljonu. Ni bil dovolj pozoren, da bi opazil, da je nekdo že tam in ko je to spoznal, je bil nekoliko prepozen. Zrl je v postavo, ki je sprva niti ni mogel točno razločiti in njegov korak je zamrl, ko je obstal na mestu, ko je omahoval nad lastno odločitvijo, ali naj do osebe pristopi ali naj preprosto gre mimo. A zdelo se je, da ga je oseba prepoznala, še preden je sam uspel določiti za koga gre in znan glas, ki je presekal čisto tišino, mu je vzelo sapo, da v pljuča tokrar ni mogel spraviti niti molekule zraka več. »Teresa?« Ko je beseda iz njegovih možganov pripotovala do glasilk, se je na njegovem obrazu izmenjalo presenečenje, nejevera, prizadetost, nato pa je otrdelo v nejevolji. »Kakšno naključje.«

324 words | notes: here we go :3 |

Naslov sporočila: Re: gazebo Ned Avg 18, 2013 10:16 pm

tag; jake

zopet je zadržala sapo za nekaj sekund, zavedajoč se, da je res on. kljub temu, da ga je malce prej tudi prepoznala, je vseeno imela kanček dvoma v sebi, kaj pa če se je zmotila, vendar ko je spregovoril, je vedela, da temu še zdavnaj ni tako. in kaj naj mu reče? da ji je žal, ker je odšla? da je izgubila njegov naslov in mu zaradi tega ni mogla pisati? oh bog, že sama sebi se je slišala patetična, kaj šele njemu. vendar prekleto, bila je resnica, ne glede na vse. vendar te mu je ni bila sposobna preprosto vreči pred nos, ni mogla. pravzaprav sploh ni vedela kaj naj reče, kaj naj naredi, v njeni glavi je bila v tistem trenutku samo ena popolna zmešnjava. ob njegovih besedah se je prestopila iz ene noge na drugo ter si šla z roko skozi lase, kakor je to počela vsakič, ko je bila živčna. »jake, jaz…« je začela ob njegovih besedah, vendar nato utihnila. kaj mu je želela povedati? pa saj niti sama ni vedela. zavzdihnila je ter usmerila pogled v tla. »nisem te pričakovala tu,« je na koncu le zamrmrala, s pogledom še vedno usmerjenim v tla. trapa, kaj je govorila? vendar prekleto, če ni vedela kaj naj reče, kako naj se obnaša, najraje bi se preprosto vdrla v zemljo ali odšla stran, vendar noge je nikakor niso ubogale. najlažje bi bilo seveda, da bi on ugotovil, da ni vredna njegove pozornosti ter odšel, vendar nekaj ji je govorilo, da temu ne bo tako. vedela je, da ga je preveč prizadela in da je bil sedaj nanjo jezen bolj kot na bilo kaj drugega – in dokler ji to ne pokaže, je bila prepričana, da ne bo šel nikamor. »pravzaprav sploh nisem pričakovala, da bom naletela nate. mislim ne sedaj, tudi nasploh. kdajkoli. ka – kaj počneš tu?«

Naslov sporočila: Re: gazebo Pon Avg 19, 2013 11:32 am

TAGGED: TERESA! smitten3

Čutil je, kako je vanj čisto počasi lezel hlad in se ga počasi prilaščal, objemal njegovo srce, tisto, ki je nekoč bílo samo zanjo. Njegovo telo se je napelo, ko je na vsak način poskušal zaustaviti vse spomine, ki so se mu zapodili pred očmi in ga pripravili do tega, da so se njegove dlani trdno stisnile v pesti. Kako za vraga mu je uspelo od vseh ljudi srečati ravno njo? Počutil se je, kot bi ga zasledoval duh iz preteklosti. A ni ga bilo strah; odločil se je, da se bo z njim spopadel trdno in odločno. »Seveda,« so se njegove ustnice zvile v čistem posmehu. »Nisi me pričakovala. Zate že nekaj let ne obstajam.« Besede so bile mirne, a popolnoma hladne. Bile so hladnejše od lahnega vetriča, ki je ravno v tistem zapihal in naredil poletno noč bolj osvežujočo. Toda sam ni več občutil te sproščenosti, ki mu je še pred trenutkom ponujalo varno zavetje parka – v trenutku, ko se je v njegovo vidno polje naselila njena postava, je vse izgubilo smisel. Občutek je bil precej podoben tistemu, ko ga je zapustila. »Resno?« Bila je samo ena beseda, a zdelo se je, da ne bi mogel bolj jasno izraziti svojega nezadovoljstva in sarkazma. Oči so se mu jezno zableščale, ko je s stisnjenimi pestmi skušal obvladati, da ne bi povzdignil glasu in začel vso jezo, ki je že privrela na dan skozi kopico zamer, stresati nanjo. Bilo je težko. »Ker slučajno se nahajava v Filadelfiji. Ker slučajno,« je tokrat še posebej poudaril ključno besedo, da bi jo spomnil na očitna dejstva, »živim tukaj že od nekdaj. Si mogoče pozabila tudi to?« Spogledal se je z njo z mrkim pogledom, ki je v vsej tej temi deloval skoraj zlovešče. »Ah ja, saj res,« se je hripavo zasmejal, čeprav mu ni bilo prav nič do smeha. V njem ni bilo čisto nič veselja, samo čisti sarkazem. »Pozabil sem že, da ti je vseeno. Da ti je bilo vedno vseeno, pravzaprav.« Kako drugače si njenega odhoda brez samega pozdrava v slovo, tudi ni znal razložiti. Samo pustila ga je tam kot zapuščenega psa. Bi lahko še bolj očitno pokazala, da ji ni bilo čisto nič mar zanj?

366 words |

Naslov sporočila: Re: gazebo Pon Avg 19, 2013 11:23 pm

tag; jake

»jake, ne govori tako« je zatarnala ter ob tem narahlo nagnila glavo v stran, še vedno malce jezna sama nase, ker preprosto ni vedela kaj naj reče in kaj naj naredi, le tam je stala kakor kup nesreče, popolnoma ne vedoč ali naj se sploh premakne ali ne. ni zakričal nanjo ali kaj podobnega, vendar kljub temu se je zdrznila ob njegovi sami besedi, kajti takšnega hlada od njega ni poznala. vedela je, da si ga je zaslužila, vendar vseeno si je vse skupaj jemala še bolj k srcu in ne glede na to, kako se je trudila da ne, jo je njegov ton prizadel. »nisem, samo…« je dejala ter sklonila pogled in se ob tem namrščila. kaj naj reče? kako naj mu sploh objasni vse skupaj? vedela je, da ga je prizadela, vendar bilo je popolnoma nenamerno. če bi seveda to znala tudi njemu pojasniti. »nikoli mi ni bilo vseeno, jake« se je trudila izreči te besede odločnejše, vendar ni vedela ali ji je to zares uspelo. zavzdihnila je ter zopet ponovila tisto svojo tipično živčno gesto ter si šla z roko skozi lase, nato se pa zazrla direktno v njegove oči, kakor da ji bo to pomagalo dokazati, da govori resnico. »nisem te zapustila, nikoli te ne bi,« je zamrmrala ter ob tem stopila korak proti njemu, pa čeprav ni vedela ali je bila to blazno dobra gesta ali ne. »ti lahko pojasnim? prosim? nikar… nikar se ne jezi name. ni tako, kakor je izgledalo, jake. ni bilo v mojem namenu, ti kakorkoli streti srce, ljubila sem te zaboga. res sem te. in potem… da smo odšli na tisti zvečer, ko sva se zadnjič videla namesto naslednji dan, ni bila moja odločitev, pač pa od staršev. zares mi je žal. za vse skupaj« je dejala ter se za hip končno upala pogledati navzgor proti njemu. »verjemi mi. prosim.«

Naslov sporočila: Re: gazebo Sre Avg 21, 2013 7:07 pm

TAGGED: TERESA! smitten3

Saj še sam ni vedel, kaj naj sam s sabo – del njega mu je govoril, naj se umakne, saj je bilo vse skupaj nesmiselno. Preteklo je že skoraj deset let, oba sta v tem času odrasla in lahko bi preprosto pometel vse pod preprogo in se pretvarjal, da se ni nič zgodilo. Mu je pač zlomila srce – to dandanes tako ali tako ni bilo nič nenavadnega, kajne? Izpustil je zvok, ki je bil nekaj med vzdihom in godrnjanjem, navsezadnje res ni bil na volji, da bi poslušal kup opravičil, ki mu zdaj, po toliko letih, niso pomenila čisto ničesar. A hkrati ni mogel zaustaviti jeze, ki se je v njem kopičila z vso vztrajnostjo. »Ah, saj ni važno,« jo je prekinil, a ton njegovega glasu ga je izdal, da mu je bilo vse prej kot vseeno, kaj je naredila z njim. Preprosto ni bil tiste vrste oseba, ki bi izdaje kar tako pozabil. In njen nanadni odhod je tudi občutil kot neke vrste izdajo – ta je bila takrat še bolj boleča ob misli, da ga je zapustila in da je nikoli ne bo več videl. Takrat je še nekaj dolgih mesecev po odhodu hrepenel po njeni bližini, zdaj pa – smešno – je skoraj ni presenel. »Nisi me zapustila?« se je sarkastično posmejal, ko skoraj ni mogel verjeti, da je kljub vsemu še vedno prepričana, da ji ga bo uspelo prepričati s preprosto trditvijo, ki bi prav lahko bila višek samega absurda. Koga je v resnici slepila? »Ne nakladaj,« jo preprosto zavrnil, kratko in odrezavo. »Jaz naj ti bom po vsem tem še verjel, da si me ljubila?« Prhnil je, ko mu je prodajala take nesmisle, da resnično ni vedel, kaj naj z njimi. Niso bili uporabni in niti slučajno ni nameraval nasesti tej zgodbici, ki ne bi morala biti bolj privlečena za lase. »Torej je bilo tako preprosto, kajne? Starši so ti ukazali, da morate oditi in ti si kar odšla.« Njegove temne oči so se spremenile v koščke ledu, ko še vedno ni umaknil pogleda z njenih. Ta je bil tako intenziven, da ji je na vsak način onemogočal, da bi pogledala stran. »Če bi me zares ljubila, jo ne bi kar tako popihala, takoj, ko bi dobila priložnost za to,« je njegov glas zdaj zvenel nepopustljivo in še vedno dovolj hladno. »Sploh pa brez kakršnegakoli slovesa. Mislim, da je precej očitno, da me nisi ljubila. Nikdar. Zate sem bil samo popestritev poletja - to bi lahko vedel,« se je zdaj posmehnil samemu sebi, ko je prenehal strmeti vanjo in za hip pogledal stran, ko je pogled usmeril nekam v temno nebo.

432 words |

Naslov sporočila: Re: gazebo Ned Avg 25, 2013 10:03 pm

tag; jake

namrdnila se je ob njegovih besedah. seveda je bilo važno! če ne bi bilo, preprosto ne bi bilo tega tona v njegovem glasu, niti takšnega izraza, kakršnega je imel. ni mu bilo vseeno, ne glede na to kaj je rekel, navsezadnje ga je le poznala dosti, da je to vedela. »seveda je važno, jake« je nadaljevala, pa čeprav še vedno ni vedela, kako naj sploh kaj doseže pri njem. bil je tako prekleto trmast po eni strani, vendar po drugi, je vedela, da ga je bolelo in seveda logično, da ji potem ni takoj odpustil. če ji bo sploh kdaj odpustil, ne glede na to, kako ji nikoli ni bilo zares v interesu, da bi ga kakorkoli prizadela. »nisem,« je zamrmrala za njim, skoraj že kakor neka prestrašena deklica, katero nadirajo starši zaradi neke neumnosti, ki je sploh ni povzročila. v oči so ji začele prihajati solze ter ne glede na to, kako je mežikala, da bi jih pregnala ter pregnala tudi meglen vid, ki so ji ga povzročile, pri tem ni bila najbolj uspešna. »saj ne nakladam, le…« pojasniti ti hočem je dokončala v mislih, izgovoriti pa preprosto ni bila sposobna, iz strahu, da bo zopet burno reagiral in iskreno, ni več vedela koliko teh reakcij bo še prenesla. »lahko bi mi verjel, da« je dejala, nato pa se ugriznila v jezik. prekleto kako naivna je bila, da tu in tam še vedno ni prepoznala sarkazma, v tistem trenutku pa glede na njegove besede, ji je bilo vse skupaj še prekleto težko. »imela sem štirinajst let zaboga! najbrž ne pričakuješ, da bi kot v filmih pobegnila od staršev ter zaživela s tabo, medtem ko še na srednjo šolo nisem začela hoditi? živiva v realnosti jake, veš da se takšne stvari dogajajo in pri štirinajstih se njim res nisem mogla blazno upirati« je vsa obupana dejala ob njegovih besedah ter odkimala z glavo, medtem ko se ji je tu in tam spustila kakšna solza po licu. od kdaj je bil tako prekleto brezsrčen? »oh seveda, štirinajst letno hčerko bi definitivno poslušala ter ji pustila, da se gre posloviti od svoje velike, počitniške ljubezni. iskreno? popolnoma ju razumem, če bi bila sedaj na njunem mestu, bi se tudi meni tole sedaj zdelo kot čisto nakladanje. bi prosim odprl oči in videl, da ne lažem? da se ti iskreno hočem opravičiti, ker mi je žal za vse skupaj, ker ne prenesem, da me gledaš s tem pogledom kot me? ker preprosto nisem kriva nič?« je zavzdihnila ter odkimala in si ob tem obrisala solze. prekleto naivna je bila, če je mislila, da ji bo odpustil. ni bil jake, ki ga je poznala včasih, še zdavnaj ne. ob njegovih naslednjih besedah je obupano odkimala z glavo ter si šla z roko skozi lase. »preveč si zaverovan sam vase, da bi videl resnico jake, zares si.«

Naslov sporočila: Re: gazebo Pon Avg 26, 2013 10:55 am

TAGGED: TERESA! smitten3

Nekaj časa je preprosto molčal in premišljeval o njenih besedah, ki so se nenadoma zdele tako logične. Še pred minuto, ko se je prepuščal starim zameram, da so preplavile njegov razum, je verjel, da je vse samo golo nakladanje, a zdaj, ko je za hip poskušal razmišljati trezno in pravilno presodtiti položaj, je spoznal, da se je zmotil. Njegov odziv je bil nerazumno buren – bil je preveč strog do nje in ob tem spoznanju se je v njegovih očeh zableščala iskrica razumevanja, ki je med drugim sporočala, da se predaja. Navsezadnje ni bilo nekega smisla, da je odkrival stare rane, ki so se v tolikšnem obdobju že tako ali tako uspele zaceliti. Prav, morda mu je naredila krivico, ker se od njega ni poslovila, toda to mu ni dajalo dovoljenja, da bi se znašal nad njo z najrazličnejšimi obtožbami. Vzdihnil je in iz tega je bilo slišati, da je pripravljen odnehati. Navsezadnje je prepoznal poraz, ko je naletel nanj – in tokrat so ga porazile prav njene solze, ki jih zaradi njega ne bi smela potočiti. Ni bilo prav.

Obraz se mu je nenadoma sprostil, ko je v tišini opazoval solze, ki so ji počasi polzele po licih, vse do njene brade. Duhamoren prizor mu je iz obraza izbrisal še zadnje sledi nevzdržne jeze in nanj je padla senca čistega razumevanja, vanj pa se je primešalo odkrito obžalovanje, ko se je zdaj zastrmel vanjo. »Oprosti,« je zamrmral tako potiho, da ni bil prepričan, če je besedo sploh zares izrekel. A tudi če ni – oči, ki jih je zdaj upiral vanjo, so bile nenadoma polne obžalovanja, ki je bilo opazno tudi v še tako slabem soju, ki ga je na to stran parka metala bližnja ulična svetilka. »Sploh ne bi smel tako reagirati. Neumno je,« se je namrščil, ko se je zavedal resnice lastnih besed in prvič je zdaj gledal nanjo kot prestrašeno deklino, ki mu nikoli ni hotela hudega. Začel se je zavedati, da je govorila resnico – nikdar ga ne bi prizadela, sam pa je bil do tedaj preveč odločen, da je bilo njegovo srce strto v nameri, da bi ji lahko verjel. Kako zelo se je motil. »Pravzaprav..« Obotavljaje se ji je približal, dvignil roko in ji z lica z blagodejno kretjo obrisal solze, ki so se v tem času že skoraj posušile. »Sem te pogrešal,« je nežno dokončal svoje misli in odmaknil svojo desnico z njenega obraza, ko se je zavedal lastnih dejanj. »Kako si?« je poskusil s čim bolj nevtralnim vprašanjem, s katerim bi pregnal nerodno tišino, ki ju je zajela po njegovem sprejetju resnice, da ga nikoli ni zares nameravala prizadeti. Sploh pa, vse je bilo tako daleč nazaj, da se ni bilo smisla prepirati, čeprav mu res ni bilo lahko, ker mu je tako strla srce.

460 words |

Naslov sporočila: Re: gazebo Pon Avg 26, 2013 7:58 pm

tag; jake

ni vedela, kako naj mu še pojasni, vendar ko se je njegov izraz na obrazu spremenil, je vedela, da ji je končno uspelo dokazati, da mu nikoli ne bi nalašč storila ničesar žalega. ni bila slaba oseba in prekleto jo je bolelo, če je kdo trpel po njeni krivdi. ob njegovem opravičilu, so se ji ustnice zarisale v manjši nasmešek. »nimam ti česa oprostiti, povsem smiselno je, da si reagiral tako. in…« je dejala ter za hip sklonila pogled proti tlom ter se prestopila na mestu. »mislim, da sem tudi jaz tebi dolžna opravičilo. vedeti moraš, da ne glede na vse, vseeno ni bilo nikoli v mojem interesu, da te kakorkoli prizadenem. tako da… oprosti ti meni,« je dejala ter ob tem narahlo odkimala z glavo, nato se mu pa nasmehnila. pravzaprav ji je padel kamen iz srca, ko je videla, da je navsezadnje le dojel, kaj mu je ves čas hotela razložiti. in iskreno, bila je celo srečna, da ni več grdo gledal nanjo. odkimala je ob njegovih besedah. »je že v redu, po tistem bi bilo tako ali tako za pričakovati kaj takega,« je dejala ter nato skomignila z rameni. zares mu ni nič zamerila, navsezadnje je ves čas vedela, da bo kaj takega za pričakovati. ob njegovih besedah in njegovem dotiku je dvignila pogled k njem ter se nasmehnila. »tudi jaz tebe, jake« je dejala ter ni se mogla upreti, da ga ne bi ob tem objela. kakor da je ta objem potrebovala že odkar je odšla – tistega, ki mu je bila še dolžna za v slovo. ki mu ga nikoli ni uspela dati. po nekaj sekundah ga je končno spustila ter se zadovoljno nasmehnila, ob njegovih besedah pa skomignila z rameni. »pa reciva da v redu. ti?« je dejala z nasmeškom na obrazu, kakor da tistega prepira malce prej sploh bilo ni.

Naslov sporočila: Re: gazebo Čet Sep 05, 2013 9:14 pm

TAGGED: TERESA! smitten3

»Je že v redu,« je svoje ustnice nekako poskušal ukriviti v nasmešek, medtem ko jo je opazoval, kako je nerodno odvračala pogled in iskala besede za opravičilo. Njegov izbruh jeze je bil resnično brez prave podlage in če je bil iskren, še sam ni vedel, zakaj je reagiral tako kot je. »Res oprosti za tisto prej. Naporen dan je za mano,« je vzdihnil, ko je miže skušal pregnati tisto krivdo, ki se je mu je usedla na ramena, ko se je zavedal, na koga je ravnokar stresal vso napetost, ki se je čez dan nabirala vanj. Tega ne bi smel storiti – morda ga je res prizadela, a od tega je bilo že dolgo nazaj in ni bilo smisla odpirati starih ran. Pravzaprav še tega ni vedel, če je sploh bil jezen nanjo, po vsem tem času – morda je samo iskal nekoga, na katerega bo stresel zadrževano frustracijo in pot mu je pač prekrižala ravno svetlolaska. Zdaj se je zavedal, da je storil napako in resnično ni hotel, da bi zaradi njega po nepotrebnem točila solze.

Zdaj je njegov nasmešek deloval čisto drugače, ko je nenadoma ovila roke okoli njegovega vratu v prijateljskem objemu – bil je popolnoma iskren in odseval je neko srečo, kot bi pravzaprav našel izgubljeno prijateljico. In to je zdaj, ko je počasi razklenil objem in se ji zazrl naravnost v oči, tudi hotel – da bi ostala prijatelja, ne glede na to, kako se je njuna zgodba zaključila v preteklosti. Zdaj, po toliko letih, je bilo čas za novo zgodbo, bil je čas, da sta obrnila list v novo poglavje zaprašene knjige, ki je čakala, da jo nekdo znova vzame v roke. »V redu. Nekoliko sem utrujen, pa vseeno,« je zmajal z glavo in ji nato podaril še en nasmešek. Ta je počasi začel toniti, ko je njegov obraz nenadoma postal zamišljen, kot bi sam pri sebi premleval leta, ki so ju ločevala od njunega zadnjega srečanja. Še sam ni mogel verjeti, da je resnično že preteklo skoraj deset let – bilo je res dolgo obdobje in zgodilo se je marsikaj. On je bil v zaporu, ona pa.. pravzaprav o njej zdaj ni vedel skoraj ničesar. »Kako kaj življenje, Teresa? Si spoznala moškega svojih sanj?« je radovedno nagnil glavo, ko je zdaj z zanimanjem strmel vanjo. Nekoč je bila z njim – zdaj je bila prav gotovo že z drugim, po možnosti srečno zaljubljena. Vsaj nekdo, ki je imel srečo v ljubezni, če je bilo že njegovo ljubezensko življenje prava polomija.

411 words | notes: sorry for late&lame.

Naslov sporočila: Re: gazebo Ned Sep 08, 2013 7:12 pm

tag; jake

sorry for late, komaj sedaj sem opazla, da si odpisala.(:

odkimala je z glavo ob njegovih besedah ter se nasmehnila. »je že v redu,« je dejala. sicer je vedela, da je malce preveč naivna v teh situacijah, da je malce preveč odpuščala vsako možno stvar, ki jo je lahko, da je preprosto v vsakem posamičnem človeku iskala dobro, ne glede na to, kaj je storil. in pri jaku – pri njem preprosto, ne glede na vse, sploh ni dvomila, da je bil sam po sebi dober človek, zares je bil. ni mu zamerila vsega skupaj, vedela je, da bi lahko bila tudi ona sama jezna na nekoga, kot je bil on nanjo. in ne glede na vse – vedela je, da ima še kako dobro srce. »kaj te je tako izmučilo?« se je preprosto zdela dolžna vprašati ter ob tem je narahlo nagnila glavo v stran. vedela je, da je lažje, če nekomu zaupaš in preprosto, hotela je, da so stvari med njima dvema v redu. pokimala je na njegove besede ter ob tem pomignila na travo pred gazebom. »pridi, sediva,« je dejala ter sedla na travo in počakala, da je sedel poleg nje, nato se pa naslonila nazaj na roke ter zazrla v zvezdnato nebo. pozabila je, kako je bilo lepo to opazovati ob takem času ter z nekom kot je bil jake ob strani. ob njegovem vprašanju se je na njenem obrazu zarisal nasmešek. »sem,« je dejala, pogled pa obdržala na nebu. »vsaj mislim, da sem ga. zaradi tega sem tudi pristala tu, v filadelfiji. v iskanju boljšega življenja in našla sem njega, jonathana welscha« je dejala ter se obrnila k njem in se nasmehnila. ni mogla opisati, kako je ljubila svojega moža, ne glede na to, kako je vse kazalo, da je njun zakon daleč od popolnega ter da on več kot očitno skače skozi plod, vendar vseeno. očitno je bila res preveč slepa, da bi se bila sposobna soočiti s tem. »in ti, jake? kako je kaj s teboj?«

Naslov sporočila: Re: gazebo Pet Sep 20, 2013 2:21 pm

TAGGED: TERESA! smitten3

Skomignil je z rameni in se medlo nasmehnil. »Služba,« je pojasnil, medtem ko je z očmi nekoliko zasanjano zdrsel prek zvednatega neba. Noč je bila čudovita – zdelo se je, da ga vse tiste zvedze, ki jih je zdaj opazoval, nekoliko pomirjajo. V njem je vladal mir, popolnoma nasprotje tistemu nevarnemu viharju, ki je še pred trenutkom dvijal tam, potem ko je prepoznal osebo, ki si je pred njim prilastila ta kotiček. Zdaj ni bil več jezen nanjo in ko je svoje oči znova uprl vanjo, so odsevale tisto toplino, ki je bila zanj tako značilna. »Voditi FBI vsekakor ni tako enostavno, kot se nekaterim zdi,« je zmajal z glavo, nato pa se potrudil, da si je kljub utrujenosti na obaz pričaral nasmešek, kot bi z njega zares hotel odgnati vso nečimirnost. Včasih se je bilo smehljati tako preprosto, če ne drugega, se je s tem znal nekoliko zamotiti, da ni razmišljal o nepotrebnih, morečih stvareh. Skrbi so ga znale izmučiti bolj kot naporen delovni urnik in tolikokrat si je zaželel brezskrbnega življenja, kot ga je imel nekoč. Toda vedel je, da so bili časi drugačni.

»Prav,« ga je iz stanja zamaknjenosti potegnil njen glas, ki je oznanil spremembo njunih položajev. Brez ugovorov ji je sledil in ko je sedel na travo, se je njegov pogled zamišljeno ustavil na svetolaski, ki si je ogledovala z zvedzami posuto nebo. »Čudovito, kajne?« se je nasmehnil, ne da bi se še sam ozrl navzgor proti nebu, toda njegovo vprašanje je bilo dovolj jasno, da bi lahko vedela, na kaj se nanaša. »Kaj sploh počneš tukaj tako pozno?« si ni znal pomagati, da ne bi vprašal. Obisk pavlijona pozno zvečer ni bila ravno navada ljudi, a potem se je spomnil, da jima je bila želja po večernih sprehodih včasih skupna. Misel na njune skupne preživete trenutke mu je na obraz narisala smehljaj in čeprav je bila noč temna, je lahko prepoznal nasmešek tudi na njenem obličju. Delovala je tako srečno, ko mu je pripovedovala o svojem možu in iz srca ji je privoščil to srečo. »Jonathan Welsch? Podžupan?« se je odločil preveriti, čeprav je bil skorajda prepričan, da se ne moti. Poznal je samo eno osebo pod takim imenom in gotovo je govorila o njem. »Kako krasno. Vesel sem zate, Teresa.« Odmaknil je pogled, ko mu je vrnila vprašanje in skomignil z rameni. Ni bil prepričan, kaj naj reče. »Po starem,« je povedal v svoja kolena in stresel z glavo. Seveda, tudi njemu se je zgodilo marsikaj, a ni bil ravno človek, ki bi takoj začel tožiti, da ni bila edina, ki mu je zlomila srce. Zadnje čase se je to dogajalo tako pogosto, da ni mogel biti več prepričan, v kakšnem stanju je njegovo srce, ki se je že večkrat raztrgalo na koščke. Že res, da se je celilo – toda počasi.

464 words |