jogging path

Naslov sporočila: jogging path Ned Sep 22, 2013 4:05 pm

tag; axel

na srečo roarke ni imel samo smrtnih sovražnikov, temveč tudi nekaj ljudi, ki so mu bili dolžni takšne in drugačne usluge. eden izmed teh ljudi je bil zasebni preiskovalec, ki je v rekordnem času izsledil edino osebo, ki bi jo te dni lahko rešila. saj ni pričakovala, da bo axel wardell pretirano navdušen nad njenim nenadnim prihodom v njegovo življenje. minilo je že več kot deset let odkar ga je videla nazadnje in še takrat je odšel brez besed in brez pojasnila. toda preiskovalec ga je izsledil, ji dal njegov trenutni naslov v filadelfiji in zgolj zato je prišla sem. kdo bi vedel, kdaj bodo izsledili njo. počutila se je, kakor da lovi lastni rep, medtem ko skuša zbežati pred plenilci. neskončno dolga igra mačke z mišjo, medtem ko je ujeta med dvema ognjema. bilo je neumno. ni imela pojma o podrobnostih poslov njenega očeta, vendar je bila njegova šibka točka in to je bilo za tiste kreten dovolj, da so se pognali za njo. dragi porsche je ostal parkiran pri vhodu v gozd, medtem ko se je sama odpravila po gozdni stezi v notranjost. nekaj dni je namenila temu, da ga je opazovala od daleč in se prepričevala, da je zgolj sredstvo za dosego cilja. da ga nikoli ni dobro poznala, da ga nikoli ni štela med ljudi, katerim bi podarila vse. hodila je po potki, kjer je navadno tekel, in visoke pete res niso bile najboljša izbira za pohod po gozdu. po tej poti je navadno prišel okrog pol osmih, torej je imela še nekaj minutk pred soočenjem. ni ga nameravala prosjačiti za pomoč ali izsiljevati. ne dokler ne bo to njena edina možnost. zaenkrat je morala zgolj raziskati teren. ''sranje,'' je preklela, ko ji je koleno naenkrat klecnilo, da je za las ujela ravnotežje, medtem ko se je neumna peta zataknila med dve korenini. ''ugh,'' je poskusila na silo potegniti nogo s čevljem vred ven, ko jo je ustavil globok glas za njenim hrbtom. spet je bil v premoči.

Naslov sporočila: Re: jogging path Ned Sep 22, 2013 4:14 pm

tako kot vsako jutro je vstal še pred sončnim vzhodom in dobre pol ure presedel na balkonu s skodelico kave v roki. rad je imel jutra; rad je razmišljal in strmel v mesto, čeprav razgled iz njegovega stanovanja ni bil ravno najbolj krasen. pravzaprav se ni niti približal temu, ampak ne bi mu moglo biti bolj vseeno. z denarjem svojega očeta bi si najbrž brez problema lahko privoščil eno izmed tistih krasnih vil v boljšem delu mesta, ampak potem bi se počutil zares čudno. ni bil tak tip človeka. veliko raje je živel med ljudmi, ki so se mu zdelo bolj… domači in vsekakor manj prefinjeni.

potem se je oblekel v svoja oblačila za tek, za seboj zaklenil in se podal v naravo. vedno je tekel ob jutrih. prvič zato, ker mu je to zelo prav prišlo pri njegovem delu, drugič pa zato, ker je tako preprosto odklopil vse misli za nekaj trenutkov in to mu je pomenilo več, kot bi kadarkoli lahko povedal. približal se je stezi za tek in v svojem tempu nadaljeval pot, dokler ni nenadoma pred seboj zagledal svetlih las. ženska mu je obračala hrbet, ampak vsekakor je bila v težavah. z vzdihom se je ustavil. »potrebuješ pomoč?« stopil je naprej in potem obstal ter se hipoma namrščil. »jane hawkins, kaj za vraga počneš tukaj?« kljub celemu kupu stvari, ki jih je čutil, je stopil naprej, jo zagrabil za pas in jo morda bolj grobo, kot bi jo moral, prestavil. sklonil se je po njen čevelj, ki je ostal zadaj, ga osvobodil korenin in ga potisnil v njene roke. »ne, veš kaj? ne rabim vedeti,« je zmajal z glavo. ni hotel imeti opravka z njo ali s tem delom svojega življenja. nikoli več – takrat je preveč izgubil.

tagged: jane. :3

Naslov sporočila: Re: jogging path Ned Sep 22, 2013 4:28 pm

tag; axel

v mislih se je sprožil cel plaz nadvse sočnih kletvic, ki jih nikakor ni bilo primerno oznaniti naglas. morala bi biti vzravnana in popolna. morala bi biti v premoči. vse niti bi morale biti v njenih rokah, ko bi pritekel izza ovinka in bi ga presenetila sredi poti. sedaj je on presenetil njo in počasi je pogledala prek ramena nazaj proti njemu. njegov glas je bil globji kot je polnila, vsekakor bolj oster. ostala je na mestu, ne da bi se zdrznila ob hladni izgovorjavi njenega imena, ter se pretvarjala, kakor da nalašč stoji tam s čevljem zataknjenim med korenine. ''axel,'' si je hitro opomogla po začetnem šoku in samo skomignila z rameni, ko je bil v nekaj dolgih korakih ob njej. stisnila je ustnice tesno skupaj, ko je dlani položil okrog njenega pasu in jo naenkrat grobo prestavil s prejšnjega mesta v stran, pri čemer je noga zdrsnila ven iz sandala. ujela se je na eno nogo, na tisti drugi ubogi peti, drugo pa pokrčila v zraku, da ne bi stopila na umazana gozdna tla. zraven pa bedasto lovila ravnotežje. na 8 centimetrskem koščku plastike je bilo to precej težko, sploh na mehki podlagi. ''nameravala sem te presenetiti, tako da... presenečenje!'' se je široko nasmehnila, ko se je pretvarjala, da njegove sovražne nastrojenosti sploh ne opazi. pograbila je čevelj iz njegovih rok in ga nataknila nazaj na boso stopalo. ko je enkrat stala na trdnih tleh z obema nogama, se je počutila znatno bolje. ''stara znanka si zasluži malce lepši pozdrav. daj no, axel, minilo je več kot deset let, lahko se vsaj pretvarjaš, da me je dobro videti. čeprav bi morala biti jaz tista, ki prha in se mršči. če jaz ne zamerim tebi, da si... skratka, zaslužim si vsaj dostojen pozdrav.''

Naslov sporočila: Re: jogging path Ned Sep 22, 2013 4:35 pm

¸zdaj se je še bolj zavzeto namrščil, medtem ko je trmasto skušal odgnati takšne in podobne spomine, ki so ga vezali na dekle pred njim. »presenečenje in pol, jane. kako za vraga si me sploh našla tukaj?« se je pozanimal, ne da bi se sploh trudil skriti svojega sovražne nastrojenosti. ne, ni bila med njegovimi najljubšimi bitji na planetu. še več: njenega očeta je krivil za smrt svojega brata in to je bilo nekaj, česar preprosto ni mogel preboleti. ne pred leti, ne zdaj in vsekakor ne v prihodnosti – ker je še vedno preveč bolelo.

»nisem povsem prepričan, kaj sploh pričakuješ od mene,« je dejal in s pogledom ošinil njene zdaj obute noge. kaj za vraga je sploh počela s temi čevlji sredi gozda? zakaj je bila v filadelfiji? ampak odgovor na to mu je bil morda znan. šel je iz nevade, ampak spremljal je dogajanje. njen oče je bil v težavah. in njegova princeska… najbrž tudi. ampak sam ni spadal v to sliko. »hočeš dostojen pozdrav? okej. živijo, jane!« je rekel z ostrim tonom in s pogledom zavrtal v njene oči. »kaj natanko sem storil?« se je pozanimal in se nato spet namrščil, preden je izrekel vprašanje, ki ga je imel v mislih: »in zakaj si tukaj? zakaj za vraga si me hotela presenetiti zakaj čepiš sredi gozda v teh čevljih?«

tagged: jane. :3

Naslov sporočila: Re: jogging path Ned Sep 22, 2013 4:52 pm

tag; axel

zamahnila je z dlanjo nekam vstran, kakor da je odgovor na njegovo vprašanje čisto nepomemben. ''saj veš – znanci,'' je hitro odgovorila, ne da bi se njen nasmešek za en trenutek omajal. znala je igrati to igro in svojo vlogo bo odigrala perfektno. ne bo mu pokazala, kako zelo nujno ga v resnici potrebuje, ker tako obupana ni bila. nah, to je bila drobna laž. bila je že precej obupana in axel je bil njena zadnja rešilna bilka. vendar bi raje padla v roke tistim idiotom, kakor padla na kolena pred njim. ''samo hotela sem nadoknaditi zamujeno. zdaj živim tukaj. oziroma bom živela tukaj, ko najdem stanovanje in vse to. trenutno sem v hotelu, mi je pa že uspelo najti mojo prvo službo,'' je zadnji del oznanila s skrajnim ponosom. jutri nastopi delo v kavarni in imela je občutek, da bo sprva totalna polomija. toda bila je odločena, da si bo tukaj na novo postlala in vedno je dobila, kar je hotela. ''včasih si bil z mano prijaznejši,'' je nasmeh zgolj malce upadel, ko je vztrajal pri ostrem tonu, katerega ni razumela. ni vedela, zakaj je takrat na lepem odšel in vsekakor ni imel nobene pravice, da bi se takole obnašal do nje, ko mu nikoli ni nič storila. prekleto, kaj bi petnajstletno dekletce sploh lahko storilo nekomu kot je on? prezrla je njegovo vprašanje in ostala pametno tiho, ni rabil vedeti, kako zelo jo je sesulo, ko sta z bratom na lepem odšla brez besed. ''nimam nobenih superg. grde so,'' je skomignila z rameni, ko je dlani uprla v bok in stopila predenj: ''potrebujem manjšo uslugo. zdaj si policist, kajne? kako zelo varno je tvoje stanovanje?''

Naslov sporočila: Re: jogging path Ned Sep 22, 2013 4:59 pm

bil je presunjen. navsezadnje tega ni pričakoval – ni pričakoval svetlolaske, ni pričakoval, da bo še vedno tako osupljivo lepa kot je bila pred leti in vsekakor ni pričakoval, da ga bo poiskala na sredi ničesar. ampak tega ji ni pokazal. ni si mogel privoščiti, ne po vsem, kar se je zgodilo. nista bila samo onadva – bil je tudi charlie in spraševal se je, če je sploh vedela, kaj se je zgodilo z njegovim bratom. »včasih sem bil drugačna oseba, jane. to je prva stvar, ki jo moraš vedeti o meni. ne poznaš me, ne več,« je dejal, njegov glas pa se je zdaj nekoliko umiril.

»grde so? ja, to je pa res problem. če nameravaš korakati po gozdovih, lahko to počneš samo s supergami,« jo je obvestil. »nisem te imel za dekle, ki ji več pomeni videz kot pa karkoli drugega,« je dejal, še preden se je lahko ustavil. ni bilo pomembno – moral se je vedno znova opomniti, preden bi ga zaneslo in bi storil kaj neumnega ali nepredvidljivega. »zdaj sem policist,« je pokimal in se namrščil, »ampak kakšno – ne, čakaj,« je dejal, ko je povezal vse skupaj. »moje stanovanje? je to zaradi tega, ker je tvoj stari končno tam, kamor spada, in ker bi mu nekdo rad postregel tvojo lepo glavo na pladnju?« se je pozanimal, medtem ko se je namrščil. če je bilo to res, bo v precepu.

tagged: jane. :3

Naslov sporočila: Re: jogging path Ned Sep 22, 2013 5:10 pm

tag; axel

''prav, ne poznam te več. naj bo po tvoje. vendar to nikakor ne pojasni, zakaj se obnašaš do mene, kakor da sem ti karkoli naredila?'' je zavzdihnila, ko je proti njemu usmerila zdaj povsem hladen pogled. znala je menjati kožo hitreje kot kameleon. ''videz mi je vedno pomenil več. materialistična sem, axel. od nekdaj sem bila. to bi lahko vedel,'' je zmajala z glavo, ko se je posmehnila sama sebi. bila je vzgojena v umazanem denarju, ki ji je prinesel vse. okrog nje je bil vedno kup ljudi, ki so bili pripravljeni ugoditi njeni najmanjši kaprici. morda bi bila bolj skromna, če ne bi bilo njega. ne bi se zaprla vase in se obdala z materialnimi dobrinami, da bi prikrila, kako plehka in plitka je v resnici. ''moj oče je znova v zaporu, da. tokrat za precej dolgo časa. in on je razlog, zakaj sem šla iz vegasa ter prišla sem,'' je pričela, toda niti slučajno mu ni nameravala povedati, kaj se dogaja v resnici. ''vendar nima nobene veze s tabo. potrebujem začasno streho nad glavo, dokler ne zaslužim sama dovolj denarja, da si privoščim nekaj svojega. lahko bi prodala avto, vendar potem ne morem nikamor in metroji so... umazani. tako da sem te hotela prositi, če sem lahko začasno pri tebi, da ne zapravljam za hotel,'' so laži gladko drsele z njenega jezika ena za drugo in na koncu je odmaknila pogled nekam vstran, kakor da tehta svoje možnosti. ''toda sem že dojela, da me iz nekega razloga naenkrat sovražiš, tako da verjetno iz tega ne bo nič, kajne?'' se je počasi in prekalkulirano obrnila nazaj proti njemu. ni imela pojma, ali bo zagrabil vabo ali pa jo res postavil na cesto.

Naslov sporočila: Re: jogging path Ned Sep 22, 2013 7:57 pm

ne, ni vedela in zaradi tega tudi ni razumela njegovega hladnega, odmaknjenega obnašanja. saj včasih sta se razumela, v kolikor sta se pač lahko, ampak zdaj... zdaj se je zgodilo preveč vsega, da bi sploh vedel, kako naj se obnaša do nje ali kako se počuti do nje, ko pa je njen oče navsezadnje zakrivil smrt osebe, ki mu je pomenila največ na svetu. »ja, v tem je problem. ne razumeš,« je dejal, njegov glas samo za trenutek nekoliko odsoten in otožen, s čimer je prvič razkril nekaj več kot samo jezo in nejevoljo ob njeni pojavi.

»saj se zavedaš, da stvari v resničnem svetu ne delujejo tako?« je vanjo uprl nejeveren pogled, ko je končno izrekla tisto, kar je hotela. vedel je, da je bilo nekaj takšnega. nikoli ne bi kar tako prišla do njega, če ne bi nečesa hotela. še vedno je bila razvajena princeska, ki ji je nekdo zdaj nenadoma in brez opozorila spodnesel prestol in je iskala neko drugo rešitev. »ne bi prodala svojega avta, ampak bi pa imela stanovanje?« je ponovil njene besede in se zalotil pri tem, da je bil spet jezen. navsezadnje je bila tako zelo... ugh, sploh ni našel besede. »ne sovražim tebe,« je rekel in zmajal z glavo ter odvrnil pogled, »sovražim pa hawkinse in vse, kar ima povezavo s tem.« pogled je uprl vanjo. »daj mi en dober razlog, da naj te sprejmem v svoje stanovanje, jane. en sam razlog,« je dejal, »in resničnega. vedno sem vedel, kdaj si lagala. tudi zdaj me skušaš oviti okrog prsta, kajne? daj mi nekaj resničnega in imela boš streho nad glavo,« je postavil izziv. ampak če bo šel v to, je moral imeti prekleto dober razlog.

tagged: jane. :3

Naslov sporočila: Re: jogging path Pon Sep 23, 2013 7:46 am

tag; axel

jezno je prhnila predse, ker je bil očitno odločen, da se bosta vrtela v krogu. seveda ni razumela, če ji ni zaupal. seveda ni mogla vedeti, kaj se je zgodilo, če je preprosto odšel, ne da bi pisnil eno samcato besedo. ''ni moja krivda, da ne razumem,'' se je kaj hitro postavila v obrambno držo, odločena, da je otožen podton njegovega glasu ne bo niti slučajno omajal. toda primorana je bila skloniti pogled, ko je bil menda osupel nad njeno naivno mentaliteto. seveda je vedela, da svet ne deluje tako. vendar njen svet deluje prav na takšen način. po ustaljenih smernicah – kar rečeš, da hočeš, to dobiš. ''stanovanje potrebujem zgolj začasno. največ mesec dni,'' je zavila z očmi, ne da bi mu dajala dodatna pojasnila. ni jih imela. bila je prav tako plehka, kakor je delovala. prej kot bo to dojel, bolje bo. ''če sovražiš moje ime, potem sovražiš tudi mene,'' je zmajal z glavo, ko je z drugo trditvijo spodbil prejšnjo. bila je hči njegovega nekdanjega nadrejenega. lahko je sklepala, da je bil njegov bes povezan z njenim očetom. toliko je že razbrala. ''nekaj resničnega?'' je zamrmrala, ko je sklonila pogled proti tlom. pravkar je izvedel prvovrstno ponižanje. jo upravičeno obtožil, da mu laže v obraz in ga skuša izkoristiti. in ni ji ostalo niti dovolj dostojanstva, da bi mu oporekala. ''dolžan si mi,'' je naenkrat našla pravi razlog. ''stara sem bila petnajst let. spravil si me v posteljo in nato odšel. ne pravim, da nisem hotela. sem. ampak potem si odšel brez besed, ne vem zakaj, in zdaj si cel nastrojen proti meni, ko ti nisem storila prekleto nič. zato ja... dolžan si mi uslugo, ker je takrat trajalo prekleto dolgo, da sem se spravila k sebi. zato.''

Naslov sporočila: Re: jogging path Pon Sep 23, 2013 9:37 am

zdaj se je še bolj nejevoljno namrščil, ker je svetlolaska navsezadnje imela presneto prav in ker sta to oba vedela. ni bila njena krivda, da ni razumela. in on ji ni bil sposoben razložiti – vsaj ne tako, ne zdaj in ne na način, ki ne bi bil zapleten. ker je bilo vse skupaj neverjetno zapleteno in vsaj zanj tudi boleče. »vem. ni tvoja krivda, da ti tvoj dragi oče ni nikoli ničesar povedal in da ti je zgradil kraljestvo, v katerem si bila ignorantna za vse,« je dejal. a to še ni pomenilo, da ni bil jezen nanjo. ne bi smel biti, ampak še vedno je nosila priimek, ki ga je sovražil.

tiho jo je poslušal in njegove dlani, ki so bile pred tem stisnjene v pesti, so se nenadoma sprostile, ko je omenila tisto noč pred leti. noč, ki se po vseh pravilih sploh ne bi smela zgoditi, a se je. vedno mu je bila po svojem všeč; tista odmaknjena in divja svetlolaska, ki jo je ponavadi videl samo od daleč. dokler nista prestopila vseh mej in tokrat ni mogel zanikati, da je bil njen razlog presneto dober. segel je v žep, na dan potegnil šop ključev in izbrskal enega izmed njih ter potisnil preostale nazaj, potem pa stopil k njej, segel po njeni roki in jo razprl v svoji ter vanjo dal ključ in jo nato nežno stisnil v pest. »mesec dni. mesec dni,v katerem se me boš izogibala, kolikor je le mogoče. moje stanovanje ni ravno kraljestvo, na katerega si navajena... ampak saj sama siliš v to,« je spregovoril in pogled uprl naravnost v njene oči. presneto, še vedno je bila osupljiva. ampak bil je veliko preveč jezen, da bi mu to lahko zameglilo razum. »potrebuješ od mene še kaj drugega?« se je pozanimal in spet stopil korak nazaj.

tagged: jane. :3

Naslov sporočila: Re: jogging path Čet Sep 26, 2013 12:19 pm

tag; axel

namrščila se je ob njegovih besedah. morda je govoril, da ni krivil nje in da ni imela nobene povezave z njegovim sovraštvom do njenega priimka. toda tisti obtožujoči ton je bil še vedno prisoten, kakor da se je zažrl tako globoko vanj, da brez njega sploh ni več znal govoriti. prekleti idiot. ne bo mu dovolila, da jo krivi za dejanja, ki jih je zagrešil njen oče. vse preveč ljudi je počelo točno to – vključno s tistimi, ki so ji bili na sledi in so jo hoteli zase. zgolj zavoljo maščevanja.

njen pogled je zdrsel z njegovega obraza navzdol. prek širokih ramen in vse do dlani, ki je zdaj brskala po žepu. šele, ko so se na dan prikazali ključi, je ugotovila, kaj počne. uspelo ji je. dejansko ji je uspelo pritisniti na pravi gumb in ga omehčati. očitno je morala samo omeniti tisto noč in že je bil... poln obžalovanja. jasno, da. seveda mu je bilo žal, da je spal z neko bedasto petnajstletno punčaro. pustila je, da je sam razprl njeno dlan in jo nato stisnila skupaj, ko se je tam nahajal ključ. ''če bo vse po sreči, še manj kot mesec dni. hitro si najdem prijatelje,'' je odvrnila v neravno prijaznem tonu, četudi mu je bila po svoje hvaležna, a obenem jezna, ker jo je prisilil, da se je ponižala do te mere. ''ne, ace. nič drugega,'' je počasi odkimala in ključe potisnila v torbico. ''na listku je moja številka, sporoči mi naslov, da vem kam preseliti stvari iz hotela,'' je proti njemu podala vizitko. počakal je le toliko, da jo je vzel, preden je sklonila pogled navzdol – zmajala z glavo, ker srečanje kljub doseženemu cilju ni potekalo gladko – in se obrnila. karseda graciozno je v petkah odpeketala po gozdni poti, prek korenin in padlih vej, do avta. mesec dni? mala malica. na koncu jo bo še prosil, naj ostane. in ta misel je vsekakor zanetila iskrico v njenih očeh in namuznjen nasmešek na ustnicah.

le fin.