vozili so se po zapuščenem industrijskem območju, ki se je zdelo na videz popolnoma prazno. le dva kombija sta ustvarjala tihi zvok, ko sta se trudila čim bolj neopazno prebiti do naslova, v katerega je izpisanega na listku tisti trenutek zrl mason. s caidnom sta se s primerom dveh ugrabljenih deklet družine williams ukvarjala skoraj pol leta in to je bil eden od redkih namigov, katere so na policiji prejeli glede ugrabitve. mason je v sebi sicer nekoliko dvomil, da jih bo namig pripeljal kam bližje pravi lokaciji, a po tolikem času so pač vsak namig zagrabili z obema rokama in ga preverili. sam se je vozil v zadnjem kombiju. sedel je zraven voznika, v zadnjem predelu kombija pa je bil urejen zasilni prostor za prvo pomoč. dekleti sta na zadnjih posnetkih izpred nekaj tednov namreč izgledala popolnoma izčrpani. caiden je bil v prvem vozilu, v katerem se je vozila celotna ekipa specialcev, katero sta si s caidnom izborila od načelnice. če se bo izkazalo, da jih je namig pripeljal v slepo ulico sta s partnerjem s to potezo skozi okno vrgla cel kup denarja, a trenutno mu je bilo vseeno za politiko varčevanja, v katero so jih silili na postaji. sam je imel rad pred vsako akcijo popoln mir, kar je spoštoval tudi voznik, ki celotno pot ni spregovoril niti besede. v glavi je mason šel stokrat skozi načrt, katerega sta večer pred tem pripravila s caidnom v primeru, če končno odkrijejo dekleti in njunega strica.

vozilo se je ustavilo in mason je dvignil pogled. ustavili so se kakšnih sto metrov proč od zapuščene tovarne, katera naj bi bila njihov cilj. ostati so morali neopazni, zato sta vozili ustavili na poti ob nekaj ogromnih hrastih, ki sta zastirala pogled iz tovarne na pot in obratno. večina fantov iz prvega kombija je že poskakala ven, zato je tudi mason odprl vrata in se jim v prašni meglici, ki sta ju povzročila kombija, približal. neprebojna oprema, katero so imeli vsi v ekipi, ga je pri tem dodatno upočasnjevala, a v tem trenutku pač niso mogli tvegati, da bi toliko policistov poslali v tovarno popolnoma nezaščitenih. »gremo še enkrat skozi načrt,« je pomignil fantom, ki so se nekoliko oddaljili od skupine, sam pa je stopil k caidnu, ki je stal pred prvim kombijem. na pokrov motorja je razgrnil načrt stavbe, ki so ga nekaj dni nazaj dobili iz mestne uprave. »torej, prva skupina gre s keeganom na vzhodno stran tovarne skozi ta vhod. druga skupina gre z mano na zahodno stran, sem,« je dejal in ob tem s prtom risal po načrtu. »bodite povsem tihi in če kdo opazi ali dekleti ali williamsa, naj sporoči z ostalim preko radia, jasno? dekleti morata priti ven živi, williams načeloma tudi, ampak če vam povzroča težave mu lahko zaradi mene poženete tudi metek skozi glavo,« je zadnji del dodal nekoliko tišje. »keegan?« vprašujoče je dvignil obrv in se obrnil k partnerju, če ima še kaj za dodati.

mason je prikimal in pomignil trem specialcem, ki so bili dodeljeni v njegovo skupino, naj mu sledijo. medtem ko je njegov partner s svojo trojico specialcev stopil proti vzhodnemu delu tovarne, so oni stopili proti zahodnemu delu. območje tovarne je bilo obkroženo z visoko žičnato ograjo, tako da so morali najprej dobiti dovolj veliko luknjo pri tleh, da so se lahko splazili na zemljišče. ker je bilo le-to neporaščeno, so bili v tem času povsem vidni - seveda v primeru če, je kdo gledal iz tovarne. vsekakor je mason ob tem upal, da williams nima zraven sebe še kakšnega sostorilca. v tem primeru je bilo veliko več možnosti, da jih kdo opazi, kot v primeru, če je bil v tej veliki tovarni sam. skupaj s svojim delom specialne enote so kar najhitreje prečkali od sonca ožgano travo in po dobrih stotih metrih so se končno prebili do zahodnega vhoda v tovarno. še dobro, da je enemu od mož pred odhodom od kombija v roke potisnil škarje za prerezovanje kovin, saj so bile vhodna vrata zaklenjena s težko verigo. mason mu je dal znak, naj jih prereže, sam pa se je s pištolo visoko stegnjeno pred sabo premikal od enega do drugega okna v bližini. dogajanje znotraj zidov je bilo očitno mirno. vrata so bila s tihim pokom končno odprta in vsi štirje so se izmuznili v gromozansko notranjost tovarne, ki je bila zapuščena že vsaj dvajset let.

tiho so se pomikali po notranjosti zarjavele tovarne. mason jih je od zadaj s pomikom rok usmerjal – načrt je bil, da najprej prečesajo pritličje ter se nato pomaknejo v prvo nadstropje in tako vse do tretjega nadstropja, kolikor je bila visoka tovarna. medtem ko je poslušal za vsemi nenavadnimi zvoki, je napeto poslušal tudi tiho šumenje, ki ga je oddajal radio, v primeru, da se oglasi caiden z druge ekipe. dvema specialcema je pomignil, naj se sama pomakneta v severni predel, medtem ko je preostalemu pomignil, naj gre za njim v južni predel. le tako bodo kar se da hitro prečesali največji del nadstropja. po dobrih dvajsetih minutah so se ponovno sešli kjer so se ločili. williamsa v tem predelu ni bilo. »zahodni del pritličja je pregledan. ne deklet ne williamsa ni tukaj. pomikamo se v prvo nadstropje,« je s karseda tihim glasom sporočil mason v radio ter pomignil fantom, naj se premaknejo po stopnicah navzgor.

začetek ni bil nič kaj obetaven in začetna zbranost in upanje sta začela popuščati. seveda jih je čakala še dolga pot do vrha, a tovarna je zgledala kot da vanjo ni nihče vstopil že leta. seveda je obstajala tudi možnost, da je williams svoje sledove dobro zakril, a po tolikih napačnih namigih je mason močno dvomil v uspeh akcije. možje so sedaj že nekoliko naveličano odpirali vrata v majhne prostore. mason je poslušal tišino, ki se je raztezala in poskušal ujeti vsakršen nenavaden šum. ko je radio zašumel in se je iz nje slišal glas, je rahlo poskočil, saj ga je ujel nepripravljenega. ob besedah caidna se je skremžil. »hvala za povabilo. mislim da bomo preskočili takšno kosilo,« je namuznjeno odvrnil in pomignil fantom, naj se pomaknejo v naslednji prostor. »zmenjeno. se že premikamo proti levi hali,« je odvrnil v radio in s pištolo pomignil, kam naj stopijo. pod nogami so jim hreščali koščki razbitega stekla in vse je kazalo na to, da so v dvorani sami. a nenadoma je za enim od strojev nekaj zašumelo in eden od specialcev, ki je bil najbližje je v presenečenju odskočil ter strel sprožil v smeri zvoka. miš, katera je prišla očitno pogledati na plano, se je razletela na tisoče koškov. »pizda foster, postreli še vse muhe, ki nas obletavajo, a boš?« je nejeverno zavil z očmi. »še sreča, da ni bila to katera od deklet…« je bolj sebi kot njemu odvrnil. »lažni preplah. leva hala je zaenkrat prazna,« je sporočil v radio, saj je bil prepričan, da je strel slišala tudi druga ekipa in zagotovo tudi williams, če je bil ta tukaj, seveda.

roke, stisnjene v pesti je uprl v boke, ter se razgledal po dvorani. to je šlo prepočasi in sedaj so dali williamsu vedeti, da so v tovarni. ob predpostavki, da so bili sploh na pravem kraju, seveda. pogled je počasi usmeril proti naslednjemu nadstropju. med prvim in drugim nadstropjem namreč ni bilo stropa, saj sredinskega dela drugega nadstropja ni bilo in je padec v prvo nadstropje omejevala le ograja. in prav na tej ograji je slonel williams. ko sta se njuna pogleda srečala, je minilo nekaj sekund, da je eden in drugi ugotovil, kaj se je pravkar zgodilo. »sranje, williams je v drugem nadstropju,« je zavpil mason v radio ter sprožil strel proti ugrabitelju, ta pa je že stekel proč iz njegovega vidnega polja. »keegan, mislim da beži desno, nad vas,« je še uspel zdrdrati v radio, preden se je pognal proti stopnicam, ki so vodila v višje nadstropje.

vedel je, da je moški, ki jih je opazoval iz naslednjega nadstropja, williams. sliko dereka williamsa je v tem času videl vsaj dvakrat na dan in sedaj ga je že videval v sanjah. na videz je bil povsem običajen moški v poznih štiridesetih letih in verjetno nobenemu v družini williams ni niti na kraj pameti padlo, da imajo v svojih vrstah človeka, ki je bil za denar pripravljen žrtvovati svojo lastno kri. mason je zaslišal korake specialcev, ki so se pognali po stopnicah za njim. ko so vsi pritekli v drugo nadstropje je williams že zdavnaj izginil na drugo stran. »brady, pullman, preiščita ostala nadstropja, če sta dekleti tukaj,« je naročil najbližjima dvema fantoma in pomignil preostalima dvema. »vidva sta z mano.« v tem se je po tovarni razlegel še en strel. »bomo prevzeli. čim prej poiščite dekleti,« je še uspel dejati v radio, preden je v bližini zaslišal zvoke, ki so prihajali od prihajajočega osumljenca. mason je pomignil preostalima dvema specialcema, naj mu sledita in vsi trije so stekli za zvoki. eden od fantov je ravno še ujel pogled na čevelj, ki je izginil skozi luknjo na lestvi, ki je vodila v tretje nadstropje in masona ter drugega specialca opozoril na to. »gremo,« je pokimal mason in eden za drugim so se povzpeli po navpični lestvi, ki je vodila v nekoliko manjše nadstropje. bolj kot so se približevali vrhu, bolj se je vse skupaj ožilo.

še dobro, da je moški krvavel z rane, sicer ga verjetno v tem ozkem labirintu hodnikov ne bi nikoli našli. upočasnili so korak in previdno sledili sledovom krvi in občasnim zvokom, ki so jih zaslišali pred sabo. »z dvema specialcema sem v tretjem nadstropju. sledimo williamsu,« je caidna obvestil preko radio, nato pa so njegove oči zagledale ostanke praznih konzerv in vrečk s hrano. »sranje. mislim da ima dekleti tu,« je mason ugotovil, kaj namerava williams. zavedal se je, da so ga stisnili v kot in če se mason ni motil, je sledila poteza obupanega ugrabitelja. in res, ko so vsi trije stopili mimo prvega ovinka, se je pred njimi raztezala velika hala, na sredini pa williams. kot ščit je imel pred svojim telesom raztrgano in objokano rjavolasko, na njeni glavi pa prislonjeno pištolo. »naredite en korak, pa ji pošljem kroglo naravnost skozi glavo,« je z grozečim glasom dejal williams. drugo dekle, svetlolaska, je histerično jokala v bližini, z lisicami priklenjena na drog.

ko je tako držal pištolo uperjeno pred sabo, in je njegov pogled letal zdaj od enega priklenjenega dekleta pa zdaj do ugrabitelja z drugim dekletom, je upal, da je caiden opustil pregledovanje svojega dela hale in da se mu bo pridružil tu. navsezadnje mu je po radiu sporočil, da sumi da sta dekleti v tem predelu. williams je bil seveda že sedaj obkrožen, a če se jim pridružijo še ostali štirje, ne bo imel pravega izhoda. »okej, samo mirno williams. ne naredi ničesar, kar boš kasneje obžaloval. dekleti sta tvoja lastna kri, tvoja družina. je denar res toliko vreden, da si se pripravljen spustiti tako nizko in poškodovati svoji lastni nečakinji?« ga je nagovarjal mason in se ob tem počasi in – vsaj upal je tako – nevidno približeval dekletu, ki je bila priklenjena. »spusti jo, williams,« mu je pomignil na dekle, ki jo je kot ščit držal ob sebi. »še vedno imaš možnost, da se predaš in si tako za nekaj let skrajšaš življenje v zaporu. verjemi mi, čaka te doooolga doba za rešetkami. pomagaj si in spusti dekleti,« ga je ponovno pozval, v tem pa je  zaslišal pridušen šepet in kmalu se je za njegovim hrtom prikazala četverica s keeganom na čelu. »kot vidiš si obkoljen. iz tu ni druge poti kot v našem spremstvu,« je dejal in se prikladno umaknil caidnu, tako da se je sam približal drugemu dekletu.

pustil je besedo caidnu in se medtem še bolj približal priklenjenemu dekletu. vsaj to je želel spraviti na varno. s pogledom jo je na hitro preletel. razen da je izgledala močno podhranjena, dehidrirana in popolnoma umazana, je izgledala v redu. na robu bele majice se ji je raztezal velik rdeč madež, verjetno od krvi. a kljub temu, da je to izgledala stara rana in verjetno že zaceljena, je v tem videl priložnost. »williams, kaj za vraga?« je glasno vzkliknil in s tem pozornost vseh, ne samo williamsa, prevzel nase. »kaj pa si delal s tema dvema dekletoma? ju res hočeš spraviti s tega sveta? ne vidiš, da ima dekle rano, ki jo je potrebno oskrbeti? želiš da izkrvavi ali kaj?« se je vidno razburil in pomignil na dekle, priklenjeno na drog, od katerega je sprva prejemal presenečene poglede, a je kmalu ugotovila, kaj želi narediti. otožno je zaječala in se zastrmela v krvavi del majice. vedel je da williams vseeno ni takšna pošast, da bi dejansko umorila lastni nečakinji. williams je vedno zmedeno strmel v priklenjeno dekle in začel jecljati nekakšne besede opravičila, da sploh ni tako poškodovana, kot je videti. mogoče ga bodo dovolj vrgli s tira, da jim bo uspel napad nanj. mason je obe svoji roki, tisto prazno in tisto s pištolo dvignil v zrak, nato pa jih počasi spustil proti tlom in pri tem odložil pištolo. s tem mu je želel pokazati, da ga ne bo poškodoval. »dekle potrebuje pomoč, derek. čim prej jo moramo odpeljati od tu, sicer lahko k tvojim obtožbam ugrabitve pripišemo še naklepni umor,« je dejal in se previdno a vztrajno premaknil proti dekletu. tokrat ga williams ni želel ustaviti, a ga je vseeno vztrajno spremljal s pogledom in se obračal za njim, pri tem pa je obrnil hrbet caidnu in ostalim specialcem. napaka.    

očitno je caiden ugotovil kakšen je njegov namen in williams je postajal vedno bolj živčen in končno je storil usodno napako. ko je caiden naskočil williamsa je sicer tvegal, da bodo le-temu popustili živci in da bo ubogo dekle počil na mestu, ampak ta se je vdal pod pritiskom in dekle izpustil. mason se je oddahnil. mogoče pa bo končno ena od nalog končala tako kot bi se morale vse – brez žrtev in s storilcem za rešetkami. mason je iz žepa ravno potegnil šop najrazličnejših ključev, ki so bili univerzalni za odklenjanje lisic ter se sklonil k privezanemu dekletu. a dogajanje za njegovim hrbtom se ni odvijalo tako kot bi se moralo. nenadoma je slišal pridušen udarec in ko se je mason obrnil proti caidnu in ekipi, je caiden ležal na tleh, williams jo je pa ucvrl proti zahodni strani. »sranje, kaj stojite tukaj, če mi ne ulovite williamsa bom osebno poskrbel da boste vsi ostali brez službe,« je zarenčal na specialce, ki si v tistem trenutku res niso zaslužili tega imena. kako lahko šestim specialcem in naredniku uide en sam tip? neverjetno. »pizda,« mason je zmajal z glavo in se opravičujoče nasmehnil dekletu, ki je bila še vedno priklenjena na drog. »ne skrbi, tvoj stric bo dobil kar si zasluži. tako ali drugače,« jo je želel pomiriti, ob tem pa je končno odklenil lisice. dekle je od olajšanja zajokalo in steklo v objem sestri, ki je čakala ob strani. »lahko hodita?« je vprašal in počakal, da sta mu obe prikimali, nato pa jima je pomignil, naj stopita za njim. »pridita. pred tovarno nas čaka prva pomoč,« je dejal in jima pomagal, da sta premagala lestev in potem še stopnice. ravno so se spustili v pritličje, ko je po radiu zaslišal glas caidna. »sranje. nisem si mislil da ima ta podgana dejansko jajca, da pobegne šestim specialcem,« je jezno dejal v radio, počasi vzdihnil in izdihnil. »okej, kakorkoli. dekleti sta živi in zdravi, to je najbolj pomembno. se dobimo pri reševalcu,« je še dejal v radio in odrinil vhodna vrata iz tovarne in dekleti sta po skoraj pol leta spet videli sončno svetlobo. »aha, rešilec se bliža,« je ugotovil, ko je zaslišal zvok siren in dekletom je pomagal do ceste, kjer se je ustavil ambulantni avto. dekleti je prepustil v izkušene roke reševalcev in počakal na caidna, ki je v tem času tudi že zapustil prizorišče zločina. »misliš, da jih bodo ujeli?« je z namrščenim obrazom vprašal kolega, ki se mu je približal in zmajal z glavo. »pizda, pa tako blizu sva bila,« je zavzdihnil in skomignil z rameni, češ, naredila sva, kar sva lahko. »pridi, častim pivo,« je po trenutku tišine dejal in pomignil vozniku kombija s specialci, naj počaka še njiju, da sta se stlačila v notranjost in odpeljala nazaj proti policijski postaji.