~ i dreamt about you nearly every night this week

TAGGED: SAOIRSE! smitten

Glede na to, da je bilo očetu vseeno, kje se potika vsako noč, mu je bilo rahlo nenavadno, ko ga je ta večer prosil, da se bo udeležil neke elitne dobrodelne zabave. Ni bil vajen česa takšnega, sploh pa ni bil vajen te elegantne obleke, ki jo je nosil, da bi se zlil z elito, v kateri je valovela vsa dvorana. Odpihnil je svoje lase s čela in že načrtoval, kako bi pobegnil iz vsega tega, navsezadnje je raje preživljal čas na ulicah s kolegi, ki so sicer zahtevali od njega več kot samo družbo; od njega so namreč občasno zahtevali, naj jim priskrbi robo, ker je bil pač sin glavnega pri federalcih in nihče niti ne bi posumil, da ima prste vmes. Namrščil se je in se prepustil, da ga je povleklo na sredi vrtinca ljudi, ki so živaho žlobudrali o vseh mogočih stvareh. Žlobudranje je pljuskalo po prostoru, v spremljavi pa je bilo slišati zvenenje kozarcev, ki so trkali med seboj, medtem ko so jih natakarji nosili naokoli, da bi gostoljubno sprejeli vse prihajajoče goste. Kakšen dolgčas.

Zatrl je vzdih in si na obraz pričaral nasmeh, ko ga je prišlo pozdravit kup neznanih ljudi, s katerimi si ni želel spuščati v določasno, polurno kramljanje o brezveznih stvareh. Tako se je samo vljudno opravičil in se jim izmaknil, še preden so se mu utegnili predstaviti in takoj, ko jim je obrnil hrbet, na njegovem obrazu ni bilo niti sledu vljudnega nasmeška. Zdaj se je njegovo čelo namrščilo, ko se je zavedal pozornosti temnolasca ob robu, ki ga je prebadal z zloveščim pogledom. Ni mu bilo potrebno ugibati, kaj se mu plete po glavi – gotovo ga je imel na sumu, da osvaja dekle (po možnosti temnolaščevo simpatijo?), s katero si je prejle privoščil spročenega klepeta ob šanku. Nazadnje je ugotovil, da mu gre rdečelaska na živce in zdaj se ji je že lep čas izogibal. Obrnil mu je hrbet, da bi mu pokazal, da se ne zmeni zanj in prestregel prvo žensko, ki je prikorakala mimo, da bi se znebil nadležne rdečelaske, ki ga je opazila ravno v tistem trenutku in že korakala proti njemu. »Zamoti me,« je nevedoč koga nagovarja, v sami nuji zgrabil mimoidočo svetlolasko za rame, da mu ne bi šla in bi izgubil kritja. »Nujen primer,« je zamrmral v njen hrbet in nato spustil roko, ne ozirajoč se na dejstvo, da si je kar takole privoščil nekoga, ki je gotovo hotel uživati v sproščujočem ozačju zabave, ne pa se ukvarjati z njegovimi problemi.

417 words |notes: here we go! :3 |

brez pravega cilja je korakala po veliki dvorani in skušala ne delovati preveč zdolgočaseno, čeprav, roko na srce, to ni bilo preveč lahko. oče ni nikoli izvedel, da se je prejšnji teden nekajkrat izmuznila iz vile – navsezadnje ni nihče hotel biti tisti, ki bi mu to povedal. dejansko jo je zabavalo, da gruča velikih, mišičastih in strašnih moških ni upala povedati svoji vodji, da je njegova dragocena hčerka spet izginila. so pa nanjo pazili z veliko večjo skrbjo, to je bilo očitno. sama pri sebi se je nasmehnila. oče ji je od nekod prinesel vstopnico za tale dogodek in zdaj so njeni telesni stražarji postavali pri vseh izhodih. imela jih je na sumu, da jim je bilo vseeno, kaj je počela – dokler da je ostala v notranjosti stavbe.

tako ali tako se je odlično pomešala med ljudi. na sebi je imela tesno oprijeto obleko, zaradi katere je bila zdaj poosebitev elegantnega dekleta, ki je spadalo v to družbo. njene ustnice so bile rdeče, v roki je pestovala kozarec, ki ga ji je podtaknil eden izmed natakarjev, medtem ko je brez pravega cilja zakorakala naprej, dokler je ni nekdo ustavil in je sama pri sebi zavzdihnila, preden je prepoznala glas človeka, ki očitno še ni ugotovil, kdo je bila ona. »kaj pa pričakuješ, da bom storila?« je dejala, »ker te vsekakor ne bom spet zvlekla na stranišče,« so se njene ustnice ukrivile v nasmešek, ko se je obrnila in pogled uprla v njegove oči. »živijo, neznanec.«

tagged: jake. :3

TAGGED: SAOIRSE! smitten

Nujen primer je bil v resnici zares nujen, kajti rdečelaska se mu je bližala s tolikšno hitrostjo, kot bi imel kolaček namesto glave. Najraje bi si dal vrečo čez glavo ali pa stekel na stranišče, se zaprl v kabino in tam preživel preostanek noči. A ni bil tisti tip, ki bi bežal – sploh pa ga je nenadoma tako osupnilo spoznanje, da je pred njim stala svetlolaska, s katero je, kako smešno naključje, v preteklosti res preživel na stranišču, da je pozabil na svoj mali načrt. »Ne vem, karkoli,« je mrzlično zdrdral v odgovor, kot bi ga lovila policija, ne pa samo neko neumno dekle. »Obleči me v kostum bobra ali.. nekaj. Prepričan sem, da imaš v svoji torbici kaj uporabnega,« je pustil domišlji prosto pot, potem ko jo je prijel pod roko in jo počasi začel vleči nekam stran. Bila sta absoultno preveč na sredini dvorane in počutil se je ogroženega. »Daj no, saj si lahko kaj izmisliš. Nujno je,« je poskušal biti resen, a nazadnje se je preprosto moral zahihitati. Res je bil nor, da je sploh počel kaj takega, a po svoje ga je tako zelo zabavalo. Bilo je tako razburljivo… iskati način za pobeg.

»Ne, resno mislim,« se je ponovno zresnil, ko se je nenadoma ustavil, svoje roke ovil okoli njenega pasu in se ji tako približal, da je z brado čisto nežno potegnil prek njenega lica. »Tista rdečelaska me nadleguje,« jo je s svojo sapo pobožal po licu in pomignil z glavo vstran, čeprav je bilo nesmiselno, saj ni mogla videti, kam je kazal. »In to ni pošteno.« Zmajal je z glavo, nato pa si na obraz narisal najočarljivejši nasmešek, ki je razkrival vrsto njegovih popolnih in bleščeče belih zob. »No, gospodična iz stranišča.. mi boš pomagala ali ne?«

293 words |notes: chuckle

|

celotna situacija jo je nenadoma zabavala. temnolasca vsekakor ni pozabila – navsezadnje, kako bi ga lahko? vsekakor si ga je po njuni mali dogodivščini vsekakor dobro zapomnila in čeprav ni pričakovala, da ga bo še srečala, je bil zdaj tukaj. »bobra? ampak tale uradna obleka ti pristaja. in danes me še nisi uspel politi z ničemer, kar je točka zate,« mu je pomežiknila in se svojega kozarca znebila, ko je mimo prikorakal eden izmed natakarjev. s pogledom je zdrsnila po njemu in se odločila, da ta večer morda navsezadnje le ne bo tako slab, kot se je zdelo najprej.

»jasno, in jaz lahko ukrepam proti nadlegovanju. oh, ali naj raje pokličem varnostnike, ki mi sledijo, ker sem mafijska princeska?« se je še sama zasmejala, medtem ko so besede iz njenega jezika zdrsnile tako lahkotno, da je bilo očitno, da se je šalila. pa čeprav se ni – ampak najboljše laži so bile zakrite z resnico. znašel se je dovolj blizu, da je lahko začutila, kako je srce v njenem prsnem košu začelo hitreje razbijati. njena dlan se je ovila okrog njegovega pasu, ko je pogled uprla v njegove oči. »saj veš, da je načeloma moški tisti, ki pomaga ženski v težavah?« je privzdignila obrvi, potem pa sledila njegovi kretnji glavi in zdelo se ji je, da je res opazila neko nenavadno užaljeno dekle z rdečimi lasmi, ki je strmela v njuno smer in se naglo približevala. saoirse je proti njej navrgla grd pogled, ki se ga je naučila od članov svoje družine, potem pa s pogledom zavrtala v njegove oči. »hmm, misliš, da bi ti res morala pomagati?« je zamrmrala, medtem ko je njena prosta roka segla do njegovih ustnic in je s palcem zdrsnila preko njih. presneto, ni vedela zakaj, ampak med njima je bilo osupljivo veliko privlačnosti. nenadoma se mu je izvila iz oprijema in ga potegnila za seboj. »pridi,« je naznanila, ko je izpustila njegovo dlan, »vem za balkon.«

tagged: jake. :3

TAGGED: SAOIRSE! smitten

»Bobra, ja,« ji je pojasnil z nasmeškom, čeprav v resnici ni imel pojma, o čem blebeta. »Saj veš.. mogoče bi bil lahko maskota.« Besede niso zvenele prepričljivo, navsezadnje je bila to elitna zabava, ne pa zabavišče, čeprav se je sam zdaj prav dobro zabaval. »Ne serji,« je zavrnil njeno pohvalo, četudi si je moral priznati, da mu čisto malce laska. Čisto samodejno si je šel z roko skozi lase, kot bi si hotel popraviti frizuro – moški način šopirjenja. »Hočeš reči, da mi bolje pristaja obeka kot golota?« jo je dražil in se zarežal ob spominu na njun skupni večer na stranišču, ki se je odvil čisto po njegovem okusu. »Točka zame? Me veseli, da sem v prednosti,« ji je pomežiknil in se odločil, da bo s tem trenutkom pričel šteti točke. To igro mora zmagati.

»Pa kaj še,« je pokazal, da ji niti malo nasedel. »Pa moja princeska si tudi, veš?« Z nosom jo je podrgnil po licu in imelo ga je, da bi jo poljubil, a se se je zadržal. To bo prihranil za kasneje, čeprav bi se s tem gotovo uspešno rešil trapaste rdečelaske. Zdaj skoraj ni več razmišljal o njej – zaposlen je bil z drugimi stvarmi, med drugim tudi s tem, kam so zašle svetlolaskine roke. Kako krasno se je počutil, ko jo je držal v objemu – kot bi bila čisto zares njegovo dekle, ne pa samo neka neznanka, ki je ni znal niti poklicati po imenu. »Hej, ne pozabi, da sem ti zadnjič pomagal oprati obleko!« je užaljeno potisnil spodnjo ustnico naprej in jo pogledal s tistim milim pogledom, ki je po eni strani deloval tako prisrčno. Potem pa so se mu kotički ustnic ponovo ukrivili v očarljivi nasmešek, kot bi se zadal, da jo mora osvojiti v natanko eni minuti in pol. Šarm ga do zdaj niti enkrat ni pustil na cedilu in to si je štel v prednost. »Daj no, pomagaj ubogemu skoraj-bobru,« jo je proseče pogledal, preden ga je presenetila z neko novo idejo. »Krasno,« je pričel z igrivim godrnjanjem, ki to niti zares ni bilo, navsezadnje je bilo v njegovem glasu čutiti, kako ga vse zabava. »Veš za balkon. Me nameravaš vreči čez?«

361 words |notes: ohmy, they are so asdfghjkl-ish! smitten3

|

samo opazovala ga je s privzdignjenimi obrvmi, ko se je začel zapletati v lastne besede. bober, resno? kako zelo… neumno. ponavadi ni tolerirala ljudi, ki so se čudno obnašali in govorili nesmisle, ampak ob njem je z nekim nenavadnim zadovoljstvom naredila izjemo. »nič podobnega ne skušam reči,« ga je zavrnila s polovičnim nasmeškom na obrazu in počasi zmajala z glavo. »tudi če bi bil v prednosti, ti to ne bi ravno pomagalo pri čemerkoli,« ga je podučila. saj ni vedela, kaj je skušal doseči. a po drugi strani niti ni vedela, kaj je hotela sama. bila je zapleteno bitje.

znašla sta se na balkonu in naslonila se je na ograjo. bila sta sama; ob robovih ograje je bilo prižganih nekaj svečk in šele zdaj si je vzela čas, da je odgovorila na njegove besede. »prvo kot prvo, vsekakor sem zelo daleč od tvoje princeske. pravzaprav daleč od katerekoli princeske in prosim, ne prepričaj me, da ti to tudi dokažem,« mu je namenila očarljiv nasmešek. »opral si obleko, ki si jo sam zmočil,« je nadaljevala in se z rokami uprla ob ograjo, da se je lahko usedla nanjo. bila je široka in narejena iz masivnega belega betona; poleg tega je ni skrbelo, da bi omahnila čez. možnost se ni niti pojavila v njeni glavi. »in zelo očitno te ne nameravam vreči čez. torej, povej mi,« je zdaj mehko zamrmrala in prekrižala svoji nogi s tisto nenavadno zapeljivostjo, ki jo je premogla že od nekdaj, »je to tvoj hobi? korakaš po elitnih dogodkih in od deklet zahtevaš kostum bobra? mislim, saj veš, hobi za takrat ko nisi v nočnih klubih in ne polivaš deklet s pijačo,« se je nasmehnila. če je bila to igra, bo zmagala. na potezi je bil on.

tagged: jake. :3

TAGGED: SAOIRSE! smitten

Za hip se je počutil precej neumno, ker ji je še vedno razlagal o bobru – resno, od kje mu ta ideja? Morda je njegova domišlija pobezljala, ko je vase zlil šampanjec, ki so mu ga podatknili natakarji. Lahko bi vedel, da bo alkohol nanj vplival s takšnim učinkom – in zdaj se je s svojimi nesmisli skoraj osmešil pred svetlolasko. Vraga. »Hej, saj ne zares tekmujeva,« je pohitel, ko se mu je zdelo, da je neznanka vzela njegove besede preveč resno. Ni bil tisti tip človeka, ki bi bil tekmovalen – če je že tekmoval, je to počel iz zabave in ne za neke življenske dosežke. Bil je premlad, da bi se obremenjeval s tem.

Balkon, ki mu ga je pokazala, mu je bil res všeč, če ne zaradi drugega, sta imela lep razgled na okolico, svečke pa so ustvarjale prijetno, skorajda romantično, vzdušje. In bila sta sama – kar mu je bilo od vsega še najbolj všeč. Ta kotiček mu je res ugajal; ni se mu bilo več potrebno izdajati za olikanega dečka, ki je bil vsem za zgled, kajti v resnici je bil vse prej kot to. Končno je bil lahko ob svetlolaski zares tisto, kar je bil, četudi se je malce napačno lotil vsega skupaj. In zdaj je svoje besede skorajda obžaloval. »Drugače je bilo tisto mišljeno kot kompliment, veš,« je ustnice raztegnil v nasmešek, ki deloval nekoliko opravičujoče, ko mu ni bilo zares jasno, zakaj se je na njegove besede tako odzvala. S tem, da ji je rekel, da je njegova princeska, ni mislil nič osebnega – mogoče pa je sovražila klasične pravljice, polne princev in princes, predvidljiv ljubezenski zaplet in srečen konec. Morda pa nasplošno ni znala sprejemati komplimentov ali pa je njegove besede vzela za nekaj slabega.

»Vem, ja,« se je namuznil, ko ga je opomnila, da je njeno obleko pravzaprav zmočil sam in je bilo to, da jo je opral, pravzaprav njegova dolžnost. Opazoval jo je, ko se je usedla na ograjo, sam pa svoje telo prislonil zraven njenih nog, ki so se ravno v tistem trenutku elegantno prekrižale. Bog, kako osupljivo čudovita je bila v tej obleki. »Lahko bi rekel, da je to moj hobi, ja,« se je zasmejal, čeprav ni ni bil prepričan, ali jo to zabava ali moti, zato se je za trenutek preprosto namrščil. »Zabava je moje srednje ime,« so se gube na njegovem čelu sprostile, ko se je odkrito nasmehnil. Skomignil je z rameni, kot da bi bilo to nekaj čisto samoumevnega, roke pa so mu samodejno zašle na njena stegna. Pričel jih je nežno božati. »Kaj pa ti? Vedno tako pomagaš neznancem v sili ali sem le izjema?«

437 words |

samo privzdignila je svoje obrvi ob njegovih besedah o tekmovanju. zdaj se je zdel drugačen – skorajda zaskrbljen in nenadoma jo je zanimalo, zakaj. najbrž je bila to njena krivda. oče ji je vedno govoril, da je bila preveč resna za nekoga njenih let in da bi se morala večkrat sprostiti in samo uživati v čemerkoli pač. le da saoirse ni bila nikoli takšna oseba in ni se mogla kar tako sprostiti in uživati, če pa je imela glavo napolnjeno z različnimi mislimi, ki so terjale njeno pozornost. sama pri sebi se je nasmehnila. »to ni nekaj, kar bi jemala kot kompliment,« je bil njen odziv kratek. navsezadnje ni hotela biti princeska – že preveč dolgo so jo kot takšno obravnavali.

»oh, prosim, boš zdaj rekel, da si eden od tistih idiotskih tipov, ki svoje življenje posvečajo dekletom in pitju alkohola?« je dejala in vanj uprla sumničav pogled. »ker bom zares razočarana, če si takšen. imela sem občutek, da si nekoliko drugačen. saj veš, bolj zapleten in to,« se je namuznila sama pri sebi. kaj pa je pričakovala? po pravici povedano niti ni imela pojma, kaj je hotela od njega. mislila je resno, ko je priznala, da se ji je zdel nekoliko drugačen – in to jo je pritegnilo ter skoraj fasciniralo, pa čeprav je po drugi strani imela občutek, da bi morala čim bolj hitro čim bolj daleč od njega, ker je obstajala določena nevarnost. »roke k sebi,« mu je namenila očarljiv nasmešek, medtem ko je njena dlan odrinila njegove iz svojih stegen. »in ne počni tega, ker je zelo nadležno,« je dodala z nasmeškom na obrazu. princeska? ona je bila daleč od tega. »načeloma se ne ukvarjam z neznanci. ampak ti nisi tako zelo neznan in poleg tega mi je bilo dolgčas. ampak ja, prav. izjema si, moral bi se počutiti počaščenega,« se je namuznila, medtem ko sta njeni dlani popravili njegovo kravato s povsem naravno gesto, nato pa je roki pustila nekje na njegovih ramenih - samo zato, ker je lahko.

tagged: jake. :3

TAGGED: SAOIRSE! smitten

»Oprosti. Nisem mislil nič slabega,« se je iz njega usulo opravičilo in namrščil se je, ko se je zavedal, kako ga je v resnici polomil. Nikoli ni bil preveč dober z besedami – in morda je bila ideja, da bi ji prirasel k srcu z laskanjem, popolnoma odveč. Spoznal je, da je bila svetlolaska drugačna od vseh deklet, ki jih je kdajkoli osvajal – in ravno zaradi tega mu je bila všeč.

Stresel je z glavo, kot bi hotel čim prej odkrmariti od te teme, pri tem pa poskušal njene besede sprejeti z nasmeškom, a udarila je preveč blizu resnice, da bi lahko zanikal. »No,« se je namrščil in iskal besede, da bi se pohvalil, kako drugačen je v resnici, a to mu nikoli ni šlo od rok. Ni bil tisti tip, ki bi se pretirano bahal o čemerkoli. »Potem pa vsaj upam, da boš uživala v razočaranju,« se je nasmehnil, celo nekoliko opravičujoče, kot bi mu bilo na način žal, ker ne ustreza njenim kriterijam popolnega moškega. Ker to zdaleč ni bil. In zdaleč ni bil tako preprost, kot se je zdelo na prvi pogled, a tega ji ni nameraval izdati. Bo že sama ugotovila, ščasoma. Če se bosta sploh še kdaj srečala, seveda. In če bo pripravljena vztrajati z nekom, ki mu je bila glavna zabava, čeprav v resnici ni zares samo hodil po klubih. »Ne vem, kdo v resnici sem,« je priznal, navsezadnje je bilo to res. Bil je še v tistem obdobju, ko je še iskal samega sebe in svoje življenske cilje. Sploh ni razmišljal o tem, kam ga bo pot zanesla čez nekaj let in kje bo gradil svojo kariero.

»Ti ni všeč?« jo je premeril s spuščenimi obrvmi, ko je odrinila njegove roke, ki so pristale na njenih stegnih. »Prav.« Brez ugovarjanja jih je potegnil k sebi – ni bil oseba, ki bi kogarkoli silil, zato se ni niti poskušal upirati. Če ni marala njegovih dotikov, tudi prav. Ni bil užaljen, navsezadnje sta si bila še vedno neznanca in morda je res nekoliko prehiteval dogodke. »Torej se z menoj družiš samo zaradi dolgčasa?« je bil tokrat on tisti, ki v svojem glasu ni mogel prikriti razočaranja. Potem je vse skupaj odmislil in se raje nasmehnil, ko mu je popravila kravato. »Zakaj si me v resnici pripeljala sem?« se je pozanimal, strmeč naravnost v njene čudovite oči, o katerih se mu je zadnje noči pogosto sanjalo. Toda tega ji ni nameraval priznati – počutil bi se bedno, če bi spoznal, da je bilo zanimanje samo enostransko. Lahko se po tisti noči sploh ni nameravala več z njiim družiti in lahko zdaj tudi ne bi pristala tukaj, če je ne bi on tako neprofesionalno napadel sredi dvorane.

447 words |

»resno?« je vanj uprla sumničav pogled in nekaj trenutkov z očmi preiskovala njegove za nekaj trenutkov, med katerimi je dovolila skoraj zoprni tišini, da se je naselila med njiju. a potem se je na njen obraz zarisal nasmešek, ki je moral biti skoraj pomirjujoč. skomignila je z rameni. »ljudje se ponavadi zdijo drugačni, kot so v resnici,« je mehko zamrmrala in nagnila svojo glavo. »razočaranje je ponavadi grenko. ampak vem, da je nekaj za temi tvojimi temnimi očmi. nekaj, česar mi nisi povedal – in zaradi tega ničesar ne morem ravno občutiti kot razočaranja,« je z očmi spet zavrtala v njegove. nekaj je bilo definitivno tam – saoirse je znala brati ljudi in vedno je takoj vedela, kadar je bil kdo nekaj posebnega. pritegnili so jo nenavadneži. unikatni ljudje.

rahlo je zavzdihnila. »kot sem že rekla, je nadležno. preveč tipično; preveč kliše. in potemtakem mi res ni všeč, ne,« se je nasmehnila. nič slabega ni mislila s tem, ko je odrinila njegove dlani – samo roko na srce, nežno dotikanje kože ni bilo nekaj, kar bi spadalo na seznam stvari, ki so ji bile pretirano všeč. »nič osebnega,« je skomignila z rameni ob njegovi ugotovitvi. da, načeloma je šlo samo za dolgčas. saoirse je bila nenavadno bitje in kdorkoli je neznanec že bil – zdaj bo to vsekakor zelo dobro spoznal. »zakaj sem te pripeljala sem?« je ponovila njegovo vprašanje, potisnila svetel pramen za svojo uho in se sama pri sebi nasmehnila. »hm, naj pomislim,« je zamrmrala in njeni prsti, ki so se tako ali tako nahajali nekje v bližini njegove kravate, so se zdaj okrog le-te ovili, ko ga je potegnila bližje in ga nenadoma brez opozorila poljubila ter njune ustnice zapletla v poljub, ki je bil povsem sproščen. prav tako nenadno kot ga je začela ga je tudi končala, a tokrat ga ni odrinila stran. »zato,« je zamrmrala, »zato sem te pripeljala sem.«

tagged: jake. :3

TAGGED: SAOIRSE! smitten

Ni spregledal razočaranja, ki se je zasvetilo nekje v njenih očeh, ko ga je nekaj trenutkov nepremično opazovala, kot bi preverjala, ali se šali. Toda povedal ji je popolnoma po resnici – ni bil tisto, kar je morda pričakovala od njega in bilo bi se nesmiselno pretvarjati, da je nekdo drug. Poleg tega se ni nameraval spreminjati – bil je tisto, kar je bil. »Mogoče res,« se je namrščil, ko se je ujel pri premišljevanju, kaj se je vse skrivalo v ozadju svetlolaske, ki vsekakor ni spadla med običajna dekleta. Do tega spoznanja se je dokopal že nekaj vrstic nazaj v njunem pogovoru, morda že takrat na stranišču. Toda optimističen ton njenega glasu ga je presnetil in ni si mogel pomagati, da se ne bi široko nasmehnil. Še vedela ni, kako prav je imela – a ostal je modro tiho, ne da bi potrdil ali zavrnil njene domneve. Res ni bil samo tisto, kar se je zdelo na prvi pogled – bil je nekoliko bolj zapleten, bolj problematičen, kot bi ljudje pričakovali od njega.

»V redu,« se je zdaj skorajda namuznil ob njeni razlagi in povsem pozabil, da je še pred trenutkom potegnil roke nazaj s čudnim občutkom, ki se ga je prilastilo ob vsaki zavrnitvi. Morda pa je bilo ravno to tisto, kar ga je zmotilo – ni bil zares vajen, da si dekleta niso želela njegovih dotikov in to, da je odrinila njegove roke proč od njenih stegen, ga je resnično osupnilo. A potem se je preprosto odločil sprejeti njeno drugačnost, ki je bila resnično nekaj osvežujočega. »Ne zamerim,« ji je podaril preprost nasmešek, ko je občudoval njen način komuniciranja. Všeč mu je bilo, da se ni opravičevala ali pa poskušala prekriti dejstvo, da se je res družila z njim iz čistega dolgčasa. Res ji ni mogel zameriti, navsezadnje ji je bil podoben v tem. Še vedno pa je nekako upal, da ne bo kar odkorakala stran, potem ko bo dobila kakšen boljši vir za preganjanje dolgčasa. Ko se ji ne bo zdel več zanimiv in bo hotela nekaj novega. Prepustil se je njenemu poljubu, ker preprosto ni mogel storiti nič drugega – in ker je preprosto užival v združitvi njunih ustnic. »Kaj, da bi me poljubila?« je namuznjeno poiskal njene oči, potem ko je svoje končno odprl.

375 words |

vanj je uprla sumničav pogled. »ne zameriš, ampak najbrž misliš, da sem čudna. ali kaj podobnega,« se je namuznila, potem pa skomignila z rameni in odrinila svetle lase nazaj, da so se usuli po njenem hrbtu. to je bilo nekaj, kar je slišala od marsikoga, ko jo je spoznal. baje je bila nenavadna; neobičajna. zadnjič ji je nekdo rekel, da je pretirano resna za svoja leta. in potem je nekdo drug zatrdil, da je premalo resna. oče je bil prepričan, da bi z malo vaje v vsem bila popolna. člani družine so v to že verjeli. bilo je naporno. ampak še preden je karkoli rekel, ga je ustavila s kretnjo roke. »ne, saj ni važno. dejansko mi ne bi moglo biti bolj vseeno,« se je zasmejala in nagnila svojo glavo, da so svetli lasje zavihrali v prazno.

poljub je bil osupljiv. dejansko ji je pognal mravljince po hrbtu na nek čisto nov način. poljubila je že več ljudi, ampak nihče ji ni poljuba vračal s takšno strastjo oziroma preprosto z nečem posebnim, česar ne bi znala popolnoma definirati. sama pri sebi se je nasmehnila ob njegovih besedah. »morda. čeprav to ni bil prvotni načrt,« je dejala. »ta je bil bolj preprost. tepcu, ki me zagrabil brez opozorila, sem hotela zliti svojo pijačo v obraz. še dobro, da tega nisem storila,« je dejala s tonom glasu, iz katerega je bilo nemogoče ugotoviti, ali se šali ali pa misli resno. nekaj trenutkov je molčala in ga opazovala, nato pa spet spregovorila. »všeč si mi, veš? v bistvu si nek čisto naključen neznanec, ampak si mi všeč in ne razumeš; meni ljudje nikoli niso všeč, ne tako,« se je zdaj namrščila. »ampak prav. kakorkoli že,« je dejala in se nasmehnila, »zdaj si ti na vrsti, da me presenetiš s kakšno bizarno izjavo.«

tagged: jake. :3

TAGGED: SAOIRSE! smitten

»Ne, mislim, da si čudovita,« jo je popravil z nameškom in oči, ki so se usmerile proti njenim, so kazale, da ne laže. Res je bila čudovito bitje – bila je nekaj posebnega in se zdaj že prav fino ugnezdila v njegovo srce, le da se tega še ni dobro zavedal. Vedel je samo to, da ni mogel nehati misliti nanjo – počutil se je, kot bi okoli njega spletla urok, iz katerega se ni znal rešiti. Kako ji je to uspelo? Tudi način, ko je nagnila glavo nazaj in iz sebe spustila smeh, ki je bil pravi balzam za njegova ušesa, je bilo preprosto nekaj posebnega. Saj ni več vedel, kaj se je dogajalo – samo ugotavljal je, da z minute v minuto postaja vedno le bolj nor nanjo. Njena očarljivost ga je popolnoma prevzela.

»Še dobro,« se je namuznil ob njeni pojasnitvi, čeprav ni mogel razbrati, ali je mislila resno ali ne. Toda ni se ubdal s tem; preprosto se mu je zdelo zabavno, da ga je označila za tepca, kateremu je hotela zliti pijačo v obraz, nekaj pa mu je pravilo, da mu ni čisto nič zamerila, da jo je prestregel sredi dolgočasne prireditve. Vsaj njemu se je zdela dolgočasna in glede na to, da sta si bila v tem precej podobna, bi lahko stavil, da se je zdela tudi njej. »Hvala. Saj veš, ker si me rešila pred tečnobami,« ji je tudi on podaril tisti nasmešek, ki je odseval vso njegovo šarmatnost in postal je nekaj posebnega, ko je bilo v njem resnično najti drobec hvaležnosti. »Res ne vem, kaj sploh delam tu,« je zagodrnjal, nato pa se hitro popravil, da ga ne bi razumela napačno. »Mislim, tu na tej dobrodelni pripreditvi. Drugače mi je na tem balkonu silno všeč,« ni skrival svojega navdušenja nad poljubom, ki sta si ga pravkar izmenjala in ji pomežiknil. »Ja, v bisvtu sem res neznanec. Še mojega imena ne veš,« so se mu ustnice raztegnile v zabavljoč nasmešek in začutil neko toplino, ki je ovila njegovo srce, potem ko mu je priznala, da ji je všeč. »Hočeš kaj bizarnega?« se je na široko nasmehnil, nato pa svoj obraz nalašč spremenil v podobo misleca, ko se je pretvarjal, da razmišlja. »No,« se je njegov obraz sprostil in oči so se mu zalesketale od oboževanja. »Pogosto se mi sanja o tebi.«

386 words |

»čudovita?« je ponovila njegove besede s polovičnim nasmeškom na obrazu in ujela njegov pogled. »nihče mi še nikoli ni rekel, da sem čudovita,« se je nenadoma namrščila in vanj uprla očitno sumničav pogled, preden se je sprostila. »hvala, se mi zdi,« je zamrmrala z iskrenim nasmeškom na obrazu, medtem ko so se njene oči ustavile na njegovem obrazu. bil je nekaj posebnega; pa ne zaradi tega, kako je izgledal. bilo je nekaj, kar je zaznavala za vsem tem in dejansko ji ne bi moglo biti bolj vseeno, kakšna je njegova zunanjost – vsaj ne, dokler jo je pritegnila njegova notranjost. nekaj je bilo za tistimi temnimi očmi, kar jo je nenavadno fasciniralo.

da, tip jo je zanimal. to se ji ni zgodilo velikokrat in ko se ji je, je ponavadi takšno priložnost izkoristila. tako je zdaj vanj uprla svoje modre oči in se namuznila. »hej, ni problema. hvala tebi, ker me danes nisi polil. vsaj ne še,« se je spomnila ob dogodke njunega zadnjega srečanja. dejansko je bilo čudno, da je od takrat minilo samo nekaj dni, morda deset ali štirinajst – a še vedno se je zdelo, kot da ga je poznala že celo večnost. nekaj nenavadno domačega je bilo na njem in zaradi nečesa ji je vzbujal občutek varnosti. poleg tega jo je znal spraviti v smeh. to je cenila bolj kot karkoli drugega. »dobrodelnost je pomembna. tole… tole je samo razkazovanje oblek in trofej,« se je posmehnila in skomignila z rameni. »jaz sem tukaj, ker je oče prepričan, da bi morala hoditi več ven,« se je v njenih očeh zasvetilo nekaj nagajivega. razlog za to je poznala samo ona. »kako ti je pravzaprav ime?« se je pozanimala, ko je preusmeril njene misli na to temo, »chris? noah? lucas? deluješ kot lucas,« se je namuznila in potem nenadoma vstala, popravila rob svoje obleke in ga potegnila za seboj do stene, kjer je brez obotavljanja zdrsnila na tla, prekrižala nogi in pogled uprla vanj ter se rahlo namrščila ob njegovih besedah, potem pa se je nenadoma morala zasmejati. »kakšne sanje?« se je pozanimala, medtem ko je njena dlan segla do njegove in je povsem naravno prepletla njune prste ter jih nato preučila s pogledom, ne da bi se ozirala na svetle lase, ki so mu zaradi tega onemogočili pogled na njen obraz.

tagged: jake. :3

TAGGED: SAOIRSE! smitten

»Čudovita,« je kot v odmev ponovil njene besede in se nato živahno nasmehnil, da bi potrdil izrečeno. »No, zdaj veš.« Pomežiknil ji je in se ne zmenil za njeno sumničavost, ki se je za hip pojavila v njenih očeh. Zdaj se je že skoraj navadil, da ni bila ravno vajena komplimentov, čeprav je bila tako privlačna, da bi bila zlahkoto v sanjah vsakega moškega. Vendar se ni šlo samo za privlačnost – pritegnil ga je tudi njen pogled na svet, ki je bil gotovo nekaj posebnega, kar je iztopalo od običajnih deklet. »Ni zakaj,« je pokimal, čeprav ni bil prepričan, če je bil to pravi odgovor, a nekaj je pač moral reči.

Ko je vanj uprla oči, ga je njena modrina popolnoma presunila in potreboval je nekaj sekund, da se je zbral. Bilo je zanimivo, kako tople so bile njene oči, četudi se je modra uvrščala med hladne barve. A ob pogledu na njene oči se je zdelo, da je modra pravkar dobila novi odtenek. »To niti ne nameravam,« se je namuznil, ko ga je opomnila, kako nepazljiv je bil zadnjič in je njegova pijača konačala na njeni obleki. A ni se prav nič pritoževal; če se to ne bi zgodilo, se ne bi spoznala niti pol tako, kot sta se uspela na stranišču. Resda sta takrat bolj raziskovala telesa drug drugega kot zares pogovarjala, a mu ni bilo prav nič žal. Daleč od tega. Še zanimivo se mu je zdelo, ker se nista poznala niti toliko, da bi se poklicala po imenu. »Ubogaj očeta,« ji je namenil nagajivi nasmešek, ko je vsekakor upal, da jo bo uspel še kje srečati in da ni v resnici spadala med tiste zapečkarje, ki so po cele dneve preždeli za štirimi stenami udobnega domovanja. Kdo bi vedel.

»Nič od tega,« se je zasmejal, ko je poskušala uganiti njegovo ime in razmišljal, ali naj ji pove ali naj jo pusti v negotovosti. »Nisem Lucas,« se je nazadnje samo očarljivo nasmehnil, preden ga je povlekla za seboj in pristala sta v sedečem položaju tik ob steni. Bilo mu je všeč, ko je združila njune dlani in s prosto roko je segel predse, da bi odmaknil njene lase, ki so mu zakrivali vidno polje. Nežno jih je zataknil za uho in s hrbtno stranjo dlani počasi zdrsel prek njenega lica, ko so se mu kotički ustnic raztegnili v osupljivo čudovit nasmešek. »Sanje.. saj veš, o tebi. O naju,« je zamrmral s svojim posebnim žametnim glasom, ko se je zdaj s palcem pobožal njene ustnice. Nato je bil on tisti, ki je njune ustnice združil v dolg, nežen poljub.

431 words |

namrdnila je svoj nos v kretnji, ki je bila zanjo pravzaprav tako značilna. »ubogaj očeta, resno?« je dejala, potem pa se je preprosto morala zasmejati. »vedno ubogam svojega očeta. nekako spadam med tiste, ki jim družina ogromno pomeni,« je priznala z drobnim, skoraj skrivnostnim nasmeškom na obrazu. pojma ni imel, koliko različnih pomenov je imel njen stavek. a enkrat za spremembo je bilo prijetno biti nekdo drug; ne mafijska princeska in hči najbolj vplivnega moškega v svetu kriminala, temveč povsem običajno dekle, ki se je zunaj zabavalo s povsem običajnim fantom. moškim, karkoli že.

»prav, ne-lucas,« se je nasmehnila, »pa bodi skrivnosten. navsezadnje je tako morda še bolj zanimivo. morda bi se te morala zdaj bati, ker tako skrbno varuješ svojo zasebnost, ampak resnici na ljubo nisem ravno dekle, ki bi se marsičesa balo,« je priznala in ga pogledala, ko je umaknil pramen las izpred njenih oči. odrasla je v krutem svetu – in on si najbrž niti predstavljati ni mogel, kako krutem. svet mafije je bil temačen in nevaren in čeprav so jo ščitili pred praktično vsem, je niso mogli zaščititi pred njo samo. tako je vedno pristala v težavah – nekajkrat so jo že uporabili kot orodje za izsiljevanje njenega očeta, kdaj pa kdaj so jo pretepli in vsak dan znova se je ubijala v telovadnici, da bi bila boljša. močnejša. bolj samostojna. dvignila je pogled ob njegovih besedah o sanjah, nato pa mu vrnila poljub in se nato nasmehnila, čeprav je bil njen nasmešek tokrat polovičen. »o naju? nisem vedela, da midva obstajava,« je dejala in vanj uprla pogled, čeprav je nasmešek na njenem obrazu zdaj izdajal, da jo je vse skupaj zabavalo.

tagged: jake. :3

TAGGED: SAOIRSE! smitten

»Ne deluješ ravno ubogljivo dekletce,« se je namrščil, ko ga je nekoliko presenetil njen odgovor. Od nje bi prej pričakoval, da se je upirala ukazom, kolikor se je dalo. Delovala je veliko bolj drzna, da bi enostavno prikimala vsaki zahtevi, ki so jo naložili starši. A kaj pa je vedel – sam ni imel take sreče, da bi se njegov oče kdajkoli ukvarjal z njim. Pravzaprav se je tako malo, da se mu je na čase zdelo, da mu je popolnoma vseeno zanj. Bil je zasut z delom in tako je sam počel tisto, kar je hotel. »Ah ja, družina,« je njegov glas za hip postal nekoliko otožen, ko je nazadnje samo vzdihnil in se poskušal ne zmeniti za čustva, ki so ga ob tem prevzemala. To gotovo ni bila tema, o kateri je rad razpravljal in gotovo se je zdaj to poznalo tudi na njegovem zamišljenem obrazu.

»Daj no,« se je preprosto moral zasmejati, ko je začela s tem, da bi ga se morala bati, a ob njenem nadaljevanju se je nekoliko bolj zresnil. Zdaj jo je radovedno motril s pogledom, ko je poskušal povezati neustrašnost z ubogljivostjo – ti dve lastnosti se vsekakor nista skladali. »Ne razumem,« mu ni preostalo drugega, kot da se je zbegano zastrmel vanjo, medtem ko je iz njenih besed skušal izluščiti nek skriti pomen. Toda njegove besede se niso zdele nič takega, česar ji ne bi verjel. »Jacob sem, drugače,« je uspešno preusmeril tok svojih misli s tem, da ji je preprosto izdal ime. »Smem izvedeti tvoje ime? Stavim, da je bolj zapleteno od mojega,« se je nasmehnil, ko je dobil tisti občutek, ki se je le redkokdaj zmotil. Sploh pa bi zapleteni osebi pristajalo zapleteno ime, kajne?

»Saj ne zares,« se je namuznil, ko je ujel njen pogled, iz katerega se je dalo razbrati, da jo njegove besede pravzaprav zabavajo. »Saj veš, sanje so sanje. Iluzija. Predstavljaš si nekaj, kar se v resnici ne dogaja in ko se zbudiš, te dohiti razočaranje, da je realnost popolnoma drugačna,« ji je na hitro razložil in njegov nasmešek je počasi bledel, ko se je nazadnje povsem zbrano zastrmel v njene oči. Zanimalo ga je njeno mnenje.

359 words |

njene ustnice so se razpotegnile v nasmešek, ko je spregovoril. »to je popolnoma odvisno,« je odvrnila na njegove besede s tistim tonom glasu, ki mu je dal vedeti, da se ne bo spuščala v to. ni bila ubogljivo dekletce; bila je daleč od tega, a dejansko je znala biti točno tisto, kar je od nje pričakoval njen oče. morala je, navsezadnje – ampak ni vedela, če bi razumel. ni ga hotela preizkušati. »po tvojem odzivu ravnokar sklepam, da ne deliš mojih vrednot,« se je namuznila, medtem ko je njena dlan nežno stisnila njegovo. »prav. ne bom dregala,« je zamrmrala; tiho obljubo je nameravala držati.

»jacob. prav, me veseli, da sem te končno spoznala,« je dejala in potisnila pramen svetlih las stran. »ne vem, dejansko bi moral definirati 'zapleteno',« se je nasmehnila ob njegovih besedah. »kakorkoli že, moje ime je…« skoraj bi rekla saoirse, pa se je potem ustavila. nekaj je bilo na tem imenu – nekaj, kar je vključevalo cel kup problematičnih stvari in asociacij, ki jih ni hotela. zato se je nasmehnila, ko je nadaljevala zgolj po nekajsekundnem premoru, ki ga najbrž ni niti opazil, »alannah. moje ime je alannah,« se je predstavila. dejansko se ni zlagala – samo malenkostno je prikrojila resnico. poslušala ga je in se potem obrnila – toliko, da je bila s telesom zdaj zasukana proti njemu. »mislim, da sanje znajo biti nevarne,« je rekla in se mehko nasmehnila. »ampak imaš srečo, če sanjaš o stvareh, zaradi katerih si razočaran nad realnostjo. moje sanje so ponavadi… nekoliko drugačne,« je tiho priznala. »reciva samo, da sem vedno zelo, zelo srečna, ko se zbudim in me dohiti realnost. to še ni strašno. morda nekega dne bo, ampak ta dan še ni nastopil,« je dejala. sanjalo se ji je marsikaj in te sanje ponavadi niso bile lepe, ampak ker ni mogla ničesar ukreniti glede tega, se niti ni obremenjevala. »poljubi me,« je nenadoma tiho zahtevala, njene oči pa so ponovno poiskale njegove.

tagged: jake. :3

TAGGED: SAOIRSE! smitten

»Kaj naj bi to pomenilo?« so se ob vprašanju njegove obrvi čisto na rahlo usločile, a gubice, ki so se zarisale na čelu, so počasi poniknile, ko je skomignil z rameni. Prav, morda je res deloval nekoliko nezaupljivo, a bil je tisti tip človeka, ki je kar najhitreje poksušal pobegniti od duhamornih pogovornih tem, ki bi ga zgolj okradli sproščenosti. Res ni bil na volji za razpravljanje o njegovi družini in verjetno si ni mogla niti predstavljati, kako hvaležen ji je bil, da vanj ni dregala z nadaljnimi vprašanji. Morda ji bo kdaj drugič povedal kaj več o tem, a zdaj res ni bil čas za to.

»Zapleteno.. hm, no, saj bi ti razložil, če bi ti znal,« so se njegove na videz zamišljene poteze obraza preuredile, ko se je v kotičkih njegovih ustnic porodil droben smehljal, ki je celo sprva deloval nekoliko opravičujoče, preden ga je še bolj razširil. »Žal mi pojasnjevanje nikoli ni šlo najbolj od rok.« Skomignil je, medtem ko je nemirno čakal, da mu končno izda ime, zaradi katerega je bil tako radoveden. »Alannah,« je počasi ponovil njeno ime, kot bi preizkušal, če je si ga je pravilno zapomnil. Pa tudi zanimalo ga je, kako zveni z njegovim glasom. »Čudovito,« si ni mogel pomagati, da se ne bi široko nasmehnil. Pogledal jo je z očmi, ki so vse skupaj pojasnjevale. »Tvoje ime je čudovito.« In fanscinantno. Pravzaprav se mu je zdela fancinantna že v celoti. »In hej, ne straši me,« ji je hudomušno pomežiknil, ko ga je opozorila na nevarnost sanj. Toda potem ji je pustil, da je povedala do konca. »Če prav razumem,« se je zdaj namrščil, ko je preverjal, če je njene besede dojel pravilno, »te pogosto tlačijo nočne more?« Zmajal je z glavo. To vsekakor ni bilo dobro. »Kaj?« je zamežikal, ko ga je nenaden preskok njenih misli nekoliko zmedel, a ni potreboval dolgo, da se je zbral. Kotički ustnic so mu skočili v prešerni nasmešek, ko se je ji je približal in združil njune ustnice v nežnem, za začetek še nezahtevnem, poljubu. Z veseljem ji je ustregel.

344 words | notes: dude, i'm truly sorry for being so late! |

samo stresla je z glavo ob njegovem vprašanju – tako ali tako odgovor ni bil ravno bistven zanjo in takšne stvari je potem pustila pri miru. ni dregala v karkoli; vedno je raje imela neko svoje mnenje in se ga držala. poleg tega je dvomila, da bi bil odgovor zanj ravno bistven. tako je stvar pustila pri miru. bilo je preprosto in vsekakor enostavnejše kot pa razlage, ker bi z njimi prej kot slej prišla do točke, ko bi mogla razložiti, da je hči mafijskega dona. »veš kaj?« je nenadoma spregovorila, ko je obmolknil, »skleniva dogovor. morda se bova ponovno videla jutri, morda čez par mesecev in morda nikoli, ampak ni bistveno. brez pojasnjevanj, brez vprašanj in brez nepotrebnih besed. okej?« je pogled uprla vanj. vedno je bila dobra pri tem; njen oče je trdil, da bo nekega dne še odlična pogajalka, ko bi prišlo do pomembnih poslov.

»moje ime je irsko,« ga je nekoliko popravila. to je bil zanjo skoraj sinonim za čudovito, ker je bila že od malih nog vzgajana v duhu, zaradi katerega je oboževala vse, kar je bilo irsko. tako kot njena družina. tako kot njena domovina. morda je bila rojena tukaj, ampak vedno je vedela, kam spada. »nočne more? ah, ja. ampak velika punca sem, znam se soočiti z vsem skupaj,« mu je zagotovila s senco nasmeška na obrazu. o tem ponavadi ni govorila. bilo je lažje. »no prav. zdaj veš nekaj zelo osebnega o meni... tako da si ti na vrsti, da mi poveš nekaj o sebi. nekaj približno tako osebnega,« se je odločila in vanj uprla izzivalen pogled. bil ji je všeč, tale nenavaden temnolasec.

tagged: jake. :3

TAGGED: SAOIRSE! smitten

»Prav,« je prikimal, čeprav se je v njegovih očeh zasvetila zmedenost. Ni bil točno prepričan, kako naj bi deloval ta 'dogovor', a zaenkrat ni imel namena spraševati dlje. Bo že zvedel, ko bo čas za to – vsaj tako je bil prepričan. »No, bilo bi škoda če se ne bi več videla, kajne?« Pogledal jo je in nasmeh, ki ji ga je podaril, je izžareval upanje, za katerega je upal, da ga bo opazila. Resnično ni hotel, da bi se njuna pot kar tako končala, navsezadnje sta se komaj spoznala. No, pravzaprav sta se že precej dobro spoznala že prejšnič v tisti kopalnici, a takrat sta zgolj raziskovala področje užitkov. Šele zdaj sta se zares spoznala v pravem pomenu besede – in vesel je bil, da je končno vedel njeno ime.

»Irsko, praviš? Čudovito je.« Nasmešek se mu je še razširil, njegove oči so našle njene. Bog, kako zelo jo je oboževal. Resnično je upal, da to ni bilo njuno zadnje srečanje. Bilo bi škoda izgubiti nekaj tako posebnega kot je bila svetlolaska, njegova nova znanka. »Seveda,« se je zasmejal, ko mu je na nek način zagotavljala, naj nikar ne skrbi zanjo. Toda ni si mogel pomagati. »Osebnega? Hm, kaj pa vem..« Namrščil je čelo, ko je razmišljal, kaj bi ji lahko povedal, nakar je tišino zmotil pisk njegovega mobilnega telefona, ki ga je obvestil o novem sporočilu. Zmajal je z glavo in ji namenil opravičujoči nasmešek, preden ga ni prav nič veselo potegnil iz žepa. Stavil bi, da mu je pisal njegov oče – tega sicer nikoli ni zanimalo, kaj počne, ampak seveda si je moral izbrati ravno ta trenutek. Zavzdihnil je, ko je prebral sporočilo, ki mu ga je poslal kdo drug kot on. Ni se zmotil. »Moj oče je tečen,« je zavil z očmi, ko je zdaj dvignil pogled proti njej v skorajšnem opravičilu. Gotovo to ni bil odgovor, ki ga je hotela od njega. »Hoče, da nemudoma pridem dol.« Zmajal je z glavo in se počasi spravil na noge. »Stavim, da tudi tebe pogrešajo,« ji je nekako nakazal, da se njun čas, ki sta ga preživela tukaj zgoraj, na tem balkonu, počasi izteka. Morata se vrniti in najraje bi videl, da bi odšla skupaj. »Greš?« je stegnil roko proti njej, da bi ji pomagal na noge in vse, kar mu je preostalo, je bilo le še upanje, da to ni bilo zares slovo. Zares jo je hotel bolje spoznati, če ne danes, pa kdaj v prihodnje.

THE END.

407 words |