for leo

nekoliko nejevoljno je parkirala policijski avto blizu vhoda v trgovski center, preverila če ima vse, kar potrebuje in izstopila. dobili so obvestilo o tihem alarmu v eni izmed elitnih trgovinic na plazi carlos ter izkoristili lolo, ki je bila edina prosta. lagala bi, če bi rekla da ji je bilo to všeč, vendar si kljub veliki meri drznosti ne bi upala ugovarjati nadrejenim - razen če bi bilo seveda nujno. pri vhodu je vratarjema pokazala značko in s tihim kimanjem sta jo spustila naprej. na srečo je bila v ogromni stavbi že večkrat, pa tudi na postaji so ji dali točna navodila kako se pride do butika s francoskim imenom, ki ga je do sedaj že pozabila, sicer bi se kaj hitro lahko izgubila v neštetih dvigalih, hodnikih in prehodih. v dvigalo je stopila s priljudnim nasmeškom in pritisnila na okrogel gumb s številko 10, ker je bila tako ali tako sama in ji ni bilo treba skrbeti o morebitnih prekinitvah. dobrih petindvajset sekund se je neopazno premikala navzgor, dokler ni mehko zacingljalo in so se vrata neslišno razprla. celo nadstropje je bilo v temi, ker so se prefinjene trgovine s parfumi, zlatnino in podobnim kot žafran dragim blagom zaprle prej kot druge. njene poteze so se nekoliko pomračile in pot je nadaljevala po obodu ovalne zgradbe, vse do zlatarne, kjer se je sprožil alarm. vrata so bila odklenjena in tiho je stopila v minimalistično opremljen prostor, kjer se je v vitrinah svetlikal pregrešno drag nakit. za trenutek se je vprašala, zakaj se ni vlomilec posvetil temu, takoj nato pa našla stikalo za luči in jih s klikom prižgala. s pištolo v roki se je namenila proti vratom v kotu sobe, jih previdno odprla in se zastrmela v moško postavo, ki je obdelovala sef v eni izmed omaric. »malce premalo previden si bil, dečko, roke v zrak,« je rekla z resnobnim glasom in cev namerila v vlomilčev tilnik.