kako se je znašla sredi noči v boleče beli čakalnici mestne bolnišnice? prevrtimo čas kakšno uro nazaj; s steklenico ruma se je sprehajala po temnih ulicah, nič hudega sluteč tokrat za spremembo resnično ni iskala težav. želela si je le mirne, sproščujoče noči, ko je vanjo iz neke majhne ulice priletela neka pijana najstnica, katera je mislila, da bo napad na novo načelnico policije noro zabaven. res noro. še preden se je dodobra zavedla, kaj se pravzaprav dogaja, je neka rjavolaska začela udrihati po njej. sledilo je nekaj prerivanja, steklenica ruma – njenega najboljšega ruma – se je razbila po tleh in neumna, res neumna rjavolaska se je odločila napasti z ostrim vratom razbite steklenice. neumnica – to je bila usodna napaka. sedaj se je catalina spravila nanjo in poskrbela je, da je premlatila prav vsak delček njenega telesa. in nato jo je preprosto pustila tam sredi ulice, sama pa se je pobrala do bolnišnice, kajti bilo je več kot očitno, da bo njena roka potrebovala kar nekaj šivov.

in sedaj je sedela tu, v skorajda prazni čakalnici na grozljivo neudobnem stolu, s povito roko, katero je sedaj krasilo dvanajst šivov. skelelo jo je veliko bolj, kot si je drznila pokazati, a to je bil tudi edini razlog, da je še vedno sedela tam – čakati je morala neko staro medicinsko sestro, da ji prinese recept za neke protibolečinske tablete, katere bo najverjetneje pogoltnila v enem večeru. s peto je nemirno topotala ob tla, ko je s kotičkom očesa ujela odpiranje vrat na nasprotni strani hodnika. ven je prikorakala rjavolaska in lahko bi prisegla, da jo je nekje že videla. zagotovo je že videla tiste svetle oči, ki so sevale s sicer zagorelega telesa. nato so se vrata ponovno odprla in ven je pokukala debelušna medicinska sestra. »yazmin rivero? pozabili ste…« takrat ji je bilo jasno, uspelo ji je povezati razdrobljene delčke spomina. pred njo je stala tista deklica, ki jo je v otroštvu včasih obiskovala. edina prijateljica. princeska, katere življenje je hotela ukrasti. vstala je, koliko hitro je s poškodovano roko pač lahko, ter se brez pomislekov postavila točno pred njo. »yazmin?« ustnice so se ji raztegnile v širok nasmešek, ko je opazovala postavo pred seboj. nikoli si ni mislila, da jo bo kdaj srečala izven tiste hiše groze. »mogoče se me ne spomniš…« je popolnoma nepremišljeno zamahnila s poškodovano roko ter ob tem tiho zaklela. »catalina sem… tista s katero si se igrala v otroštvu?«

only a million words were left unsaid

odšla je v bolnišnico, ker je to odlagala že cel teden in ker bi bil skrajni čas, da pokaže zdravniku rano na svojem telesu. pred kakšnima dvema tednoma se je zapletla v pretep, nato pa je njen nasprotnik na dan potegnil nož in yazmin je končala z vbodno rano, ki sicer ni bila preveč huda, ampak je pa zahtevala medicinsko oskrbo. prepeljali so jo v bolnišnico in zdaj, štirinajst dni pozneje, je imela zadnji pregled. ni marala zdravnikov in ni marala bolnišnic in nekoliko nejevoljno je sledila sestri v ambulanto, kjer jo je pregledal mlad zdravnik ter ji zagotovil, da bo z njo vse v redu, nato pa ji pripisal recept za protibolečinske tablete. tako, za vsak primer. namenila mu je nasmešek, čeprav ji je bilo precej jasno, da je dobila posebno oskrbo zgolj zaradi svojega priimka, potem pa se je podala iz ambulante in se obrnila, ko jo je poklicala sestra, ker ji je uspelo pustiti enega izmed receptov za seboj.
vzela je recept in se obrnila, pot pa ji je prekrižala temnolaska, ki jo je na nekoga spominjala. za trenutek se je namrščila, potem pa je dekle spregovorilo in nenadoma ji je postalo vse jasno. »cat,« je mehko zamrmrala, potem pa stopila proti njej in jo objela, »cat, seveda,« je dejala ter jo privila k sebi; a nežno, ker se je nenadoma zavedla, da sta v bolnišnici in da njena dlan ni bila videti najbolje. po nekaj trenutkih jo je izpustila, njena dlan na temnolaskini pa jo je povedla do dveh sedežev v čakalnici. usedli sta se; yazminine oči so skoraj zaskrbljeno zavrtale v catalino. »si v redu? mislim, v bolnišnici in vse?« se je pozanimala, potem pa potisnila temen pramen las za uho in se nasmehnila. »krasno te je videti, cat,« je nadaljevala in podzavestno spet uporabila vzdevek, ki ga je uporabljala že od takrat, ko sta bili majhni.

roke je šibko, a povsem iskreno, ovila okoli rjavolaske. olajšan nasmešek se je zarisal na njenih ustnicah, ko je spoznala, da se jo yaz še vedno spomni. usedla se je na stol poleg nje, vzela si je nekaj dolgih sekund, da si je ogledala postavo pred seboj; še vedno je bila čudovita, še vedno je bila prava princeska, le starejša. vedno si je predstavljala, kako sta bili v resnici sestri, vsakič ko je prišla s svojim očetom na obisk, je upala, da sta prišla iskat njo ter jo bosta odpeljala v svojo graščino. ampak je nista. »ja, ja, seveda. samo nekaj šivov,« je ponovno brezskrbno zamahnila z roko ter ob tem le s težka požrla vso bolečino. presneto. »manjša nezgoda z neko nadležno rjavolasko.« precej večja nezgoda za nesrečnico, ki je obležala sredi ulice. »in ti? vse v redu?« je vrnila vprašanje z iskrenim nasmehom, kateremu so prav zares sledile tudi iskrene besede. česa drugega si rjavolaska tudi ni zaslužila.

»tudi tebe, yazmin,« je smeje prikimala, zavedajoč, da si rjavolaska niti slučajno ni predstavljala, kako zelo krasno jo je bilo videti; bila je namreč ena redka, če ne celo edina, svetla točka v vseh tistih letih trpljenja – dnevi, ko je prišla na obisk, so bili čudoviti, solz je bilo manj, pravtako nasilja. »in izgledaš čudovito, tako kot vedno,« je dejala, medtem ko je z dlanjo podzavestno zašla v svoje goste lase. le s težavo je dojemala resničnost prizora, v katerem se je znašla. za povedati ji je imela veliko, čutila se je dolžno, da ji opiše prav vsako leto svojega življenja odkar se nista vedeli, zanjo je imela milijon vprašanj in stežka se je zadrževala, da ni začela govoriti vse v eno. »nisem si mislila, da te bom še kdaj srečala… minilo je že kar nekaj let. ampak to ni pomembno… povej mi, kako si? kako je tvoj oče?  vedno je bil tako prijazen do mene.«