noč je že zdavnaj padla nad mesto, ko je dokaj opita zapustila nek klub ter se znašla v eni tistih  temnih in praznih ulic, kjer se ni dogajalo prav nič poštenega. lahko je slišala šepetanje preprodajalcev, ki so se skrivali v senci, na vsake toliko so sicer mirno noč prekinili oddaljeni kriki, nekajkrat ji je pot prekrižal nek prestrašen mulec. nikomur ni posvečala pretirane pozornosti, ujeta je bila nekje v svoji kompliciranih mislih. in prav gotovo ne bi posvečala pozornosti tudi postavi, katere obrise je sicer prepoznala v soji šibke ulične razsvetljave. prav zares bi se lahko ločila brez, da bi sploh spregovorila ali sploh stopila drug drugemu na pot. a namesto tega se je moška postava postavila točno pred njo, tako da je bila primorana ustaviti svoj korak. sprva jezen pogled je hitro zamenjal zmeden; prepoznala ga je v trenutku, četudi njegov obraz ni bil jasno osvetljen – nemogoče bi bilo pozabiti bivšega moža svoje sestre, katerega je s takšnim užitkom spravila v posteljo. in pravzaprav bi ga imela tudi sedaj s prav enakim užitkom kot prvič, noč je bila še celo precej podobna tisti, ko sta se spoznala. z eno bistveno razliko – sedaj ni gledal ines, to je ugotovila v trenutku. očitno je bilo, da pozna resnico. sedaj je gledal catalino, prasičko, ki ga je zavedla. prekleto, res bi bila lahko zabavna noč. »javier,« je kljub temu smeje prikimala v pozdrav – svojega bivšega svaka se je namreč spodobilo pozdraviti. vzela si je nekaj dolgih sekund, da ga premeri od glave do pet, ustnice je kljubovalno namrščila, ko je stala tam pred njim. in nato se je preprosto obrnila, trdno odločena, da odide brez tiste dobro poznane pridige, ki je vedno poveličevala ines in blatila njo.