for jax :3

dihala je hitro in plitko, njene noge so v hitrem tempu udarjale po tlakovanih tleh, oči pa so bile fiksirane na bežečo tarčo. bil je tako prekleto hiter in kljub odlični telesni pripravljenosti je kmalu začutila zahrbtno bolečino med rebri. že več ur je patruljirala po ulicah nekje blizu stanovanjskih sosesk in do pred nekaj minutami je bila prepričana, da bo do zaključka dolžnosti umrla od dolgčasa. ljudi je bilo malo in vitki temnopolti policistki nihče razen tu in tam kakšnega obupanega moškega ni namenjal pozornosti. vse se je vleklo kot jesenska megla, dokler ni iz ene izmed trgovinic pritekel visok, črno oblečen mladec s torbo v roki in ob pogledu na lolo prestrašeno zbezljal nekam na desno. seveda se ji je takoj posvetilo, da ni povsem čist, zato je brez odlašanja stekla za njim, vendar je precej očitno podcenila njegovo kondicijo. preganjala sta se že dobro minuto in pol, pa je bila še vedno konstantno približno en meter za njim, ravno toliko, da ga ni mogla doseči. poskusila je pospešiti, napenjala je mišice in si prigovarjala, toda počasi je izgubljala rdečo nit in njene misli so se zmedle. okolica je bila nič drugega kot enovita mešanica sive in bele bežeč mimo nje, orientacija ji je iz neznanega razloga odpovedala, bila je izgubljena. prvič. na terenu je bila po navadi vedno učinkovita in iznajdljiva, do sedaj se ji sploh še ni zgodilo, da bi akcijo na takšen ali drugačen način zamočila, sedaj pa… morda je bilo krivo turobno vreme. kljub pritisku v prsnem košu se je s pištolo v rokah gnala naprej – na začetku je upala, da ga bo z grožnjo streljanja lahko onesposobila, toda hudič se dejansko sploh ni zmenil zanjo, niti potem, ko je ustrelila v zrak. tako se ji je posvetilo, da najbrž nima druge izbire kot sprejeti njegovo igro. teci. naslednji trenutek je s kotičkom očesa opazila zmazek črnine, ki je brez opozorila švignil pred njo in naenkrat njene tarče ni bilo več. »kaj za…« je izdavila med globokimi vdihi in izdihi po tem ko se je s težavo ustavila ter se obrnila za 180 stopinj.

ta dan je bil še prav posebej dolgočasen in ker je imel prosto, se je počutil dokaj obupno. vsekakor mu je bila misel na brezdelje tuja in čudna, tako da je že zjutraj pretekel par kilometrov, se nato skušal zamotiti s sprehodom po mestu in kosilom zunaj, ampak nič od tega ga ni spravilo v boljšo voljo, tako da je naposled končal na eni izmed ulic, kjer je brez pravega namena slonel ob zidu in opazoval mimoidoče. bilo je nezanimivo, dokler se izza vogala ni pripodila najbolj nenavadna dvojica, kar jo je tega dneva ugledal. mlada policistka je očitno preganjala mladeniča, ki se ni nameraval ustaviti. nekaj trenutkov jima je sledil s pogledom in se odločal, ali se mu dekle smili ali pa je prepričan, da je popolnoma nesposobna. ni se imel časa odločiti, ker je ugotovil, da je mladenič tekel naravnost proti njemu in skoraj instinktivno je sprožil nogo, da se je tip spotaknil in trdo pristal na tleh. popestritev dneva. morda je bilo to točno tisto, kar je potreboval. s pogledom je ošinil svoj ulov in nato nogo potisnil ob stran njegovega telesa, kjer se je nahajala neverjetno občutljiva točka, ki mu je preprečila odhod. »si nekaj izgubila?« je pogled uprl v temnolasko in se sam pri sebi namrščil, medtem ko se je sklonil do tipa. »spraviš ga na tla, nato potisneš nogo na to točko in potegneš njegovo roko nazaj. tega niti ne rabiš storiti močno, ker je ta manever dokaj boleč že sam po sebi; tako se ne bo upiral, ker ga bo bolečina za nekaj trenutkov onesposobila in nazaj potegneš še drugo roko ter mu nadeneš lisice in prebereš pravice,« je razložil z jasnim, odločnim glasom, preden se je vzravnal in ji pomignil, naj pride bližje. »poskusi.« sicer ni vedel, zakaj ji je dajal inštrukcije, ampak delovala je kot nekdo, ki bi jih potreboval.

- - - - - - - - - - - - - -- - - - - - - - - - - - - -

for jax :3

vzelo ji je nekaj trenutkov, da si je popolnoma opomogla od teka, ki ga je bilo tako nenadoma konec. nato se je zastrmela v močno postavo pred sabo, milo rečeno presenečena nad lahkoto, s katero je visokega tatu spravil na tla. »jaz... očitno res,« je počasi priznala, zazrta v skorajda nepremično nesrečno bitje na tleh. nekako ji ni še uspelo popolnoma sprocesirati ponesrečenega lova, zato je le nemočno razširila oči in poslušala neznančeve napotke. niti trohice dvoma ni bilo, da jo ima za neizkušeno novinko, nekoliko zmedeno, predvsem pa nesposobno. hotela mu je kaj zabrusiti, karkoli, vendar se je zavedala, da ji je pravzaprav pošteno olajšal delo in ji prihranil srd nadrejenih v službi. lahko mu je nič drugega kot hvaležna, pa vendar jo je pokroviteljski podton v njegovem glasu zbodel malenkost pregloboko. »najlepša hvala za inštrukcije, čeprav vam ne bi bilo treba. na srečo znam poskrbeti sama zase.« samozavestno se mu je nasmehnila in se približala komičnemu duetu kolikor odločno je zmogla, da bi naredila vtis na odlično grajenega moškega. naslednji trenutek se je zopet rahlo mrščila, tehtajoč, ali se ji splača sprejeti izziv ali ne; fant konec koncev ni izgledal uporniške volje in energije je imela več kot dovolj. najbrž bi si pri neznancu pridobila nekaj dodatnih točk, kar gotovo ni moglo biti slabo. »prav,« je pokimala in se premaknila k postavi na tleh. ob nenadnem občutku svobode se je začel medlo zvirati, toda lolina noga je bila hitrejša in ga z dobro namerjenim pritiskom znova prikovala na tlakovce. s pogledom je poiskala temnolasca in mu s polovičnim nasmeškom pomežiknila, zadovoljna, da je neorganiziranost končno izginila. z enim gladkim gibom mu je uspela obe roki potisniti na hrbet, medtem ko je spretno odprla lisice in mu jih ponosno nataknila. »voilá!« stopila je korak nazaj in se zazrla v svoj - no ja, vsaj delno - ulov z nasmehom na ustnicah. »andrea castillo, pnr. in ti si?«

ni bil tip človeka, ki bi se kar tako zapletel v pogovore z ljudmi. morda včasih in pred leti, ko je bil drugačen, ampak zdaj vsekakor ne. veliko raje se je držal ob strani, kadar ni bilo ravno potrebe po tem, da je rinil v ospredje. to je znal, se razume, ampak tega ni velikokrat prakticiral. zbral se je, ko je spregovorila, medtem ko je čez njegov obraz šinil nejevoljen izraz, ki ga je nato izbrisal. »nekako ne dvomim, da znaš poskrbeti zase, ampak malo pomoči ni škodilo še nikomur,« je odvrnil na njene besede – tako uradne in hladne, da se je moral vprašati, če jo je s čem užalil, čeprav mu po drugi strani ni bilo zares mar. morda ji je naredil uslugo, ampak sam je na to gledal drugače. navajen je bil vojske in vojaškega dela – vsi za enega in eden za vse. bilo je samoumevno, da boš pomagal nekomu, če si mu lahko. morda pa je bil samo jax pretirano navezan na te vrednote in jih ne bi smel pripisovati resničnem življenju. saj ni bilo važno. opazoval jo je, ko je storila točno tisto, kar ji je povedal – vzel si je nekaj trenutkov, da jo je premeril s pogledom. po svoje je bila nadvse očarljiva; njeno telo je bilo sloko in lahko je opazil definirane mišice na njenih rokah, ko se je premaknila. policistka. po tem, kar je videl: zelo zavzeta policistka. »jax,« je bil njegov odziv na njeno predstavitev kratek. tole je postajalo preveč osebno. morda bi se moral pobrati. »mislim, da boš od tu naprej obvladala situacijo, tako da se ne bom več vtikal v tvoje delo,« se je odločil in ji namenil polovičen nasmešek. tako bo še najbolje, da.

- - - - - - - - - - - - - -- - - - - - - - - - - - - -

for jax :3

dobro. mogoče je bila res malce preostra - pravzaprav, da, brez dvoma. tisti očitajoči ton je bil povsem odveč, kljub temu, da ni marala biti odvisna od česarkoli. njegov nejevoljen glas jo je nekako streznil in poteze so se ji v trenutku omehčale. »oprosti. hvala za tvoje posredovanje in nasvet, gotovo mi bo prišel prav,« se mu je s tokrat prijaznim nasmehom opravičila. ni hotela biti v slabih odnosih s takšnim človekom; pravzaprav bi bilo zanjo skorajda nenaravno, če se s komerkoli ne bi vsaj do neke mere razumela. medtem ga je kolikor se je le dalo diskretno premerila s pogledom, požirala je jasen relief mišic na rokah in trebuhu, široka ramena in sijoče lase nedoločljivega temnega odtenka. fasciniralo jo je dejstvo, koliko časa in truda je moral vložiti vase, da je tak, kakršen je sedaj. skoraj zagotovo je bil v vojski ali kakšni drugi podobni organizaciji, že samo njegov pristop je bil značilen za večino ljudi, ki imajo veliko izkušenj s tega področja. všeč ji je bila njegova energija, surova in močna. »jax.« okušala je ime, se potrudila razbrati posamezne občutke, ki jih je prineslo s seboj. zdelo se ji je zanimivo, ne glede na to, da je svoje pravo ime očitno zadržal zase. to je le še podžgalo njeno radovednost in vsekakor ga ni nameravala kar tako spustiti iz rok. »hej, kam se pa odpravljaš? ne bi se branila dodatnih rok, ko bom poskušala najinemu nepremišljenemu tatu vbiti v glavo nekaj osnovnih zakonov, ki jih je sam pri branju očitno izpustil,« je z nagajivo iskrico v temno rjavih očeh ponudila jaxu, nato pa brez nadaljnjega pojasnjevanja dvignila vklenjenega poba s tal in pomignila temnolascu, naj pride bližje. »saj ne bo težko. lahko me naučiš kakšnih genijalnih fraz, ki človeku naženejo strah v kosti. gotovo jih imaš na zalogi več kot dovolj.« kotički ustnic so se ji privihali navzgor in bila je več kot pripravljena narediti vse, da ji jax ne bi pobegnil.

ton njenega glasu se je zdaj omehčal. presneto, pa ravno je bil tik na tem, da odkoraka stran in pozabi na celotno dogodivščino tega dne. namrščil se je, potem pa se prepričal, da je to izbrisal iz svojega obraza, preden se je obrnil nazaj proti njej. »malenkost,« je rekel, ker se je čutil dolžnega se odzvati na njene besede, čeprav ni bil navajen tolikšne vljudnosti. to je na njem pustila vojska – tam ni bilo mesta za vljudnost, znani so mu bili samo ukazi in odzivi nanje. samo rahlo je privzdignil svoje obrvi, ko je ponovila njegovo ime. opazil je nek dvom v njenih očeh, nedvomno povezan z zvenom, ampak ni se nameraval spuščati v zgodbo o tem, zakaj je na njegovem rojstnem listu pisalo 'jack' in zakaj se je predstavljal kot 'jax'. tega ni nikoli počel. ko je nadaljevala z govorjenjem, je svoje oči uprl v njene in se namrščil. »saj se zavedaš, da vbijanje osnovnih zakonov v glavo osumljencem ni stvar, ki bi se nahajala na seznamu tvojih dolžnosti kot policistka? pravzaprav, saj veš, da to niti ni legalno za policijo?« je dejal in se namrščil. trapasta izbira besed; to ni bilo legalno in pika. ne bi se rabil spuščati v podrobnosti ali usmerjati misli stran od dejstva, da je njegova nova služba vključevala nekaj ilegalnih stvari. približal se ji je, ko mu je pomignila – predvsem zato, ker ga je nenadoma zaskrbelo zanjo, ker je tip še vedno deloval rahlo jezno nad potekom dogodkov. pogled je uprl v temnolaskine oči. »ne vem, zakaj imaš občutek, da lahko to storim. na zalogi nimam nobenih 'genialnih fraz', karkoli je že to,« je resnobno spregovoril in ji namenil polovičen nasmešek.

- - - - - - - - - - - - - -- - - - - - - - - - - - - -

for jax :3

ob njenem mehkem opravičilu mu je -tako se ji je zdelo - postalo rahlo neprijetno. morda zaradi spremembe, ki se je odvila na njenem obrazu, morda zaradi toplega tona, ki ga je uporabila. morda pa tudi preprosto zato, ker mu je tako ali drugače prekrižala načrte, če jih je imel. saj nenazadnje ni bilo pomembno; spet mu je namenila enega izmed nasmehov s svojega širokega repertoarja, nato pa oči odvrnila od njegovih ter se posvetila trenutni situaciji. priznati je morala, da kar se tiče interakcije z arentiranci ni bila tako ravnodušna, kot je kazala navzven - po hrbtenici se ji je vsakič spustil hladen srh in poskušala je obdržati toliko distance, kot je bilo mogoče. seveda pa tega ne bi priznala nikomur, še samo sebe je vztrajno prepričevala, da je povsem mirna. tudi jax ni bil nobena izjem, zato si je nadela sproščen izraz, o katerem ni dvomila, da ga bo prepričal. »okej, nisem prepričana, da te povsem razumem. ali pa sem se narobe izrazila - kolikor vem je aretirancu treba povedati kaj in kako je kršil zakon, sicer bi nas lahko obtožili, da dajemo kovinske zapestnice brez razloga,« se je namrščila in začela mrzlično brskati po spominu, če ji ni na določeni točki kakšen pomemben podatek nevede ušel. prišla je do sklepa, da je bil najbrž le nesporazum ter se z jasnim obrazom spet obrnila h kuštravi glavi pred sabo. slišala je, da se ji je jax pridružil ob stebru, kamor je tiščala osumljenca in v trenutku se je počutila veliko bolj... varno. »oh daj no, prepričana sem, da si se moral marsikdaj poslužiti verbalnega ustrahovanja. čeprav,« je zamišljeno nagnila glavo, »se ti je bilo verjetno treba samo namrščiti, pa so vsi stisnili rep med noge.« veselo se je zahahljala in zmajala z glavo nad neprimernostjo njenega obnašanja. odgovorna je bila za obravnavo osumljenca, hudiča! počasi je prisilila ustnice, da so se oblikovale v kolikor toliko resnobno linijo ter se zasrepela v postavo, ki jo je imela v oblasti. »kakorkoli, verjetno bi bilo dobro, da ne zavlačujeva več, hm.« pustila je, da stavek obvisi v zraku, podzavestno čakajoč na jaxovo potrditev.

nekaj trenutkov je zbegano zrl vanjo in skušal ugotoviti, kaj točno se je zgodilo, potem pa se je spet namrščil. rekla je, da bo mu vbila zakone v glavo. navsezadnje ni bil sam kriv, če je pod temi besedami dobil asociacijo temnolaske, kako mu dobesedno vbija stvari v glavo. tukaj je spet lahko krivil vojsko – dobesedni ukazi, na to je bil navajen. metafore in čudno zavijanje besed v nekaj, kar niso bile – to mu je bilo tuje. njegovo čelo se je samodejno ponovno namrščilo. »okej, to. to je okej, ja, kar preberi mu pravice,« je spregovoril z nekoliko tršim glasom. ne, ni bil navajen na običajne socialne interakcije in to je vsekakor spadalo na seznam teh. temnolaska je bila nenavadna ali pa se je tako zdelo samo jaxu, ki ni bil navajen takšnih ljudi… ali ljudi nasploh. dvignil je oči proti njej, ko se je spet oglasila – stopil še bližje in s pogledom pozorno preučeval njen obraz. bila je izjemna, ampak nekako se ni mogel odločiti, ali je bilo to dobro ali slabo. iz misli se je iztrgal, ko je prekinila tišino. »glej, lola, res ne vem, o čem govoriš. ne vem, zakaj bi se moral posluževati verbalnega ustrahovanja. iz kakršnegakoli razloga. ne,« je zmajal z glavo, odločen, da ji ne bo dal vedeti, kdo je bil. ni bilo pomembno in ni se je tikalo. zavzdihnil je, potem pa razbral izraz na njenem obrazu; ga kombiniral z držo telesa in se namrščil. »odločno pristopi do kretena in mu preberi njegove pravice,« je končno le rekel. bilo jo je strah, nekako se je skušala odmakniti od vklenjenega tipa in jax se je spet čutil dolžnega, da ji pomaga.

- - - - - - - - - - - - - -- - - - - - - - - - - - - -

for jax :3

ko je opazila zbeganost na njegovem obrazu si je nekoliko oddahnila; očitno je res narobe razumel. verjetno ni bil največji pristaš metafor, česar mu konec koncev res ni mogla zameriti. tudi sama se jih je posluževala redko, ko je bila izredno dobre volje in se ji je zdelo zabavno igrati se z besedami, ne da bi pomislila na učinek, ki bi ga to lahko imelo na njene sogovornike. njegovo pritrditev je sprejela z rahlim kimanjem, še vedno nepripravljena odtrgati pogled od svojega osumljenca. zaznala je zoprno trdoto v jaxovem glasu in želela si jo je odpraviti, čeprav je vedela, da se ne bi smela ukvarjati s takšnimi stvarmi. gotovo je imel svoje razloge. vsakdo jih ima - za veselje, žalost, razočaranje, jezo. problem je bil le v njeni neustavljivi radovednosti in bedni samokontroli, ki bi jo že zdavnaj morala izboljšati. »nisi me prepričal, jax, ampak tokrat ti bom spregledala,« je rekla s sproščenim nasmeškom, medtem ko jo je v notranjosti kljuvala njegova odmaknjenost. več kot očitno ni bil svoje preteklosti pripravljen deliti z nikomer, kar je bilo dovolj, da razburka njeno domišljijo. groza. resnično bi se morala zadržati. »okej.« saj ni bilo prvič. niti drugič. to je delala že velikokrat in vsakič ji je uspelo bednikom dokazati, da jih lahko tudi ženska z lahkoto obvlada. tokrat ne bo nič drugače; ali bolje, ne bi smelo biti. ne glede na to, da ima občinstvo v obliki neizprosnega tipa, ki ima veliko več izkušenj kot ona. zbrala se je (kolikor je bilo pač mogoče) in se glasno odkašljala, da bi pritegnila pozornost kuštravega fanta pred sabo. »aretirani ste zaradi kraje iz trgovine s. oliver okoli četrte ure danes. na postaji boste zadržani čez noč, da ocenimo škodo in vrnemo ukradene predmete trgovini.« srčno je upala, da je bil njen glas dovolj grozeč in da je podatke nanizala v pravem vrstnem redu. kaj pa, če je vse pomešala?

tokrat mu bo – kaj? spet se je namrščil, ko se je našel zbeganega zaradi njenih besed. tokrat mu bo to spregledala? ni bil navajen takšnih pogovorov; ne bi se mogel spomniti, kdaj je bilo zadnjič, da je iskreno imel normalen pogovor z nekom. s komerkoli. vsi njegovi pogovori so bili ali vljudnostne narave, ki se jih je posluževal v trgovinah in na mestih, kjer se preprosto ni mogel izogniti ljudem, ali pa so bili kratki in uradni na njegovem delovnem mestu. ampak ta temnolaska z velikimi očmi je bila drugačna in ni bil prepričan, kakšen pristop naj ubere. glede na to, da ji je že dostavil njenega osumljenca z očitno profesionalnimi prijemi, se ni mogel kar pretvarjati, da je normalen človek. samo pokimal je ob njenih besedah ter jo opazoval, kako je tipu prebrala pravice in se potem nasmehnil. vedel je, da je imela to v sebi – hitro je prepoznal ljudi in jih razdelil na tiste, ki so bili dobri in primerni za policijsko delo, ter tiste, ki niso bili. njo je zdaj uvrstil v prvo skupino, čeprav je spominjala na neizbrušen diamant, ki bo potreboval še veliko dela, preden bo dosegel svoj popoln sijaj. a to je bilo dobro; navsezadnje je bila še mlada, ni jih mogla šteti več kot petindvajset. »krasno,« je rekel, ko je ujel njen pogled. tokrat se je potrudil za približek nasmeška. »mislim, da imaš vse to zdaj pod nadzorom, zato se bom odpravil,« je naznanil. spravljala ga je v nenavaden položaj z radovednim pogledom, ki ga je upirala vanj. »lepo te je bilo… spoznati, lola,« je dodal, ko je čutil potrebo po tem, potem pa ji je namenil še en nasmešek in sam pri sebi prikimal. tako, zdaj bo lahko odšel.

- - - - - - - - - - - - - -- - - - - - - - - - - - - -

for jax :3

prisilila se je, da je ignorirala njegov nekoliko namrščen obraz in rahlo zbeganost, ki je odsevala v njegovih očeh po njeni dvoumni trditvi. ne bi se smela vtikati v druge ljudi. vedela je, zakaj ga je zadržala - ker je bil skrivnosten. ker ni nakladal (kot na primer ona), temveč povedal, kar se mu je zdelo nujno. očitno mu komuniciranje ni šlo najbolje od rok, toda to jo je le še bolj privlačilo, hotela ga je razumeti. ko je ujela njegov obraz in na njem opazila rahel nasmešek si ni mogla pomagati - tudi sama še je široko nasmehnila. pohvala ji je veliko pomenila, sploh ker je preprosto vedela, da je povsem iskren in ker ima nenazadnje človek njegovega kova veliko izkušenj. »hvala, se mu je zahvalila in za trenutek nekoliko sklonila glavo; samo za trenutek. takoj nato jo je dvignila in se uprla instinktu, da bi ga znova zadržala, si izmislila še eno vprašanje, mu zadala novo nalogo. nič več nesmiselne prisile. namesto tega mu je veselo pomežiknila z nasmeškom na ustnicah. »nekaj si pozabil; menda ne misliš, da ti bom kar tako ušla iz spomina? vizitko prosim,« se je zasmejala in stresla z lasmi, povezanimi v konjski rep. morda je bila poteza preveč drzna, vendar misli na to, da zadržanega jaxa ne bi več videla enostavno ni prenesla. med čakanjem je aretiranca, sedaj že vdanega v usodo, odmaknila od stebra in se pripravila na pohod do policijskega vozila in potem naprej do postaje. popravila si je pramen las, ki so ušli iz sicer urejenega čopa ter se zazrla v njegove očit. »tudi tebe je bilo lepo spoznati... jax.«

spet se je vprašal, kaj je pravzaprav počel. prav, pomagal je policistki, ki je trenutno aktivno opravljala svoje delo. ponudil ji je čisto malo pomoči – toliko, da je spravila svojega osumljenca tja, kjer ga je hotela. ampak zdaj je še vedno stal tam in zrl v njene temne oči, medtem ko bi se že zdavnaj moral odpraviti in preživljati svoj brezdelen dan na kakšnem drugem vogalu. ljudje so bili zakomplicirani in jax trenutno ni potreboval tega v svojem življenju. moral je oditi. da, tako bo še najbolje. saj je to tudi že naznanil, ampak potem se je spet ustavil, ko je spregovorila. »oprosti, ti bi imela… kaj?« je dejal in jo premeril s pogledom. ga je pravkar prosila za njegovo presneto vizitko? bil je prepričan v to, da je bil dovolj nedružaben in nedostopen, da se bo od njega lepo poslovila in bo to vse. očitno se je motil. nameraval je reči 'ne', odločno in hladno, ampak potem se je njegov pogled srečal z njenim in bila je tako… ljubka, dejansko, tako zelo odločena, da bo dobila njegovo vizitko in nekaj mu je povedalo, da se ne bo vdala. zato je z vzdihom segel v zadnji žep in iz denarnice nekako izbrskal tisto, kar je hotela. pomolil je košček papirja proti njej. »prosim, kliči samo, če boš v težavah,« je rekel, čeprav bi lahko vedel, da se tega ne bo popolnoma držala. z vzdihom je še zadnjič fiksiral pogled nanjo. »na svidenje, lola.«

- - - - - - - - - - - - - -- - - - - - - - - - - - - -