for jax

z nemogoče širokim nasmeškom je zaprla vrata svojega avtomobila, ki ga je parkirala nedaleč stran od stavbe, kjer naj bi živel jax. sodeč po njegovem pristopu je obstajala možnost namernega izdajanja napačnih podatkov, ali povedano drugače: sposoben ji je bil povedati nepravi naslov in jo tako poslati čim dlje od svojega resničnega bivališča. čeprav, mogoče se je tudi motila. to bi verjetno naredil tisti jax, ki ji je pomagal ujeti nespametnega roparja. tisti, ki mu ni pustila oditi. tisti, ki se je zdel popolnoma nedostopen. ni sicer mogla reči, da se je prebila kamorkoli globlje od njegovega priimka in nekaj kratkih besed o njegovem vojaškem služenju, torej je zgrešeno misliti, da ga pozna. kljub večim srečanjem na pijači ali v parku (na katera ga je, kako presenetljivo, morala zvleči sama), ter nenazadnje tudi smešnim telefonskim pogovorom. po pravici povedano je veliko večino govorjenja prevzela ona, upajoč, da ga bo z nakladanjem o svojih bratih in igranju nogometa pripravila do izpovedi. ni ji uspelo, kakopak. niti enkrat. vendar ji neuspehi niso vzeli volje do druženja z njim, zato se je tudi odpeljala na dani naslov v soseki miramar ter se prav v tistem trenutku uspela skozi priprta vrata stisniti v prijetno hladno stanovanjsko stavbo. na pogled ni bila bog ve kaj, vendar se lola svoji okolici ni posvečala - s hitrimi koraki je premagala prvo stopnišče, za kratko sekundo pogledala skozi umazano okno, ter zatem premagala še nadaljnjih... no, stopnic je bilo brez dvoma veliko, po 30 se je naveličala štetja. sprva je bila na dolgem hodniku nekoliko izgubljena, bil je mračen in hladen kljub prijetnem soncu zunaj. na srečo pa se je čisto slučajno po nekaj korakih znašla pred vrati s številko 87, z olajšanim nasmehom na ustnicah. s pestjo je nekajkrat glasno potrkala, nekoliko na trnih.

pazljivo se je ozrl po svojem tako imenovanem stanovanju; najbrž že desetič tega dne, zgolj toliko, da se je prepričal, da je bilo vse na svojem mestu. svojo zavidljivo zbirko orožja je tako ali tako imel pospravljeno v hišnem sefu, ki ga je dal instalirati kmalu po tem, ko se je vselil. nikoli mu ni bilo bistveno, kje je živel. raje je imel nevarnejše soseske – znal je poskrbeti zase in na takšnih krajih so se ljudje praviloma znali brigati sami zase. tako je kupil prvo stanovanje, na katerega je naletel. edine kolikor toliko osebne stvari v njem so bile knjige, ki jih je imel razstavljene po policah – kartoteke in ostale pomembnejše stvari so bile prikrite očem. tega dne se je počutil čudno – lola se je povabila na obisk in sploh ni ugotovil, kdaj je privolil, ko se je smejala v telefonsko slušalko in mu zagotavljala, da bo še zabavno. zabavno? dekle ga je spravljalo ob živce. bila je krasna, jasno; nadvse privlačna in očarljiva, ampak hkrati tako zelo nadležna, da ga je včasih bolela glava od vseh vprašanj, ki mu jih je postavljala. poleg tega je bila prepričana, da se ji bo odprl, če bo čebljala o svojem življenju in tako je bil obsojen na dolge minute poslušanja o vsem. pa saj ne, da bi ga motilo – zdaj, ko se je tega navadil, je bilo prav prijetno. zavzdihnil je, ko je potrkala – potem pa zakorakal do vrat in jih odprl. »lola,« jo je pozdravil in ji pomignil, naj stopi naprej. »no, pridi,« je dejal, nato pa vrata za njo zaklenil in se obrnil proti postavi, ki je že izginila v notranjosti stanovanja. »ti lahko kaj ponudim?« se je pozanimal, ker se mu je to zdelo prav, potem pa se je spomnil njene navdušenosti nad ledenim čajem in pomignil proti kavču: »prinesel ti bom ledeni čaj. usedi se… ali nekaj,« je rekel. minilo je preveč časa, odkar je imel obisk, ki ni bil strogo posloven.

- - - - - - - - - - - - - -- - - - - - - - - - - - - -

for jax

njene oči so v trenutku, ko je odprl vrata, poiskale njegove in nekaj kratkih trenutkov vrtale vanje; dokler ni kontakta prekinila ter več kot z veseljem sprejela njegovo povabilo v notranjost. »hej,« je pozdravila, ko je odstopicala mimo njega globlje v skromno stanovanje. ni je motilo - pravzaprav so se ji majhni prostori zdeli zelo prijetni. domačni. opazila je pomanjkanje kakršnihkoli osebnih predmetov, ki običajno v domovih krasijo police, omare, mize. ob ugotovitvi je našobila ustnice, skorajda razočarana. saj ne, da je pričakovala družinske fotografije v okvirjih in spominke iz daljnih dežel, še vedno pa je upala vsaj na... karkoli, v bistvu. karkoli, kar bi ji dalo kakšen namig o jaxu. ampak ne. najbrž je poskrbel, da ne bo imela materiala za njeno 'raziskovanje'. tudi prav. »poglej no, zapomnil si si!« mu je veselo odvrnila, medtem ko se je udobno namestila na temnem kavču in prekrižala noge. dozdevalo se ji je sicer, da bo kmalu spet na nogah, ker v zavetju štirih sten nerada brezdelno poseda; ne glede na to pa se ni branila mehkega sedišča. nagnila se je naprej, vse do nizke klubske mizice, na kateri ni bilo ničesar razen nekaj revij. z dolgimi prsti je previdno pobrskala med njimi in se odločila, da je stare številke neznanih tehničnih in orožarskih mesečnikov ne interesirajo. »oh,« ji je ušel presenečen izdih, ko je pod dolgočasnimi naslovnicami našla eno o modi. hotela jo je odpreti, vendar je na žalost že na prvi pogled videla, da listov sploh ni - najbrž so odpadli, ali pa jih je kdo iztrgal. s skomigom je platnice vrgla nazaj na mizo; ko so neslišno pristale na mizi je nekje blizu zaznala šumenje in po tem sklepala, da se jax vrača. »se zanimaš za modo?« ga je takoj namuznjeno napadla s kazalcem, usmerjenim v vitko žensko s temnimi lasmi na naslovnici in dvignjenimi obrvmi.

seveda mu niti pomotoma ni ušel njen pogled, ki je v trenutku zdrsnil po njegovem stanovanju. najbrž je upala na kaj osebnega – na karkoli; nekaj, kar bi ji dalo občutek glede tega, kdo je bil in kako je sploh pristal na kubi, ker ji je bilo do zdaj vsekakor jasno, da ni bil domačin. kar se je tega tikalo, bo razočarana. ob njenih besedah se je namrščil. »seveda sem si zapomnil,« se je odzval na izrečeno. morda ni bil dober v odnosih z ljudmi, je pa vsekakor imel dober spomin, še posebej za podrobnosti. to mu je v preteklosti reševalo življenje. odkorakal je v kuhinjo ter iz omare izbrskal kozarec. iz hladilnika je vzel steklenico ledenega čaja in se vrnil v dnevno sobo, kjer je lola očitno radovedno raziskovala. na njegovem obrazu se je pojavil rahlo nejevoljen pogled, ki ga je zakril s polovičnim nasmeškom ter pred njo postavil pijačo. »izvoli,« je mimogrede zamrmral in potem zmajal z glavo. »moda? moda je moja skrivna strast, ja,« je rekel in zavil z očmi. »daj no, lola. do zdaj si najbrž ugotovila, da sem daleč od prijetnega človeka, ki ga zanimajo normalne stvari,« se je le nasmehnil. v njeni družbi se je učil biti sproščen. ni bilo lahko, ampak je pa vsekakor delal na tem. »torej,« je dejal in prisedel, »kako si?« vedel je, da bo z veseljem pograbila dano iztočnico. bila je tak tip človeka in navsezadnje jax ni imel kaj proti. »oh, mimogrede, ti lahko ponudim še kaj? kekse ali kaj podobnega?« se je pozanimal in v naslednjem trenutku že vstal ter zakorakal nazaj proti kuhinji. tudi sam ne bi imel kaj proti kozarcu vode.

- - - - - - - - - - - - - -- - - - - - - - - - - - - -