zdelo se je popolnoma logično, da ga obišče takoj, ko pride v mesto. zdelo se je prav, da mu pove, da je v redu. navsezadnje je pred leti odšla brez besed; še hvala mu najverjetneje ni rekla, pa četudi jo je rešil pred pošastjo, ki jo je zlorabljala toliko let. pravila si je, da takrat ni bila pripravljena nanj ter da je morala oditi. a sedaj je bila nazaj in pripravljena, da mu pove vse. resnično si je želela spet pasti v njegov objem in tam počivati nekaj dolgih sekund; toliko, da bi se zares pripravila na mesto in vse kar jo tu čaka. pokazati mu je hotela, kako močna je postala ter da sedaj vrti revolver po dlaneh tako spretno kot on sam. resnično se je veselila, da ga vidi in na njenih ustnicah je počival spokojen nasmešek kljub utrujenosti od dolge poti. po spominu je vijugala prek znanih ulic; pot do njegovega stanovanja si je zapomnila do potankosti, kajti to je bila pot do njene svobode. z dlanjo se je oprijemala majhne potovalke, kjer je imela nekaj oblačil, kozmetike in pa zajeten kup denarja, katerega je dobila na bolj ali manj nepošten način. veselila se je novega življenja v havani in prepričana je bila, da ji bo on pri tem z veseljem pomagal; pomagal ji je enkrat in prav zagotovo ji bo pomagal še tokrat. niti za trenutek se ni vprašala, kje bo prespala, četudi se je nad mestom že zdavnaj spustila noč ter sama stanovanja še ni imela… tudi pri tem ji bo pomagal on, zagotovo. bil je vendar njen rešitelj.

olajšano je zavzdihnila, ko je v temi prepoznala znano stanovanjsko hišo. brez pomislekov je porinila pred seboj nihajna vrata, blok za električne zvonce namreč še ni slišal, in z nenavadnim navdušenjem se je pognala po temnem stopnišču. zadihano se je ustavila šele pred znanimi vrati, na katerih je bil zapisan njegov priimek. nekaj dolgih sekund je samo strmela vanje in šele nato je z dlanjo segla v temno torbico; ključ njegovega stanovanja je bil vedno skrbno shranjen v istem predalčku njene torbe. lahkotno je potrkala, a nato še v istem trenutku potisnila svoj ključ v ključavnico ter se spustila v notranjost. luč je bila prižgana, nič se ni spremenilo. pustila je potovalki, da zdrsne iz njenih rok. in nato se je prikazala znana postava, ob kateri so se ji ustnice razpotegnile v širok nasmešek.. »leo,« je tiho zavzdihnila. »nazaj sem, leo. vrnila sem se.«

tagged is catalina.

zvok alarma iz ulice je prebudil lea iz razmišljanja. kdo ve koliko časa je že slonel na od barve razpokani okenski polici ter zamišljeno strmel skozi umazano, že nekaj dolgih mesecev neumito, okno. v ulici, kjer je živel, si bil lahko srečen, če si dobil pet minut čiste tišine. če se ni oglasil alarm katerega od avtomobilov, kot se je zgodilo nekaj sekund nazaj, pa si lahko v daljavi slišal strele ali policijske sirene. leo  je zavzdihnil, za nekaj centimetrov odrinil rahlo odprto okno ter napol pokajeno cigareto ugasnil na zunanji rob okenske police. dejstvo, da je že vse od njegove selitve živel v enem in istem stanovanju, ga ni nikoli motilo. prebivalcev in njihovih čudnih navad se je že zdavnaj navadil in kraj mu je dejansko zlezel pod kožo. in ko se je leo nekoga ali nečesa navadil, se je težko odločil za menjavo. kljub temu, da si moral biti konstantno na preži, zaupati pa nisi smel nikomur – niti na videz prijazni starki iz pritličja, ki je komajda zmogla tistih nekaj stopnic do vhoda. a nenazadnje tudi sam ni bil takšne vrste človek, kateremu bi lahko kdo zaupal.

okno je nazaj zaprl ter pretegnil razbolelo telo. za njim je bil še en uspešen dan in njegov skriti kupček gotovine pod razrahljano desko v tleh spalnice je že pošteno rasel. počasi se je sprehodil skozi razsvetljeno kuhinjo do hladilnika. v njem tako kot ponavadi ni bilo veliko užitnih stvari,a bil je dobro založen s pivom. segel je proti najbližji steklenici, ko se mu je zazdelo, da je zaslišal trkanje. za trenutek je prisluhnil in že kmalu zaslišal odklepanje vrat. ne da bi dvakrat pomislil je segel proti pištoli za pasom in se odločno odpravil proti dnevnem prostoru, kjer je bil tudi vhod v stanovanje. s pištolo, namerjeno naravnost v glavo vsiljivca, je počasi stopil v temno dnevno sobo in se za trenutek zmedeno zazrl v žensko postavo s prtljago. a šele njen glas je bil tisti, ki ga je dejansko presenetil. njegova desna dlan je šinila k steni proti stikalu za luč, medtem ko je v drugi še vedno držal naperjeno pištolo. luč, ki je zasvetila v prostoru je osvetila dekle, za katero je mislil da je ne bo nikoli več videl. »catalina,« je leo tiho dahnil njeno ime, popolnoma zmeden ob njenem prihodu. nekaj sekund je potreboval, da je ugotovil da vanjo še vedno drži uperjen revolver. v trenutku ga je odložil na bližnjo omarico in preden bi se zavedal je bil že pri njej in njeno drobno postavo stiskal v objemu. a ne za dolgo. njegove veselje, da jo spet vidi, je zamenjala zmeda nad njenim odhodom in jeza nad tem, da ga je zaradi ukradene pištolo skoraj spravila za zapahe. »cat, kaj počneš tukaj?« je vprašal, njegove dlani jo sedaj niso več objemale ampak jo trdo držale za ramena, nekaj centimetrov proč od njega.

niti trznila ni, ko je vanjo nameril revolver, ni se ustrašila; ne, ko je stal nasproti nje on. njen leo. ustnice so ji poskočile v ogromen nasmešek, lica so ji zažarela v rdeči barvi in v trebuhu je dobila tisti smešen občutek. nikoli ni zares razumela, kaj čuti do njega – ne prej, ko je uživala v vsakem njegovem poljubu in ne sedaj, ko je po tolikih letih ponovno zrla v njegove oči. neopazno je zatrepetala, ko jo je objel, skorajda skril v svojih rokah. »pogrešala sem te, leo,« je tiho dahnila, ujeta v njegovem objemu, iz katerega je bila že v naslednjem trenutku potisnjena. namrščila se je ob zaostritvi njegovih obraznih potez, niso ji bile všeč temne sence, ki so padle na njegov obraz. ni ji bil všeč njegov grob dotik. vzela si je nekaj dolgih sekund, da je lahko sprejela njegovo jezo. »kako misliš, kaj počnem tukaj? me nisi vesel?« je poskušala iz sebe iztisniti karseda iskriv nasmešek. strmela je naravnost v njegove oči, poigravala se je z njegovim strogim pogledom. in nato se mu je približala še za centimeter ali dva, uničila je tisto majceno razdaljo ter položila mehak poljub na njegove ustnice. »seveda, da si me pogrešal,« si je odgovorila kar sama in se že v naslednjem trenutku elegantno izvila iz njegovega prijema. obrnila mu je hrbet, ko je naredila nekaj korakov naprej v dnevni prostor. »vrnila sem se… k tebi. da nadaljujeva tam, kjer sva končala, ko sem odšla. vsak dan sem mislila nate, leo, pa nisem mogla nazaj. ampak sedaj sem končno spet tu,« je skomignila med govorjenjem, kot da govori o najbolj samoumevni stvari na svetu. »kot, da se ni zgodilo nič…« je zamrmrala ter se obrnila, tako da je sedaj spet zrla vanj. njen nasmeh je imel sedaj kanček dvoma, morda celo strahu. z dlanjo je živčno zakopala v svoje lase in šele nato si je upala pogledati naravnost v njegove oči. »saj hočeš to, kajne?«