njen nasmešek je bil že prav neumno velik, ko se je smehljala nekemu temnolascu, katerega ime je pozabila še v istem trenutku kot ga je izvedela. prav prikupno sramežljivo je pristopil do nje takoj, ko se je usedla k šanku in presenetljivo enostavno se je zapletla v pravzaprav prijeten pogovor. pogovor, ki se bo seveda končal v njegovi postelji. in pogovor, ki vsekakor ne bi potekal, če ne bi temnolasec poskrbel, da je bil v njenih rokah vedno poln kozarec. vrtela sta se okoli njene neverjetne podobnosti z njegovo novo šefico, novo načelnico. smeje je zatrjevala, da je vsaka podobnost gotovo zgolj naključna ter da si najverjetneje sploh nista podobni. in nekje sredi pogovora, so se njegove temne oči ustavile pri vhodu. nekaj dolgih sekund je strmel tja, preden je spregovoril. »poglej, resnično sta si podobni.« v hipu se je zasukala na stolu. in tam je bila… nova in popolna načelnica havanske policije, le redkim poznana tudi kot njena sestra dvojčica ines. brez besed je zdrsnila s svojega stola, temnolascu je namenila zgolj hladen pogled, katerega je razumel kot znak za odhod. vsakdo, ki je imel kaj pameti, bi moral v tistem trenutku zapustiti bar, ki je bil iz trenutka v trenutek bolj podoben vojnemu bojišču. s hladnim nasmeškom je odkorakala naravnost do nje; zavedala se je, da je bila ines tam z enim samim razlogom – da najde njo. kaj drugega bi sicer urejena načelnica počela v takšni beznici?

prvič po več kot desetih letih sta si spet zrli iz oči v oči. nekaj dolgih sekund jo je zgolj opazovala, smeje je prečesavala malenkosti, ki so ju razlikovale, a sta ju običajno opazili le sami; še vedno je bila nekaj centimetrov višja, njene oči so bile še vedno kanček temnejše kot sestrine in še vedno je bila ona tista, ki se je smejala v še tako resni situaciji. »sestrica,« se ji je hihitaje skorajda priklonila. »oziroma načelnica, oprosti. te moram klicati tako?« sestri sta navsezadnje prenehali biti že pred leti, ko je ines tako mirno opazovala, kako je catalina umirala. »našla si me,« ji je smeje prikimala, že v naslednjem trenutku pa spustila pogled do ure na svoji roki, s katero se je poigravala nekaj sekund. »prišla si le… le več kot deset let prepozno.«