V telovadnico je prikorakal že pol ure pred samim srečanjem – pa ne zato, ker bi bil na kakršenkoli način živčen, ker bo osebo, ki ga je za pomoč pri borilnih veščinah zaprosila kar prek telefonskih sporočil, končno videl v živo, ampak ker je bilo to v njegovi navadi. Nikoli ni zamujal – vsaj na takšne pomembne stvari, ki so zahtevale dobršno mero resnosti in odgovornosti. Klepet z neznanko je sicer potekal bolj ko ne v sproščenem duhu in večino časa je pustil, da je spregovorila njegova humorna plat, toda treningi prav gotovo ne bodo sestavljali poležavanja na blazinah in uživanja v brezdelju. Pripravljen je bil, da dekle  tudi nemudoma seznani s pravili, ki jih je, medtem ko jo je čakal, sproti zbiral v mislih. Prvo pravilo bo vsekakor povzelo ljubezen do točnosti in ravno, ko je pogledal na uro, da preveril, koliko čakanja mu je še preostalo, je nekdo vstopil. Ni dvignil pogleda; preveč je bil zaposlen s preverjanjem, ali so vsi pripomočki, ki jih bosta potrebovala, na svojih mestih.

»Pozdravljena,« se je po dolgem trenutku spomnil, da je še ni pozdravil in njegovo čelo se je sprostilo gub, ko je zaprl omaro in tako prenehal zbrano strmeti v uteži, ki jih je ravnokar pregledoval. Ni mu še uspelo ugotoviti, ali so kvalitetne ali ne, a potem se je odločil, da bo to za hip pustil ob strani in se raje posvetil dekletu. »Točna si, kar je super,« je začel in se polkrožno zasukal na petah, da bi lahko zajel njeno podobo s svojimi očmi. Do zdaj se je namreč skrival nekje za vrati omare in ga več kot očitno ni mogla opaziti. Toda, ko se je njegov pogled zapičil v še kako znano podobo, so mu besede, ki jih je še nameraval reči v dobrodošlico, zmrznile na jeziku. Osuplo je zamežikal. »Marisol? Čakaj malo..« Kratek, na pol živčen smeh, se je izvil iz njegovega grla in se samo za sekundo razlegel prek prazne telovadnice. »Ti?« Roke so mu v sami nejeveri skočile v zrak in kaj hitro padle nazaj na svoje mesto, medtem ko je v sami zmedi poskušal najti primerne besede. Kljub temu ni mogel opisati, kako zelo ga je presenetila s temle svojim prihodom – zadnje, kar bi pričakoval, je bilo, da bi učil nekoga, s katerim sta si bila nekoč intimno blizu. »Torej si bila ti? Ti si mi ves čas pošiljala sporočila?« Zbegano je stresel z glavo. »Ampak kako.. mislim.. zakaj nisi nič rekla? Zakaj nisi preprosto rekla, da se hočeš pogovoriti z mano? Namesto tega si mi pisala..« In niti približno nisi ubrala sovražnega tona. Daleč od tega, je dodal v svojih mislih. Namrščil se je in  malce nezaupljivo priprl oči. »Kje si sploh dobila mojo novo telefonsko številko? Kdo ti jo je dal?« Pustil jo je za seboj, že dvakrat. Zakaj bi si sploh še želela srečanja z njim?

Poskusil se je nasmehniti in tako vsaj malce omiliti nerodno, napeto ozračje, ki ga je bilo zdaj čutiti povsod okoli njiju. Toda ni mu ravno najbolje uspevalo – bil je preveč zaposlen z mislimi, ki so v glavnem vodile do enega in istega vprašanja, ki ga je še vedno tako zelo begalo. Kako je lahko, od vseh ljudi na svetu, za pomoč prosila ravno njega? Presneto. Mislil je, da je po tisti noči, ki sta jo preživela skupaj tik po njegovi propadli poroki, nikoli več videl. Pobegnil je stran, ker je bil prepričan, da je bilo vse, kar sta počela, narobe – nikoli v njunih avanturah nista zares šla do konca, a vseeno. Sestajala sta se in njegova zaročenka o tem ni prav nič vedela. Zdaj je bilo tako ali tako vseeno – pustila ga je tudi brez vednosti o skorajšnjih skokih čez plot z rjavolasko, ki je ravnokar prikorakala v telovadnico in od njega pričakovala pomoč.

»Prav,« je vzdihnil in za hip pogledal v tla, medtem ko je skušal najti pot iz tega nerodnega položaja. Videla se nista že toliko let, pa vendar se je zdelo, da privlačnost, ki je nekoč obstajala med njima, ni nikoli izginila. Ali pa se mu je samo tako zdelo. »Vsekakor pa je zelo nenavadno,« je zamrmral bolj samemu sebi, ko ji je obrnil hrbet in odkorakal do blazin. Znova je pogledal proti njej. »Odločitev je na tebi,« je skomignil z rameni, ko se je zdaj počasi usedel na blazino. Vsekakor je ni nameraval siliti – sploh ko je čutil, da si po vsej tej skupni zgodovini, ne ravno želi njegove družbe. »Pripravljen sem ti pomagati, a hkrati ne bom zameril, če se boš odločila, da boš odšla.«

Njegove stisnjene ustnice so celo trznile in nekaj podobnega nasmešku se je zarisalo na njegov obraz. Le da vse skupaj ni bilo videti preveč pristno; morda je  bil le manjši trik, kako svoje možgane prepričati, da se znebi nelagodja, ki je samo uničevalo njegovo samozavest. Po malem pa so ga njene besede tudi zabavale. »Prav imaš. Ne verjamem ti.« Prhnil je, nakar so se njegove zamišljene poteze obraza spremenile, ko se je nenadoma pričel smehljati – kot bi se smejal temu neverjetnemu spletu okoliščin, ki se je res zdel tako nenavaden, da bi bil lahko zares resničen. »Veš zakaj, Mari? Ker je smešno. Smešno, da zdaj stojiš točno pred mano, po vsej najini zgodovini. Jaz temu ne bi rekel ravno usoda.. ampak kakor praviš.« Zmajal je z glavo, bilo je očitno, da ni ravno zadovoljen, da mora biti njegova učenka ravno oseba, ki jo je že dvakrat pustil, da se je zjutraj zbudila ob nikogar. Pustil jo je za seboj – je bilo zares potrebno, da je zdaj prišla za njim? Je bil v resnici njen namen, da v njem vzbudi krivdo za to, kar je naredil? Kakorkoli že. Ni bil ravno na volji za razreševanja tovrstnih ugank in z odprtimi rokami je sprejel njene besede. Imela je prav; prej ko se lotita dela, manj časa bo za razmišljanje. Morda je bilo vseeno bolje, če se mu sploh ni sanjalo o ničemer, še manj o njenih skritih namenih, če so seveda sploh obstajali.

»Dobro.« Ozrl se je po dvorani in poskušal zatreti vse tiste slikovite prizore, ki so se mu kot spomini zdaj predvajali pred očmi. Še začela nista z vadbo, pa so njegove misli že ušle v neprimerne vode  - nenadoma ni bil prepričan, če je bila to sploh dobra ideja. Morda bi jo vseeno moral zavrniti ali se z nečim izgovoriti, da ji ne more ponuditi svojih uslug. Že zaradi tega, ker je imel tako čuden občutek, da mu bo prej ali slej zarila bodalo naravnost v hrbet in se mu tako maščevala za vse tisto, kar ji je naredil. Gotovo je imela kaj za bregom. Obrnil se je proti njej in ob njenih besedah, ki so tokrat pritegnile njegovo pozornost, omalovažujoče skomignil z rameni, kot da to ni bilo del njegove odločitve. »Če boš odšla, mi boš naredila uslugo in mi ne bo potrebno razmišljati, kakšni so v resnici tvoji nameni. Po drugi strani pa..« Obmolknil je, ko mu je ušel nasmeh. Po drugi strani pa ne bi bilo tako slabo, če bi ostala. Navsezadnje je bila ona tista, ki je potrebovala pomoč, kajne? Pravila igre so bila na njegovi strani.