Presenečeno se je oprl na komolce in pogledal posteljo, na kateri so se bele rjuhe svetile od sončnih žarkov. Večkrat je zamežikal in se potem ozrl na uro na telefonu, ki je kazala peto popoldan. Ob enem pa je imel na mobilniku tudi več neodgovorjenih klicev in sporočilo, neznana številka pa ga je ravnokar klicala in po sobi je odzvanjalo neprijetno zvonjenje, zaradi katerega je sploh odprl oči. Ignoriral je enoličen, nadležen zvok in se vrgel nazaj v posteljo. Spal je. Spal je celo noč, pa še večino dneva. Nobenih nočnih mor, nobenih glavobolov in celo nobene ženske, ki bi mu pomagala do tega blaženega stanja. Sproščeno se je pretegnil, takšno noč je imel enkrat na mesec in sklenil je, da bo še malo užival v trenutku naspanosti. V trenutku, ko so bile njegove misli nekje daleč stran in je bila glava prazna, kot odličen trans. Samo toplota sonca, ki je uhajala skozi zavese in občutek rjuh ga je še držal na mestu.
Telefon je ponovno zazvonil čez.. Ni gledal na uro, toda zunaj se je že mračilo. Popoln dan. Nobenega službenega klica. Češnjo na torti je dodalo sporočilo o noči koktajlov. Ravno to je rabil, da zaključi dan. Ne alkohola, čeprav tudi temu ni nič manjkalo, pač pa kakšno prijetno družbo. Zlezel je iz postelje, stopil pod tuš, potem pa se oblečen v črne kavbojke in sivo majico usedel v taksi, ki ga je odpeljal pred bar. Samozavestno je vstopil, razliko med današnjim in drugimi dnevi je tako opazil samo on, ter pogledal po prostoru. Črnolaska.. Karamelni kodri in umetno bujno oprsje, tudi ne. Malo bo še počakal, noč se je šele dobro začela. Sedel je za šank, v istem trenutku kot njemu precej znana oseba. »Taylor.« je zamomljal in jo pozdravil z pomigom glave. Kako to, da je ni prej opazil? »Dolg dan v službi?« je previdno vprašal. Do zdaj je približno že ugotovil, da je, če ima slab dan, bolje da odide, čeprav se je počutil kot da lahko stre še najtrši oreh.

Izgledala je resnično začudena da ga vidi tukaj, zato jo je nekaj sekund samo gledal in premišljeval če je z njo kaj narobe. Praktično živel je v barih, natakarji so bili njegovi prijatelji in svoje pijače doma skorajda ni imel. Šele potem ga je prešinilo, da ga Taylor ne pozna zasebno, pač pa sta se do zdaj videvala samo enkrat na mesec, včasih še to ne. V službi je bil drugačen, tiste stavbe ga niso navdajale z veseljem zato se je večino časa mrščil, pa tudi utrujenost je naredila svoje zato je bil večkrat ciničen ali sarkastičen, nezmožen prijazne besede, zagrenjen. Ne bi ji mogel zameriti, ker si ga je tako predstavljala tudi drugače. Bo pa moral malo popraviti vtis. Leni nasmešek mu je zlezel na obraz in pijača, gin in tonik, v roko. »Pijača. Dobra družba. Zdaj imam oboje, srečen sem.« Barski stolček je obrnil tako, da se je lahko z hrbtom naslonil na šank in že samo to je naredilo veliko razliko v njegovi drži in tako posledično na vtisu ki ga je delal. »Ne bi bilo prvič.« se je pošalil, saj je počasi ugotavljal, da imata oba danes dan, ko mogoče ne bosta renčala drug na drugega. »Prost dan.« Skoraj bi lahko slišala olajšanje v njegovem glasu. »Si drugače tukaj z kom? Težko verjamem, da si sama.« Previdno se je začel ozirati po baru in pokazal na moškega, ki se je uredil kot da je na poslovnem sestanku. »Tisti? Veš kaj, naredil ti bom uslugo in ga pregnal.« Seveda se je šalil, ampak kaj če se bo izkazalo, da se je šala spremenila v resnico? Vseeno bi ji verjetno naredil uslugo in jo rešil pred tepcem, ki je mislil, da se ženske ne more dobiti drugače kot da pokažeš kako dobro zgledaš v kravati. Obrnil se je proti njej. »Če pa si na istem kot jaz, ti plačam še eno pijačo. Za začetek.«

Ni bila edina, le da mu večina ni dala še ene priložnosti, da pokaže da ni samo zagrenjen debil. Niti pa se ni zdaj sekiral zaradi tega, prijateljev navsezadnje ni potreboval. Je bilo pa lepo misliti da je o tebi imel nekdo kot je ona dobro mnenje. »Tega nisem rekel.« je hitro rekel. »Svojo službo imam rad, ampak po določenem času je prijetno preležati cel dan.« In biti stran od demonov ter ljudi, ki so dejansko bili geniji. Razen tega, pa je rad počel tisto v čemer je bil dober in še kam drugam je hotel priti. Za zdaj pa se mu je po mnenju vseh čisto dobro godilo in še sam je prevzel tako mišljenje. »Hej, ne obračaj mojih besed.« je rekel z nasmehom in zmajal z glavo. »Z svojimi besedami, da težko verjamem da si sama, nisem ciljal da ti ne moreš brez moških, pač pa da se ti ti težko uprejo.« je pojasnil, ob tem pa z očmi zdrsnil prek njenega telesa in ni si mogel pomagati, da ne bi v njegovi glavi obleke počasi izginjale. Rahlo se je zdrznil in se vrnil spet v realni svet, kjer je bila čisto preveč oblečena. »Dobro, pri njem torej nimam konkurence. Čakaj, tisti te gleda. Ta je bolj sproščen.« Zdaj je pomignil z glavo proti drugemu koncu bara, proti moškemu ki je bil oblečen v pumparice in havajsko srajco, zaradi katere mu je na čelu skoraj pisalo turist. In poleg te besede je pisalo še, da si želi njegovo sogovornico. Namenil mu je grd pogled, ki ga je k sreči ujel in se obrnil stran. »Upal sem na kaj več zabave.« je skoraj razočarano rekel in skomignil z rameni. »Ne bo edini.« Že je mislil reči, da ga lahko plača on, denar mu res ni bil problem, ampak je zaklicala natakarju nekaj, zaradi česar se je takoj obrnil na stolu in jo drzno pogledal. Ni ji odgovoril, pač pa je natakarju zaklical: »Ne pozabite na sol in limone.«

Zazrl se je v njo in počasi dvignil eno obrv. Kaj je pravkar rekla? Eden od kotičkov ustnic mu je zlezel navzgor in počasi je zmajal z glavo. »Kdo je Gargamel?« Saj se mu je zdelo, da je že slišal to ime, bilo mu je znano, ampak nikamor ga ni mogel uvrstiti. »Dogovorjeno, ampak tudi ti mojemu vzdevku ne boš smela oporekati, velja?« Ko se ga bo spomnil. Za daj mu ni prišlo na misel še nič, toda govorila sta tako malo, da bi jo lahko klical samo tečka, zaradi čegar bi ga gledali kot da je ušel iz tretjega razreda. On je njo približno eno sekundo tako gledal, potem pa se je nagnila k njemu in si začela grizljati tiste ustnice, za katere je hotel preveriti če so tako sladke kot se mu je zdelo. Med tem, ko je ona želela ujeti njegov pogled, se sam preprosto ni mogel upreti, da ne bi z očmi ciljal nižje. Njene besede so bile edina jasna stvar med meglo v njegovi glavi in odsotno je pokimal, preden se je umaknila. Vse je ponovno postalo jasno in ležerno se je naslonil na pult, leni nasmešek pa mu je spet kraljeval na obrazu. »Bova igrala to tudi v obratni smeri?« je še vprašal in si z roko zdrsnil skozi lase, da si jih je malo skuštral, ob tem pa se je še marsikaj skrivalo za tem gibom. Nagnil je še kozarec in potem skomignil z rameni. »Vse je v tem, kako jo človek nosi.« Drznil si je misliti, da bi kljub popolnemu turističnemu izgledu, lahko še vseeno dobil primerno družbo, samo prave trike si moral uporabiti. Rahlo je poskočil ob dregljaju v rebra in jo navihano pogledal. Pravkar je uporabila njegov priljubljen trik v postelji.»In midva bova kmalu v komi.« Zadovoljno si je pomel roke ter si takoj za njo natočil pijačo, na dlan pa stresel sol. »Na ta večer.« Nikoli ni imel dobrih izkušenj z tekilo, ampak še vedno se je trudil, da bi jih imel, zato je pridno polizal sol, spil ter ugriznil v limono. Usta so ga zapekla in kmalu sta imela oba enak izraz. »No no, ne bova se ustavila tukaj.« Hitro jima je pripravil še eno rundo. »Kaj je najbolj grozno smešna stvar, ki si jo kdaj naredila pod vplivom alkohola?«