Jantarne tekočine, ki se je prelivala po kozarcu, ko ga je zamišljenimi gibi obračal na vse strani, je počasi zmanjkovalo. To je bil verjetno že njegov drugi viski ta večer – ali tretji, morda četrti. Ni več štel rund, kakor ni več štel, kolikokrat je že pomislil, da bi se odpravil domov.  Zaradi nekega neznanega razloga danes ni bil ravno na volji za zabavanje, pa vseeno se je premikal sem in tja po nabito polnem klubu, opazoval dolgonoge ženske in razmišljal, koliko od tega je sploh koristno. Prav nič ni imel od tega – zgolj par podočnjakov, ki jih je morebiti dobil po vsaki neprespani noči. Resda je bil petkov večer in da si s službo ne bi smel beliti glave, a kljub temu mu misel na to ni vlila nič kaj več energije.

Vzdihnil je, vase zlil preostanek viskija in se namenil k točilnemu pultu – kdo ve zakaj, morda je bil njegov namen naročiti še eno pijačo, preden se bo zares obrnil na petah in odkorakal naravnost proti izhodu. Naslonil se je na pult in stegnil desnico, da bi čim hitreje dobil pozornost natakarice, ko se je neko dekle pred njim tako energično obrnilo – in skoraj zlilo celo svojo pijačo nanj. Zavil je z očmi in v nameri, da bi se obrnil proč od nje, je njegov pogled čisto po nesreči zdrsnil prek njenega obraza. Ob spoznanju, koga ima pravzaprav pred seboj, se je njegovo razpoloženje v trenutku poslabšalo in ko se je spogledal z njo, so se mu zenice zožile v tanke reže. Ustnice so mu otrdele v ledeni nasmešek, ki je deloval na pol posmehljivo, ko se zdaj več kot očitno ni zmenil za poskus njenega zapeljevanja. Kako si je drznila?

»Ne dolgujem ti popolnoma ničesar. Mislim, da sem bil dovolj jasen,« jo je odpravil s trdim, veliko bolj ostrim glasom, kot ga je imel namen uporabiti. Njeno obnašanje ga ni niti malo zabavalo, še manj pa je bil pripravljen na igrice, ki si jih je očitno hotela igrati. Opravil je z njo – od tistega dne, ko se ni pojavila na poroko in ga popolnoma osramotila pred vsemi, si ni zaslužila njegove pozornosti. Da bi ji še kupoval pijačo, medtem ko bi se ona pretvarjala, da se ni nič zgodilo? Pa kaj še.

Zamere, ki jih je gojil do osebe, ki je stala pred njim, so že trkale na vrata in moral se je zavestno odločiti, da ne bo še v istem trenutku preprosto eksplodiral. Vsa tista nedolžnost, ki si jo je risala na obraz, pa sladki smehljaji, s katerimi je očitno skušala popraviti čisto vse, so mu obračali želodec. Ni spregledal niti tega, kako ga je zdaj izvedensko opazovala, kot bi želela v resnici preveriti, ali se je od zadnjega dne, ko sta se videla – oh, pravzaprav se sploh nista videla, ko pa je sploh ni bilo na poroko – kaj spremenil. No, ona se vsekakor je, a kaj njemu mar? Zdaj je bila samo še oseba, ki jo je nekoč poznal. Ki jo je nekoč prav zares ljubil.

»Ne drzni se me klicati srček,« je stisnil skozi zobe, poteze njegovega obraza so nenadoma otrdele v sovražen izraz, ki ga ni mogla omehčati niti misel na to, da pravzaprav vse to ni bilo vredno. Po sekundi so se njegova ramena vseeno počasi spustila, ko je izdihnil vso zadržano sapo in ubral mirnejši ton. Nikoli ni imel zares težave z jezo, saj je spadal bolj tiste ljudi, ki so se zlahka obvladovali in ohranili mirno kri. Toda to še ni pomenilo, da se ni bil sposoben razburiti.

»Nikamor ne grem s tabo, Ines,« je bil zdaj njegov glas popolnoma miren, a vseeno dovolj odločen, da ji je dal vedeti, da se ne bo premaknil niti za ped. Še manj pa ji sledil, kamorkoli že. Grobo je odrinil njeno roko s svojega prstnega koša. »Ne zameri mi, če mi trenutno ni do tvoje družbe. Imam svoje razloge, ki pa so tebi še kako znani.« Z glasnim trkom je odložil svoj kozarec na mizo in se odločil, da je zdaj pravi čas, da se pobere od tod. Klub ga je začel dušiti, odkar se je tu pojavila ona, pa še bolj. »Tako ali tako pa sem se ravnokar odpravljal,« ji je povedal čez rame, se zravnal in že namenil proti izhodu. Ni prišel ravno daleč.

»Očitno si pozabila marsikaj,« so se njegove hladne poteze preuredile, ko si je dovolil na obraz priklicati nasmešek v odraz nezgrešljivega posmeha. Toda ta je izginil tako hitro kot se pojavil in čez hip se je njegovo obličje ponovno prelevilo v  trden, leden kamen. Oči so se mu zableščale v svarilu, da se z njim ni pametno igrati, potem pa je počasi izginilo tudi to, ko ga je doletela misel, da rjavolaska že davno ni bila več njegova skrb. Vsekakor mu ni bilo do njene družbe in to ji je tudi še kako jasno tudi pokazal.

Privzdignil je obrvi, ko je ujel njene besede, ki pa jih po pravici povedano ni razumel – je pa lahko opazil spremembo, ki se je zdaj odvila tudi na njenem obrazu. Nenadoma ni bilo več sledu nasmeška na njenih ustnicah, pa četudi samo izumetničenega, in ta sprememba je za trenutek celo zares pritegnila njegovo pozornost. Samo za sekundo, preden je odkorakal stran in dokler ga ni ustavila z besedo,  za katero si je že davno obljubil, da nanjo ne bo reagiral. Pa vseeno se je njegovo telo počasi obrnilo, vzdih, ki je zapustil njegovo grlo, je potrdilo, da se je vdal. Kdo ve zakaj, a preprosto ni mogel odkorakati stran od nje. Po besedah, ki so sledile, pa sploh ne. »Prosim?« je zamežikal v odkritem presenečenju in za dolgo sekundo mu je zmanjkalo besed, ko se mu je po glavi zapodilo toliko zmedenih misli. Nazadnje se mu je uspelo zbrati in posvetilo se mu je, da v resnici to sploh ni bila Ines.

»Catalina?« Zaprl je oči, ko je ponovno vzdihnil in ko jih je ponovno odprl, je iz njegovih oči izginila vsakršna sled sovraštva. Opravičujoče se je namrščil in nenadoma se je počutil krivega, ker je jezo stresal na nekoga, ki se je sploh ni zaslužil. Ko si jo je zdaj pozorneje ogledal, je bilo vendarle jasno, da to ni bila njegova bivša zaročenka – njeno telo je namreč poznal do potankosti, poznal je čisto vsak gib, popolnoma vsak premik njenih obraznih mišic. »Nič od tega,« ji je nekoliko zakasnelo odgovoril – zdaj, ko ga je minilo začetno presenečenje ob spoznanju, s kom je v resnici govoril, se je bilo nekoliko lažje zbrati. Kljub vsemu si ni mogel pomagati, da ne bi debelo pogledal ob  njenem naboru možnosti, s katerim se je več kot očitno zanimala, kaj se je v resnici dogajalo. »Res nič ne veš?« Počasi je zmajal z glavo, preden je nadaljeval. Besede, ki so se na kakršenkoli način navezovale na ta del njegove preteklosti, mu nikoli niso šle gladko z jezika. Ni rad govoril o tem. »Ko bi vsaj bilo kaj od naštetega. Naredila mi je nekaj veliko hujšega, Cat,« je iz neznanega razloga uporabil njen vzdevek, čeprav je bilo to menda prvič, ko je zares govoril z njo. »Zarila mi je nož v srce. Ali z drugimi besedami.. ni se pojavila na poroko,« so se njegove komaj slišne besede počasi odtavale, da sploh ni bil prepričan, ali ga je sploh slišala vsemu temu hrupu navkljub.