proximi mei, mea fortitudo

s komolci se zgrbljeno sklanjam nad kolena. sedim na pločniku pred trattorio la strado. picerijo. kapitolom svoje famiglie. prižgem si cigaret, vendar ne kadim. mogoče sem preveč zatopljen v svoje misli. v city sem prišel šele pred dobrim mesecem, pa mi že vse preseda. preferiram sicilijo. preferiram mantovo. svoje rodno mestece, pa čeprav me zvije, ko pomislim na vse tiste historiane po duši, ki vsakoletno navdušeno skakljajo naokoli in raziskujejo tako imenovani teritorij famozne družine gonzaga. otopljeno gledam prižgano cigareto. zdi se mi, da ne čutim ničesar. veste, da se list papirja lahko prepogne največ sedemkrat? babljam. zakaj glas v moji glavi zveni tako vznemirjeno? mogoče zato, ker sem. nikakor se ne morem znebiti podobe tistega tipa. bila naj bi preprosta naloga. pa se je bebec pojavil od nikoder in me napadel. bil je večji in močnejši od mene. že me je imelo, da bi zmolil eno, pa sem v zadnji sekundi uspel pograbiti opasan nož in mu ga z vso silo zapeljal skozi goltanec. nikoli še nisem bil tako resnično presran. roke so se mi tresle kakor odvisniku, ki  komaj čaka na novi šus. bil je moj prvi. poprej še nikoli nisem zares pritisnil na petelina ali zavihtel noža. vedno sem se ukvarjal samo z manjšimi kriminali. preprodaja orožja in nekaj malega biznisa z alkoholom. nisem bil pripravljen. sem eden najmlajših članov famiglie. če ne celo najmlajši. čisti zelenec. sedaj pa sem ubil človeka. človeka. živega človeka. prav zares. sranje. moral bi biti flegma. glede vsega skupaj. pričakovati bi moral. zgodilo bi se slej kot prej. iz vsega skupaj hočem izvleči nekaj pozitivnega. primoran sem. mučim se na vse kriplje. samo tako bom ostal pri zdravi pameti. ha, mogoče to, da za vsako uspešno opravljeno nalogo dobim zajeten kupček zelencev, skrbno spravljenih v uradno belo ovojnico, katero vsak mesec pošljem nazaj v mantovo. k razlogu, zaradi katerega sem se kot prvo sploh priključil mafiji. ja, vau, šoker, da nisem tu samo zato, ker se mi ne da hoditi v šolo in ker se mi je pač zahotelo statusa badassa. denar pošiljam staršem, ki skrbijo za mojo bolno sestro. potrebuje zdravila, ki pa so draga kot pes. zanjo bi naredil vse. tudi, če bom zato moral postati sociopat. mrači se. temačna prevleka nad nebom se popolnoma sklada z mojim razpoloženjem. na sebi imam samo črne kavbojke in preprosto belo majico s kratkimi rokavi. moja koža je tokrat za spremembo naježena od vetra poznega večera.  "pio!" antoniev glas me prebode kakor puščica. "sì!" zažge me, imam čisto suho grlo. nevem kako mi je uspelo zbrati toliko moči, da sem se mu lahko zadrl nazaj. vem kaj hoče od mene. prisilim se premakniti in vstati. cigaret  je izgorel. ostal je samo še filter poln strupov. odvržem ga. sledim antoniu. pospešim, delam dolge korake in ga dohitim. za stenami trattorie se kuje nekaj velikega. pomembnega. krvi željnega. la famiglia è tutto. si ponovim. zbrati se moram. za družino. za obe družini.