awh kawaii

če njen mali sinko eenkrat ne bi povzročal težav, pač to ne bi bil on. morda bi celeste preprosto obupala in ga pustila, da trmari, pa je vedela, da preprosto ne more odpovedati srečanja s tristianom. to bi ga preveč potrlo, potem pa bi bila potrta še ona. tako je malčku samo omenila besedo papito, pa je takoj pogledal z iskrico v očeh in se z veseljem oblekel, nato pa hotel kar sam hiteti ven, v neznano, a ga je temnolaska pravočasno ustavila, spet pa je imela težave, ko ga je poskusila spraviti v voziček. na koncu je dosegel svoje, bil je odpet, celeste pa je samo čakala, da se bo črnolasec zvrnil na tla in se polomil. kljub manjšim problemom, pa ji je nekako uspelo priti ven, tako je sedaj v oprijeti obleki in petami hodila z vozičkom ob morju. tega je ciel kmalu opazil in ga ves navdušen opazoval, ko je do njiju prišel tristian, pa je pozabil na vse in na ves glas vzkliknil od veselja. celeste je tudi sama na hitro oklenila roke okrog svetlolasca, nato pa z nasmehom opazovala tristiana, ko je s tako ljubeznijo vzel otroka k sebi in ga pozdravil. temnolasec se mu je smejal in svojo majceno glavo naslonil na njegovo ramo, nato pa zamrmral nekaj, kar je zvenelo kot 'rad te imam'. z nasmehom je skomignila z rameni. "vseeno mi je, ciel ima tako ali tako vse sabo, ampak mislim, da bo hotel imeti kaj drugega," je rekla iin zavila z očmi. ciel se je res znal zmišljevati. a star je bil eno leto, vsi otroci so bili takrat taki in celeste mu je bolj ali manj pustila, da je popolnoma svoboden. sploh pri neki nepomembni stvari kot izbiranje soka ali kaj podobnega. pogledala je tristiana. "kako si?" ga je vprašala.