KazaloCalendarPomoč pogostih vprašanjIščiSeznam članovSkupine uporabnikovRegistriraj sePrijava



 

Share | 
 

 nelder, tristian

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
avatar
tristian nelder


Female Leo Rat
število prispevkov : 22
cash : 102
street reputation : 2
tvoja starost : 21

ObjavljaNaslov sporočila: nelder, tristian   Sob Mar 22, 2014 9:27 pm



// tristian nelder
// 29 years old
// atlantic city
// wallace crime family
// tom felton


Glasen pok še vedno odmeva po prostoru in objema me vonj, ki ga za sabo pusti izstreljen naboj. V rokah še vedno čutim trzljal, ki ga ponavadi povzoči pištola v moji dlani in počasi zaprem oči. konec je
Zgornja desna polovica hrbta me boli kot hudič in z vsako stotinko trenutka se bolečina krepi, postaja močnejša dokler se ne zvalim po tleh, zobe stisnem skupaj in probam svoje kričanje zadržati zase. Ležim na trebuhu, ter se zvijam od žgoče bolečine čeprav to vse skupaj še poslabša. Zaslišim svoje ime in še en glasen pok samo da tokrat metek ni zadel mene, upam. Vid se mi megli zato nerazločno vidim padec še nekoga, malo stran od mene in če bi se lahko nasmehnil bi se. Vendar preveč me boli, da bi delal kar koli drugega kot mislil na bolečino. K meni se skloni prijatelj, ter mi govori, da bo vse vredu. Ne poslušam ga, izgubljam zavest. Slišim samo svoje sopenje, pridošen jokavi glas dokler ne izginem v temo.
Vendar ni črna, ni tiha in strašna. Nasprotno. Vidim barve, oblike, slišim glasove in počutim se domače, kot da sem to že doživel. Naenkrat sem spet v svoji domači ulici iz otroških let. Podim se z ostalimi otroci, čeprav nisem z vsemi prijatelj. Ven grem zato, da pobegnem od svojih staršev. Na živce mi gre njuna prijaznost ter njuno pretvarjanje, da sta srečna. Sovražim ju. Revni smo, kako je lahko nekdo brez denarja srečen. Ničesar nimamo razen hiše iz lesa in kartona. Zato grem vsak dan ven, da jima pobegnem.
Pri mojih petnajstih letih spoznam fanta, ki je starejši od mene vendar mi neprestano govori, da sem dovol kul, da se družim z njegovo družbo.  Naučijo me kaditi travo, snifati in po letu dni poznam več ljudi, ki jemljejo drogo kot tistih, ki jo ne. Sam, razen trave, ne jemlem ničesar vendar to prodajam ostalim. Denar konec dneva odnesem v hišo nekega gospoda, ki mi pusti 15%  prejetega. Obljubi mi, da me bo predstavil šefu in to tudi naredi. Pri 16 letih preprodajam drogo na ulicah, kot da jim dajem čokolado, tudi moj pogled na vse to je preveč nedolžen in preden ugotovim sem že globoko v črnih poslih.
Spoznam dekle, ki je tedanje dekle prijatelja, ki me je sploh vpeljal v vse to. Z mojimi sedemnajstimi leti se ne brigam preveč za njegovo mišlenje in z punco preživljam čase v postelji, dokler mi nekega dne ne pove, da je njen fant za vse skupaj izvedel. Začnem paničariti, sprašujem jo, če je neumna, da mu je pustila izvedeti in ponavljam, da me bo ubil ona pa hladno reče »Ne, če ti prvo ubiješ njega« . Utihnem.
Naslednji dan, se o tem pogovarjam z človekom, ki mi daje robo in ta mi zraven priloži že oster nož »Če to opraviš te čaka nagrada« . Nimam pojma o kakšni nagradi govori vendar to nalogo moram opraviti, to čutim.
Kasneje istega dne se srečam z njem. Že na poti do dogovorjenega mesta se mi potijo roke, tresem se in v glavi mi razbija. Dvomim, da bom zmogel vendar verjetno je to moja edina možnost.
Sam je, tako kot sva se dogovorila. Brez pozdrava me z pestjo udari na uč, da skoraj izgubim ravnotežje. Udaril bi ga nazaj pa vem, da se ga nesmem dotikati. Odmaknem se korak stran, ga probam prepričati da dekle tega ni vredno vendar on grozeče hodi proti meni. Ko je že čisto blizu iz žepa potegnem deset centimeterski nož, ki sem ga prej dobil od prijatelja in mu ga zarijem v trebuh. Ne razmišljam, samo naredim. Zvali se po tleh in še vedno diha. Vem, da ga nemorem tako pustiti, zato mu z rezilom prerežem vrat, ter ga še dvakrat zapičim v trebuh. Ko je vsega konec, ga zvlečem v grmovje, ter si z krvavo roko ubrišem čelo. Iz žepa potegnem telefon ter pokličem prijatelja, da mu sporočim, da sem opravil. On mi zagotovi, da bodo poskrbeli za truplo in da naj pridem k njemu.
Ko prispem, me tam že čakajo moji kovčki in zmedeno ga vprašam kaj se dogaja. »Dobrodošel med veliki ribami fant« mi odgovori on in mi pojasni, da je odšel k meni domov po stvari in mami povedal, da se bom odselil.
Tako sem živel devet let, do mojega šestindvajsetega leta, v svojem stanovanju, še naprej preprodajal drogo ter počasi opravljal še večje posle za mafije in med tem niti enkrat videl mame.
Pri šestindvajsetih jo spoznam, par sva eno leto in kmalu, ko se razideva izvem da je noseča. Šokiran sem, to me pretrese še bolj kot moj prvi umor vendar ji zagotovim, da ji bom stal ob strani. Sedem mesecev in dva tedna, po tem ko sem izvedel da bom oče na jok prijoka moj prvi sin. Tam sem. Gledam ga, neobogljenega, jokajočega, zavitega v odejo. Neupam si ga prijeti, ker se mi zdi prekrhek za moje grobe roke vendar se ne morem upreti. Skupaj ga poimenujeva ciel in še nikoli nisem občutil večje sreče.
Obljubim si, da se bom poboljšal vendar ne zapustim umazanega dela. Ta posel mi je dal kruh na mizo in zato sem obljubil večno zvestobo. Uživam v mojem poslu in nihče me nemore prepričati v nasprotno.
Naenkratse zbudim in se ozrem v bel strop. Zaslišim ženski glas »Tristian me slišiš?« . Poznam jo. Živ sem, nazaj sem kamor spadam. »ja doktorica« rečem šibko in upam da me lahko sliši skodi masko za kisik. Podarim ji še bel nasmeh
»Me veseli. Ustreljeni ste bili v desno lopatico, zdravljenje še poteka« mi razloži ter se posveti drugemu pacientu.
Živ sem in to je najpomembnejše.

thanks joanne!


Nazadnje urejal/a tristian nelder Sob Mar 22, 2014 10:43 pm; skupaj popravljeno 2 krat
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
avatar
vesna
main admin
main admin

Female Aries Dragon
število prispevkov : 1181
cash : 2208
street reputation : 65
tvoja starost : 30

ObjavljaNaslov sporočila: Re: nelder, tristian   Ned Mar 23, 2014 11:01 am

YOU HAVE BEEN ACCEPTED TO CHASING SHADOWS

vidim da si se odločila še za en lik, lepo. upam, da boš z obema pisala dovolj aktivno. tvoj opis je sprejet, na račun pa ti bom naložila $100. poclaimaj vse teme & uživaj v pisanju. :3

_________________
and we'll never be royals, royals,
it don't run in our blood.
that kind of luxe just ain't for us,
we crave a different kind of buzz.
Nazaj na vrh Go down
Poglej uporabnikov profil
 

nelder, tristian

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
 :: , chasing shadows archive :: chasing shadows vol. 4 :: opisi-
Pojdi na: