»Hmm, preveč podrobnosti zame,« je rahlo zmajal z glavo, ko mu je očitno opisovala prizor iz filma. »Sploh pa, pozabi na vse druge ljudi. Glavno je, da sva midva glavni zvezdi in da bodo po naju posneli film,« se je zasmejal in skomignil z rameni. »Lahko pa bi preprosto poskrbela za moderni remake filma. Mislim, lepo te prosim, kdo danes sploh še nosi tako obleko,« je namrščeno pripomnil in potegnil rokav suknjiča, saj ga je vse skupaj prav pošteno vezalo. »Ker tebi pa res ne bi zaupal sekiro v roke. Mislim, še steklenico alkohola ti težko zaupam, ker obstaja velika verjetnost, da dobim prazno nazaj, tako da nočem niti pomisliti, da bi bila ti odgovorna za moje življenje,« ji je še pomežiknil. »Tako da sem vsekakor bolj za to, da narediva svojo različico filma. Obdrživa tisto, kar je dobro in tiste depresivne stvari kot je recimo to, da zmrznem sredi Atlantika, spustiva. In definitivno skrajšava dolžino, tri ure oziroma kolikor dolgo že traja film, je malo pretirano,« je še v smehu pristavil in zavzdihnil, ko je njegov pogled obstal na njej. »Ampak tvojo obleko lahko vsekakor obdrživa,« je mrmraje dodal in pustil, da je dvignila njegov obraz. »Se opravičujem, ampak tale obleka je res prava umetnost,« je zamrmral in namuznjeno dodal, »gotovo jo je ustvaril tip.«

Sprehod skozi vilo je bil prava bitka, a navsezadnje sta se končno prebila do nekoliko manj nabite kuhinje. »Temu bi se lahko reklo tudi, da smo manj zahtevni, kot ste ženske,« je skomignil z rameni in ji ob tem nalil za dva debela prsta viskija, nato pa še sebi. »Definitivno morava. No, vsaj grob osnutek, podrobnosti lahko malo spremeniva,« se je moral namuznjeno strinjati z njo, preden je nagnil kozarec in iz njega v nekaj sekundah izpil pijačo. Počasi se je premaknil za njo, ko se je umaknila v kot pulta in se z obema rokama naslonil na rob za njo ter se ji približal. »Se ti res zdi, da naša predraga vila premore jacuzzi? Ko bi vsaj,« je razočarano zavzdihnil ter se z vsako izrečeno besedo še bolj približal njenemu telesu. »Sicer bi bil bolj zadovoljen, če bi vse to dočakal brez kakšnega občinstva, toda v tem trenutku bom pristal na vsakršen predlog,« je zamrmral, ko so se njune ustnice za trenutek združile. »Pravzaprav se mi je ta trenutek utrnila ideja, katerega prostora v tej hiši še nisva krstila,« se je namuznil, ko so se njune ustnice ločile in in ji pomežiknil. »Pridi.« Pograbil je oba njuna prazna kozarca in ji ju potisnil v Leiline roke, sam pa je vzel komaj načeto steklenico, stisnil rjavolaskino prosto roko v svojo ter jo potegnil za sabo.

Prebila sta se skozi kuhinjo in dnevno sobo na hodnik, nato pa namesto po stopnicah, ki so vodila v zgornje nadstropje, kjer so bile spalnice, sta se spustila nekaj korakov navzdol ter izginila za skorajda neopaznimi vrati pod stopnicami. Za trenutek sta se znašla v temi, saj je Neal potreboval nekaj trenutkov, da je na steni dobil stikalo in ga prižgal. Temo je počasi zamenjala svetloba, ki jo je oddajala luč na sredini stropa ter osvetlila prostor, v katerem sta se znašla. Pristala sta v prostorni pralnici, ki je poleg dveh pralnih strojev in sušilcev premogla celo manjši kavč in mizo s kupom starih revij, za preganjanje dolgčasa. »Kako se ti zdi?« je Neal v smehu vprašal Leilo, ko je imela čas za podroben pregled prostora. Na slepo je poiskal ključavnico v vratih za sabo in obrnil ključ. Skozi stene se je še vedno slišala glasba iz sosednjih prostorov, a debeli zidovi so vsaj delno udušili zvok. »Kot pravim… ne maram občinstva,« je namuznjeno dodal ter si za pult vzel enega od višjih sušilcev, na katerem je odložil steklenico in z drugo prosto roko pomignil Leili, naj mu poda kozarce. Tako je ponovno nalil viski v oba kozarca, enega od njiju podal Leili, potem pa iz sebe spravil črn suknjič, v katerem se že od začetka ni počutil najbolj udobno. Kot je le-ta pristal nekje na košu za umazano perilo, je prijel še svoj kozarec, se s hrbtom naslonil na stroj ter s pogledom poiskal Leilo.