Končno! Konec zadnjega predavanja tistega dne, konec vdihavanja zatohlega zraka v kot akvarij zatesnjenih predavalnicah, konec opazovanja dežnih kapljic kako prehitevajo ena drugo po okenskem steklu navzdol in pri tem računajo na čimbolj uspešno sodelovanje s silo gravitacije. Konec delovnega tedna. Saj ne, da ni uživala v učenju, vedno je rada prelistavala svoje učbenike, bodisi za biologijo ali kemijo, si iz čistega dolgčasa postavila izziv iz matematičnega učbenika za višji letnik in tako zlahka preživela celotno popoldne, a ob tako zajetnem zalogaju z očmi in mislimi pogoltanega gradiva je preprosto postala utrujena. Zaslužila si je odmor, nekaj časa samo zase. Nekaj uric nemotene tišine. In ni poznala boljšega kraja za to, kot je bilo njeno podstrešje. No, seveda ni bilo dejansko njeno. Predstavljala si je lahko, da zelo verjetno ni edina, ki še zahaja v ta, tako preprost a vendarle duše poln prostorček, ki je bil edini v celotnem kompleksu, kjer si lahko v popolni tišini zbral svoje misli in tiste najpomembnejše zopet preuredil v pravilen vrstni red. Ni si namreč mogla pomagati, da ne bi opazila manjkajočih zaplat prahu, s potezami prstov zarisanih vzorcev na grob les pod njim in odtisov čevljev na škripajočem parketu, ki so vedno znova vodile prav do njej v celotnem prostoru najljubšega kosa pohištva - starega naslonjača z vzorcem prepredenih trtnih vitic, ki so se v obledeli srebrni barvi vile preko škrlatnega žameta, že nekoliko objedenega od moljev - in spet nazaj. Še vedno je bila začudena sama nad seboj. Starih, zanemarjenih, sploh pa tako umazanih in prašnih prostorov nikoli ni dobro prenašala. Vedno je preprosto obstala na mestu, z občutkom da se je stopila z okolico in tudi sama postala star s prahom prekrit kamnit kip, z izrazom gnusa na nepremičnem obrazu, strmeč v umazanijo okoli sebe. A to malo podstrešje, to dokaj skrito pribežališče, ki ga je bolj kot ne po naključju odkrila ko jo je ujela nevihta in je bil ta del stavbe edini, katerega vhodna vrata so bila odklenjena, jo je vsakič znova preplavilo z nekim nenavadnim valom miru.

Verjetno so o tem občutku govorili razni privrženci joge, tai chija, čing čonga in čunge lunge, skratka ljudje, ki so smisel in središče svojih misli iskali v tišini, miru in s po njihovih čakrah pretakajočo se in v točno določen cilj usmerjeno energijo. Chloe, kljub temu da je bila izredno nemirna, ko se je zavedla da njena energija in trud ne prinašata pravih rezultatov in se izgubljata v nič, ni bila ravno dovzeten človek za takšne vrste traparij, a vsakič ko je na malem podstrešju preživela urico, dve ali celo tri v popolni samoti, z le svojimi mislimi in brez kakršnihkoli zunanjih dejavnikov, se je počasi potegnila nazaj v svoj oklep. Kakor želvica se je vsakič znova zabubila v škrlatni naslonjač, z nogami zvitimi podse, z rokami na kolenih in glavo na komolcih, in vsakič znova se je v študentsko naselje vrnila nasmejana. Verjetno so si njeni sosedje in njena sostanovalka mislili kaj bolj nenavadnega, glede na to da se je vsak petek okoli desete zvečer vrnila v stanovanje z nasmehom do ušes, poležanimi lasmi in zamazano obleko, a do sedaj bi jim lahko že bilo jasno da se nima za nobeno lajdrico, ki bi se vsak teden fukarila okoli v najmanj kakem gozdu, cele tri preklete ure. Tako ali tako je ni nihče položil že okoli pol leta, pa še takrat je bil njen prvič. Saj ne da ji je kaj posebnega manjkalo, a nekako se ne bi branila dozice brezumnega seksa s kakim neznancem, če bi se priložnost slučajno ponudila sama. Njej se pač ne da skakati okoli v pretesnih oblačilih, ki ravno toliko da zakrijejo ženske genitalije, obenem pa si ubijati nartov s polmetrskimi petkami, sploh pa s svojo racajočo hojo, ki bi v smeh spravila še kamen. K celotni lenobi kar se je iskanja avanturic tikalo, pa je verjetno po svoje prispevala tudi polomija s Seamusom. Če bi mu kakorkoli lahko vrnila, brez posebnega truda, bi mu že zdavnaj. Tako pa se ji fizično pač ni ljubilo ubadati s človekom, ki je najprej le zbil na tla, nato pa še popljuval in pohodil njen ponos, ga vrgel v obcestni jarek in nanj z lopato nametal tono samega dreka. Škoda zaloge ogljikovih hidratov v njenem že sicer preklastem telesu za kakršnokoli izvajanje kakršnegakoli načrta, povezanega s tem. Ne, bolj na udaru so bili njeni možgani, ki so zadnje čase vedno redkeje utihnili glede tega, in vse bi dala, da bi majhen piskajoč glasek v njeni glavi, ki je stalno prepeval njegovo ime, izginil iz svojega doma v njeni že tako prepolni lobanji.

Zavzdihnila je, ko je po približno pol ure hoje vendarle zagledala podstrešno lino v stropu, a v trenutku obstala na mestu, ko je ugotovila, da je obnjo že postavljena škripajoča lestev, na kateri so bili blatni odtisi čevljev, po velikosti sodeč moških. »Na, super.« Je komaj slišno ponergala in se s šobico na ustnicah in namrščenimi obrvmi povzpela vse do roba. Tam pa je zelo previdno in počasi, kot kakšen zajec ki leze iz svojega brloga, s pogledom prečesala mrakobno sobico. Pod strešnim oknom, kjer so v snopu zadnjih žarkov svetlobe, ki je prosevala skozenj delci prahu plesali svoj neumorni balet, je v njenem naslonjaču sedela silhueta, ki pa je bila s hrbtom obrnjena proti njej. Kdorkoli že je ta oseba bila, je bila očitno zatopljena v neko pisarijo, saj se je poleg ustaljenega ritma dihanja, njenega pritajenega sopenja in vršanja lahnega vetrca skozi razpoke v ostrešju, po sobi razlegalo škrebljanje svinčnika. Nekaj sekund je postala in pomišljala ali naj se umakne ali se pač pridruži komurkoli je že bil tam, nato pa se vendarle odkašljala, z ravno pravšnjo jakostjo, da osebku ni povzročila srčne kapi ali česa podobnega. A kaj, ko bi jo v naslednjem trenutku skorajda skupila sama. Ni bila čisto prepričana ali se njeni možgani tako grdo poigravajo z njo in doživlja nek čuden privid, ali kaj, toda obraz ki ga je videla, ko se je vanjo ozrl preko rame, je bil nezmotljivo njegov. »Ti!« Je bilo edino kar je uspela izdaviti, preden je nemočen vzklik zapustil njeno grlo, lestev pod njo pa svoje prvotno mesto ob steni. Še preden se je zavedla kaj se dogaja, je z nogami bingljala nekam v prazno, s četrtino trupa pa, odvisna od moči svojih prekletih bicepsov, visela na enem izmed ročajev, ki so bili z že tako zmajanimi vijaki pritrjeni na še bolj zmajana tla pod njimi. »Malo… pomoči…prosim.« Je zasopla skozi zobe in se zazrla v obraz, ki je v vmesnem času uspel najti svoje mesto nad njo. »Oh, Seamus, saj vem da uživaš v temle prizoru, ampak predstavljaj si kako bom šele jaz uživala, ko mi boš na sodišču odplačeval odškodnino za katerokoli kost si že zlomim če padem dol!« Vsaki tretji besedi je sledil kratek premor spričo lovljenja sape. »Seriously.« Je še dodala in si na obraz priklicala svoj, sicer grozeči pogled, ki pa je ob napenjanju vsakega vlakna njenih mišic, verjetno izgledal kakor bi za kosilo pojedla preveč slabo skuhanega fižola. Super začetek popoldneva.[/b]

»Kako lepo, občudujem tvoje sposobnosti metanja polen pod noge.« Srep odtenek se je pridružil tistemu sarkastičnemu ki je prevladoval v njenih očeh, toda glede na to, da je bil Seamus trenutno edini, na katerega je lahko računala, si ni upala preveč natezati tiste čudne polovične napetosti,ki je sicer neprestano kraljevala med njima. Nenazadnje pač ni hotela postati sfižena palačinka na več stoletij starem parketu pod sabo. »Ampak glede na tvoj fotografski spomin sem pričakovala, da boš opazil razliko med takrat in zdaj. Nekako sem težko neodvisna in samostojna, če bingljam tri metre nad tlemi kot kakšna izplunjena žvečilka.« Je napol jezno zaškrutala skozi zobe, medtem ko so se Seamusove dlani skoraj grobo oklenile njene nadlahti, sama pa je z njej glede na situacijo sicer neljubim olajšanjem prenesla nekaj teže nanje. »Bo..šlo, samo da…« V poskusu, da bi se čimprej spravila iz te situacije je nemočno brcala v prazen nič, vse dokler ni s koleni dosegla ravni ko se je lahko skobacala nanja in se ob njegovih besedah s presenetljivo hitrostjo izvila iz temnolaščevih rok. »Well, newsflash mister, tudi meni ni nekaj veliko do preživljanja kakršnegakoli časa s tabo.« je zamrmrala, medtem ko se je v počasnem posnetku postavila nazaj na noge in s sebe otepla zaplate prahu, ki so se prijele nanjo med potekom te mini reševalne akcije. To zadnje ni izzvenelo tako prepričljivo kot bi si želela, pa vendarle se je pomenljivo našobila in prekrižala roke na prsih, medtem ko je njen dokaj morilski pogled sledil Seamusovi silhueti. Ni vedela ali naj se smeje ali zabija z glavo v zid glede dejstva da ji je pred njim vedno uspelo izpasti kot največja tepka na celi širni Zemlji, kakor bi se usoda prav nesramno poigravala z njo in njenimi čustvi. Hvala bogu je imela tokrat vsaj nek oprijemljiv, pa čeprav izmišljen razlog za razdraženost, ki se je je pričela lotevati ob njenih mislih in se, seveda, kazala tudi navzven. »Uh, ja, že kličem! Še dobro da imam dostavljalca lestev na hitrem klicanju, kajne?« Super, poplava sarkazma iz njenih ust. Pa ravno je mislila, da dlje od svojih začrtanih osebnostnih meja pač ne more iti. Sarkazem ji ni bil prav nič ljub način komunikacije, že sama dvoličnost na kateri je temeljij, jo je navdala z neugodjem, poleg tega pa si slabše oblike retorike skoraj ne bi mogla predstavljati. Ja, ta začrtana meja, za katero si je prisegla da je nikoli ne bo prestopila, se je počasi pričela spreminjati v vedno manjšo pikico na nekem namišljenem obzorju. V sebi je zadržala tistih nekaj kletvic, ki so ji v trenutku hotele uiti iz grla, namesto tega pa iz same nataknjenosti prav glasno sopihnila in se usedla na enega izmed prevrnjenih lesenih zabojev s tako silo, da bi lahko prisegla da se ji je v zadnjico zapičil mali miljon trsk. No, glede na to da je bil prostor poln od črvov napol strohnelih in prežrtih lesenih prčkarij, je imela še srečo da se ni vse skupaj s tlemi vred sesulo kot hišica iz kart. Zmajajoč z glavo si je svojo torbo položila v naročje in se zagnala v besno brskanje po njej, dokler ni vendarle otipala telefona in iz gole navade parkrat potapkala po tipki za klic, da bi osvetlila ekranček, brez da bi imela kakšno stvarno idejo koga bi poklicala. Za nekaj sekund je s steklenim pogledom zrla v zaslonček, ter prav počasi pričela dojemati da se noče prižgati. »A se ti malo zajebavaš?« je mrmrajoč si v brado zavzdihnila. Tokrat je previdno, brez hitenja, pa čeprav jo je imelo da bi nekaj razbila, po možnosti temnolascu na glavi, vstala in se vdana v usodo približala le-temu. »Kolikor me prekleto boli, da moram kaj takega sploh izreči…« je začela in z jakostjo glasu, ki se je precej opazno dvignila z mrmranja na običajno, premotila tišino zadnjih nekaj sekund. »Če nimaš polnilca ali, bolje rečeno, kakšne bolj konkretne električne napeljave tu zgoraj, boš moral kratiti svoje impulze da se me osvobodiš.« S kislim nasmeškom na ustnicah je v zrak pomolila telefon, ki je s prazno baterijo, ugasnjenim ekranom in brez kakršnegakoli znaka delovanja, kljub estetsko zadovoljujočem ohišju izgledal nepopisno klavrno. Ko po parih sekundah ni bila deležna kaj več kot kratkega pogleda s Seamusove strani, si ni mogla pomagati, da se ne bi zdrznila ko je dojela kaj bi ta silent treatment lahko pomenil. »Saj imaš s sabo telefon, ne?« Ga je s kančkom zaskrbljenosti v glasu bolj zadirčno kot ne, vprašala.