art room

Naslov sporočila: Re: art room Tor Jan 10, 2012 3:51 pm

TAGGED: cameron, darling. :3

Saoirse se že dolgo ni počutila bolj zmedeno kot v trenutku, ko je z mešanico jeze in naveličanosti odprla vrata in planila v prostor, ne da bi pri tem upoštevala mir in tišino drugih študentov. Njena glava je bila preveč napolnjena z vsemi drugimi stvarmi, zato niti ni imela časa ali energije za obremenjevanje s tem, kaj so počeli drugi. Ponavadi ni bila takšna, ampak tokrat ji ne bi moglo biti bolj vseeno. Prostor, v katerem se je znašla – tako imenovana umetniška soba, je bil eden izmed redkih prostorov na univerzi, kjer še ni bila v pretekli uri, ko je skušala najti Camerona. Pravzaprav se ji že skoraj dozdevalo, da se je rjavolasec ugreznil v zemljo. Smešno, kako je lahko popolnoma prijeten dan postal – no ja, to? Ko se je zbudila, je sijalo sonce in dobila je vtis še enega izmed tistih popolnoma prijetnih dni, potem pa se je vse spremenilo z obiskom njenih staršev in s tisto neumno, trapasto novico. Kako sta sploh lahko kaj takšnega prikrivala pred njo? Bila je besna. In morda je prvič po dolgem času opravičila tisti tako imenovani irski temperament, ko je jezno zakorakala po posestvu univerze, da bi našla svojega sorodnika, ki ga ni videla že od tistega incidenta naprej. Incident? Prav, bila sta pijana, storila sta nekaj neumnosti, še vedno pa ni popolnoma prebolela njegovega odziva. In dvomila je, da ga bo kadarkoli. Bila je užaljena in prisegla si je, da bi se moralo zgoditi nekaj zares velikega, da bi se sploh kadarkoli lahko kadarkoli pripravila da bi govorila z njim, ampak ker se je to tudi dejansko zgodilo, ga je iskala. Še vedno užaljena, delno tudi prizadeta in predvsem zmedena ni točno vedela, kaj počne, ampak navsezadnje je morala nekaj storiti, kajne? Ah, presneto.

Njen nenadni prihod je pritegnil kar nekaj pogledov, ampak za to ji ne bi moglo biti bolj vseeno. Vrata so se zaloputnila za njo in zakorakala je na sredo prostora. Najbrž je izgleda smešno s svojimi bulerji, spranimi kavbojkami in majico brez rokavov, ampak tudi za to ji je bilo precej vseeno. Ironično, kako je lahko na prste ene roke naštela stvari, za katere ji nib bilo vseeno. Pravzaprav je bilo smešno, da to niso bile stvari. To so bili ljudje in že zdavnaj pozabljene povezave, ki so jih morali privlači na dan. In to ravno zdaj, ko se je zgodilo toliko stvari, da se ji je kaj takšnega res manjkalo. Presneto. Nenadoma je opazila rjavolasca in rahlo se je namrščila, potem pa ga je prepoznala kot osebo, ki jo je iskala. »Cameron!« je rekla, veliko bolj glasno, kot je nameravala, potem pa zakorakala proti njemu in obenem upirala pogled vanj. »Stoj,« je nadaljevala, kot da bi ga želela ustaviti pred pobegom. Pravzaprav je bila skoraj prepričana, da je večkrat res 'neopazno' izginil, ko ga je kje opazila, in zdaj ni imela energije še za to, da bi ga lovila naokrog. »Morava se pogovoriti,« ga je opozorila in se ustavila pred njim, potem pa se je zazrla naravnost v njegove oči s svojim direktnim pogledom, ki mu ni bilo mogoče uiti.

Po svoje ga je stisnila v kot in vsekakor se ni mogel izmuzniti mimo nje, ampak točno to je bil tudi njen namen. Zaradi vsega, kar se je med njima zgodilo, se je počutila nekoliko izgubljeno in prizadeto in še bi lahko naštevala – ampak vse to je potisnila v ozadje, medtem ko je s pogledom preiskovala njegove oči. »Stoj, okej? Res se morava pogovoriti in skrajni čas je, da se me nehaš izogibati. S tem stvari ne bodo izginile in ne moreš se preprosto pretvarjati, da ne obstajam. Ker sem tukaj in ne bom šla nikamor. Dolguješ mi vsaj to,« je dodala, predvsem zaradi tega, ker je bil že sam pogled v njegovih očeh precej zastrašujoč in ker ga ni poznala – vsaj ne takšnega, njen ljubljeni Cameron je bil preprosto drugačen.

Gost

Življenje se mu je nenadoma včasih zazdelo puščobno in dolgočasno, sploh od takrat ko je Saoirse kar tako in predvsem nemo odšla iz njegovega stanovanja. Besede ki jih ji je nametal v obraz so bile krive in nikakor ni mogel zanikati, da je situacijo samo še poslabšal. Z hrbtom se je obrnil proti postelji s katere je pred minuto komajda zvlekel svoje telo. Že nekaj dni se je samo prekladal po stanovanju in poskušal narediti karkoli pametnega. A z zlomljenim srcem in slabo vestjo je prespal večino predavanj in se presedal s postelje pred televizijo in računalnik ter čakal, da bo na vratih pozvonilo in bo pred njimi zagledal rdečelasko, ki jo je tako izjemno močno pogrešal. Po pravici ga je sedaj že strašila misel, da se ni zaboga zgodilo kakšna nesreča, saj ni bilo normalno da je tako dolgo kuhala mulo. Z rokami je zagrabil majico in čezenj navlekel še star dodobra zmahan siv plašč, v katerem se je v tistem trenutku počutil več kot udobno. Zapel si je hlače in si obul črno-bele čevlje neke popolnoma neznane znamke. Na take stvari zadnje čase sploh ni dajal kakega poudarka, sploh pa je tu večina ljudi hodila oblečena kot kaki kmetje. Amsterdam je bil v nasprotju z Oxfordom popolna polomija mode in znamk.

Obrnil je ključ v ključavnici in se po dobrem tednu zopet odpravil na eno izmed predavanj. Želel se je spet čutiti vsaj za nekaj koristnega in je odšel z akto in beležnico v roki proti velikanski zgradbi, kjer se je nahajala ena izmed likovnih učilnic. Le teh je bil v kampusu veliko, a tiste prave – kjer se je nahajala velikanska zbirka likovnih del, med njimi tudi njegovih- je lahko našel le v poslopju v katerem je zadnje pol leta preživel več časa, kot bi si sploh želel. Njegov tempo hoje se je povečeval in na koncu parka – skozi katerega se je moral preriniti v največji gneči – so njegove noge tako hitro udarjale ob tla, da je komaj lovil samega sebe. Ko se je ustavil brez neznanega razloga je močno lovil sapo. Tiho je zaklel, in vstopil na predavanje, ki mu kar ni bilo videti konca.

Verjetno je minila že skoraj debela ura, ko se je na hodniku zaslišalo glasno topotanje čevljev čez dobrih nekaj sekund pa velika rdeča glava skozi majhno okence na vratih. Z roko si je razmršal lase in z odprtimi usti zrl v svojo sestrično, ki je razburjeno iskala prav njega. Skorajda preplašeno je vstal in ji z očmi pomignil. Med tem ko sta z oči v oči zrla en v drugega, je rdečelaska glasno vzdihovala in lovila sapo. Pravzaprav ga je močno zaskrbelo, kajti takega odziva od nje ni pričakoval. »Pogovorit? Lepo da si se spomnila name, ljubica.« ko mu je tako silovito dvakrat rekla stoj se mu je zdelo že čudno, ker tega pač ni nikoli počela. Obstal je na mestu in vse oči so bile uprte vanju. »Saj stojim, prekleto Saoirse ne moreva iti vsaj ven?« je zapiskal in z roko zamahnil proti vratom. Nikakor si ni želel nakopati še več težav s profesorjem, zato je stopil proti vratom ona pa je šla za njim.

Ko sta stala zunaj in je s prstom merila vanj se je prisiljeno nasmehnil in pokimal. »Naj ti bo jasno, da se te ne izogibam. Ti si tista, ki se po vsem tem ni oglasila. Saj priznam, da sem bil prekleto prestrašen ampak sem moral vso stvar še enkrat premisliti.« tisto noč, ko si je vzel svojo lastno sestrično ga je strašil bolj kot karkoli drugega. Verjetno ni bil sam kriv za to, da sta se ga napila in potem seksala, še manj pa je bila tega kriva Saoirse. Obdolžil jo je po krivem in tega se je pričel zavedati šele po tem, ko so besede priletele iz njegovih ust. »Poslušaj, žal mi je za to kar sem ti rekel. Saj vem, da ne bi smel in vse skupaj je bilo slišati, kot da bi govoril tujec in ne jaz. Res mi je žal, in prosim te da mi odpustiš. Veš, da nisem mislil resno in da vedno nekaj bleknem predno premislim kaj bodo prinesle posledice.« sklonil je glavo in v njenih očeh iskal tisto odpuščanje, ki pa ga ni dobil- vsaj ne še takoj. Le kaj mu je imela za povedati tokrat.

tagged is the sweet saoirse , there are 717 words short one, but that's just start. :] oh, and I'm listening to train - shake up christmas.